Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Že pred sprejetjem Konvencije o statusu beguncev (krajše Ženevske konvencije) iz leta 1951 so bili postavljeni temelji mednarodne zaščite (Splošna deklaracija človekovih pravic), vendar je slednja v kombinaciji s Protokolom iz leta 1967 prva vpeljala v pravno terminologijo izraz »begunec« ter njegovo definicijo, ki še danes predstavlja glavni steber razvoja begunskega prava. Ženevska konvencija predvideva tudi pogoje za pridobitev statusa begunca ter razloge za njegovo izgubo, pravni status teh oseb v državi pridobitve azila, minimalne standarde za ravnanje z begunci ter dolžnosti držav podpisnic. Poseben status med načeli ima načelo »non-refoulement« oziroma načelo nevračanja, ki je splošno načelo mednarodnega prava in zavezuje tudi države, ki niso podpisnice Ženevske konvencije. Njegovo bistvo je, da države sprejemnice ne smejo begunca vrniti na ozemlje države, kjer bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi njegove rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Za nadzor nad implementacijo in izvajanjem Ženevske konvencije skrbi Agencija Združenih narodov za begunce, oziroma krajše UNHCR, katere naloga je zagotavljanje mednarodne zaščite in iskanje dolgoročnih rešitev za begunce, pomoč pri njihovi vključitvi v okolje nove države ter vrnitvi v njihovo matično državo. Evropska unija si že od leta 1999 prizadeva za poenotenje zakonodaje na področju mednarodne zaščite in s tem vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema. Oblikovanje le tega je potekalo v dveh fazah, skozi kateri so bile sprejete nekatere direktive in uredbe, ki določajo skupne standarde ter zagotavljajo boljše sodelovanje med državami, kar naj bi pripeljalo do enakega obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito ne glede na to, v kateri državi so vložili prošnjo. To zagotavljajo predvsem Dublinska uredba v povezavi z EURODAC uredbo, Recepcijska direktiva, Kvalifikacijska direktiva ter Postopkovna direktiva. Republika Slovenija je kot članica Evropske unije bila dolžna vsebino teh dokumentov prenesti v svojo pravno ureditev, ki jo na tem področju trenutno realizirata dva poglavitna zakona, in sicer Zakon o mednarodni zaščiti ter Zakon o tujcih, temelje za sprejemanje takšnih zakonov pa je Slovenija zagotovila že z nekaterimi določbami iz Ustave Republike Slovenije. Zakon o mednarodni zaščiti deli status mednarodne zaščite na dve obliki, in sicer na status begunca ter subsidiarno zaščito, prav tako pa vsebuje postopkovne določbe. Zakon o tujcih določa pogoje in načine vstopa, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, medtem ko njegova novela uvaja še možnost sprožitve posebnega ukrepa, ki bi ob posebnih migracijskih razmerah omejil vstop tujcev v Slovenijo.
Ključne besede: begunec, mednarodna zaščita, azil, Konvencija o statusu beguncev, skupni evropski azilni sistem, zakonodaja Republike Slovenije
Objavljeno v DKUM: 05.07.2017; Ogledov: 3081; Prenosov: 532
Celotno besedilo (601,48 KB)

Opis: Vsak izmed nas si želi živeti v miru, brez strahu za svoje življenje. Mnogim ljudem po svetu je ta pravica odvzeta iz različnih razlogov. Da bi zaščitili sebe in svoje najbližje, se na najrazličnejše načine podajo na pot, ki pa je nemalokrat zelo tvegana, lahko tudi usodna. Takim ljudem je potrebno nuditi mednarodno zaščito in Evropska unija si že vrsto let prizadeva oblikovati območje svobode, varnosti in pravic za vse, ki jih okoliščine prisilijo k iskanju take pomoči. Evropo je lansko leto doseglo več migracijskih valov in ravno zaradi te situacije sem se odločila več poizvedeti o azilu in azilni politiki Evropske Unije. Raziskala sem zgodovinsko ozadje, zakonodajo iz tega področja, pogoje, ki jih morajo prosilci za azil izpolnjevati za pridobitev azila, potek samega azilnega postopka, pravice beguncev in oseb s subsidiarno zaščito s poudarkom na pravici, ki izhaja iz načela nevračanja, ukrepe, ki jih je Evropska unija sprejela oz. jih namerava sprejeti za bolj učinkovito spopadanje z masovnim prihodom migrantov. Evropska begunska kriza, ki je svoj vrhunec dosegla poleti 2015 je dokaz, da je na področje azilne politike Evropske unije potrebno vnesti še veliko sprememb, tako z vidika zakonodaje, kot tudi izvrševanja le-te.
Ključne besede: azil, begunec, prosilec za azil, azilni postopek, migracije, načelo non-refoulement, begunska kriza
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2780; Prenosov: 452
Celotno besedilo (833,84 KB)

Opis: V diplomski nalogi je obravnavan problem nezakonitega priseljevanja na območju Evropske unije in Republike Slovenije, ki predvsem v zadnjem desetletju predstavlja enega izmed večjih izzivov državam članicam, tako v praksi kot tudi v teoriji. Na podlagi aktualne zakonodaje Republike Slovenije in zakonodaje Evropske unije je podrobneje opisan postopek in pogoji predpisani za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. V uvodnem poglavju je obravnavana problematika nezakonitega priseljevanja skozi aktualne statistične podatke ter primerjava le-teh med posameznimi državami članicami. Nadalje so predstavljeni posamezni pogostejši izrazi v povezavi z izbrano temo, kot so begunec, azilant, prosilec za azil, mednarodna zaščit ali azil ipd., ki so, zaradi svoje podobnosti lahko zavajajoči in hitro postanejo predmet zmot in nerazumevanja. Obravnavani so tudi vzroki in vrste nezakonitega priseljevanja na podlagi različnih migracijskih teorij, ter običajne poti, po katerih migranti dosegajo zunanje meje držav članic Evropske unije. V tem poglavju so povzete tudi kazni za nedovoljeno prečkanje meja Republike Slovenije, predpisane v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije. V drugem poglavju je opisana aktualna zakonodaja Evropske unije in pravni predpisi, ki urejajo omenjeno področje. V začetku je predstavljen razvoj na področju azilnega prava vse od prvih pravil do aktualne pravne ureditve in prizadevanja ter težnje po harmonizaciji ureditev azilnega prava med državami članicami Evropske unije. Na podlagi zakonodaje je predstavljen celoten postopek od nezakonitega vstopa na ozemlje katere od članic Evropske unije do vložitve in obravnave prošnje ter pogojev, predpisanih za pridobitev mednarodne zaščite. Predvsem je govora o direktivah in uredbah, ki jih je večina držav članic implementirala v svojo zakonodajno ureditev. V tretjem poglavju diplomskega dela je predstavljena domača zakonodaja na področju prava tujcev in azilnega prava v Republiki Sloveniji, ki se v veliki meri, zaradi harmonizacije pravil iz drugega poglavja v nacionalno zakonodajo Republike Slovenije, navezuje na prejšnje poglavje. Prav zaradi navezovanja na domača pravila in pravila Evropske unije pa so izpostavljene razlike v ureditvi med obema obravnavanima zakonodajama. V zadnjem poglavju pa je omenjena še problematika najjužnejšega italijanskega otoka Lampeduse, ki je obenem najjužnejša točka Italije, in ki se zadnja desetletja spopada z valom nezakonitega priseljevanja migrantov. V nadaljevanju so obravnavani še ureditev statusa begunca v skladu z italijansko ustavo, postopek pridobitve mednarodne zaščite po aktualni italijanski zakonodaji ter razlika med ureditvami Republike Italije, Evropske unije in Republike Slovenije v obravnavanju in interpretaciji izraza begunec.
Ključne besede: Begunec, azil, mednarodna zaščita, subsidiarna zaščita, direktive, zakonodaja Evropske unije, zakonodaja Republike Slovenije, Lampedusa, migrant, Republika Italija, Dublinska uredba, direktive.
Objavljeno v DKUM: 05.07.2016; Ogledov: 1926; Prenosov: 211
Celotno besedilo (1,06 MB)

Opis: Iz zgodovine človeštva razberemo, da so selitve ljudstev nepredvidljive, a hkrati tako zelo stalne. In prav selitve prvih skupin ljudi ter kasneje narodov so sooblikovale in še oblikujejo današnjo družbo in trenutne razmere v katerih se nahaja ves svet. V kazenskem postopku beguncev je potrebno zagotavljati višje ravni varstva procesnih jamstev, saj so argumenti za drugačno obravnavanje dejanske narave. Ti zaradi svoje intenzivnosti zahtevajo pravne rešitve, s katerimi naj bi se beguncem v kazenskem postopku zagotovil procesni položaj, primerljiv s procesnim položajem drugih domnevnih storilcev v kazenskem postopku. Kakršnokoli kaznovanje beguncev, ki so v državo sprejema vstopili nezakonito, brez upoštevanja okoliščin pobega, je kršitev mednarodne obveznosti države in zahteva njeno mednarodno odgovornost ob kumulativni izpolnjenosti pogojev iz 31. člena Konvencije o statusu beguncev, postopke končati tako, da begunec zaradi njega ne bo trpel nobenih negativnih posledic. Obstoj skupne evropske azilne politike naj bi predvideval ne le nekaj pravil, ki urejajo posamična parcialna vprašanja znotraj širšega področja, temveč celoviti nabor ukrepov, ki bi zajeli vse bistvene elemente. Povsem jasno je, da za migracije takih celovitih sklopov pravil ni.
Ključne besede: migracije, azilna politika, begunec v kazenskem postopku in nekaznovanje, procesna jamstva
Objavljeno v DKUM: 20.05.2016; Ogledov: 1250; Prenosov: 246
Celotno besedilo (1,19 MB)

Opis: Diplomska naloga natančneje obravnava Konvencijo o statusu begunca iz leta 1951 in Protokol o statusu begunca iz leta 1967. Konvencija je prva določila definicijo begunca in celostno uredila njegov položaj. Ker pa je veljavnost zastavila preozko, jo Protokol razširja. V nalogi je predstavljena njuna vsebinska ureditev s poudarkom na pomembnejših členih. Izključitvene klavzule določajo za katere osebe se določbe Konvencije ne uporabljajo (npr. oseba, ki je storila vojni zločin). Glede veroizpovedi je potrebno beguncem zagotoviti versko svobodo. Posebne pozornosti sta deležna tudi izvzetje od vzajemnosti in načelo prepovedi izgona in zavračanja (non refoulement). Diplomska naloga se zaključi s predstavitvijo primera iz prakse, pri katerem gre za prosilca za priznanje statusa begunca. S primerom sem se srečala v okviru projekta Amicus Curiae na Upravnem sodišču v Ljubljani.
Ključne besede: Konvencija o statusu beguncev 1951, Protokol o statusu beguncev 1967, begunec, izključitvene klavzule, izvzetje od vzajemnosti, non refoulement, Urad Visokega komisariata za begunce (UNHCR)
Objavljeno v DKUM: 06.08.2014; Ogledov: 3185; Prenosov: 936
Celotno besedilo (614,59 KB)