Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Avtorica predstavi v diplomskem delu osebnost in pridigarsko dejavnost Janeza Svetokriškega, najimenitnejšega slovenskega baročnega pridigarja, podrobneje pa preuči humor v njegovih pridigah. Kapucinski pridigar iz Svetega Križa je Slovencem v letih 1691–1707 zapustil pet obsežnih knjig pridižnih vzorcev z latinskim naslovom Sacrum promptuarium. V svoje pridige je zavestno vnašal pripovedne elemente in humor, s tem pa je presegel meje zgolj cerkvenega govorništva in naredil pomemben slovstveni napredek v slovenski literarni zgodovini. V nalogi so podani dejavniki, ki so vzrok za to, da je Janez Svetokriški pod okriljem tako neobičajnega mesta in vsebine tolikokrat zavzel humorno držo. V nadaljevanju so predstavljene tipične človeške značajske lastnosti kot vir humorja (iz 36 zgodb oz. primerov humornega pripovedovanja), podobnosti človeka z živalskimi lastnostmi kot vir smeha (11 zgodb) in smešne lastnosti oseb različnih poklicev oz. poklicna komika (osem različnih poklicev). Svetokriški je humor pogosto uporabljal kot sredstvo svojega sporočanja in je ena izmed glavnih značilnosti njegovih pridig. Humor mu je predstavljal orodje, s katerim se je lahko najbolj približal svojim poslušalcem vseh stanov. Pridigarjeva gorečnost in živahen temperament, prepleten s humorjem, sta najbolj prišla do izraza v pripovednih eksemplih. V njegovih pridižnih besedilih je teorija humorja povezana predvsem z značajsko komiko – opozarjal je zlasti na posamezne človeške značajske napake in slabosti. Svetokriški največkrat zavzame ironično držo, ponekod prehaja tudi v območje satire. Vendar pridigarjeva kritika ni ostra, cinična ali žaljiva, ampak blaga in odpuščajoča.
Ključne besede: Janez Svetokriški, pridigar, pridiga, Sacrum promptuarium, humor, baročna književnost
Objavljeno v DKUM: 27.07.2016; Ogledov: 3473; Prenosov: 258
Celotno besedilo (934,64 KB)