1. Bančna kriza v Združenih državah AmerikeMiona Simić, 2025, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je obravnavana bančna kriza v Združenih državah Amerike, ki se je zgodila po pandemiji covida-19. Raziskava se osredotoča na definiranje in analiziranje vzrokov ter posledic krize na ameriško gospodarstvo in finančni trg. Raziskovali smo, kako so makroekonomski dejavniki, kot so zvišanje obrestnih mer, motnje v dobavnih verigah in inflacija, prispevali k izbruhu krize. V empiričnem delu so analizirani vplivi na ključne gospodarske kazalnike, kot so bruto domači proizvod (BDP), inflacija ter indeks zaupanja potrošnikov. Poleg tega so preučeni odzivi regulatorjev in centralnih bank, zlasti ukrepi Federal Reserve za stabilizacijo finančnega sistema. Rezultati diplomskega dela poudarjajo pomembnost ustrezne regulacije in preventivnih ukrepov za zmanjšanje tveganja za podobne krize v prihodnosti.
Ključne besede: bančna kriza, ZDA, finančni trg, gospodarska rast, inflacija, BDP, Federal Reserve
Objavljeno v DKUM: 24.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 18
 Celotno besedilo (2,78 MB) |
2. NEGOTOVOST IN BANČNA KRIZA V ZDA 2023EVA PEČOLER, Sabina Taškar-Beloglavec, 2024, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo se osredotoča na gospodarsko-politično negotovost in njene posledice za ameriški bančni sistem v letu 2023. Raziskuje, kako so različni dejavniki negotovosti, kot so geopolitične napetosti, pandemija COVID-19 in inflacija, vplivali na stabilnost in odpornost ameriškega bančnega sistema. Delo obravnava različne vire negotovosti, vključno z ekonomskimi, političnimi in zdravstvenimi šoki. S pomočjo metod smo ugotovili, kako so se banke odzvale na povečano negotovost ter kakšne so bile posledice za njihovo poslovanje in stabilnost finančnega sistema. Cilj diplomskega dela je povezanost med negotovostjo in stabilnostjo bančnega sistema.
Teoretični del diplomskega dela obravnava različne vrste negotovosti, njihove vzroke in posledice ter predstavlja ključne indekse za merjenje negotovosti, kot sta indeks gospodarsko-politične negotovosti, indeks volatilnosti in indeks gospodarsko-politične negotovosti, ki temelji na Twitterju. Posebna pozornost je namenjena vsebinski razmejitvi pojmov finančne in bančne krize ter predstavitvi ključnih kazalnikov uspešnosti bančnega poslovanja. Empirični del nato analizira povezavo med negotovostjo in kazalniki bančne uspešnosti, s poudarkom na letu 2023 v ZDA. Cilj empirične analize je preveriti hipotezo, da povečana negotovost negativno vpliva na stabilnost in donosnost bančnega sektorja, ugotoviti, kakšen je vpliv negotovosti na odločanje bank in njihovo poslovanje, ter spoznati ranljivost bančnega sistema na zunanje šoke.
Rezultati raziskave bodo prispevali k boljšemu razumevanju vpliva negotovosti na odločanje in poslovanje bank in ranljivosti bančnega sistema na zunanje pretrese.
Ključne besede: Gospodarska negotovost, negotovost, bančna kriza, finančna kriza, EPU, ZDA, 2023, SVB.
Objavljeno v DKUM: 09.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 31
Celotno besedilo (1,03 MB) |
3. Koordinacija fiskalne politike v Evropski unijiRene Mohar, 2024, diplomsko delo Opis: V zadnjih petnajstih letih je Evropska unija prestala dve gospodarski krizi, prvo v letih 2008 in 2009, drugo pa leta 2020 med pandemijo covida-19. V tem diplomskem delu smo preučili, kako je EU v preteklosti uravnavala fiskalno politiko posameznih držav članic in kako to počne danes. Pri tem opazujemo spreminjanje javnih dolgov držav članic in posamezne probleme, s katerimi so se članice Evropske unije soočale.
Leta 2012 so vse države članice, razen Velike Britanije in Češke, podpisale medvladno Pogodbo o stabilnosti in usklajevanju v ekonomski in monetarni uniji, del katere je bil tudi fiskalni pakt (za stabilnost in rast – SGP). Osnovni cilj pakta je zagotoviti vzdržne javne finance, kar naj bi podpiralo druge temeljne makroekonomske cilje (stabilnost cen, gospodarska rast in zaposlenost). Pakt je sestavljen iz preventivnega in korektivnega dela. Preventivni del zagotavlja vzdržno fiskalno politiko čez ekonomski cikel, medtem ko korektivni del odpravlja prekomerne primanjkljaje držav članic.
Ob ogledu javnofinančnih prihodkov in odhodkov držav članic smo ugotovili, da je med gospodarsko krizo v letih 2008 in 2009 javnofinančni primanjkljaj držav članic v povprečju narastel za 4,1 % BDP, se nato stalno zmanjševal do leta 2019, ko je ta znašal le še 0,4 % BDP, ter nato med pandemijo covid-19 ponovno narastel na 6,7 % BDP. Ugotovili smo, da so prihodki držav članic skozi leta ostali približno enaki, odhodki pa so se ob pojavu krize povečali, v trudu, da se posledice krize zmanjšajo.
V obdobju po veliki recesiji so se vse države članice, razen Estonije, Luksemburga in Švedske, znašle v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Vse države, razen Romunije, so čezmerni primanjkljaj primerno hitro odpravile, Romunija pa je deležna zaporednih postopkov v zvezi s pomembnimi odstopanji v okviru preventivnega dela SGP. Čeprav se postopek odvija vse od leta 2017, Romunija zanj še ni bila sankcionirana.
Ključne besede: fiskalna politika, fiskalna unija, monetarna unija, bančna unija, gospodarska kriza
Objavljeno v DKUM: 25.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 35
Celotno besedilo (1,56 MB) |
4. Vpliv dokapitalizacije na dobičkonosnost in makroekonomski učinek sistemskih bank zda in eu v času globalne finančne krizeMatej Tomec, 2017, doktorska disertacija Opis: Z empiričnim testiranjem smo sprva raziskovali vpliv obsega dokapitalizacije in tipa investitorja na dobičkonosnost bank. Regresijske ocene so pokazale takojšen negativni vpliv obsega dokapitalizacije na dobičkonosnost bank, ki pa z zamikom enega leta postane pozitiven. Pozitivni vpliv z zamikom je pričakovan, še posebej v času krize, ko višji obseg dokapitalizacije banki omogoča učinkovitejše čiščenje slabega dela portfelja ob hkratnem doseganju kapitalskih zahtev in sposobnosti povečanja obsega poslovanja v prihodnje. Pri tem iz regresijskih ocen ni možno zaznati večje razlike med obsegom dokapitalizacije pri zasebnih investitorjih in državo. Banke, dokapitalizirane z državnim denarjem, so bile pogosto v večjih težavah in niso bile sposobne pritegniti dovolj zanimanja za zasebne investitorje, poleg tega so bile zaradi državne dokapitalizacije zavezane k sprejetju različnih ukrepov (zaveze EK). Vendar so bile državne dokapitalizacije pogosto obsežnejše v primerjavi z zasebnimi, kar je kljub večjim težavam bank povečalo sposobnost učinkovite sanacije in prispevalo k podobnemu vplivu na dobičkonosnost kot pri bankah, dokapitaliziranih z zasebnim kapitalom.
S številnimi nepravimi spremenljivkami smo v nadaljevanju testirali še vpliv časa dokapitalizacije bank na dobičkonosnost. Tudi čas dokapitalizacije se je izkazal kot statistično značilen in pomemben pri doseganju dobičkonosnosti, saj je pri bankah, dokapitaliziranih na začetku krize (v prvih dveh letih), vpliv na dobičkonosnost bolj pozitiven v primerjavi z bankami, dokapitaliziranimi kasneje v času krize. Razlika v času dokapitalizacije je prisotna, kadar testiramo vpliv na dobičkonosnost ob koncu raziskovalnega obdobja, v letih 2014 in 2015, ko je večina bank že izšla iz krize. V tem primeru je vpliv na dobičkonosnost pri bankah, dokapitaliziranih na začetku krize, pozitiven, pri bankah, dokapitaliziranih kasneje v času krize pa visoko negativen. S hkratnim testiranjem obsega in časa dokapitalizacije so regresijske ocene pokazale, da je vpliv pri bankah, dokapitaliziranih na začetku krize, naraščajoče pozitiven z obsegom dokapitalizacije. Tovrstni rezultati so pričakovani, saj so banke s hitro in obsežno izvedeno dokapitalizacijo sposobne dosegati kapitalske zahteve in obenem pospešiti razdolževanje z učinkovitim čiščenjem nedonosnega portfelja. Obsežna in hitra dokapitalizacija prav tako poveča sposobnost bank za rast kreditiranja in drugih poslovnih aktivnosti s pozitivnim vplivom na dobičkonosnost.
Poznavanje determinant dobičkonosnosti je ključno tako za uprave in lastnike bank kot tudi vlade posameznih držav, ki so in morda še bodo prisiljene dokapitalizirati nacionalne sistemsko pomembne banke. Le z zadovoljivo dobičkonosnostjo bodo banke lahko v daljšem obdobju obstale na konkurenčnem bančnem trgu, prav tako pa bo visoka dobičkonosnost omogočila povrnitev investicije (državne pomoči) in doseganje zahtevanega donosa. Cilj vseh deležnikov bi tako morala biti hitra povrnitev dobičkonosnosti bank in, kot je pokazala empirična raziskava v doktorski disertaciji, sta pomembna dejavnika pri tem obseg in čas dokapitalizacije. Posledično bi v času krize morali hitro in učinkovito oceniti kvaliteto portfelja, prepoznati izgube bank in izvesti ustrezne dokapitalizacijske ukrepe. Kot se je izkazalo v nedavni bančni krizi, je tudi ob razmeroma visoki kapitalski ustreznosti na začetku krize, banka zaradi medsebojne povezanosti finančnih institucij med krizo potrebovala dokapitalizacijo. V času krize sta namreč stabilnost in zaupanje lahko zelo krhka in ju hitro nadomesti panika z izrazitimi negativnimi učinki. Hitro izvedena in dovolj obsežna dokapitalizacija lahko ob tem precej poveča pozitivni vpliv na dobičkonosnost banke, kar je v interesu tako posamezne finančne institucije kot celotne ekonomije.
Ključne besede: dokapitalizacija, sistemsko pomembne banke, bančna kriza, dobičkonosnost, sistemska cenilka GMM
Objavljeno v DKUM: 28.06.2018; Ogledov: 2959; Prenosov: 208
Celotno besedilo (2,38 MB) |
5. Bančne krize in modeli reševanja bankUrška Kamenik, 2017, magistrsko delo Opis: Bančna kriza je ena izmed različnih finančnih kriz, ki se pojavljajo in je najmanj razumljeni tip kriz. V preteklosti so bile bančne krize manj pogoste ravno zaradi nerazvitega bančnega in finančnega sistema, kar pa se je z leti spremenilo. Globalna finančna kriza, ki se je zgodila leta 2007 ima začetek v ohlapni ameriški zakonodaji, ki je dopuščala tvegane posle in poslovanje bank z vrednostnimi papirji in zavarovalništvom. Članice EU so krizo reševale na različne načine, ravno zaradi različnih bančnih in gospodarskih sistemov nasploh. Pomanjkljivosti javnih financ držav in neenotnega sistema na ravni EU so bile vzrok, da je ameriška kriza pustila tako velik pečat tudi v Evropi.
Za lažjo reševanje kriz je EU ustanovila nove organe in poenotila zakonodajo. Vzpostavili so Evropski bančni sistem in Bančno Unijo, s katerima so odpravili so bančne pomanjkljivosti ter ponovno vzpostavili učinkovitost denarne politike. V večini držav so v času krize sprva uporabljali metodo bail-out, katera pa je stroške reševanja nalagala na bremena davkoplačevalcev, kar je povzročilo negodovanje in dodatno oslabljena gospodarstva, zato je EU kasneje uvedla novo metodo bail-in. Oba načina imata pozitivne in negativne vidike, kar pa lahko vidimo na primeru držav Grčije, Irske, Cipra in Italije.
Ključne besede: bančna kriza, finančna kriza, bail-in, mehanizem, modeli reševanja
Objavljeno v DKUM: 29.01.2018; Ogledov: 2219; Prenosov: 302
Celotno besedilo (2,54 MB) |
6. PREMOSTITEV BANČNE KRIZE Z UVEDBO SLABE BANKEMitja Pernek, 2016, magistrsko delo Opis: Brezhibno delovanje bančnega sistema je ključnega pomena za obstoj in nadaljnji razvoj države. Že v sami preventivi je potrebno, da smo pozorni na bančno politiko, ki jo vodi država, ter da nenehno spremljamo zadolženost, likvidnost in kapitalsko ustreznost bank. Kadar se pojavi bančna kriza, le-tej navadno sledi tudi valutna in dolžniška kriza, nemalokrat pa nato celotno nacionalno gospodarstvo pade v gospodarsko recesijo. Iz omenjenih razlogov se je nanjo treba primerno odzvati.
Osnovni namen ustanovitve slabe banke je stabilizacija bančnega sistema, povečanje transparentnosti ter povrnitev zaupanja investitorjev in pomoč ter aktivno sodelovanje v procesu prestrukturiranja potencialno dobrih podjetij. Zelo pomembno je, da banke in država delujejo usklajeno. Ključnega pomena je predvsem povrniti zaupanje v bančni sistem in ustrezno zavarovati bančne vloge.
Uvedba slabe banke je vsekakor učinkovit proces reševanja bančne krize nacionalnega bančnega sistema, vendar ugoden končen rezultat ni samoumeven. V prvi vrsti je potrebno izbrati najprimernejši model implementacije slabe banke in izbrati ustrezen organizacijski model. Zelo pomembna je tudi zaposlitvena struktura. Zaposleni morajo biti strokovno podkovani in politično neobremenjeni, saj ima političen vpliv močno negativen vpliv na slabo banko.
Uporabo mehanizma slabe banke v procesu premostitve bančne krize spremljajo visoki stroški. Konkretnejši prenosi sredstev in tveganj namreč povečujejo stroške, pa vendar obenem prinašajo transparentnost, večajo fleksibilnost bank in boniteto ter povečujejo zaupanje tujih investitorjev in omogočajo lažji dostop do virov financiranja.
Za izbiro ustreznega modela je torej potrebno predhodno opraviti vrsto analiz različnih postavk, jih ustrezno ovrednotiti, določiti njihov vpliv na koeficient kapitalske ustreznosti banke in na podlagi pridobljenih rezultatov izbrati ustreznega.
Ključnega pomena je predvsem prvo leto delovanja slabe banke, saj mora le-ta razmeroma hitro in jasno določiti, kako bo obravnavala posamezne vrste slabih kreditov ter terjatev. Primeri slabih bank iz tujine so v mnogih primerih pokazali, da so izkušnje uporabe inštrumenta slabe banke v veliki meri pozitivne. Pri tem gre zlasti izpostaviti primere iz Irske, Švedske, Nemčije in Amerike.
Ključne besede: bančni sistem, slaba banka, bančna kriza, finančna kriza, DUTB
Objavljeno v DKUM: 13.01.2017; Ogledov: 3342; Prenosov: 249
Celotno besedilo (1,56 MB) |
7. INSTRUMENT ZA REŠEVANJE S SREDSTVI UPNIKOV V LUČI DIREKTIVE 2014/59/EUDuško Krbanjević, 2016, diplomsko delo Opis: Problematika diplomskega dela se nanaša na reševanje bank oziroma finančnih institucij, natančneje na novo uveden instrument, ki bi moral v skladu s svojim namenom v prihodnosti prenašati breme dokapitalizacij iz javnih sredstev na zasebna. V okviru Evropske unije je bil podoben sistem poskusno uporabljen leta 2013 na Cipru, ob reševanju njihovega propadlega bančnega sektorja, ki je požel veliko kritik in se izkazal za zelo kontroverznega. Ciper je pokopala velika izpostavljenost grškemu dolgu, katerega del so bili primorani odpisati v okviru reševanja Grčije. Močno preveč napihnjenega finančnega sektorja država ni zmogla reševati z javnimi sredstvi, zato so izgube bili primorani trpeti upniki, vključno z depozitorji. Kljub rigoroznemu reševanju si je država danes opomogla, EU pa je instrument za reševanje s sredstvi upnikov vključila v gradnjo bančne unije v Direktivi 2014/59/EU. Ta direktiva predstavlja enega od treh stebrov bančne unije, ki smiselno zaokroža Ekonomsko in monetarno unijo, saj je v luči vse širše integracije nujna tudi harmonizacija na področju nadzora in reševanja bank. V delu so predstavljene nekatere razlike med reševanji z javnimi in zasebnimi sredstvi, na koncu pa podrobneje še sam instrument, kakor ga ureja direktiva.
Ključne besede: Bančna kriza, reševanje bank, Ciper, instrument za reševanje s sredstvi upnikov, bail-in, bail-out, bančna unija, Direktiva 2014/59/EU, finančna kriza.
Objavljeno v DKUM: 02.12.2016; Ogledov: 1932; Prenosov: 170
Celotno besedilo (990,78 KB) |
8. POLOŽAJ IN AKTIVNOSTI DRUŽBE ZA UPRAVLJANJE TERJATEV BANKEva Senica, 2015, diplomsko delo Opis: Finančna kriza, ki se je leta 2008 iz ZDA razširila v Evropo, je močno prizadela bančne sisteme številnih držav. Zaradi pokov nepremičninskih in borznih balonov se je v bilancah bank povečal delež slabih terjatev, kar je zmanjšalo njihovo kapitalsko ustreznost ter ogrozilo likvidnost in solventnost bank, s tem pa stabilnost bančnih sistemov. Eden izmed načinov reševanja bančnega sistema, ki so se ga v času globalne finančne krize poslužile številne države, je uporaba koncepta slabe banke. Slovenija je s tem namenom ustanovila Družbo za upravljanje terjatev bank.
Naloga podrobneje opisuje pojme, povezane s slabo banko, ter sam koncept in različne oblike slabe banke. Koncept je bil v preteklosti že večkrat uporabljen. V času aktualne krize številne države, med njimi tudi ZDA, Nemčija, Irska, Španija in Slovenija, na ta način rešujejo svoje banke. Slovenska slaba banka je bila ustanovljena pet let po začetku krize in zaenkrat uspešno dosega kratkoročno zastavljene cilje. S svojim delovanjem je v prvem letu pripomogla k izboljšanju kapitalske ustreznosti in likvidnosti bank ter k izboljšanju zaupanja v bančni sistem. O njeni učinkovitosti ter doseganju glavnega namena in cilja bo lažje presojati po nekaj letih njenega delovanja.
Ključne besede: DUTB, slaba banka, slabe terjatve, kreditno tveganje, bančna kriza
Objavljeno v DKUM: 02.11.2015; Ogledov: 2233; Prenosov: 314
Celotno besedilo (863,03 KB) |
9. NAČINI ZAGOTAVLJANJA STABILNOSTI EURA V EVROPSKI UNIJIPrimož Hafner, 2015, diplomsko delo Opis: Finančna kriza se je začela jeseni leta 2007 na ameriškem finančnem trgu, ko so cene hipotekarnih obveznic in izvedenih finančnih instrumentov močno padle. Največje izgube so imele investicijske banke ter hipotekarne banke in mnogo bank je šlo v stečaj. Globalna finančna kriza je zmanjšala stabilnost globalnega finančnega sistema in mnogo delničarjev ter lastnikov obveznic je doživelo veliko izgub. Kot odgovor na finančno krizo, so bili v Evropi po letu 2010 ustanovljeni novi mehanizmi, skladi in instrumenti za reševanje bank in držav v finančnih težavah in zagotavljanja stabilnosti evra v EU.
Namen našega diplomskega dela je predstaviti mehanizme, strategije in načine za izhod iz finančne krize v EU, v povezavi s programi in načrti, ki so primerni, da pomagajo bankam in državam v finančnih težavah in kako zagotoviti stabilnost evra v EU. Proučujemo kako so sprejeti ukrepi in instrumenti za stabilizacijo evra pripomogli k stabilizaciji bančnega sektorja v EU in kako preprečujejo ponovne izbruhe finančnih kriz. Proučujemo kakšna je vloga Banke Slovenije, ECB in države pri zagotavljanju finančne stabilnosti. Poskušamo ugotoviti ali so ustanovljeni skladi in mehanizmi dovolj uspešni, da zagotovijo finančno pomoč posameznim državam, ki imajo finančne probleme. Proučujemo, če je ustanovitev bančne unije v letu 2012, izboljšala finančno integracijo in finančno stabilnost v EU.
Proučujemo varnost depozitov, v povezavi z uvedbo Enotne garancijske sheme za depozite. Proučujemo, če lahko Enotni nadzorni mehanizem izboljša nadzor nad bančnim sistemom, prepreči nastanek ponovnih finančnih kriz in če lahko Evropski bančni nadzorni organ izboljša varnost in učinkovitost v bančnem sektorju. Poskušamo ugotoviti, če lahko Evropski odbor za sistemska tveganja zmanjša sistemska tveganja v Evropi, izboljša učinkovitost delovanja bančnega sektorja in poveča gospodarsko rast v Evropi. Proučujemo kako so nove zahteve po višjih kapitalskih ustreznostih, v skladu z Baslom III, izboljšala finančno stabilnost v bančnem sektorju v EU in preprečila nadaljnje finančne krize v EU. Nadalje proučujemo, kako naj bi Pakt o stabilnosti in rasti zagotovil vzdržno gospodarsko rast in stabilnost v Sloveniji, zmanjšal brezposelnost in zagotovil višjo raven razvoja v naši državi.
Na začetku diplome so predstavljene definicije bančnih kriz, njihove značilnosti in vzroki za nastanek, prav tako načini za stabilizacijo bančnega sektorja. V tretjem poglavju je podrobno opisan Evropski sklad za finančno stabilnost in Evropski mehanizem za finančno stabilnost. Četrto poglavje vsebuje opis Evropskega mehanizma za stabilnost, ki je nadomestil prejšnji sklad EFSF in mehanizem EFSM. Osrednji del raziskave predstavlja Bančna unija, ki je sestavljena iz Enotnega nadzorovanega mehanizma, Enotnega reševalnega mehanizma in Enotne garancijske sheme za depozite. V šestem poglavju je podrobno opisan Evropski bančni nadzorni organ, ki ima najbolj pomembno vlogo pri nadzoru bančnega sektorja. V sedmem poglavju je opisan Evropski odbor za sistemska tveganja. Poglavje osem opisuje kapitalske zahteve v skladu s Baslom III, medtem ko poglavje devet vsebuje opis Pakta za stabilnost in rast, ki naj bi Slovenijo izpeljal iz finančne krize . Po mojem mnenju je najbolj pomemben cilj, da se zagotovi stabilnost v bančnem sektorju in hkrati stabilnost evra v EU in tudi omogoči nadaljnja gospodarska rast.
Ključne besede: finančna kriza, stabilizacija bančnega sektorja, Bančna unija, nadzorniška funkcija, tveganja v bančnem sektorju, finančne pomoči, rekapitalizacija, strukturne reforme, gospodarska rast.
Objavljeno v DKUM: 19.10.2015; Ogledov: 1711; Prenosov: 163
Celotno besedilo (1007,50 KB) |
10. UKREPI ZA STABILIZACIJO BANČNIH KRIZ S POUDARKOM NA USTANOVITVI SLABE BANKETomaž Koprivnikar, 2014, diplomsko delo Opis: Banke imajo pomembno vlogo v ekonomijah številnih držav. Njihova temeljna funkcija je funkcija finančnega posrednika med ponudbo in povpraševanjem po denarju. Na ta način vnašajo v preostale segmente ekonomije dodatno likvidnost in tako spodbujajo rast in razvoj narodnih gospodarstev. Motnje v delovanju bančnega sistema povzročajo škodo različnim segmentom države (posameznikom, gospodarstvu, fiskalnemu in monetarnemu sistemu). S tega vidika zato ne čudi močna angažiranost vlad, da so pripravljene reševati bančni sektor skorajda za vsako ceno. Vlade v ta namen sprejemajo različne ukrepe, s katerimi poskušajo stabilizirati svoj bančni sistem, ob tem pa so lahko bolj ali manj uspešne.
Kako in katere ukrepe bo vlada uporabila v procesu reševanja bančnih kriz, je v večji meri odvisno od: vzrokov krize, ekonomske in fiskalne situacije v državi, pravnih in institucionalnih možnosti in zmožnosti političnega konsenza vsake države. Zaradi tega ne obstaja univerzalni model v procesu stabiliziranja bančnih kriz, ampak mora biti ta prilagojen značilnostim in posebnostim vsake države posebej.
Težišče tega diplomskega dela predstavlja analiza ukrepov pri procesu stabiliziranja bančnih kriz. Zaradi aktualnosti in vsesplošnih debat okoli ustanavljanja slabih bank pa je področju ustanovitve slabe banke namenjena še prav posebna pozornost. Če povzamemo, je diplomsko delo strukturirano na naslednji način: Prvi del je namenjen opredelitvi bančne krize, njenim značilnostim, opredelitvi vzrokov in stroškov bančnih kriz. V osrednjem delu nato podrobneje predstavljamo in analiziramo ukrepe in njihovo problematiko v procesu stabiliziranja bančnih kriz. Nadaljujemo s predstavitvijo modela reševanja bančnega sistema na primeru Švedske v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, katerega mnogi še danes navajajo kot vzorčen primer reševanja krize. Slednjemu poglavju je dodana še analiza uporabnosti švedskega modela pri razreševanju sodobnih bančnih kriz. Diplomsko delo nato zaključuje s predstavitvijo ukrepov držav in njihovih stroškov pri reševanju bančnih sistemov po izbruhu globalne finančne krize leta 2007 ter podaja ključne smernice in ugotovitve za uspešnost v procesu stabilizacije bančnih kriz.
Ključne besede: bančna kriza, menedžment bančnih kriz, stabiliziranje bančnega sistema, vzroki bančnih kriz, stroški bančnih kriz, slaba banka
Objavljeno v DKUM: 03.10.2014; Ogledov: 2157; Prenosov: 348
Celotno besedilo (778,79 KB) |
