| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Postopek pridobitve mednarodne zaščite : diplomsko delo visokošolskega študija
Žiga Tomc, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: mednarodna zaščita, begunci, azil, zakonodaja, diplomske naloge
Objavljeno: 20.08.2009; Ogledov: 2637; Prenosov: 490
.pdf Celotno besedilo (531,69 KB)

2.
Zloraba azilnega postopka : diplomsko delo
Suzana Rajh, 2010, diplomsko delo

Ključne besede: migracije, begunci, mednarodna zaščita, azil, azilni postopek, kršitve, Slovenija, Evropska unija, EU, diplomske naloge
Objavljeno: 18.08.2010; Ogledov: 2041; Prenosov: 363
.pdf Celotno besedilo (681,10 KB)

3.
PRAVNA UREDITEV MEDNARODNE ZAŠČITE NA RAVNI EVROPSKE UNIJE IN POSTOPEK NJENE PRIDOBITVE V REPUBLIKI SLOVENIJI
Mateja Golobič, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava področje pravne ureditve mednarodne zaščite na ravni Evropske unije in postopek njene pridobitve v Republiki Sloveniji. Evropska unija na področju mednarodne zaščite aktivno deluje že od leta 1999, kar se kaže v tem, da je področje mednarodne zaščite bilo in je še pogosto podvrženo spremembam in usklajevanjem s strani primarne in sekundarne zakonodaje Evropske unije. Temelji za vzpostavitev skupne evropske azilne politike so bili postavljeni leta 1999 v Tampereju na Finskem in bili skozi leta nadgrajeni in dopolnjeni z Haaškim in Stockholmskim programom. Evropska unija teži k cilju, da bi se v vseh državah članicah razvil enoten sistem politike mednarodne zaščite in da bi povsod veljali vsaj enaki minimalni standardi mednarodne zaščite (azila). Za uresničitev tega cilja je Evropska komisija sprejela različne instrumente, kot so Dublinska uredba, Eurodac uredba, Direktiva sveta 2005/85/ES – postopkovna direktiva, Direktiva sveta 2004/83/ES – kvalifikacijska direktiva, Direktiva sveta 2003/9/ES – recepcijska direktiva, s katerimi med državami članicami postavlja temelje za skupen evropski azilni sistem. Republika Slovenija je del evropskega azilnega sistema in kot država članica EU teži k temu, da mora biti postopek za pridobitev mednarodne zaščite do vseh prosilcev pravičen, pošten, hiter, učinkovit in neprepusten za zlorabe, predvsem pa mora biti v skladu s standardi, ki jih določa Unija. V diplomski nalogi je v celoti predstavljen potek postopka za pridobitev mednarodne zaščite, pri čemer so podani poudarki tudi na določenih institutih, ki pridejo v poštev tekom postopka na prvi stopnji.
Ključne besede: mednarodna zaščita (azil), skupna evropska azilna politika, instrumenti za vzpostavitev skupne azilne politike, postopek pridobitve mednarodne zaščite
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 2249; Prenosov: 420
.pdf Celotno besedilo (1,34 MB)

4.
EVROPSKA AGENDA O MIGRACIJAH
Stefan Kolarič, 2015, diplomsko delo

Opis: Evropska komisija je 13. maja 2015 predstavila evropsko agendo o migracijah, v kateri opisuje takojšnje ukrepe, ki bodo sprejeti v odziv na krizne razmere v Sredozemlju, ter ukrepe, ki jih je treba za boljše upravljanje vseh vidikov migracij sprejeti v prihodnjih letih. Ta agenda predstavlja evropski odziv, ki združuje notranjo in zunanjo politiko ter čim bolje izkorišča agencije in orodja EU, hkrati pa vključuje vse akterje – države članice, institucije EU, mednarodne organizacije, civilno družbo, lokalne oblasti in tretje države. Komisija je opredelila konkretne in takojšnje ukrepe, ki jih bo sprejela. V letih 2015 in 2016 se bodo trikratno povečali zmogljivosti in sredstva za skupne operacije Triton in Pozejdon agencije Frontex. Sprejet je bil predlog spremembe proračuna za leto 2015, da bi se zagotovila potrebna sredstva, ki bodo skupaj znašala 89 milijonov evrov. Sprejeta agenda predvideva tudi začetek operacije skupne varnostne in obrambne politike v Sredozemlju za razbijanje mrež trgovcev z ljudmi in boj proti tihotapljenju ljudi, ki bo potekala v skladu z mednarodnim pravom. Za prihodnost pa evropska agenda o migracijah razvija politične usmeritve za vsesplošno boljše upravljanje migracijskih tokov, ki bo temeljila na štirih stebrih. Ti vključujejo zmanjšanje spodbud za nedovoljeno migracijo, okrepitev vloge in zmogljivosti agencije Frontex za boljše upravljanje meja, bolj celovito in usklajeno izvajanje skupnega evropskega azilnega sistema ter novo politiko o zakonitih migracijah.
Ključne besede: migracije, agencija Frontex, azil, begunci, Schengen, dublinska uredba
Objavljeno: 22.04.2016; Ogledov: 1221; Prenosov: 145
.pdf Celotno besedilo (453,85 KB)

5.
PROBLEM NEZAKONITEGA PRISELJEVANJA NA OZEMLJE EVROPSKE UNIJE IN PRIDOBIVANJE STATUSOV OSEB S POTREBO PO MEDNARODNI ZAŠČITI PO PRAVU EU IN RS
Luka Fekonja, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je obravnavan problem nezakonitega priseljevanja na območju Evropske unije in Republike Slovenije, ki predvsem v zadnjem desetletju predstavlja enega izmed večjih izzivov državam članicam, tako v praksi kot tudi v teoriji. Na podlagi aktualne zakonodaje Republike Slovenije in zakonodaje Evropske unije je podrobneje opisan postopek in pogoji predpisani za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. V uvodnem poglavju je obravnavana problematika nezakonitega priseljevanja skozi aktualne statistične podatke ter primerjava le-teh med posameznimi državami članicami. Nadalje so predstavljeni posamezni pogostejši izrazi v povezavi z izbrano temo, kot so begunec, azilant, prosilec za azil, mednarodna zaščit ali azil ipd., ki so, zaradi svoje podobnosti lahko zavajajoči in hitro postanejo predmet zmot in nerazumevanja. Obravnavani so tudi vzroki in vrste nezakonitega priseljevanja na podlagi različnih migracijskih teorij, ter običajne poti, po katerih migranti dosegajo zunanje meje držav članic Evropske unije. V tem poglavju so povzete tudi kazni za nedovoljeno prečkanje meja Republike Slovenije, predpisane v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije. V drugem poglavju je opisana aktualna zakonodaja Evropske unije in pravni predpisi, ki urejajo omenjeno področje. V začetku je predstavljen razvoj na področju azilnega prava vse od prvih pravil do aktualne pravne ureditve in prizadevanja ter težnje po harmonizaciji ureditev azilnega prava med državami članicami Evropske unije. Na podlagi zakonodaje je predstavljen celoten postopek od nezakonitega vstopa na ozemlje katere od članic Evropske unije do vložitve in obravnave prošnje ter pogojev, predpisanih za pridobitev mednarodne zaščite. Predvsem je govora o direktivah in uredbah, ki jih je večina držav članic implementirala v svojo zakonodajno ureditev. V tretjem poglavju diplomskega dela je predstavljena domača zakonodaja na področju prava tujcev in azilnega prava v Republiki Sloveniji, ki se v veliki meri, zaradi harmonizacije pravil iz drugega poglavja v nacionalno zakonodajo Republike Slovenije, navezuje na prejšnje poglavje. Prav zaradi navezovanja na domača pravila in pravila Evropske unije pa so izpostavljene razlike v ureditvi med obema obravnavanima zakonodajama. V zadnjem poglavju pa je omenjena še problematika najjužnejšega italijanskega otoka Lampeduse, ki je obenem najjužnejša točka Italije, in ki se zadnja desetletja spopada z valom nezakonitega priseljevanja migrantov. V nadaljevanju so obravnavani še ureditev statusa begunca v skladu z italijansko ustavo, postopek pridobitve mednarodne zaščite po aktualni italijanski zakonodaji ter razlika med ureditvami Republike Italije, Evropske unije in Republike Slovenije v obravnavanju in interpretaciji izraza begunec.
Ključne besede: Begunec, azil, mednarodna zaščita, subsidiarna zaščita, direktive, zakonodaja Evropske unije, zakonodaja Republike Slovenije, Lampedusa, migrant, Republika Italija, Dublinska uredba, direktive.
Objavljeno: 05.07.2016; Ogledov: 615; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

6.
VPLIV RAZMERIJ IN RAZLIK MED PRAVOM EU IN SODNO PRAKSO ESČP NA ZAGOTAVLJANJE SODNEGA VARSTVA PRED SLOVENSKIMI SODIŠČI V AZILNIH ZADEVAH
Marjeta Cimerman, 2016, magistrsko delo

Opis: Namen instituta azila je zaščititi posameznika, ki iz določenega razloga ne uživa zaščite svoje matične države. Azil v kontekstu te naloge pomeni status begunca po Ženevski konvenciji iz leta 1951 oziroma po Kvalifikacijski direktivi II o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite. Obe obliki zaščite - status begunca in subsidiarne zaščite - predstavljata institut mednarodne zaščite po pravu EU. Eno bistvenih vprašanj skupnega evropskega azilnega sistema je, kako se zagotavlja sodno varstvo te temeljne pravice. Pravica do učinkovitega sodnega varstva je namreč ključno pravno zagotovilo za varstvo pravic prosilcev za azil. Če pravni red priznava neko pravico, mora zagotavljati tudi pravico do njenega učinkovitega varstva in le učinkovit sodni sistem lahko zagotovi uresničevanje določene pravice posameznika. Izhodiščni mednarodno-pravni problem, ki je predmet obravnave v prvem delu naloge, je ta, da področje azila v Evropi urejajo trije bolj ali manj samostojni, ki pa so do neke mere tudi različni pravni sistemi: pravo EU, sodna praksa ESČP v zvezi s EKČP in nacionalno pravo na ravni zakona in ustave. Dejstvo prepletenosti treh sistemov in medsebojnih razlik vzpostavlja visoko stopnjo pravne kompleksnosti in to je predmet obravnave in ponazoritve v 3. in 4. poglavju naloge. Naloga se omejuje na področje dostopa do azilnega postopka in ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito, vključno s pridržanjem prosilcev za azil. Za potrebe te naloge pravna kompleksnost omenjenih treh sistemov služi kot neodvisna spremenljivka, za katero se lahko utemeljeno sklepa, da ima zaznaven vpliv na kakovost sodne prakse pred slovenskimi sodišči, čemur je namenjen drugi del naloge. Slednje je v nalogi odvisna spremenljivka. Kakšen je ta vpliv, je predmet analize na podlagi pregleda sodnih odločb Ustavnega sodišča, Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Ključne besede: azil, status begunca, subsidiarna zaščita, Ženevska konvencija, skupni evropski azilni sistem, EKČP, ESČP, Sodišče EU, Zakon o mednarodni zaščiti, Ustavno sodišče RS, Vrhovno sodišče RS, Upravno sodišče RS
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 827; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (896,50 KB)

7.
AZILNA POLITIKA EVROPSKE UNIJE
Monika Habjan, 2016, diplomsko delo

Opis: Vsak izmed nas si želi živeti v miru, brez strahu za svoje življenje. Mnogim ljudem po svetu je ta pravica odvzeta iz različnih razlogov. Da bi zaščitili sebe in svoje najbližje, se na najrazličnejše načine podajo na pot, ki pa je nemalokrat zelo tvegana, lahko tudi usodna. Takim ljudem je potrebno nuditi mednarodno zaščito in Evropska unija si že vrsto let prizadeva oblikovati območje svobode, varnosti in pravic za vse, ki jih okoliščine prisilijo k iskanju take pomoči. Evropo je lansko leto doseglo več migracijskih valov in ravno zaradi te situacije sem se odločila več poizvedeti o azilu in azilni politiki Evropske Unije. Raziskala sem zgodovinsko ozadje, zakonodajo iz tega področja, pogoje, ki jih morajo prosilci za azil izpolnjevati za pridobitev azila, potek samega azilnega postopka, pravice beguncev in oseb s subsidiarno zaščito s poudarkom na pravici, ki izhaja iz načela nevračanja, ukrepe, ki jih je Evropska unija sprejela oz. jih namerava sprejeti za bolj učinkovito spopadanje z masovnim prihodom migrantov. Evropska begunska kriza, ki je svoj vrhunec dosegla poleti 2015 je dokaz, da je na področje azilne politike Evropske unije potrebno vnesti še veliko sprememb, tako z vidika zakonodaje, kot tudi izvrševanja le-te.
Ključne besede: azil, begunec, prosilec za azil, azilni postopek, migracije, načelo non-refoulement, begunska kriza
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1184; Prenosov: 198
.pdf Celotno besedilo (833,84 KB)

8.
Pravna ureditev instituta mednarodne zaščite
Vita Repnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Že pred sprejetjem Konvencije o statusu beguncev (krajše Ženevske konvencije) iz leta 1951 so bili postavljeni temelji mednarodne zaščite (Splošna deklaracija človekovih pravic), vendar je slednja v kombinaciji s Protokolom iz leta 1967 prva vpeljala v pravno terminologijo izraz »begunec« ter njegovo definicijo, ki še danes predstavlja glavni steber razvoja begunskega prava. Ženevska konvencija predvideva tudi pogoje za pridobitev statusa begunca ter razloge za njegovo izgubo, pravni status teh oseb v državi pridobitve azila, minimalne standarde za ravnanje z begunci ter dolžnosti držav podpisnic. Poseben status med načeli ima načelo »non-refoulement« oziroma načelo nevračanja, ki je splošno načelo mednarodnega prava in zavezuje tudi države, ki niso podpisnice Ženevske konvencije. Njegovo bistvo je, da države sprejemnice ne smejo begunca vrniti na ozemlje države, kjer bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi njegove rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Za nadzor nad implementacijo in izvajanjem Ženevske konvencije skrbi Agencija Združenih narodov za begunce, oziroma krajše UNHCR, katere naloga je zagotavljanje mednarodne zaščite in iskanje dolgoročnih rešitev za begunce, pomoč pri njihovi vključitvi v okolje nove države ter vrnitvi v njihovo matično državo. Evropska unija si že od leta 1999 prizadeva za poenotenje zakonodaje na področju mednarodne zaščite in s tem vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema. Oblikovanje le tega je potekalo v dveh fazah, skozi kateri so bile sprejete nekatere direktive in uredbe, ki določajo skupne standarde ter zagotavljajo boljše sodelovanje med državami, kar naj bi pripeljalo do enakega obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito ne glede na to, v kateri državi so vložili prošnjo. To zagotavljajo predvsem Dublinska uredba v povezavi z EURODAC uredbo, Recepcijska direktiva, Kvalifikacijska direktiva ter Postopkovna direktiva. Republika Slovenija je kot članica Evropske unije bila dolžna vsebino teh dokumentov prenesti v svojo pravno ureditev, ki jo na tem področju trenutno realizirata dva poglavitna zakona, in sicer Zakon o mednarodni zaščiti ter Zakon o tujcih, temelje za sprejemanje takšnih zakonov pa je Slovenija zagotovila že z nekaterimi določbami iz Ustave Republike Slovenije. Zakon o mednarodni zaščiti deli status mednarodne zaščite na dve obliki, in sicer na status begunca ter subsidiarno zaščito, prav tako pa vsebuje postopkovne določbe. Zakon o tujcih določa pogoje in načine vstopa, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, medtem ko njegova novela uvaja še možnost sprožitve posebnega ukrepa, ki bi ob posebnih migracijskih razmerah omejil vstop tujcev v Slovenijo.
Ključne besede: begunec, mednarodna zaščita, azil, Konvencija o statusu beguncev, skupni evropski azilni sistem, zakonodaja Republike Slovenije
Objavljeno: 05.07.2017; Ogledov: 845; Prenosov: 214
.pdf Celotno besedilo (601,48 KB)

9.
Otroci brez spremstva v Sloveniji in drugih evropskih državah
Urska Soršak, 2018, magistrsko delo

Opis: Otroci brez spremstva so tisti, ki se nahajajo zunaj matične države brez spremstva obeh staršev, oziroma brez zakonskega ali po običaju določenega skrbnika in so mlajši od 18 let. Predstavljajo eno izmed najbolj ranljivih skupin beguncev oziroma migrantov. Vsi begunci in ne samo otroci, sicer trpijo že zato, ker so daleč stran iz matične države, svoje družine, prijateljev in doma. Soočajo se s travmami in strahom, ki so posledica življenja v izjemno težkih okoliščinah, v pomanjkanju in v preganjanju ter v nevarnosti, ki jim grozi v državi izvora, kot tudi na sami poti v ciljno državo. Navaditi se morajo na popolnoma drug način življenja na drugem koncu sveta, se vključiti v družbo, ki jim je popolnoma tuja in prestati še posebne postopke, da jim je ostanek v tuji državi sploh omogočen. V primeru, ko gre za mladoletnika oziroma otroka, je položaj še toliko težji, saj se nahaja v tuji državi, brez odrasle osebe, ki bi lahko poskrbela za zagotavljanje njegovih koristi in je prikrajšan za zaščito in varstvo, ki ga nudijo starši oziroma skrbniki. Ranljivost pa izhaja seveda tudi iz njegove mladoletnosti, saj se zaradi svoje nizke starosti še ni pripravljen sam soočati s svetom, novo državo, novimi ljudmi, goro postopki in prilagoditvijo na popolnoma novo življenje. Izpostavljeni so različnim negativnim faktorjem, pogosto postanejo žrtve spolnega, fizičnega ali psihičnega nasilja ali celo žrtve trgovine z ljudmi. Do leta 2015 v Republiki Sloveniji nismo imeli izkušenj z večjim številom otrok brez spremstva, saj je bila za večino to zgolj prehodna ne pa ciljna država, ne glede na to pa statistike kažejo, da število otrok brez spremstva pri nas zadnje stoletje močno narašča. Postopki za obravnavo te skupine mladoletnikov so sicer bili v Republiki Sloveniji kljub ne velikemu številu vzpostavljeni, vendar pa so se primeri reševali posamično in ni bilo ustaljene prakse. Ko so se v letu 2015 pričela vstopanja številnih mladoletnikov brez spremstva so pa se v postopkih namenjenih oskrbi tej skupini migrantov, pokazale pomanjkljivosti. V primeru, ko mladoletniki brez spremstva RS nimajo zgolj za tranzitno državo, ampak tukaj tudi ostanejo, jim je namreč potrebno omogočiti participacijo v družbi in normalen razvoj. Oskrba otrok brez spremstva je zelo široko področje in sega na številne resorje, ki morajo biti primerno urejeni. Gre za postopke od postavitve zakonitega zastopnika do zdravstvene oskrbe, vključitve v šolo in nastanitve, zato je potrebna celovita in podrobna pravna ureditev. Temeljni zakoni na tem področju so Zakon o mednarodni zaščiti, Zakon o tujcih in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakon o mednarodni zaščiti določa splošna načela, postopke za dodelitev in odvzem mednarodne zaščite, obseg in trajanje, pravice, dolžnosti prosilcev in definira pojme statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Zakon o tujcih pa določa pogoje in način vstopa, bivanja in zapustitve tujcev v Republiki Sloveniji. Uporablja se za tujce in za vse osebe brez državljanstva, ne pa za prosilce za mednarodno zaščito in za tujce, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita in za osebe, ki imajo v Republiki Sloveniji začasno zatočišče. Otroci brez spremstva imajo ob vstopu v Republiko Slovenijo tako dve možnosti. Prva možnost je, da v državi ostanejo brez statusa, kot ilegalni migranti in so nastanjeni v Centru za tujce, dokler se jih ne vrne v njihovo državo izvora. Druga možnost pa jim daje na voljo, da zaprosijo za mednarodno zaščito in počakajo do sprejetja odločitve. Podeli se jim lahko status za določen čas, status subsidiarne zaščite ali trajen status, status begunca in so začasno nastanjeni v Azilnem domu, vsaj za čas, dokler se namestitev ne organizira drugje. Glede na prakso se večina otrok odloči za postopek mednarodne zaščite, ki pa je kompleksen in velikokrat zelo dolgotrajen.
Ključne besede: migracije, mednarodna zaščita, ranljiva kategorija, načelo otrokove največje koristi, azil, žrtve trgovine z ljudmi, Konvencija o otrokovih pravicah.
Objavljeno: 24.09.2018; Ogledov: 378; Prenosov: 121
.pdf Celotno besedilo (1,34 MB)

Iskanje izvedeno v 0.24 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici