| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb po OZ in Načelih UNIDROIT : magistrsko delo
Anja Jelen, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo temelji na analizi instituta zastaranja v zvezi s terjatvami iz gospodarskih pogodb, ki je dopolnjena s primerjavo pravil ureditve zastaranja po Obligacijskem zakoniku in po Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Slednja zaradi teženj po poenotenju evropskega civilnega prava postajajo vse pomembnejša tudi v našem pravnem redu. S potekom zastaralnega roka dolžnikova obveznost zastara, veljavna pa ostaja naprej v obliki naturalne oziroma neiztožljive obveznosti. To pomeni, da je upnik ne more več sodno uveljavljati, zato pravimo, da je zastaranje institut, ki sili upnika k uveljavljanju svojih pravic. Enako velja tudi v primeru instituta zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb, ki ga v slovenskem pravu ureja Obligacijski zakonik. Ta zastaranju v gospodarskih zadevah namenja posebna pravila, ki so dodelana z obsežno sodno prakso. Institut zastaranja urejajo tudi Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe, ki kot modelni zakonik predstavljajo poskus poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU, s poenostavljenim sistemom zastaranja pa konkurirajo togim določbam Obligacijskega zakonika. Primerjava med njima pokaže, da je ureditev po Obligacijskem zakoniku do gospodarskih subjektov strožja, medtem ko jim Načela UNIDROIT pri sklepanju pogodbenih razmerij puščajo več svobode, predvsem glede možnosti spreminjanja dolžine zastaralnih rokov. Kogentno naravo določb Obligacijskega zakonika, ki omejujejo avtonomijo strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij, nekateri teoretiki kritizirajo, medtem ko jo drugi razumejo kot poskus zakonodajalca, da bi preprečil neskončne pravde in povečal pravno varnost. Ne glede na vse, pa se je za problematično pokazalo zlasti vprašanje vezanosti začetka teka zastaralnih rokov na objektivni trenutek. V zvezi s tem bi slovenski zakonodajalec moral slediti ureditvi iz Načel UNIDROIT in vzpostaviti kombinacijo objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka. Slovenska sodna praksa, ki bi se nanašala na institut zastaranja po ureditvi iz Načel UNIDORIT, ne obstaja. Vsled navedenega gre zaključiti, da subjekti pravil glede zastaranja iz Načel UNIDROIT v gospodarske pogodbe načeloma ne vključujejo, razlog pa gre iskati prav v prisilni naravi določb Obligacijskega zakonika. Iz Načel UNIDROIT namreč izhaja, da njihove določbe ne morejo nadomestiti kogentnih določb nacionalnega prava.
Ključne besede: gospodarska pogodba, zastaranje, zastaralni roki, avtonomija volje, ugovori, odpoved zastaranju, pripoznava dolga, Načela UNIDROIT
Objavljeno v DKUM: 10.07.2020; Ogledov: 1528; Prenosov: 198
.pdf Celotno besedilo (535,41 KB)

2.
Povezave med pravno ureditvijo varstva potrošnikov in konkurenčnim pravom
Jorg Sladič, 2011, poljudni članek

Opis: Namen tega prispevka je iskanje skupnih elementov konkurenčnega prava in pravne ureditve varstva potrošnikov. Avtor meni, da je zasebno pravo temelj tako konkurenčnega prava kot tudi prava varstva potrošnikov, in razvije teorijo, da je varovanje avtonomije volje pred nedovoljenimi posegi bistvo konkurenčnega prava in pravne ureditve prava potrošnikov. Avtor predlaga analizo ekonomskega pojma informacijske asimetrije kot pravne podlage obeh pravnih ureditev.
Ključne besede: konkurenčno pravo, pravo varstva potrošnikov, zasebno pravo, avtonomija volje, asimetrični položaji, informacijska asimetrija, tržni mehanizmi
Objavljeno v DKUM: 31.07.2018; Ogledov: 1001; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (112,28 KB)

3.
Kolizijska pravila v konkurenčnopravnih sporih - problem neopredeljenosti pojmov v uredbi Rim II
Nina Bezjak, 2018, magistrsko delo

Opis: Rim II ne definira pojmov nelojalne konkurence in ravnanj, ki omejujejo svobodno konkurenco, četudi se pravila glede določitve merodajnega prava v konkurenčnopravnih sporih nanašajo na ta dva pojma. Poleg omenjenih, določitev ustreznega prava v konkurenčnopravnih sporih otežujejo še nekateri drugi pomensko odprti pojmi, denimo (upoštevni) trg, škoda in kraj nastopa škodne posledice kot eni najpomembnejših. Ob tem se postavlja vprašanje, kako se sploh lotiti določitve ustreznega merodajnega prava, saj je odločitev v prvi fazi odvisna od tega, ali spor izvira iz pogodbene ali nepogodbene obveznosti. V nekaterih primerih tožba temelji tako na pogodbenih kot nepogodbenih elementih, zaradi česar je izbira prava še toliko bolj problematična. To magistrsko delo naslavlja problematiko kolizijskih pravil v konkurenčnopravnih sporih, pri čemer se osredotoča na definicijo trga in ostale pomensko odprte formulacije, saj je njihova opredelitev ključna za presojo, katere določbe v konkretnem primeru uporabiti. Tudi od tega je namreč odvisna pravna varnost udeležencev na trgu. Ugotoviti je, da Sodišče Evropske unije skuša z avtonomno razlago kazuistično razložiti vsebino pojmov in tako oblikovati poenotena pravila, ki jih lahko nacionalna sodišča uporabijo pri reševanju primerov. Razlaga SEU ni ostala povsem brez praznin, zato so naposled nacionalna sodišča vendarle tista, ki to razlago dopolnijo s svojo lastno, kar posledično nedvomno pomeni različne rezultate postopkov v različnih državah.
Ključne besede: nelojalna konkurenca, omejevanje konkurence, nepogodbene obveznosti, učinek na trgu, izbira merodajnega prava, upoštevni trg, avtonomija volje, člen 6 Rim II
Objavljeno v DKUM: 05.03.2018; Ogledov: 1380; Prenosov: 202
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

4.
Civilnopravni vidiki presoje predpostavk za pridobitev pravice do rokovanja z orožjem : diplomsko delo
Simeon Gönc, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu so predstavljeni civilnopravni vidiki presoje predpostavk za pridobitev pravice do rokovanja z orožjem. Temeljno vodilo pri sklepanju pravnih poslov v zasebnem pravu je svobodna volja pogodbenih strank. Avtonomija volje pa v nekaterih pogodbenih razmerjih trči ob zakonske omejitve volje, ki se jim stranke ne morejo ogniti. Pravni posli z orožjem so podvrženi takšnim omejitvam, ki jih prinašajo predpisi iz tako imenovane orožne zakonodaje. Zakon o orožju nam daje vpogled v razvrstitev in kategorizacijo orožja, vrste in pomen orožnih listin, pristojnosti državnih organov ter v pravice in obveznosti posameznikov, ki rokujejo z orožjem. Spoznali smo kakšne so splošne in posebne predpostavke pri sklepanju pravnih poslov ter njihov vpliv na avtonomijo volje.
Ključne besede: avtonomija volje, zakon o orožju, posebna skrbnost, prosti preudarek, diplomska dela
Objavljeno v DKUM: 07.11.2016; Ogledov: 2310; Prenosov: 189
.pdf Celotno besedilo (281,14 KB)

5.
ŽENITNA POGODBA - PRIMERJAVA MED SLOVENIJO IN AVSTRIJO
Urska Soršak, 2016, diplomsko delo

Opis: Zakonska zveza je eden izmed temeljnih institutov, ki je urejen na področju družinskega prava in je zelo pomemben za oblikovanje odnosov med ljudmi. V slovenski zakonodaji jo ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da je njen glavni namen zasnovanje družine. Z vstopom v zakonsko zvezo pa morata zakonca sprejeti tudi določene pravice in obveznosti. Nastanejo tako osebne kot premoženjskopravne posledice. Premoženjskopravni režim je v ZZZDR urejen na obligatoren način. Določeno je, da ob sklenitvi zakonske zveze nastanejo tri premoženjske mase, posebno premoženje vsakega izmed zakoncev in skupno premoženje. Zakonca se lahko dogovorita, da njuno posebno premoženje postane njuna skupna lastnina, ne moreta pa se dogovoriti, da ne bi bilo premoženje, ki ga pridobita z delom tekom zakonske zveze, skupno. Omogočena jima je torej le delna pogodbena avtonomija, saj lahko sklepata vse pravne posle, ki jih lahko sklepata s tretjimi osebami, vendar samo če niso v nasprotju z ZZZDR. Iz navedenega izhaja glavna pomanjkljivost ZZZDR na tem področju, saj s sklenitvijo ženitne pogodbe ni omogočena popolna sprememba zakonitega premoženjskega režima. Ženitna pogodba (pacta nuptialia) je posebna pogodba, ki ureja premoženjska razmerja med zakoncema na podlagi dispozicije strank tako, da zakonca uredita in uskladita vse premoženjske pravice in skupne interese v medsebojnih razmerjih kot tudi v razmerjih do tretjih. S tem, ko po ZZZDR zakonca nimata popolne pogodbene svobode, pa sta kršeni načeli avtonomije volje pogodbenih strank in dispozitivnosti pravnih norm. Številne pravne praznine, pomanjkljivosti in neskladnost ZZZDR z novejšimi predpisi v zadnjih letih nakazujejo na potrebo po prenoviti zakonodaje na področju družinskega prava. Predlagan je bil Družinski zakonik, ki bi odpravil pomanjkljivosti in vsebinsko spremenil sporne določbe ZZZDR. Na referendumu je bil leta 2012 sicer zavrnjen, vendar v Državnem zboru sedaj spet poteka javna razprava, ki nakazuje na njegovo sprejetje. Z njegovim sprejetjem bi omogočili sklenitev ženitne pogodbe in zakonca bi lahko sama odločala o ureditvi tako posebnega kot tudi skupnega medsebojnega premoženja. Če tega ne bi želela, bi obveljal zakoniti režim, ki velja že sedaj po ZZZDR. S tem bi ureditev naše zakonodaje približali drugim evropskim državam, med drugim tudi ureditvi zakonske zveze v Avstriji. Institut zakonske zveze je po avstrijskem pravnem sistemu urejen v Splošnem civilnem zakoniku (ABGB), ki ga dopolnjuje Zakon o zakonski zvezi (Ehegesetz). Zakoncema je po veljavnem avstrijskem pravu v celoti dopuščena možnost avtonomne ureditve premoženjskega režima. Kot zakonit premoženjski sistem je uveljavljen sistem ločenega premoženja, po katerem vsak zakonec ostane lastnik premoženja, ki ga je imel ob sklenitvi zakonske zveze, in tudi premoženja, ki ga je pridobil z delom v času trajanja zakonske zveze. Takšno ureditev lahko zakonca izključita z ženitno pogodbo in na način, ki je za njiju ustreznejši, uredita medsebojno premoženjsko razmerje. Avtonomija zakoncev je po zakonodaji v Avstriji torej dosti večja, kot po pravnem sistemu veljavnem v Sloveniji. V diplomski nalogi bo podrobneje izvedena primerjava ženitne pogodbe v Sloveniji po DZ in v Avstriji.
Ključne besede: zakonska zveza, premoženjska razmerja, ženitna pogodba, pogodbena avtonomija volje.
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 2549; Prenosov: 232
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

6.
Uporaba Občega državljanskega zakonika (ODZ/ABGB) v razmerjih z mednarodnim elementom
Martina Repas, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek obravnava uporabo Občega državljanskega zakonika kot pozitivnega prava Republike Avstrije v razmerjih z mednarodnim elementom, ki zahtevajo uporabo kolizijskih pravil. Določbe ODZ kot pozitivnega prava Republike Avstrije slovenska sodišča morajo uporabiti v primeru, da navezna okoliščina v dejanskem stanju primera odkaže na uporabo avstrijskega prava. Še posebej v zvezi s tem prispevek obravnava tiste situacije, ko se avstrijsko pravo in s tem OZD uporabi na podlagi dogovora strank o njegovi uporabi. Prispevek se osredotoča predvsem na pogodbena, nepogodbena, stvarnopravna in dednopravna razmerja z mednarodnim elementom in sklepoma prikaže, v katerih okoliščinah se pred slovenskimi sodišči uporabi ODZ kot pozitivno pravo Republike Avstrije. Pri tem so prikazane različne rešitve v zvezi z uporabo ODZ glede na to, kateri pravni akt, ki vsebuje kolizijska pravila, se v posameznem primeru uporabi.
Ključne besede: mednarodno zasebno pravo, kolizijske norme, navezne okoliščine, avtonomija volje, ODZ, dednopravno razmerje, nepogodbeno obligacijsko razmerje, stvarnopravno razmerje
Objavljeno v DKUM: 05.06.2012; Ogledov: 4037; Prenosov: 298
URL Povezava na celotno besedilo

7.
UPORABA SPLOŠNIH PRAVIL CIVILNEGA PRAVA PRI SKLENITVI POGODBE O ZAPOSLITVI
Nataša Poredoš Tropenauer, 2010, magistrsko delo

Opis: Zgodovinsko gledano, je bilo delovno pravo del civilnega prava. Uveljavljeno je bilo stališče, da delovno razmerje nastane s službeno pogodbo, s katero se je ena stranka za plačilo, zavezala drugi stranki nekaj dati, storiti, dopustiti. Z razvojem kapitalizma pa je postala pomembna tudi delavčeva osebnost, prav tako se je v delovno razmerje začela vmešavati država. Delovno pravo je postalo del javnega in ne več samo zasebnega prava. Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki jo podrobno ureja Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki v 11. členu, med drugim določa, da se pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila civilnega prava. Zaradi svoje narave in namena, je ugotoviti, da sta stranki pogodbe o zaposlitvi precej bolj omejeni, kot pa stranki pogodbe civilnega prava, kjer velja avtonomija volje in stranki lahko medsebojno razmerje uredita drugače kot pa določa zakon, omejeni sta samo z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, ter seveda temeljnimi načeli obligacijskega prava. Načelo dispozitivnosti je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi omejeno z načelom omejitve avtonomije delavca in delodajalca, prisilnimi predpisi in nenazadnje s temeljnimi načeli civilnega prava. Stranki pogodbe o zaposlitvi nista v enakopravnem položaju, kot to načeloma velja za stranki civilnega prava. Seveda pa stranki pogodbe o zaposlitvi lahko svoje pravice in obveznosti uredita drugače kot določa zakonodaja, upoštevaje pravilo »v korist delavca«. Razlog za omejitev avtonomije je varstvo šibkejše stranke, saj bi brez te javnopravne omejitve obstajala neenakost strank pogodbenega razmerja. Do veljave bi prišla volja pogodbeno močnejše stranke, s čimer bi se s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi uzakonilo izkoriščanje in podvrženost pogojem, ki bi jih postavil delodajalec. Večja in pomembnejša je vloga države, ki nujno vpliva na pogodbeno svobodo, kot pa na področju civilnega prava. Uporabnost obligacijskih pravil pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi je omejena, ker je potrebno upoštevati samo naravo delovnega razmerja, vendar pa se kljub temu v določenih primerih uporabljajo pravila obligacijskega prava. Tako se zlasti upoštevajo obligacijska določila o sposobnosti strank skleniti pogodbo o zaposlitvi, pri predpostavkah za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ponudbi za sklenitev pogodbe, pri pogajanjih, pri sprejemu ponudbe, pri času in kraju sklenitve pogodbe, glede pogojev in rokov, itd. V kolikor pa pride pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi do določenih nepravilnosti bodisi glede oblike, napake volje, bodisi če pogodba o zaposlitvi nasprotuje načelom morale, ustavi in prisilnim predpisom, je pogodba o zaposlitvi neveljavna. Ob tem pa je vedno treba imeti v vidu, kaj je bil odločilen nagib za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, saj gre pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za svoboden dogovor delavca in delodajalca, ki pa mora izražati njuno pravo voljo skleniti pogodbo o zaposlitvi in se tako pri razlagi pogodbe o zaposlitvi pogosto uporabi milejša sankcija kot je izpodbojnost ali celo ničnost pogodbe o zaposlitvi. Našteti instituti so povezani s civilnim pravom, kar kaže na to, da kljub temu, da je delovno pravo šlo v razvoju svojo pot, ni čisto izgubilo povezave s civilnim pravom, zato je pomembno, da je v ZDR vnesena določba 11. člena, ki omogoča povezavo med delovnim in civilnim pravom. Praktično povezavo med delovnim in civilnim pravo, glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi, pa kreirajo sodišča. Pri odločanju in oblikovanju sodne prakse se morajo upoštevati strokovni in zlasti življenjski dejavniki, saj sodišča s svojimi odločitvami razvijajo in kreirajo pravo in ga v posameznih primerih tudi konkretizirajo. Pri uporabi sodne prakse sem opazila, da je namen delovnih in socialnih sodišč predvsem čim hitrejša rešitev posameznega spora in upoštevanje, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, kateri naj se omogoči sodno varstvo in uživanje delovno pravne zaščite.
Ključne besede: Civilno pravo, delovno pravo, pogodba o zaposlitvi, stranke pogodbe, sposobnost strank, napake volje, zmota, prevara, zvijača, ničnost, izpodbojnost, delna ničnost, konverzija, konvalidacija, čas, kraj, ponudba, sprejem ponudbe, pogajanja, predpogodba, pogoj, rok, obličnost, predmet, subsidiarnost, smiselnost, avtonomija.
Objavljeno v DKUM: 24.03.2011; Ogledov: 7787; Prenosov: 1222
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

8.
ODPRTA VPRAŠANJA BODOČE UREDITVE POGODBE O PREMOŽENJSKOPRAVNIH RAZMERJIH MED ZAKONCEMA
Maja Žalig, 2010, diplomsko delo

Opis: Avtorica najprej predstavi povezanost civilnega in družinskega prava, nato pa najpomembnejše institute, ki povezujejo ti dve panogi. In sicer pravico do lastnine, večlastninska razmerja, načelo avtonomije volje ter načelo dispozitivnosti. Nadaljuje s predstavitvijo značilnosti premoženjskih razmerij med zakoncema. Tu predvsem poudari posebno naravo zakonske zveze. Predstavi tudi vrste premoženjskih režimov med zakoncema v primerjalnem pravu. Naslednja poglavja pa so namenjena predstavitvi bodoče ureditve teh razmerij v slovenskem pravnem redu. Najprej nam predstavi pogodbeni režim, ki je novost v pravnem redu Republike Slovenije. Poleg predstavitve pravnih norm, se osredotoči tudi na odprta vprašanja pogodbenega režima in predlaga dopolnitve. Za konec pa še predstavi zakoniti režim premoženjskih razmerij med zakoncema.
Ključne besede: zakonska zveza, premoženjska razmerja, ženitna pogodba, avtonomija volje
Objavljeno v DKUM: 28.10.2010; Ogledov: 3069; Prenosov: 461
.pdf Celotno besedilo (533,36 KB)

9.
UPORABA PRAVA V MEDNARODNI TRGOVINSKI ARBITRAŽI
Anja Horvat, 2009, diplomsko delo

Opis: Reševanje sporov na mednarodnem nivoju je dandanes postalo pogosto in potrebno, zlasti v trgovinskih sporih. Arbitraža predstavlja način reševanja sporov, ki temelji na soglasju (sporazumu) sprtih strank. Nadalje mednarodna trgovinska arbitraža predstavlja zelo pogost način reševanja sporov v pravnih razmerjih z mednarodnim elementom (na primer: stranki prihajata iz različnih držav). Najpomembnejša delitev arbitraž, je delitev na priložnostno (ad hoc) in institucionalno arbitražo, pri čemer ima vsaka določene prednosti, pa tudi slabosti. Prednost reševanja spora z arbitražo je tudi v možnosti strank, da določijo pravo, ki naj se uporabi za presojo arbitražnega sporazuma, merodajna procesna pravila in pravo, ki naj se uporabi za vsebinsko presojo spora. Avtonomija volje strank predstavlja najpomembnejši pravni vir arbitraže. Stranke lahko izberejo tudi tri različne skupine pravnih pravil, ki naj se uporabijo za presojo posameznega področja. Arbitri so dolžni spoštovati avtonomijo volje strank in delovati v skladu z izraženim soglasjem volj strank. V primeru odsotnosti sporazuma strank o pravu, ki naj se uporabi, so za določitev merodajnega prava pristojni arbitri. Pri izbiri in določitvi merodajnega prava bodisi s strani strank, bodisi s strani arbitrov, pa obstajajo določene omejitve, ki pridejo do izraza zlasti v zadnji fazi — to je v postopku izpodbijanja domačih arbitražnih odločb in v postopku priznavanja in izvršitve tujih arbitražnih odločb pred nacionalnimi sodišči. Upoštevanje teh omejitev s strani strank in arbitrov je bistvenega pomena za učinkovanje arbitražne odločbe.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, trgovinski spori, uporaba prava, avtonomija volje strank, veljavnost arbitražnega sporazuma, procesna pravila, materialna pravila, javni red, izpodbijanje, priznanje in izvršitev
Objavljeno v DKUM: 15.12.2009; Ogledov: 4764; Prenosov: 679
.pdf Celotno besedilo (538,90 KB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici