| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
NEKATERI VIDIKI DOBRE PRAKSE NA CANADIAN INTERNACIONAL SCHOOL, PRIMARNI PROGRAM V SINGAPURJU
Katja Čuk, 2009, diplomsko delo

Opis: Vzgoja in izobraževanje sta nepogrešljivi temi, ko se govori o osebnostnem in družbenem razvoju. Zagotavljanje vzgoje in izobraževanja za vse in zagotavljanje kakovosti na tem področju sta temi, ki sta pogosto v osrčju razprav o družbi in njeni politiki. Diplomsko delo predstavlja Canadian Internacional School Singapur kot IB (International Baccalureate) world school. Osredotoča se na tri vidike: oblikovanje kurikuluma, učiteljevo avtonomijo in celosten razvoj otroka kot cilj vzgoje in izobraževanja. Teme so izbrane iz teorij vzgoje in izobraževanja, ker se pogosto izpostavlja njihov pomen za zagotavljanje kvalitetne šole. Omenjene teme smo sprva osvetlili teoretično. Nadalje smo predstavili International Baccalureate Organisation. IBO je organizacija, na kateri sloni obravnavana šola: Canadian International School Singapur. Kasneje je predstavljena tudi šola sama. Zanimalo nas je ali lahko ugotovimo in predstavimo nekatere dobre prakse šole, ki se nanašajo na omenjene teme: učiteljevo avtonomijo, oblikovanje kurikuluma in celosten razvoj otroka. Z metodo intervjuja smo potrdili zastavljene hipoteze. Ugotovili smo, da se učitelji pri svojem delu čutijo avtonomne, da lahko govorimo o razvojno-procesno oblikovanem kurikulumu, in nenazadnje, da šola podpira filozofijo o celostnem razvoju otroka in jo udejanja v praksi. Omenjeni primeri niso bile edine dobre prakse, ki smo jih zasledili na obravnavani šoli.
Ključne besede: Ključne besede: vzgoja in izobraževanje, avtonomija učiteljev, celosten razvoj otroka, kurikulum
Objavljeno: 23.12.2009; Ogledov: 2340; Prenosov: 156
.pdf Celotno besedilo (763,85 KB)

2.
AVTONOMIJA JAVNIH IN ZASEBNIH SREDNJIIH ŠOL
Nina Bošnjak, 2009, diplomsko delo

Opis: POVZETEK Teoretično lahko avtonomijo pojmujemo na več načinov, vendar bi v praksi morala biti avtonomija izhodišče koncepta šole. Če šola nima avtonomije, je njeno delo ovirano. Vendar pa je avtonomija šole odvisna tako od avtonomije učiteljev kot tudi od avtonomije učencev. Te tri avtonomije so med seboj nerazdružljivo povezane. Sistem je naravnan tako, da določa posamezne cilje, ki jih tako učitelji kot učenci morajo doseči za kvaliteten vzgojno izobraževalni proces, obenem pa jim dopušča proste roke, da v sistem vključijo svoje znanje in strokovno usposobljenost in s tem naredijo sistem bolj oseben in privlačen za vse udeležence. Za razvoj avtonomije šole je smiselno in spodbudno, da imajo tako učitelji kot učenci svoj del avtonomije, da jo uresničujejo, saj s tem kažejo svojo odgovornost do sistema. V empirični raziskavi so sodelovali učitelji in dijaki tako zasebnih kot javnih srednjih šol. Vprašanja v raziskavi se nanašajo na strokovno avtonomijo učiteljev na različnih področjih in na avtonomijo dijakov; le kolikšna ta je ter kje in kako jo lahko uporabijo. Dokaj veliko število učiteljev se čuti strokovno usposobljene in avtonomne, medtem ko bi dijaki zase hoteli imeti še več avtonomije.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE: avtonomija učiteljev in učencev, avtonomija v Evropi, zasebne in javne srednje šole, strokovna avtonomija učiteljev.
Objavljeno: 23.12.2009; Ogledov: 2553; Prenosov: 468
.pdf Celotno besedilo (608,39 KB)

3.
Stališča osnovnošolskih učiteljev slovenščine do lastnega pedagoškega poklica
Ninetta Gnidovec Rozman, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu obravnavamo stališča osnovnošolskih učiteljev do lastnega pedagoškega poklica. Prvi del diplomskega dela predstavlja teoretičen okvir za empirično raziskavo. Znotraj tega smo opisali učiteljev profesionalni oz. poklicni razvoj in t. i. (profesionalni) učiteljski stres. Na kratko smo predstavili tudi predmet slovenščine v osnovni šoli ter poklic slovenista − učitelja, ki poučuje slovenščino. Drugi del diplomskega dela temelji na empirični raziskavi, katere namen je bil raziskati: učiteljev profesionalni oz. poklicni razvoj, učiteljski stres oz. stres, ki se pojavlja na delovnem mestu, mnenja učiteljev slovenščine o lastnem poklicu ter njihovo delo pri pouku slovenščine. Za raziskavo smo sestavili anketni vprašalnik, ki je bil smiselno − glede na problematiko − razdeljen na štiri sklope in začetni uvodni del, ki je zajemal navodila in osnovne podatke učiteljev: spol, starost in delovno dobo. Osnovno populacijo, ki smo jo preučevali, predstavljajo učitelji dolenjske, posavske, osrednje, zasavske in savinjske regije. V raziskavi je sodelovalo 50 učiteljev. Izsledki te so pokazali, da se učitelji slovenščine v največji meri uporabljajo demokratičnega stila poučevanja, medtem ko svoj profil označujejo z visoko stopnjo pedagoške in splošne kompetentnosti, kar nakazuje na njihovo strokovnost in človeškost hkrati. Velik pomen pripisujejo povratnim informacijam, ki jih prejmejo s strani učencev. Svoje spretnosti poučevanja so v celoti ocenili kot skorajda izjemne; najbolj je izstopala spretnost samozavestnega podajanja snovi. Učitelji, ki slovenščino poučujejo v osnovni šoli, se čutijo popolnoma avtonomne pri izbiri metod in oblik dela ter izbiri učnih pripomočkov. Podatki so v nadaljevanju raziskave pokazali, da učitelji slovenščine t. i. ''šolski stres'' v največji meri doživljajo pri preverjanju in ocenjevanju znanja ter ponavljajočih se slabih ocenah in neuspehih učencev. Najpogosteje ga zaznavajo na čustvenem področju, kot posledico pa v največjem številu navajajo jok. V stresnih situacijah se ti sproščajo s pogovorom ob kavi; tako da se zaupajo partnerju, prijatelju ali sodelavcu. Ugotovili smo tudi, da učitelji na svoj poklic niso ravno najbolj ponosni, vendarle pa jih ta osrečuje. Tudi za odločitev istega poklica bi se večina odločila še enkrat. O sebi menijo, da so odlični pedagogi ter da je njihov poklic premalo cenjen in preslabo plačan. Raziskali smo tudi naklonjenost učiteljev slovenščine jezikovnemu in književnemu pouku, bodisi zaradi pisanja priprav, ocenjevanja, poučevanja, izbire vsebin in učbenikov; izkazalo se je, da povsod prednjači književnost. Tudi mnenje učiteljev o tem, katero vrsto pouka imajo rajši učenci, je naklonjeno književnosti.
Ključne besede: poklic učitelja slovenščine, profesionalni razvoj, kompetence oz. učiteljeve spretnosti, avtonomija, stres učiteljev in učencev, jezikovni in književni pouk
Objavljeno: 24.08.2016; Ogledov: 858; Prenosov: 50
.pdf Celotno besedilo (14,46 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici