1. TEORETIČNI POGLEDI NA RAZVOJ KONSENZUALNOSTI V SODOBNEM KAZENSKEM POSTOPKUErika Gričnik, 2009, diplomsko delo Opis: S ciljem povečati učinkovitost sodobnega kazenskega pravosodja mnoge države iščejo rešitve v uvajanju različnih oblik konsenzualnih postopkov, ki dopuščajo strankam v postopku določeno stopnjo avtonomije pri razpolaganju s predmetom obtožbe. Možnost pogajanja o predmetu obtožbe in kazenski sankciji, ki v najbolj očitni obliki pride do izraza v konsenzualnih postopkih, ki sledijo ameriškemu plea bargaining, poraja med teoretiki različna stališča in argumente, predvsem v luči temeljnih procesnih načel in ciljev na katerih temelji kontinentalni kazenski postopek.
Pojem konsenzualnosti v sodobnem kazenskem procesnem pravu v najširšem smislu vključuje vse tiste postopke, skozi katere se v skladu z načelom oportunitete v večji ali manjši meri daje obdolžencu možnost, da vpliva na končni izid kazenskega postopka. Skupna značilnost vseh konsenzualnih postopkov je, da so vezane na priznanje krivde obdolženca.
Kljub mnogim teoretičnim stališčem, ki govorijo proti konsenzualnim postopkom, jih mnoge kontinentalne države v okviru reform kazenske zakonodaje sprejemajo in prilagajajo svojim notranjim pravnim ureditvam. Še vedno je razbrati previdnost evropskih zakonodajalcev pri predpisovanju pogojev uporabe konsenzualnih institutov, saj načeloma pridejo v poštev v primeru lažjih oziroma srednje težkih kaznivih dejanj. Trendu širjenja konsenzualnosti v kazenskem postopku sledijo celo mednarodna kazenska telesa, katerim se posledično očita izgubljanje legitimnosti in spodkopavanje ideje restorativne pravičnosti.
Ključne besede: avtonomija posameznika, konsenzualni postopki, konsenzualnost, temeljna procesna načela, plea bargaining, pogajanja, priznanje krivde
Objavljeno v DKUM: 20.02.2023; Ogledov: 60; Prenosov: 5
 Celotno besedilo (439,19 KB) |
2. Avtonomija in dostojanstvo človeka ob koncu življenja: pravne in etične dileme : magistrsko deloSanja Čahuk, 2022, magistrsko delo Opis: Verjetno imamo ne glede na to, kje na svetu živimo, podobne želje, biti zdravi, srečni, zadovoljni, samostojni, sami odločati o svojem življenju. Prva in zadnja od teh želja sta hkrati tudi glavni skrbi medicine. S pomočjo medicine se bolezni zdravijo, trpljenje se lajša, in kolikor je to mogoče, kronične bolezni obvladujejo. Ob vsem tem se čedalje bolj spodbuja pacientova avtonomija. Vendar pa pri tem ne moremo govoriti o avtonomiji posameznika v času umiranja, saj zaenkrat v Republiki Sloveniji, posamezniku ni zagotovljena ustavna pravica, da bi odločal o trenutku in načinu svoje smrti. Take pravice ni moč zaslediti niti v mednarodnih dokumentih, čeprav mnogi tako pravico naslavljajo kot temeljno človekovo pravico.
Evtanazija, beseda, ki izvira iz grščine, pomeni dobro, lahko smrt. Veliko zmede, ki spremlja sodobno razpravo o evtanaziji, je mogoče izslediti v nenatančni definiciji tega pojma. Dejansko še danes ne moremo govoriti o enotni definiciji pojmov evtanazija in pomoč pri samomoru, kar v javnosti velikokrat povzroča množične frustracije in mnoge dileme. Vseeno pa obstajajo države, ki so prešle te ogromne ovire, naredile gromozanski korak naprej in zakonsko uredile možnost prostovoljnega končanja življenja. V posledici epidemije ne preseneča niti dejstvo, da se je v zadnjem času v veliko državah začelo naglas razpravljati o teh možnostih in da so nekatere države, po vzoru drugih držav, celo prestopile ciljno črto in ta vprašanja zakonsko uredile. V okviru tega bo zanimivo spremljati, kakšen bo razvoj teorije in prakse ob morebitnih polemikah takšne ureditve.
Dileme, ki spremljajo vprašanja o koncu življenja, še najbolj pa tista o prostovoljnem končanju življenja, so za družbo potrebne in nadvse pomembne. Skozi dileme se namreč izraža jedro problema prostovoljnega končanja življenja, ki ga lahko samo s skupnimi pogovori in produktivnimi strokovnimi razpravami razrešimo. Nujno je, da pri tako pomembnih vprašanjih poslušamo in slišimo vse strani teh vprašanj, kajti samo na ta način bo tudi družba sposobna razumeti kako in zakaj je tako težko priti do enoznačnega odgovora. Vsi si želimo svet brez bolezni in trpljenja, ampak tako pomembnih vprašanj kot sta evtanazija in pomoč pri samomoru, ne gre uzakoniti kar čez noč. Potrebno je veliko vloženega truda, volje, motivacije in dialogov.
Stališče družbe v Sloveniji je bilo dalj časa nespremenjeno in močno zasidrano v ideji, da nam ljudem ni dana pravica, da odločamo o tem kdaj in kako bomo umrli, ampak je skoraj nujno, da pustimo življenju, da teče svojo pot. Vsaka morebitna razprava o možnosti legalizacije evtanazije in/ali pomoči pri samomoru je bila velikokrat že takoj zatrta, brez ustreznih rešitev in izboljšav za prihodnost. Vendar pa smo v zadnjem času tudi na tem področju naredili ogromen korak naprej in bili kot družba seznanjeni s prvim predlogom uzakonitve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je pripravilo Združenje za dostojno starost - Srebrna nit. Pot do konca ne bo lahka, a zagotovo smo kot družba primorani, da k tem vprašanjem pristopimo odgovorno in z največjo mero nepristranskosti.
Ključne besede: prostovoljno končanje življenja, avtonomija, evtanazija, pomoč pri samomoru, Združenje za dostojno starost - Srebrna nit, Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja
Objavljeno v DKUM: 06.10.2022; Ogledov: 307; Prenosov: 119
Celotno besedilo (1,19 MB) |
3. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev : doktorska disertacijaMojca Tancer Verboten, doktorska disertacija Opis: Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev izvirajo iz posebnega statusa univerz, na katerih delujejo, saj to niso samo institucije posebnega pomena, temveč imajo določeno univerzitetno avtonomijo, ki je v posameznih državah različno definirana in pravno normirana. Ustava Republike Slovenije določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Kljub dejstvu, da Ustava Republike Slovenije slovenskim državnim univerzam priznava institucionalno avtonomijo in jo na splošno definira v ZVis, je zaradi popolne regulacije posameznih področij prekomerno omejena z zakonsko ureditvijo nekaterih vidikov delovnih razmerij visokošolskih učiteljev. Kadrovska avtonomija univerz naj bi predstavljala visoko stopnjo samoregulacije na štirih področjih, in sicer pri zaposlitvenih postopkih na univerzi, pri določanju plačnega sistema in politike določanja plač, pri pristojnosti univerze za določanje lastnih kriterijev za napredovanje ter možnosti univerz v postopkih prenehanja delovnih razmerij, vendar prihaja v Republiki Sloveniji do posegov v avtonomijo univerze. Slovensko visokošolsko pravo ne pozna koncepta zakona o univerzi, v katerem bi bile urejene vse posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev, ki ne morejo biti prepuščene splošni delovnopravni in uslužbenski zakonodaji. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev so vprašanja, ki so bila v preteklem razvoju visokošolskega prava neustrezno določena ali sploh niso bila vključena v visokošolsko zakonodajo. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev je zaslediti pri postopku zaposlitve, pri izvolitvi v naziv, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta, pri definiranju delovnih obveznosti in določitvi delovnega časa, ki terja specialno ureditev, ki izhaja iz narave dela visokošolskih učiteljev. Posebno ureditev terja tudi atipična oblika dela na domu, ki je vezana na znanstvenoraziskovalno delo visokošolskega učitelja. Visokošolski učitelji so nosilci izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa na univerzah, kar pomeni, da je za njih izobraževanje nujno potrebno, še posebej je izpostavljen mednarodno uveljavljen institut sobotnega leta (sabbatical), kjer zakonska (ne)ureditev pušča pravno praznino. Prenehanje delovnega razmerja in poseg v socialno varnost je pomemben institut tudi za visokošolskega učitelja, predvsem pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga izgube naziva ter iz razloga "prisilne upokojitve."
Ključne besede: visokošolski učitelji, delovnopravni položaj, kadrovska avtonomija univerz, delovne obveznosti visokošolskih učiteljev, izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, določitev delovnega časa visokošolskih učiteljev, tveganje prekarnosti za visokošolske učitelje, disertacije
Objavljeno v DKUM: 30.09.2021; Ogledov: 768; Prenosov: 140
Celotno besedilo (3,20 MB) |
4. Načelo sodniške neodvisnosti v Evropski uniji : magistrsko deloDanaja Plohl, 2021, magistrsko delo Opis: Neodvisnost sodstva predstavlja konstitutivni element načela učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz skupnih tradicij držav članic in predstavlja splošno načelo prava EU. Učinkoviti sodni sistemi so odločilnega pomena za ohranjanje načela pravne države. Koncept sodniške neodvisnosti je avtonomni pojem prava EU, katerega Sodišče EU deli na tri vidike: zunanji vidik, ki ne dovoljuje nikakršnega zunanjega posredovanja, pritiskov ali vplivov; notranji vidik stoji na ideji absolutne nevtralnosti sodnikov (nepristranskost), ki od sodnika zahteva zgolj objektivnost in enako distanco do strank spora; tretji vidik – načelo neodstavljivosti – je Sodišče EU nedavno izpostavilo v zadevi Poljske, pri čemer je pojasnilo, da se od sodnikov lahko, le pod vnaprej določenimi strogimi pogoji in v cilju legitimnih interesov, zahteva, da predčasno odide iz svojega sodniškega položaja. Po drugi strani pa je ESČP razvilo subjektivno-objektivni test sodniške nepristranskosti, pri katerem lahko vzpostavimo vzporednice z definicijo s strani Sodišča EU.
Sodniška neodvisnost je bistvenega pomena tudi pri izpolnjevanju kriterijev za postavitev predhodnega vprašanja po 267. členu PDEU. V Portugues judges primeru je SEU jasno odločilo, da je pogoj neodvisnosti nacionalnih sodišč temeljni pogoj za pravilno delovanje postopka predhodnega odločanja, ki v svoji primarni funkciji zagotavlja polni učinek, enotnost predvsem pa avtonomijo prava EU. Povrhu vsega pa nacionalne določbe držav članic s svojimi procesnimi pravili ne smejo ovirati sodišč pri postavitvi predhodnega vprašanja, saj se v nasprotnem primeru prekomerno posega v samostojnost in neodvisnost sodišč.
Trenutno največje polemike se dogajajo na Poljskem in Madžarskem - v dveh državah članicah EU, ki vztrajno kršita načelo pravne države, kar je že bilo ugotovljeno s strani Sodišča EU. V vseh zadevah je Sodišče EU podalo pomembne precedense, ko je pri odločitvah ubralo pristop skozi prizmo načel iz 19. člena PEU v korelaciji s 47. členom Listine EU, ki ščitita načelo sodniške neodvisnosti v okviru načela učinkovitega sodnega varstva. Proti obema država članicama se je povrhu številnih sodnih postopkov sprožil tudi politični postopek. Tako sodni postopek po 258. členu PDEU kot politični postopek iz 7. člena PEU lahko tečeta istočasno. Če se nam v primeru sodnega postopka ponuja direktna pot do Sodišča EU, je potrebno pri političnem postopku doseči visoke pragove, da zadostimo pravnemu standardu »hujša in vztrajna« kršitev vrednot iz 2. člena PEU.
Ključne besede: Učinkovito sodno varstvo, načelo sodniške neodvisnosti, sodstvo, postopek predhodnega odločanja, nacionalna procesna avtonomija, postopki zoper državo članico, načelo pravne države, Poljska in Madžarska.
Objavljeno v DKUM: 09.06.2021; Ogledov: 1407; Prenosov: 475
Celotno besedilo (1,16 MB) |
5. Primerjalnopravna analiza modelov kazenskopravne ureditve spolnih deliktov : magistrsko deloMaja Čuk, 2020, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu se osredotočam na modele kazenskopravno ureditve spolnih deliktov, ki se med seboj razlikujejo glede (ne)uporabe sile in oblike (ne)privolitve. Trend sprememb pravne ureditve spolnih deliktov evropskih držav gre v smer prehoda iz modela prisile v modele soglasja. Medtem ko je model prisile tradicionalno uveljavljen v večini evropskih držav, so modeli soglasja v evropskih zakonodajah na področju spolnega prava še relativno redki.
Modelu prisile se očita pretirano nalaganje odgovornosti na žrtev, saj se od nje zahteva upiranje, prav tako pa naj ne bi zajel mnogih situacij v praksi, ko zoper žrtev ni uporabljena sila ali grožnja. Medtem ko je pri modelu prisile ključno, ali je bila uporabljena sila ali grožnja, pa je pri modelih soglasja ključna privolitev. Zakonski znak privolitve ali soglasja je eden izmed bolj kompleksnih vprašanj modelov soglasja. Države, ki so že uvedle modele soglasja, so k ureditvi privolitve pristopile različno. Ali gre za model veta (t. i. model ne pomeni ne) ali za model afirmativnega soglasja (t. i. model ja pomeni ja) je odvisno ob oblike privolitve. Pri modelu veta je kaznivo dejanje podano takrat, ko storilec ignorira prepoznavno zavrnitev, pri modelu afirmativnega soglasja pa, ko privolitve ni bila izražena. Za ureditev, ki temelji na modelu veta, sta se odločili Nemčija in Avstrija, ki inkriminirata spolna ravnanja, izvršena zoper voljo drugega. Za ureditev spolnih deliktov, ki temelji na modelu afirmativnega soglasja, pa so se med drugimi odločili Hrvaška, Švedska, Anglija in Wales, Belgija itd. Slovenska spolna kazenska ureditev pa še vedno temelji na modelu prisile.
Ključne besede: spolni delikti, posilstvo, model ja pomeni ja, model ne pomeni ne, model prisile, spolna avtonomija, privolitev.
Objavljeno v DKUM: 12.10.2020; Ogledov: 856; Prenosov: 124
Celotno besedilo (666,75 KB) |
6. Primerjava slovenskega in finskega učnega načrta z osredotočanjem na področju športaJanja Kukovič, 2020, magistrsko delo Opis: Namen magistrske naloge je podrobneje predstaviti slovenski učni načrt in učni načrt kraja Rovaniemi (Finska) za predmet šport. Osredotočili smo se na prvo in drugo obdobje, torej od prvega do vključno šestega razreda osnovne šole. Začetna ugotovitev je bila, da se učni načrt za predmet šport kraja Rovaniemi nahaja znotraj dokumenta, kjer najdemo tudi učne načrte ostalih predmetov, medtem ko je učni načrt za predmet šport v Sloveniji zapisan v ločenem dokumentu. Med učnima načrtoma smo našli nekaj podobnosti, prevladale pa so razlike. Oba učna načrta imata zapisane splošne cilje, dajeta poudarek na operativne cilje in didaktična priporočila. Razlike med zapisi v slovenskem in finskem učnem načrtu za predmet šport se pojavljajo predvsem pri standardih znanja (v slovenskem učnem načrtu za šport so podrobno zapisani za vsako triletje in tematski sklop posebej - tudi minimalni standardi, v finskem učnem načrtu za šport so zapisani le ob koncu 6. razreda - poudarka na minimalnih standardih znanja ni), teoretičnih vsebinah (v slovenskem učnem načrtu za šport zapisane pod vsakim tematskim sklopom, v finskem učnem načrtu za šport teoretičnih vsebin ne najdemo), priporočilih za motivacijo učencev (v slovenskem učnem načrtu za šport motivacija omenjena le v didaktičnih priporočilih, v finskem učnem načrtu za šport pa je poudarjena za vsako obdobje posebej), dodatnih vsebinah (v slovenskem učnem načrtu za šport se pojavljajo pod vsakim poglavjem, v finskem učnem načrtu za šport dodatnih vsebin ni zaslediti) in didaktičnih priporočilih (v slovenskem učnem načrtu za šport so le-ta podrobno zapisana pod vsakim tematskim sklopom, kot tudi medpredmetne povezave, v finskem učnem načrtu za šport pa so priporočila precej splošna, poudarka na medpredmetnem povezovanju ni).
Ključne besede: Slovenija, Rovaniemi, gibanje, kurikulum, triletje, športna vzgoja, avtonomija učiteljev.
Objavljeno v DKUM: 15.09.2020; Ogledov: 687; Prenosov: 101
Celotno besedilo (6,30 MB) |
7. Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb po OZ in Načelih UNIDROIT : magistrsko deloAnja Jelen, 2020, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo temelji na analizi instituta zastaranja v zvezi s terjatvami iz gospodarskih pogodb, ki je dopolnjena s primerjavo pravil ureditve zastaranja po Obligacijskem zakoniku in po Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Slednja zaradi teženj po poenotenju evropskega civilnega prava postajajo vse pomembnejša tudi v našem pravnem redu.
S potekom zastaralnega roka dolžnikova obveznost zastara, veljavna pa ostaja naprej v obliki naturalne oziroma neiztožljive obveznosti. To pomeni, da je upnik ne more več sodno uveljavljati, zato pravimo, da je zastaranje institut, ki sili upnika k uveljavljanju svojih pravic. Enako velja tudi v primeru instituta zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb, ki ga v slovenskem pravu ureja Obligacijski zakonik. Ta zastaranju v gospodarskih zadevah namenja posebna pravila, ki so dodelana z obsežno sodno prakso.
Institut zastaranja urejajo tudi Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe, ki kot modelni zakonik predstavljajo poskus poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU, s poenostavljenim sistemom zastaranja pa konkurirajo togim določbam Obligacijskega zakonika.
Primerjava med njima pokaže, da je ureditev po Obligacijskem zakoniku do gospodarskih subjektov strožja, medtem ko jim Načela UNIDROIT pri sklepanju pogodbenih razmerij puščajo več svobode, predvsem glede možnosti spreminjanja dolžine zastaralnih rokov. Kogentno naravo določb Obligacijskega zakonika, ki omejujejo avtonomijo strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij, nekateri teoretiki kritizirajo, medtem ko jo drugi razumejo kot poskus zakonodajalca, da bi preprečil neskončne pravde in povečal pravno varnost. Ne glede na vse, pa se je za problematično pokazalo zlasti vprašanje vezanosti začetka teka zastaralnih rokov na objektivni trenutek. V zvezi s tem bi slovenski zakonodajalec moral slediti ureditvi iz Načel UNIDROIT in vzpostaviti kombinacijo objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka.
Slovenska sodna praksa, ki bi se nanašala na institut zastaranja po ureditvi iz Načel UNIDORIT, ne obstaja. Vsled navedenega gre zaključiti, da subjekti pravil glede zastaranja iz Načel UNIDROIT v gospodarske pogodbe načeloma ne vključujejo, razlog pa gre iskati prav v prisilni naravi določb Obligacijskega zakonika. Iz Načel UNIDROIT namreč izhaja, da njihove določbe ne morejo nadomestiti kogentnih določb nacionalnega prava.
Ključne besede: gospodarska pogodba, zastaranje, zastaralni roki, avtonomija volje, ugovori, odpoved zastaranju, pripoznava dolga, Načela UNIDROIT
Objavljeno v DKUM: 10.07.2020; Ogledov: 848; Prenosov: 122
Celotno besedilo (535,41 KB) |
8. Nekateri vidiki avtoritete in avtonomije vzgojiteljaMetka Steržaj, 2019, diplomsko delo Opis: Osrednja tematika našega diplomskega dela je bilo preučevanje sprememb v določenih starostnih skupinah vzgojiteljic (tistih, ki so zaposlene več kot 30 let, in tistih, ki so zaposlene manj kot 5 let) na področjih avtonomije, avtoritete ter sodelovanja s starši. Ugotavljali smo torej, ali so starejše vzgojiteljice občutile spremembe po uvedbi kurikuluma, kakšne pritiske s strani formalnih predpisov občutita obe starostni skupini pri načrtovanju dejavnosti, koliko vzgojiteljice pripomorejo k strokovnemu timu oz. koliko se upoštevajo njihovi predlogi, pripombe in pritožbe. Zanimala nas je tudi razlika v občutenju stresa pri obeh starostnih skupinah.
V prvem, teoretičnem delu smo se posvetili predvsem pojmovanju oz. definiranju avtoritete in avtonomije, pri čemer smo zajeli tudi njune posamezne vrste in stopnje, se poglobili v odnos med avtonomijo in odgovornostjo ter formalnimi določili. Zanimala nas je tudi preteklost tako na področju avtonomije kot na področju avtoritete ter primeri dobre prakse za obe področji.
Empirični del smo posvetili analizi rezultatov raziskave. S pomočjo anketnega vprašalnika smo na vzorcu 105 vzgojiteljev in vzgojiteljic izvedli raziskavo na območju osrednje Slovenije (Kamnik, Ljubljana, Polhov Gradec, Trzin, Domžale ...) ter jih s pomočjo programa SPSS, ki je namenjen statistični obdelavi, ustrezno interpretirali.
Ključne besede: avtonomija, avtoriteta, vzgojitelji, strokovni tim, stres, formalni predpisi, kurikulum za vrtce, sodelovanje s starši, komunikacija.
Objavljeno v DKUM: 13.01.2020; Ogledov: 820; Prenosov: 207
Celotno besedilo (1,10 MB) |
9. Kolektivna delovna razmerja v dobi prekarnih oblik dela in digitalizacije : magistrsko deloŠpela Klančnik, 2019, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu so obravnavana kolektivna delovna razmerja v dobi sodobne tehnologije in digitalizacije, kjer obseg prekarnega dela narašča. Eden od vzrokov za to je v večji fleksibilnosti trga dela, ki naj bi prispevala k večjim dobičkom in konkurenčnosti na globalnem trgu. Po drugi strani pa na to vpliva digitalizacija, ki spreminja organizacijo, oblike in način samega dela. V zvezi z varstvom pravnega položaja delavcev je pomemben sistem kolektivnih pogajanj, pravica delavcev do sindikalnega združevanja, pravica do stavke ter sodelovanja pri upravljanju. Vse te pravice so povezane s pojmom delavca in delovnega razmerja. Gre predvsem za nacionalni pojem, kar pomeni, da nacionalna zakonodaja in mednarodni akti veljajo za osebe, ki jih nacionalno pravo opredeljuje kot delavce. Pojem delavca je skozi sodno prakso razvilo tudi Sodišče EU, a le v povezavi z uporabo prava EU.
V magistrskem delu so obravnavani pravni akti, ki zavezujejo Slovenijo, tako na mednarodni ravni, kot na ravni prava EU. Predstavljena je nacionalna zakonodaja na tem področju. Opredelila sem sistem kolektivnih pogajanj in definirala pravno naravo kolektivnih pogodb. Prav tako sem opredelila značilnosti stavke in sodelovanja delavcev pri upravljanju. V naslednjem poglavju sem predstavila nekatere oblike prekarnih oblik dela, ki se pojavljajo pri nas in v tujini, predvsem samozaposlene in prikrita delovna razmerja, Zero-hour Contract, delo na zahtevo preko spletnih platform, množično delo. Prav tako sem pregledala predlog Direktive EU o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih, saj v nekaterih primerih razširja pojem delavca in izboljšuje njihove delovne pogoje, še posebno delavcem v nestandardnih oblikah zaposlitve. Bistveno vprašanje, ki je obravnavano v nalogi je, ali in na kakšen način, se lahko posamezniki, ki nimajo statusa delavca in delo opravljajo v nestandardnih prekarnih oblikah dela, vključijo v sindikate, ali zanje veljajo kolektivne pogodbe, ali imajo pravico do stavke in sodelovanja pri upravljanju.
Ključne besede: prekarno delo, nestandardne oblike dela, delavec, delovno razmerje, kolektivne pogodbe, avtonomija kolektivnega pogajanja, stavka, sindikati, sodelovanje delavcev pri upravljanju
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 996; Prenosov: 230
Celotno besedilo (1,15 MB) |
10. Reševanje investicijskih sporov v okviru prostotrgovinskih sporazumov nove generacije: v luči mnenja 1/17 : v luči mnenja 1/17Nejc Romih, 2019, magistrsko delo Opis: Zaradi trendov svetovnega trgovinskega povezovanja je Evropska unija (EU) zavezana s trgovinskimi predpisi, ki se sklepajo na mednarodni ravni, tj. na podlagi mednarodnega prava. Temeljno sredstvo skupne evropske zunanjetrgovinske politike so poleg multilateralnega povezovanja, prostotrgovinski in investicijski sporazumi kot mednarodne pogodbe, ki vzpostavljajo bilateralne ekonomske integracije med mednarodnimi subjekti prava.
Prostotrgovinski in investicijski sporazumi med EU in tretjimi državami nove generacije predvidevajo tudi materialno in procesno varstvo tujih vlagateljev. V okviru procesnega varstva prostotrgovinski sporazumi vzpostavljajo kontroverzni mehanizem za reševanje investicijskih sporov med vlagatelji in državami, ki določenim vlagateljem na notranjem trgu podeljuje posebne pravice. Osrednji problem magistrske naloge je preučevanje združljivosti reševanja sporov med vlagatelji in državami z avtonomijo prava EU, s posebnim poudarkom na združljivosti s temeljnimi pravicami prava EU, v luči Mnenja 1/17.
Uvodoma so v magistrski nalogi predstavljeni prostotrgovinski sporazumi v okviru ustavnega okvira prava EU. Pri tem je eno izmed temeljnih ustavnih vprašanj vertikalna delitev pristojnosti za sklenitev sporazumov, ki je ne glede na načelno izključno pristojnost EU na področju skupne trgovinske politike odvisno od konkretne vsebine sporazuma. Zatem so predstavljeni še prostotrgovinski sporazumi nove generacije, ki v ambiciozni postlizbonski politiki precej presegajo zgolj zmanjševanje trgovinskih in investicijskih ovir. Prostotrgovinski sporazumi nove generacije se uporabljajo poleg liberalizacije trga še za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, delovnih standardov, okolja in dobrega upravljanja, vključno z davčnimi zadevami.
Sodišče Evropske Unije (Sodišče EU) je varuh avtonomije prava in temeljnih pravic, tudi v odnosu do mednarodnega prava. Ravno združljivost mednarodnega reševanja sporov z avtonomijo prava EU se je v pretekli praksi Sodišča EU izkazala za problematično, čeprav Sodišče EU načeloma priznava združljivost ustanavljanja mednarodnih sodišč s pravom EU. Avtonomija prava EU je v najožjem pomenu jamstvo izključne pristojnosti Sodišča EU za razlago in uporabo prava EU. V širšem smislu pa koncept avtonomije prava EU razumemo kot niz temeljnih vrednot, ki predstavljajo temelj pravnega reda EU oziroma njen ustavni okvir. Del koncepta avtonomije prava EU v širšem smislu so tudi določbe Listine EU in posebne določbe v PEU in PDEU, ki se nanašajo na temeljne pravice EU.
Mnenje 1/17 mednarodno reševanje investicijskih sporov postavlja v okvir avtonomije prava EU in skladnosti s temeljnimi pravicami EU. Mnenje 1/17 je v mnogih pogledih prelomno. Predstavlja namreč odmik od dotedanje sodne prakse in predstavlja določeno fleksibilnost Sodišča EU. Mnenje 1/17 na področju mednarodnega reševanja investicijskih sporov označuje začetek nove ere institucionalizacije investicijskih tribunalov in precejšen napredek k prizadevanju vzpostavitve multilateralnega investicijskega sodišča.
Na začetku magistrske naloge sem si najprej zadal nalogo preveriti, ali je Mnenje 1/17 skladno z dosedanjo sodno prakso Sodišča EU. Vprašal sem se, ali je mehanizem ICS skladen z ustaljenim konceptom avtonomije prava EU. Pri tem sem postavil trditev, da predstavlja Mnenje 1/17 določen odmik od ustaljene sodne prakse. Trdil sem tudi, da bi Sodišče EU lahko mehanizem ICS spoznalo za nezdružljiv z avtonomijo prava EU, če ne bi upoštevalo politične teže in gospodarskega vpliva svoje odločitve.
Skozi celotno magistrsko nalogo se preučuje učinek določb prostotrgovinskih sporazumov na substančno pravo EU. Na najbolj abstraktni ravni gre torej za vprašanje odnosa med mednarodnim pravom, tj. mednarodno pogodbo, in pravom EU. V jedru te magistrske naloge je iskanje ravnovesja med potrebo po ohranitvi avtonomije prava EU in željo po izpolnitvi mednarodnih zavez, ki izhajajo iz prostotrgovinskih sporazumov, katerih pogodbenica je EU.
Ključne besede: mednarodne pogodbe med EU in tretjimi državami, zunanja trgovinska politika, varstvo vlagateljev, mehanizem ISDS, avtonomija prava EU, temeljne pravice.
Objavljeno v DKUM: 17.12.2019; Ogledov: 865; Prenosov: 116
Celotno besedilo (1,24 MB) |
