1. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljevMojca Tancer Verboten, doktorska disertacija Opis: Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev izvirajo iz posebnega statusa univerz, na katerih delujejo, saj to niso samo institucije posebnega pomena, temveč imajo določeno univerzitetno avtonomijo, ki je v posameznih državah različno definirana in pravno normirana. Ustava Republike Slovenije določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Kljub dejstvu, da Ustava Republike Slovenije slovenskim državnim univerzam priznava institucionalno avtonomijo in jo na splošno definira v ZVis, je zaradi popolne regulacije posameznih področij prekomerno omejena z zakonsko ureditvijo nekaterih vidikov delovnih razmerij visokošolskih učiteljev. Kadrovska avtonomija univerz naj bi predstavljala visoko stopnjo samoregulacije na štirih področjih, in sicer pri zaposlitvenih postopkih na univerzi, pri določanju plačnega sistema in politike določanja plač, pri pristojnosti univerze za določanje lastnih kriterijev za napredovanje ter možnosti univerz v postopkih prenehanja delovnih razmerij, vendar prihaja v Republiki Sloveniji do posegov v avtonomijo univerze. Slovensko visokošolsko pravo ne pozna koncepta zakona o univerzi, v katerem bi bile urejene vse posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev, ki ne morejo biti prepuščene splošni delovnopravni in uslužbenski zakonodaji. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev so vprašanja, ki so bila v preteklem razvoju visokošolskega prava neustrezno določena ali sploh niso bila vključena v visokošolsko zakonodajo. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev je zaslediti pri postopku zaposlitve, pri izvolitvi v naziv, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta, pri definiranju delovnih obveznosti in določitvi delovnega časa, ki terja specialno ureditev, ki izhaja iz narave dela visokošolskih učiteljev. Posebno ureditev terja tudi atipična oblika dela na domu, ki je vezana na znanstvenoraziskovalno delo visokošolskega učitelja. Visokošolski učitelji so nosilci izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa na univerzah, kar pomeni, da je za njih izobraževanje nujno potrebno, še posebej je izpostavljen mednarodno uveljavljen institut sobotnega leta (sabbatical), kjer zakonska (ne)ureditev pušča pravno praznino. Prenehanje delovnega razmerja in poseg v socialno varnost je pomemben institut tudi za visokošolskega učitelja, predvsem pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga izgube naziva ter iz razloga "prisilne upokojitve."
Ključne besede: visokošolski učitelji, delovnopravni položaj, kadrovska avtonomija univerz, delovne obveznosti visokošolskih učiteljev, izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, določitev delovnega časa visokošolskih učiteljev, tveganje prekarnosti za visokošolske učitelje, disertacije
Objavljeno: 30.09.2021; Ogledov: 83; Prenosov: 22
 Celotno besedilo (3,20 MB) |
2. Načelo sodniške neodvisnosti v Evropski unijiDanaja Plohl, 2021, magistrsko delo Opis: Neodvisnost sodstva predstavlja konstitutivni element načela učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz skupnih tradicij držav članic in predstavlja splošno načelo prava EU. Učinkoviti sodni sistemi so odločilnega pomena za ohranjanje načela pravne države. Koncept sodniške neodvisnosti je avtonomni pojem prava EU, katerega Sodišče EU deli na tri vidike: zunanji vidik, ki ne dovoljuje nikakršnega zunanjega posredovanja, pritiskov ali vplivov; notranji vidik stoji na ideji absolutne nevtralnosti sodnikov (nepristranskost), ki od sodnika zahteva zgolj objektivnost in enako distanco do strank spora; tretji vidik – načelo neodstavljivosti – je Sodišče EU nedavno izpostavilo v zadevi Poljske, pri čemer je pojasnilo, da se od sodnikov lahko, le pod vnaprej določenimi strogimi pogoji in v cilju legitimnih interesov, zahteva, da predčasno odide iz svojega sodniškega položaja. Po drugi strani pa je ESČP razvilo subjektivno-objektivni test sodniške nepristranskosti, pri katerem lahko vzpostavimo vzporednice z definicijo s strani Sodišča EU.
Sodniška neodvisnost je bistvenega pomena tudi pri izpolnjevanju kriterijev za postavitev predhodnega vprašanja po 267. členu PDEU. V Portugues judges primeru je SEU jasno odločilo, da je pogoj neodvisnosti nacionalnih sodišč temeljni pogoj za pravilno delovanje postopka predhodnega odločanja, ki v svoji primarni funkciji zagotavlja polni učinek, enotnost predvsem pa avtonomijo prava EU. Povrhu vsega pa nacionalne določbe držav članic s svojimi procesnimi pravili ne smejo ovirati sodišč pri postavitvi predhodnega vprašanja, saj se v nasprotnem primeru prekomerno posega v samostojnost in neodvisnost sodišč.
Trenutno največje polemike se dogajajo na Poljskem in Madžarskem - v dveh državah članicah EU, ki vztrajno kršita načelo pravne države, kar je že bilo ugotovljeno s strani Sodišča EU. V vseh zadevah je Sodišče EU podalo pomembne precedense, ko je pri odločitvah ubralo pristop skozi prizmo načel iz 19. člena PEU v korelaciji s 47. členom Listine EU, ki ščitita načelo sodniške neodvisnosti v okviru načela učinkovitega sodnega varstva. Proti obema država članicama se je povrhu številnih sodnih postopkov sprožil tudi politični postopek. Tako sodni postopek po 258. členu PDEU kot politični postopek iz 7. člena PEU lahko tečeta istočasno. Če se nam v primeru sodnega postopka ponuja direktna pot do Sodišča EU, je potrebno pri političnem postopku doseči visoke pragove, da zadostimo pravnemu standardu »hujša in vztrajna« kršitev vrednot iz 2. člena PEU.
Ključne besede: Učinkovito sodno varstvo, načelo sodniške neodvisnosti, sodstvo, postopek predhodnega odločanja, nacionalna procesna avtonomija, postopki zoper državo članico, načelo pravne države, Poljska in Madžarska.
Objavljeno: 09.06.2021; Ogledov: 484; Prenosov: 178
Celotno besedilo (1,16 MB) |
3. Primerjalnopravna analiza modelov kazenskopravne ureditve spolnih deliktovMaja Čuk, 2020, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu se osredotočam na modele kazenskopravno ureditve spolnih deliktov, ki se med seboj razlikujejo glede (ne)uporabe sile in oblike (ne)privolitve. Trend sprememb pravne ureditve spolnih deliktov evropskih držav gre v smer prehoda iz modela prisile v modele soglasja. Medtem ko je model prisile tradicionalno uveljavljen v večini evropskih držav, so modeli soglasja v evropskih zakonodajah na področju spolnega prava še relativno redki.
Modelu prisile se očita pretirano nalaganje odgovornosti na žrtev, saj se od nje zahteva upiranje, prav tako pa naj ne bi zajel mnogih situacij v praksi, ko zoper žrtev ni uporabljena sila ali grožnja. Medtem ko je pri modelu prisile ključno, ali je bila uporabljena sila ali grožnja, pa je pri modelih soglasja ključna privolitev. Zakonski znak privolitve ali soglasja je eden izmed bolj kompleksnih vprašanj modelov soglasja. Države, ki so že uvedle modele soglasja, so k ureditvi privolitve pristopile različno. Ali gre za model veta (t. i. model ne pomeni ne) ali za model afirmativnega soglasja (t. i. model ja pomeni ja) je odvisno ob oblike privolitve. Pri modelu veta je kaznivo dejanje podano takrat, ko storilec ignorira prepoznavno zavrnitev, pri modelu afirmativnega soglasja pa, ko privolitve ni bila izražena. Za ureditev, ki temelji na modelu veta, sta se odločili Nemčija in Avstrija, ki inkriminirata spolna ravnanja, izvršena zoper voljo drugega. Za ureditev spolnih deliktov, ki temelji na modelu afirmativnega soglasja, pa so se med drugimi odločili Hrvaška, Švedska, Anglija in Wales, Belgija itd. Slovenska spolna kazenska ureditev pa še vedno temelji na modelu prisile.
Ključne besede: spolni delikti, posilstvo, model ja pomeni ja, model ne pomeni ne, model prisile, spolna avtonomija, privolitev.
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 429; Prenosov: 56
Celotno besedilo (666,75 KB) |
4. Primerjava slovenskega in finskega učnega načrta z osredotočanjem na področju športaJanja Kukovič, 2020, magistrsko delo Opis: Namen magistrske naloge je podrobneje predstaviti slovenski učni načrt in učni načrt kraja Rovaniemi (Finska) za predmet šport. Osredotočili smo se na prvo in drugo obdobje, torej od prvega do vključno šestega razreda osnovne šole. Začetna ugotovitev je bila, da se učni načrt za predmet šport kraja Rovaniemi nahaja znotraj dokumenta, kjer najdemo tudi učne načrte ostalih predmetov, medtem ko je učni načrt za predmet šport v Sloveniji zapisan v ločenem dokumentu. Med učnima načrtoma smo našli nekaj podobnosti, prevladale pa so razlike. Oba učna načrta imata zapisane splošne cilje, dajeta poudarek na operativne cilje in didaktična priporočila. Razlike med zapisi v slovenskem in finskem učnem načrtu za predmet šport se pojavljajo predvsem pri standardih znanja (v slovenskem učnem načrtu za šport so podrobno zapisani za vsako triletje in tematski sklop posebej - tudi minimalni standardi, v finskem učnem načrtu za šport so zapisani le ob koncu 6. razreda - poudarka na minimalnih standardih znanja ni), teoretičnih vsebinah (v slovenskem učnem načrtu za šport zapisane pod vsakim tematskim sklopom, v finskem učnem načrtu za šport teoretičnih vsebin ne najdemo), priporočilih za motivacijo učencev (v slovenskem učnem načrtu za šport motivacija omenjena le v didaktičnih priporočilih, v finskem učnem načrtu za šport pa je poudarjena za vsako obdobje posebej), dodatnih vsebinah (v slovenskem učnem načrtu za šport se pojavljajo pod vsakim poglavjem, v finskem učnem načrtu za šport dodatnih vsebin ni zaslediti) in didaktičnih priporočilih (v slovenskem učnem načrtu za šport so le-ta podrobno zapisana pod vsakim tematskim sklopom, kot tudi medpredmetne povezave, v finskem učnem načrtu za šport pa so priporočila precej splošna, poudarka na medpredmetnem povezovanju ni).
Ključne besede: Slovenija, Rovaniemi, gibanje, kurikulum, triletje, športna vzgoja, avtonomija učiteljev.
Objavljeno: 15.09.2020; Ogledov: 268; Prenosov: 60
Celotno besedilo (6,30 MB) |
5. Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb po OZ in Načelih UNIDROITAnja Jelen, 2020, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo temelji na analizi instituta zastaranja v zvezi s terjatvami iz gospodarskih pogodb, ki je dopolnjena s primerjavo pravil ureditve zastaranja po Obligacijskem zakoniku in po Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Slednja zaradi teženj po poenotenju evropskega civilnega prava postajajo vse pomembnejša tudi v našem pravnem redu.
S potekom zastaralnega roka dolžnikova obveznost zastara, veljavna pa ostaja naprej v obliki naturalne oziroma neiztožljive obveznosti. To pomeni, da je upnik ne more več sodno uveljavljati, zato pravimo, da je zastaranje institut, ki sili upnika k uveljavljanju svojih pravic. Enako velja tudi v primeru instituta zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb, ki ga v slovenskem pravu ureja Obligacijski zakonik. Ta zastaranju v gospodarskih zadevah namenja posebna pravila, ki so dodelana z obsežno sodno prakso.
Institut zastaranja urejajo tudi Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe, ki kot modelni zakonik predstavljajo poskus poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU, s poenostavljenim sistemom zastaranja pa konkurirajo togim določbam Obligacijskega zakonika.
Primerjava med njima pokaže, da je ureditev po Obligacijskem zakoniku do gospodarskih subjektov strožja, medtem ko jim Načela UNIDROIT pri sklepanju pogodbenih razmerij puščajo več svobode, predvsem glede možnosti spreminjanja dolžine zastaralnih rokov. Kogentno naravo določb Obligacijskega zakonika, ki omejujejo avtonomijo strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij, nekateri teoretiki kritizirajo, medtem ko jo drugi razumejo kot poskus zakonodajalca, da bi preprečil neskončne pravde in povečal pravno varnost. Ne glede na vse, pa se je za problematično pokazalo zlasti vprašanje vezanosti začetka teka zastaralnih rokov na objektivni trenutek. V zvezi s tem bi slovenski zakonodajalec moral slediti ureditvi iz Načel UNIDROIT in vzpostaviti kombinacijo objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka.
Slovenska sodna praksa, ki bi se nanašala na institut zastaranja po ureditvi iz Načel UNIDORIT, ne obstaja. Vsled navedenega gre zaključiti, da subjekti pravil glede zastaranja iz Načel UNIDROIT v gospodarske pogodbe načeloma ne vključujejo, razlog pa gre iskati prav v prisilni naravi določb Obligacijskega zakonika. Iz Načel UNIDROIT namreč izhaja, da njihove določbe ne morejo nadomestiti kogentnih določb nacionalnega prava.
Ključne besede: gospodarska pogodba, zastaranje, zastaralni roki, avtonomija volje, ugovori, odpoved zastaranju, pripoznava dolga, Načela UNIDROIT
Objavljeno: 10.07.2020; Ogledov: 400; Prenosov: 68
Celotno besedilo (535,41 KB) |
6. Nekateri vidiki avtoritete in avtonomije vzgojiteljaMetka Steržaj, 2019, diplomsko delo Opis: Osrednja tematika našega diplomskega dela je bilo preučevanje sprememb v določenih starostnih skupinah vzgojiteljic (tistih, ki so zaposlene več kot 30 let, in tistih, ki so zaposlene manj kot 5 let) na področjih avtonomije, avtoritete ter sodelovanja s starši. Ugotavljali smo torej, ali so starejše vzgojiteljice občutile spremembe po uvedbi kurikuluma, kakšne pritiske s strani formalnih predpisov občutita obe starostni skupini pri načrtovanju dejavnosti, koliko vzgojiteljice pripomorejo k strokovnemu timu oz. koliko se upoštevajo njihovi predlogi, pripombe in pritožbe. Zanimala nas je tudi razlika v občutenju stresa pri obeh starostnih skupinah.
V prvem, teoretičnem delu smo se posvetili predvsem pojmovanju oz. definiranju avtoritete in avtonomije, pri čemer smo zajeli tudi njune posamezne vrste in stopnje, se poglobili v odnos med avtonomijo in odgovornostjo ter formalnimi določili. Zanimala nas je tudi preteklost tako na področju avtonomije kot na področju avtoritete ter primeri dobre prakse za obe področji.
Empirični del smo posvetili analizi rezultatov raziskave. S pomočjo anketnega vprašalnika smo na vzorcu 105 vzgojiteljev in vzgojiteljic izvedli raziskavo na območju osrednje Slovenije (Kamnik, Ljubljana, Polhov Gradec, Trzin, Domžale ...) ter jih s pomočjo programa SPSS, ki je namenjen statistični obdelavi, ustrezno interpretirali.
Ključne besede: avtonomija, avtoriteta, vzgojitelji, strokovni tim, stres, formalni predpisi, kurikulum za vrtce, sodelovanje s starši, komunikacija.
Objavljeno: 13.01.2020; Ogledov: 435; Prenosov: 143
Celotno besedilo (1,10 MB) |
7. Kolektivna delovna razmerja v dobi prekarnih oblik dela in digitalizacijeŠpela Klančnik, 2019, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu so obravnavana kolektivna delovna razmerja v dobi sodobne tehnologije in digitalizacije, kjer obseg prekarnega dela narašča. Eden od vzrokov za to je v večji fleksibilnosti trga dela, ki naj bi prispevala k večjim dobičkom in konkurenčnosti na globalnem trgu. Po drugi strani pa na to vpliva digitalizacija, ki spreminja organizacijo, oblike in način samega dela. V zvezi z varstvom pravnega položaja delavcev je pomemben sistem kolektivnih pogajanj, pravica delavcev do sindikalnega združevanja, pravica do stavke ter sodelovanja pri upravljanju. Vse te pravice so povezane s pojmom delavca in delovnega razmerja. Gre predvsem za nacionalni pojem, kar pomeni, da nacionalna zakonodaja in mednarodni akti veljajo za osebe, ki jih nacionalno pravo opredeljuje kot delavce. Pojem delavca je skozi sodno prakso razvilo tudi Sodišče EU, a le v povezavi z uporabo prava EU.
V magistrskem delu so obravnavani pravni akti, ki zavezujejo Slovenijo, tako na mednarodni ravni, kot na ravni prava EU. Predstavljena je nacionalna zakonodaja na tem področju. Opredelila sem sistem kolektivnih pogajanj in definirala pravno naravo kolektivnih pogodb. Prav tako sem opredelila značilnosti stavke in sodelovanja delavcev pri upravljanju. V naslednjem poglavju sem predstavila nekatere oblike prekarnih oblik dela, ki se pojavljajo pri nas in v tujini, predvsem samozaposlene in prikrita delovna razmerja, Zero-hour Contract, delo na zahtevo preko spletnih platform, množično delo. Prav tako sem pregledala predlog Direktive EU o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih, saj v nekaterih primerih razširja pojem delavca in izboljšuje njihove delovne pogoje, še posebno delavcem v nestandardnih oblikah zaposlitve. Bistveno vprašanje, ki je obravnavano v nalogi je, ali in na kakšen način, se lahko posamezniki, ki nimajo statusa delavca in delo opravljajo v nestandardnih prekarnih oblikah dela, vključijo v sindikate, ali zanje veljajo kolektivne pogodbe, ali imajo pravico do stavke in sodelovanja pri upravljanju.
Ključne besede: prekarno delo, nestandardne oblike dela, delavec, delovno razmerje, kolektivne pogodbe, avtonomija kolektivnega pogajanja, stavka, sindikati, sodelovanje delavcev pri upravljanju
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 513; Prenosov: 75
Celotno besedilo (1,15 MB) |
8. Reševanje investicijskih sporov v okviru prostotrgovinskih sporazumov nove generacije: v luči mnenja 1/17Nejc Romih, 2019, magistrsko delo Opis: Zaradi trendov svetovnega trgovinskega povezovanja je Evropska unija (EU) zavezana s trgovinskimi predpisi, ki se sklepajo na mednarodni ravni, tj. na podlagi mednarodnega prava. Temeljno sredstvo skupne evropske zunanjetrgovinske politike so poleg multilateralnega povezovanja, prostotrgovinski in investicijski sporazumi kot mednarodne pogodbe, ki vzpostavljajo bilateralne ekonomske integracije med mednarodnimi subjekti prava.
Prostotrgovinski in investicijski sporazumi med EU in tretjimi državami nove generacije predvidevajo tudi materialno in procesno varstvo tujih vlagateljev. V okviru procesnega varstva prostotrgovinski sporazumi vzpostavljajo kontroverzni mehanizem za reševanje investicijskih sporov med vlagatelji in državami, ki določenim vlagateljem na notranjem trgu podeljuje posebne pravice. Osrednji problem magistrske naloge je preučevanje združljivosti reševanja sporov med vlagatelji in državami z avtonomijo prava EU, s posebnim poudarkom na združljivosti s temeljnimi pravicami prava EU, v luči Mnenja 1/17.
Uvodoma so v magistrski nalogi predstavljeni prostotrgovinski sporazumi v okviru ustavnega okvira prava EU. Pri tem je eno izmed temeljnih ustavnih vprašanj vertikalna delitev pristojnosti za sklenitev sporazumov, ki je ne glede na načelno izključno pristojnost EU na področju skupne trgovinske politike odvisno od konkretne vsebine sporazuma. Zatem so predstavljeni še prostotrgovinski sporazumi nove generacije, ki v ambiciozni postlizbonski politiki precej presegajo zgolj zmanjševanje trgovinskih in investicijskih ovir. Prostotrgovinski sporazumi nove generacije se uporabljajo poleg liberalizacije trga še za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, delovnih standardov, okolja in dobrega upravljanja, vključno z davčnimi zadevami.
Sodišče Evropske Unije (Sodišče EU) je varuh avtonomije prava in temeljnih pravic, tudi v odnosu do mednarodnega prava. Ravno združljivost mednarodnega reševanja sporov z avtonomijo prava EU se je v pretekli praksi Sodišča EU izkazala za problematično, čeprav Sodišče EU načeloma priznava združljivost ustanavljanja mednarodnih sodišč s pravom EU. Avtonomija prava EU je v najožjem pomenu jamstvo izključne pristojnosti Sodišča EU za razlago in uporabo prava EU. V širšem smislu pa koncept avtonomije prava EU razumemo kot niz temeljnih vrednot, ki predstavljajo temelj pravnega reda EU oziroma njen ustavni okvir. Del koncepta avtonomije prava EU v širšem smislu so tudi določbe Listine EU in posebne določbe v PEU in PDEU, ki se nanašajo na temeljne pravice EU.
Mnenje 1/17 mednarodno reševanje investicijskih sporov postavlja v okvir avtonomije prava EU in skladnosti s temeljnimi pravicami EU. Mnenje 1/17 je v mnogih pogledih prelomno. Predstavlja namreč odmik od dotedanje sodne prakse in predstavlja določeno fleksibilnost Sodišča EU. Mnenje 1/17 na področju mednarodnega reševanja investicijskih sporov označuje začetek nove ere institucionalizacije investicijskih tribunalov in precejšen napredek k prizadevanju vzpostavitve multilateralnega investicijskega sodišča.
Na začetku magistrske naloge sem si najprej zadal nalogo preveriti, ali je Mnenje 1/17 skladno z dosedanjo sodno prakso Sodišča EU. Vprašal sem se, ali je mehanizem ICS skladen z ustaljenim konceptom avtonomije prava EU. Pri tem sem postavil trditev, da predstavlja Mnenje 1/17 določen odmik od ustaljene sodne prakse. Trdil sem tudi, da bi Sodišče EU lahko mehanizem ICS spoznalo za nezdružljiv z avtonomijo prava EU, če ne bi upoštevalo politične teže in gospodarskega vpliva svoje odločitve.
Skozi celotno magistrsko nalogo se preučuje učinek določb prostotrgovinskih sporazumov na substančno pravo EU. Na najbolj abstraktni ravni gre torej za vprašanje odnosa med mednarodnim pravom, tj. mednarodno pogodbo, in pravom EU. V jedru te magistrske naloge je iskanje ravnovesja med potrebo po ohranitvi avtonomije prava EU in željo po izpolnitvi mednarodnih zavez, ki izhajajo iz prostotrgovinskih sporazumov, katerih pogodbenica je EU.
Ključne besede: mednarodne pogodbe med EU in tretjimi državami, zunanja trgovinska politika, varstvo vlagateljev, mehanizem ISDS, avtonomija prava EU, temeljne pravice.
Objavljeno: 17.12.2019; Ogledov: 464; Prenosov: 77
Celotno besedilo (1,24 MB) |
9. Normativna ureditev delovanja Državnega zbora Republike SlovenijeLuka Špoljar, 2019, magistrsko delo Opis: Med vire parlamentarnega prava uvrščamo normativne akte na ravni ustave, zakona in notranjih aktov parlamentov (poslovnikov). Poslovniki parlamentov odražajo avtonomijo predstavniških teles in predstavljajo pomemben vir pravil za delovanje parlamentov, ter kot takšni v demokratičnih državah omogočajo jasen postopek, skozi katerega poslanci pridejo do konsenza pri normativnem urejanju družbenih področij.
Ustava Republike Slovenije določa, da ima Državni zbor Republike Slovenije poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Poslovnik Državnega zbora je svojevrsten pravni akt, ki vsebuje tako ustavno kot zakonsko materijo oziroma prvine, in je odraz parlamentarne tradicije, družbenega, gospodarskega ter političnega okolja.
Oblikovanje manjšinske vlade se odraža tudi pri delovanju Državnega zbora, saj v primeru nejasnosti pravnega statusa posameznih poslanskih skupin odpira določena poslovniška vprašanja. Poslovnik ne ureja jasne definicije o položaju koalicijske in opozicijske poslanske skupine. Določene dvoumnosti in vprašanja, ki so se pojavila pri oblikovanju manjšinske vlade in delovanju osmega mandata Državnega zbora, so poslanci in poslanke rešili na podlagi političnega kompromisa in dogovora. Vendar bi moral tudi slovenski Poslovnik slediti nekaterim drugim primerjalno-pravnim praksam, kjer viri parlamentarnega prava vsebujejo jasne določbe o pravnem statusu poslanskih skupin vladajoče večine ali manjšine.
Cilj magistrskega dela je podrobna preučitev normativne ureditve delovanja Državnega zbora ter odgovoriti na vprašanja povezana z avtonomijo Državnega zbora in opredelitev vpliva manjšinske vlade na delovanje in organizacijo parlamenta. Zaključno delo je razdeljeno na dva glavna vsebinska sklopa. V prvem sklopu je narejen oris ključnih virov parlamentarnega prava in opredeljena avtonomija parlamentov, ki je odraz ustavnega načela delitve oblasti. V sklopu prvega vsebinskega sklopa so predstavljeni tudi aktualni predlogi za dopolnitev ali spremembo Poslovnika državnega zbora. V drugem vsebinskem sklopu so nadalje izpostavljene teoretične in praktične predpostavke za oblikovanje manjšinske vlade ter oris trenutnega položaja 13. slovenske vlade, posebej v odnosu do organizacije dela v Državnem zboru. V tem poglavju so v ospredju odnosi med koalicijskimi partnerji ter pravni in politični položaj poslanske skupine, ki je pogodbeni partner manjšinske vlade.
Ključne besede: predstavniška telesa, viri parlamentarnega prava, avtonomija, zakonodaja, poslovnik, manjšinska vlada, poslanske skupine
Objavljeno: 30.08.2019; Ogledov: 499; Prenosov: 51
Celotno besedilo (1,40 MB) |
10. Pomen dejavnikov kakovosti življenja v starostiMaja Brumec, 2019, magistrsko delo Opis: Izhodišča: Kakovost življenja starostnikov postaja vedno pomembnejša determinanta staranja. Za nekatere starostnike je starost pozitivna stopnja razvoja, drugim pa predstavlja negativno fazo življenja. Dejavniki kakovosti življenja v starosti se razlikujejo od starostnika do starostnika. Namen magistrskega dela je bilo predstaviti kakovost življenja starostnikov in dejavnike, ki vplivajo na to v domu za starostnike.
Raziskovalna metodologija in metode: Uporabili smo deskriptivno metodo dela. Empirični del je temeljil na kvantitativni metodologiji raziskovanja. Uporabili smo validirani anketni vprašalnik The WHOQOL-OLD. Raziskavo smo izvedli v domu za starostnike v Savinjski regiji, v njej pa je sodelovalo 121 starostnikov. Za analizo rezultatov smo uporabili program SPSS ter statistične teste: T-test za dva neodvisna vzorca in test za eno-faktorsko ANOVO.
Rezultati: Skoraj dve tretjini starostnikov (61,2 %) sta s kakovostjo življenja v domu zadovoljni. Pri starostnikih okvare čutov in čutil vplivajo na vsakdanje življenje, vendar večina starostnikov (88,4 %) ob tem meni, da je kljub temu za njihove potrebe dobro poskrbljeno in da imajo dovolj možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. V domu se starostniki počutijo varno, spoštovano, ljubljeno, ob tem pa imajo tudi sami možnost ljubiti.
Diskusija in zaključek: Ugotovili smo, da glede na starost, spol in zmožnost gibanja ne obstaja pomembna statistična razlika v oceni kakovosti življenja starostnikov v domu za starostnike. Starostniki v domu za starostnike ocenjujejo kakovost življenja kot dobro, kljub temu pa je zaznati razliko med kakovostjo življenja starostnika pred nastanitvijo v dom za starostnike in v domu za starostnike. Menimo, da se v domovih za starostnike še vedno najdejo priložnosti za dodatno izboljšanje kakovosti življenja starostnikov.
Ključne besede: starostnik, starost, dom za starostnike, mobilnost, aktivnosti, socialne interakcije, avtonomija starostnika.
Objavljeno: 26.06.2019; Ogledov: 972; Prenosov: 338
Celotno besedilo (1,01 MB) |
