| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Prehajanje med osnovnošolskimi programi za otroke z avtističnimi motnjami
Mojca Motaln, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu uvodoma opredelimo pojme, značilnosti, usmerjanje, programe in individualiziran program otrok z avtističnimi motnjami. Namen raziskovalnega dela je proučiti, kako se otroci z avtističnimi motnjami usmerjajo in prehajajo med različnimi programi vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli, kakšne težave oziroma ovire imajo in kako jim z izvajanjem individualiziranih programov pomagamo ovire premostiti. V empiričnem delu smo si zastavili pet raziskovalnih vprašanj in uporabili metodi analize dokumentov ter polstrukturiranih intervjujev s strokovnimi delavci. Do rezultatov smo prišli s pregledom teoretičnih izhodišč ter študijem domače in tuje literature na področju otrok z avtističnimi motnjami. Proučili smo strokovna mnenja, individualizirane programe in evalvacije v obdobju dveh let za otroke, ki so v odločbi o usmeritvi opredeljeni kot otroci z avtističnimi motnjami. Podrobneje smo analizirali strokovna mnenja, odločbe o usmeritvi in individualizirane programe štirih otrok. S pomočjo analize dokumentov smo prišli do sklepov, ki jih zaradi majhnega vzorca ne moremo posploševati, a smo dobili o njih potrditve tudi iz polstrukturiranih intervjujev s strokovnimi delavci. Ključnega pomena ob naraščajoči pojavnosti otrok z avtističnimi motnjami tudi v Sloveniji je, da obstaja kontinuum programov za njihovo vzgojo in izobraževanje v rednem in specializiranem javnem šolstvu ter da zakonodaja in podzakonski akti za področje vzgoje in izobraževanja urejajo ponovno usmerjanje po potrebi ter prehajanje med programi, z upoštevanjem doseganja ciljev v individualiziranem programu in standardov znanja v različnih programih.
Ključne besede: avtistične motnje, usmerjanje, enakovredni izobrazbeni standard, nižji izobrazbeni standard, individualizirani program, prilagoditve
Objavljeno v DKUM: 27.09.2018; Ogledov: 1118; Prenosov: 180
.pdf Celotno besedilo (1,53 MB)

2.
UČENJE TUJEGA JEZIKA PRI RAZLIČNIH AVTISTIČNIH MOTNJAH
Andreja Havoj, 2016, magistrsko delo

Opis: Znanstveniki so pri raziskovanju avtistične motnje prišli do kriterijev, na podlagi katerih lahko diagnosticiramo omenjeno motnjo. Avtorja Aarons in Gittens (1992) pravita, da če se otrokovo odklonsko obnašanje ujema z osmimi od devetih alinej za določanje avtistične motnje, še ne pomeni, da je otrok avtističen (Aarons in Gittens, 1992). V letih raziskovanj so mnogi prišli do podobnih ugotovitev. Pri ugotavljanju avtistične motnje smo se v naši raziskovalni nalogi ravnali po kriterijih Kannerja, ki ga je v svoji knjigi povzela avtorica dr. Ivona Milačić. Avtorica v svoji knjigi »Aspergerjev sindrom ali visoko funkcionalen avtizem« trdi, da je Kannerjeva raziskava temeljila na opazovanju enajstih otrok in njegova opažanja so ključna pri današnjem odkrivanju avtizma. Kannerjeva opažanja zajemajo devet stopenj in opisov. 1. Osamljenost – opažamo, da otrok uživa v osamljenosti in se nahaja v svojem svetu. Kanner pravi, da je osamljenost razvidna že v zgodnjih obdobjih razvoja. 2. Rutine – postanejo sestavni del otrokovega življenja na dnevni ravni. Že ena sama izključenost ene dnevne rutine lahko vodi v izbruh agresije. 3. Odličen mehanski spomin – na podlagi Kannerjevih zapisov dr. Milačić navaja, da so si otroci brez pomenske informacije zapomnili npr. pesmice v tujih jezikih, abecedo od konca do začetka. Pomnjenje takšnih nenavadnih informacij bi pri normalno razvijajočemu se otroku pomenili oviro. 4. Eholalia – nenehno ponavljanje določenih besed. Tukaj dr. Milačić navaja primere, kjer otroci pri komunikaciji navajajo besede, ki so neobičajne pri vsakdanji komunikaciji. 5. Občutljivost na dražljaje – v primerjavi z ostalimi otroci, so otroci s avtizmom občutljivi na različne dražljaje kot so zvok, hrana, barve, ipd. 6. Stereotipno gibanje bodisi določenih delov telesa npr. glave, prstov ali besedna rutina. 7. Odlični kognitivni potenciali – glede na Kannerjeve ugotovitve, v to kategorijo uvrščamo otroke z odličnim spominom za dogodke, npr. tiste otroke, ki si zapomnijo ali sestavijo kompleksno pesmico, uporabljajo slovnico višje ravni, kjer se vidi njihov primer izjemne inteligence 8. Odlično pomnjenje informacij na podlagi ponavljanja – veliko otrok z avtizmom kaže izjemno moč spomina 9. Normalen fizičen zunanji izgled (Aarons in Gittens, 1992). Dr. Lorna Wing in dr. Judith Gould (Wing in Gould, 1979) sta leta 1979 opravili raziskavo na področju epidemiološke raziskave otrok prebivalcev točno določenega kraja v Londonu. Njuna raziskava je zajemala tudi otroke z avtističnimi motnjami in gibalno ovirane otroke. Njun rezultat se je kazal v tem, da imajo otroci z avtistično motnjo okvaro socialne narave. Aarons in Gittens navajata, da sta znanstvenici ugotovili, da ključni problem leži v okvari družbene zveze, socialne komunikacije in družbenega razumevanja in domišljije. - Okvara družbene zveze se kaže v tem, da bo posameznik navezal družaben kontakt, vendar bo težje razumel pravila družbenega vedenja. - Otrok z avtistično motnjo se bo v družbeno komunikacijo vključil, ko bo sam želel, ampak v pogovoru mogoče ne bo sodeloval. - Okvare družbenega razumevanja in domišljije se kažejo v tem, da se otrok zaveda, da se nekaj dogaja v glavah drugi ljudi, vendar nikakor ne more razvozlati kaj točno nekdo predvideva (Wing in Gould, 1993). Dr. Alenka Vojska Kušar (Patterson, 2009) navaja, da lahko znotraj študije stotih primerov otrok z avtizmom, eden od njih kaže značilnosti avtistične motnje bolj ali manj izrazito. Avtizem po mnenju dr. Vojske Kušar predstavlja globalen družbeni problem. Nekoč, pred dvajsetimi leti, naj bi bilo razmerje otrok z avtizmom 1:1000. Po mnenju avtorice se je avtizem razširil za desetkrat. Če otrok kaže eno značilnost še ne pomeni, da govorimo o avtistični motnji.
Ključne besede: angleščina, pedagogika, avtizem, nizko funkcionalen avtizem, visoko funkcionalen avtizem, Aspergerjev sindrom, avtistične motnje.
Objavljeno v DKUM: 20.06.2016; Ogledov: 2034; Prenosov: 207
.pdf Celotno besedilo (690,10 KB)

3.
SOCIALNI POLOŽAJ IN VRSTNIŠKO SPREJEMANJE OTROK Z AVTISTIČNIMI MOTNJAMI V OSNOVNI ŠOLI
Andreja Golob, 2013, magistrsko delo

Opis: Pozitivni odnosi med vrstniki v razredu imajo ključno vlogo v otrokovem socialnem razvoju, kajti prav težave v odnosih z vrstniki so lahko, kot kažejo rezultati različnih raziskav, prediktor težav s prilagajanjem v odraslosti (Pečjak in Košir, 2008). Tako številni raziskovalci preučujejo socialni položaj ter socialno integracijo otrok s posebnimi potrebami v redne osnovne šole, vendar pa je predvsem v našem okolju le malo raziskav usmerjenih na raziskovanje socialnega položaja in integracije otrok z avtističnimi motnjami, ki bi glede na težave pri socialnem delovanju potrebovali večjo mero pozornosti. Namen naše raziskave je bil zatorej ugotoviti, kakšen je socialni položaj učencev z avtističnimi motnjami v rednih osnovnih šolah in kako jih sprejemajo vrstniki. V raziskavi je sodelovalo 244 učencev starih med 8 in 15 let iz 13 oddelkov rednih osnovnih šol, od tega 7 učencev z diagnozo avtistične motnje. Oddelke smo razdelili na integracijske in kontrolne glede na prisotnost otrok z avtističnimi motnjami v razredu. Od tega je bilo 7 integracijskih razredov, v katerih so vključeni učenci z avtističnimi motnjami ter 6 kontrolnih razredov, v katerih ni vključenih otrok z avtističnimi motnjami. Uporabljena je bila sociometrične preizkušnja in Gashev anketni vprašalnik (1996, str. 296, 297; povz. po Čagran in Schmidt, 2006). Skupno gledano rezultati kažejo, da otroci z avtističnimi motnjami v splošnem zavzemajo bolj neugodne socialne položaje, imajo malo vzajemnih izbir in vrstniki zanje menijo, da so pogosteje žrtve nasilja. Rezultati vprašalnika so pokazali, da med integracijskimi in kontrolnimi razredi ni pomembnih razlik v pripravljenosti za druženje in oceni primernosti učenja otrok z avtističnimi motnjami v rednih osnovnih šolah, rezultati pa kažejo bolj v prid integraciji. Kot pomembna dejavnika razlik pri ocenjevanju pa sta se izkazala starost in spol učencev. Predstavljeni so tudi predlogi za pomoč socialno nesprejetim učencem in izhodišča za nadaljnje raziskovanje.
Ključne besede: Avtistične motnje, integracija, vrstniško sprejemanje, socialni položaj, nasilje
Objavljeno v DKUM: 13.11.2013; Ogledov: 2997; Prenosov: 467
.pdf Celotno besedilo (1022,68 KB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici