| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Umetna dihalna pot in mehanska ventilacija
Nataša Radovanović, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo opisali umetno dihalno pot in mehansko ventilacijo ter predstavili specifične naloge izvajalcev zdravstvene nege pri obravnavi bolnikov z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo. Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela. Pri tem nam je bila v pomoč slovenska in tuja literatura, s katero smo predstavili teoretična izhodišča. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji dela. Izvedli smo študijo, podatke smo zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika. Anketirali smo izvajalce zdravstvene nege, ki so zaposleni na Oddelku za anestezijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečin ter na Oddelku za internistično intenzivno terapijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Rezultati raziskave so potrdili, da izvajalci zdravstvene nege upoštevajo ukrepe za preprečevanje bolnišničnih okuţb povezanih z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo ter standarde aktivnosti zdravstvene nege pri izvajanju zdravstvene nege ter da sta aspiracija sekreta iz dihalnih poti in nadzor nad umetno dihalno potjo najpomembnejši nalogi pri bolniku z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo. Zapleti, povezani z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo, se pojavljajo redko. Izvajalci zdravstvene nege so seznanjeni z uporabo vseh pripomočkov, namenjenih vzdrţevanju proste dihalne poti in mehanske ventilacije ter z najnovejšimi smernicami za vzdrţevanje umetne dihalne poti in mehanske ventilacije.
Ključne besede: umetna dihalna pot, endotrahealna intubacija, aspiracija, mehanska ventilacija, izvajalci zdravstvene nege.
Objavljeno: 02.10.2012; Ogledov: 6028; Prenosov: 2164
.pdf Celotno besedilo (820,60 KB)

2.
SPREMLJANJE PODROČNE NASIČENOSTI MOŽGANOV S KISIKOM PRI ZDRAVLJENJU BOLNIKA S SUBARAHNOIDNO KRVAVITVIJO
Ana Brgan, 2013, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo spremljali bližnjo infrardečo spektroskopijo (NIRS) pri bolnikih s subarahnoidno krvavitvijo (SAK). Področna nasičenost možganov s kisikom (rSO2) se pri intervencijah medicinske sestre spreminja. NIRS je ena izmed metod za spremljanje in kvantificiranje teh vrednosti. Metodologija raziskovanja. V raziskovalnem delu smo uporabili kvantitativno metodologijo, v katero je bilo vključenih 30 bolnikov iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Nadzirali smo jim vrednosti rSO2 obojestransko v možganih (na strani, kjer je SAK, in kjer ga ni). Pri traheobronhialni aspiraciji in obračanju smo te vrednosti spremljali pred, med in po intervenciji ter pri transportu in menjavi senzorja (SomaSensor®, SAFB-SM) pred in po intervenciji. Rezultati raziskave. Pri traheobronhialni aspiraciji je na strani SAK začetna (2 minuti pred aspiracijo) povprečna vrednost rSO2 v možganih 64,82±9,15 % in na strani, kjer ga ni 71,91±9,00 % (p<0,001), 10 minut po aspiraciji pa je na strani SAK vrednost 66,60±8,99 %, in na strani, kjer ga ni 73,45±9,06 % (p<0,001). Pri obračanju opazimo padec rSO2 na strani SAK iz 65,97±9,43 % (2 minuti pred obračanjem) na 62,50±9,17 % (15 minut po obračanju), kar je statistično signifikantno (p<0,001). Po transportu pade povprečna vrednost rSO2 na strani SAK iz 63,13±9,40 % na 61,20±10,37 % (p=0,011). Sklep. Ugotovili smo, da pri izvajanju traheobronhialne aspiracije rSO2 v možganih še 5 minut po njej narašča, nato začne padati, obračanje in transport pa pri bolniku znižata vrednost rSO2 v možganih. Opazili smo tudi, da so po menjavi senzorja vrednosti rSO2 višje kot pred menjavo. Na strani možganov, kjer je SAK, so vrednosti rSO2 nižje kot na strani, kjer ga ni.
Ključne besede: Bližnja infrardeča spektroskopija, subarahnoidna krvavitev, traheobronhialna aspiracija, obračanje, transport, bolnik, medicinska sestra.
Objavljeno: 09.05.2013; Ogledov: 1423; Prenosov: 259
.pdf Celotno besedilo (2,30 MB)

3.
Deformacija spektrinskega skeleta pri predpisanih spremembah oblike rdeče krvne celice
Tjaša Švelc Kebe, 2014, doktorska disertacija

Opis: Zaradi hidrodinamskih sil v krvi rdeča krvna celica stalno spreminja svojo obliko. Njena sposobnost spreminjanja oblike je neposredno povezana z elastičnimi lastnostmi njene membrane, ki jo sestavljata dva membranska sloja, lipidni dvosloj in membranski skelet. Medtem ko je membranski lipidni dvosloj skoraj nestisljiva dvodimenzionalna tekočina, je membranski skelet elastična dvodimenzionalna mreža, sestavljena iz elastičnih vezi – spektrinskih tetramerov, ki so med seboj povezani preko aktinskih vlaken, ki tvorijo njena vozlišča. Membranski skelet se vertikalno z membranskim lipidnim dvoslojem povezuje prek integralnih proteinov. V doktorski disertaciji predlagamo preprost model membranskega skeleta, ki temelji na mehanskih lastnostih spektrinskih vezi. Z modelom so obravnavane deformacije rdeče krvne celice, pri katerih so spremembe njenih oblik določene z dejavniki eksperimentalne metode, kot je stena mikropipete ali tlačna razlika, zaradi katere je membrana po svoji celotni površini napeta. Na ta način predpisana oblika membrane določa tako obliko membranskega dvosloja in nanj pripetega membranskega skeleta, ki pa se znotraj membranske ravnine prerazporedi. Določimo povprečno deformacijsko energijo spektrinske vezi in z variacijskim računom za dano deformirano obliko rdeče krvne celice določimo lateralno redistribucijo membranskega skeleta. Študiramo, kako se membranski skelet deformira pri eksperimentalni metodi vsesavanja rdeče krvne celice v mikropipeto z radijem, nekajkrat manjšim od radija celice. S preprosto simulacijo aspiracije celice v mikropipeto in dobljeno deformacijo membranskega skeleta ugotovimo, da je potrebno skelet obravnavati celostno, saj se posamezni deli skeleta deformirajo glede na deformacijo celotne celične membrane. Na podlagi modela skeleta je oblikovan model deformacije vsesavanja rdeče krvne celice z mikropipeto, s predpostavko, da sta dolžina in oblika vsesanega dela odvisni od deformacije skeleta, aspiracijskega tlaka in interakcije med membrano in steno mikropipete. S predlaganim modelom deformacije membranskega skeleta so opisani obstoječi eksperimentalni podatki. Ugotovimo, da med membrano in steno mikropipete deluje privlačna sila. Ocenjena je velikost konstante spektrinske vezi (K=30 μN/m). V nadaljevanju je z uporabo spektrinskega modela skeleta raziskan vpliv začetne oblike, pri kateri je gostota spektrinskih vezi v ravnovesju enakomerna, na deformacijo membranskega skeleta. Simulirana je eksperimentalna metoda aspiracije celice z dvema mikropipetama, s katero je predstavljen vpliv oblike membranskega skeleta na njegovo redistribucijo. Kot začetne geometrijske oblike, ki predstavljajo enakomerno porazdelitev nedeformiranega skeleta, so uporabljeni bikonkavna oblika ter njeni dve skrajni obliki, dva sploščena kroga in krogla. Rezultati simulacij kažejo, da se skelet deformira različno glede na svojo prvotno obliko. Iz analize teoretičnih napovedi in eksperimentalnih vrednosti sklepamo, da je membranski skelet v osnovnem ravnovesnem stanju takrat, ko je celica bikonkavne oblike. Vpliv membranskega skeleta na adhezijske lastnosti rdeče krvne celice je prikazan s simulacijo deformacije, pri kateri je v mikropipeto vsesana celica, prilepljena na ravno ploskev. Oblikovan je splošen robni pogoj, ki poleg adhezijskih lastnosti membrane in njene membranske napetosti vključuje tudi spremembo deformacijske energije membranskega skeleta. Deformacijo celične membrane z upoštevanjem tega robnega pogoja in primerjamo z deformacijo, pri kateri neposredni vpliv membranskega skeleta ni upoštevan. Ugotovimo, da deformacija membranskega skeleta neposredno vpliva na napetost membrane in na adhezijske lastnosti celice. Vsi predstavljeni primeri, ki obravnavajo deformacijo celice na podlagi spektrinskega modela membranskega skeleta, kažejo na to, da je obnašanje rdeče krvne celice bistveno odvisno tudi od deformacije membranskega skeleta.
Ključne besede: rdeča krvna celica, membranski skelet, spektrin, sproščena oblika, deformacija, aspiracija z mikropipeto, adhezija
Objavljeno: 18.07.2014; Ogledov: 1458; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (2,39 MB)

4.
PREPREČEVANJE VENTILATORSKE PLJUČNICE
Jernej Mori, 2015, diplomsko delo

Opis: Ventilatorska pljučnica (VAP) je med najpogostejšimi zapleti pri pacientih, ki ležijo v intenzivni enoti in so priklopljeni na mehanično ventilacijo. VAP podaljša ležalno dobo na intenzivni enoti, pogosto povzroči smrt pacienta in predstavlja velik dodaten strošek za zdravstveni sistem. Namen diplomskega dela je bil opisati in predstaviti ukrepe za preprečevanje VAP. V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno (opisno) metodo dela, pri kateri nam je bila v pomoč domača, predvsem pa tuja literatura. Podatke smo iskali s pomočjo bibliografskega sistema Cobiss, prav tako pa tudi s tujimi iskalniki strokovne literature in člankov Pub Med, UpToDate, Medline in SpringerLink. Podatke smo analizirali in jih uredili v celoto. Različne raziskave ugotavljajo, da se VAP da uspešno zmanjšati, če ne celo popolnoma preprečiti. Potrebno je veliko truda, znanja in natančnosti pri delu predvsem medicinskih sester, da se VAP prepreči. Glavna dejavnika za preprečevanje VAP sta ustna nega in aspiracija dihalnih poti.
Ključne besede: ventilatorska pljučnica, preprečevanje VAP, ustna nega, subglotična aspiracija
Objavljeno: 16.02.2016; Ogledov: 2324; Prenosov: 469
.pdf Celotno besedilo (751,01 KB)

5.
ANALIZA ASPIRACIJ TUJKOV V DIHALIH IN NJIHOVO ODSTRANJEVANJE S TOGIM BRONHOSKOPOM
Tadeja Arčan, 2016, magistrsko delo

Opis: Uvod in opis problema: Obravnava bolnikov s tujki v dihalih je stresna situacija, saj je potrebno hitro ukrepanje s strani operacijske ekipe, ki sodelujejo pri obravnavi bolnika. Tujke odstranjujemo v splošni anesteziji z bronhoskopijo oziroma s togim bronhoskopom, ki je endoskopska tehnika za pregled sapnika ter proksimalnih delov bronhijev ter odstranjevanje tujkov iz dihal. Metodologija: V retrospektivni presečni raziskavi smo pregledali podatkovno bazo bolnišničnega informacijskega sistema MEDIS UKC Maribor v desetletnem obdobju od leta 2005 do leta 2015. V raziskovalni vzorec smo vključili bolnike z vključitvenimi kriteriji diagnoz iz Mednarodne klasifikacije bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (MKB-10). Nadalje smo iskali po šifrantu Klasifikacije terapevtskih in diagnostičnih postopkov (KTDP) ter po opravljenih posegih s šiframi posegov. Nato smo v magistrskem delu s slikovnim materialom opisali postopek toge bronhoskopije. V zadnjem delu smo na simulatorju prikazali možnost umetnega predihavanja preko togega bronhoskopa. Rezultati: V desetletnem obdobju je bilo na oddelku za ORL in MFK obravnavanih 38 primerov suma na tujek v dihalih. V 24 primerih je šlo za pediatrične bolnike. Najmlajši je bil star 1 leto, najstarejši 14 let. Tujek, ki je bil v dihalih najpogosteje, je bil arašid. Najpogostejša lokacija zagozditve tujka je desni glavni bronhij, in sicer v 19 primerih. Najpogostejša napotna diagnoza bolnikov, napotenih na oddelek za ORL in MFK, je sum na tujek. Tako kot je pri otrocih razlog aspiracije tujkov raziskovanje okolja ter smejanje, govorjenje pri hranjenju, je pri odraslih vzrok spremljajoča osnovna bolezen. Od 14 primerov pri odraslih je bilo 8 bolnikov hospitaliziranih s spremljajočimi boleznimi. Sklep: Največ tujkov smo zasledili pri otrocih v starosti med 1 in 3 leti. Tako kot je pri otrocih razlog aspiracije tujkov raziskovanje okolja, tekanje, smejanje in govorjenje pri hranjenju, je pri odraslih vzrok spremljajoča osnovna bolezen. Najpogosteje je bil tujek zagozden v desni glavni sapnici. Najpogostejši tujek pri otrocih je bil arašid, pri odraslih jabolko.
Ključne besede: togi bronhoskop, bronhoskopija, tujek, aspiracija
Objavljeno: 14.10.2016; Ogledov: 1078; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (1,48 MB)

6.
Umetna dihalna pot in mehanska ventilacija pri otroku
Sabina Rojko, 2017, diplomsko delo

Opis: Izhodišča: V diplomskem delu je predstavljena umetna dihalna pot pri otroku. Pomen umetne dihalne poti je, da se s podporo mehanskega ventilatorja pljuča dobro predihajo, ter s tem zmanjšamo kasnejše zaplete zdravljenja. S stalnimi in učinkovitimi aspiracijami pa še pospešimo okrevanje otroka, ki je na mehanski ventilaciji. Metode: Za opis izbrane tematike smo uporabili deskriptivno metodo dela, pri čimer nam je bila v pomoč slovenska in tuja strokovna literatura. Ustrezno literaturo smo iskali po tujih bazah podatkov: Pub – Med, Chinal in Medline, kot tudi po bibliografskem sistemu COBISS.SI. Kriteriji za vključitev literature v podrobnejšo analizo so bili objavljeni članki v časovnem obdobju od 1999 do 2017, dostopnost člankov v polnih besedilih in strokovni članki, ki se nanašajo na umetno dihalno pot in mehansko ventilacijo pri otroku. Rezultati: V podrobnejšo analizo smo vključili različne članke v slovenskem in angleškem jeziku. Na podlagi zbrane in predelane literature smo z analizo literature (Pajnkihar, 1999) ugotovili, da je izbira pripomočkov, ki jih uporabljamo pri aktivnostih zdravstvene nege pri otroku ključnega pomena. Pomembno je, da s subglotično aspiracijo zmanjšamo pojav ventilacijske pljučnice, kar je ključnega pomena pri otroku, ki je mehansko ventiliran. Ugotovili smo, da je pri mehanski podpori otroka najprimernejša uporaba endotrahealnega tubusa s poliuretanskim mešičkom, v navezavi z aspiracijo z zaprtim sistemom, saj tako v veliki meri zmanjšamo možnost pojava aspiracijske pljučnice. Diskusija in zaključek: Medicinska sestra ima pomembno vlogo pri zdravstveni negi otroka na mehanski ventilaciji. Izvaja zdravstveno nego in opazuje otroka na mehanski ventilaciji. Oceni kdaj je potrebno otroka aspirirati, obračati, da se pljuča čim bolje predihajo in da je položaj udoben tudi za otroka. Pomembno je, da otrok dobi pravo terapijo, zdravljenje in zdravstveno nego ter oskrbo.
Ključne besede: umetna dihalna pot, ventilacija pri novorojenčku, dihanje pri otroku, intubacija otroka, aspiracija
Objavljeno: 19.07.2017; Ogledov: 836; Prenosov: 172
.pdf Celotno besedilo (976,26 KB)

7.
Branje v angleščini in odstopanja v izgovorjavi angleščine glede na težavnost besedila
Zala Horvatič, 2019, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo predstavili različne vidike psiholingvistike, ki se ukvarja prav s prejemanjem, procesiranjem in tvorjenjem jezika v možganih. V teoriji smo zajeli tudi osnove fonetike in fonologije in opise glasov ter procesov, pomembnih za našo raziskavo. Naslonili smo se na raziskave dr. Klementine Jurančič in dr. Rastislava Šuštaršica, ki sta vodilna raziskovalca angleške fonetike na slovenskih tleh. Postavila sta temelje izgovarjave angleščine pri Slovencih, ki so bili teoretično izhodišče magistrske naloge. Ker je naša raziskava bazirala na branju teksta, smo se v teoretičnem delu ukvarjali tudi s temo glasnega branja. V magistrski nalogi se nismo ukvarjali z vsemi angleškimi fonemi, temveč smo se osredotočili na nekatere soglasnike in procese, pri katerih sodelujejo. Ugotovili smo veliko različnih pomembnih novosti, ki jih je mogoče raziskovati vnaprej in ki nam dajejo pomemben vpogled v govor naših študentov. Glavni cilji naše magistrske naloge so bili smiselnosti teoretičnih problemov/vidikov fonetike in fonologije pri študiju angleškega jezika v Sloveniji ter njenega poučevanja. Tukaj se je smiselno vprašati, koliko časa je dovolj, da študentom predstavimo fonetiko in fonologijo, da jo razumejo, znajo in ponotranjijo. Glede na to, da je govorjeni jezik prvi stik pri spoznavanju novih ljudi, je v tujem okolju izgovarjava angleščine izjemnega pomena, sploh za študenta angleškega jezika, kaj šele za bodočega profesorja angleščine, ki želi svoje znanje predajati mladim umom.. Angleška fonetika in fonologija je izjemno pomemben predmet, ki ga študentje angleškega jezika spoznajo v prvem letniku. Zaradi tega s to magistrsko nalogo iščemo načine, kako lahko teoretični del predmeta fonetike infiltriramo v praktični del, da bi se študentje pri predmetu čim več naučili in uporabili svoje znanje fonetike v vsakdanjem življenju. Zaradi kompleksnosti fonetike in fonologije je treba najprej raziskati dejansko znanje študentov angleščine Univerze v Mariboru. V magistrski nalogi smo raziskovali angleško izgovarjavo 20 študentov UM, prvega letnika 1. stopnje bolonjskega sistema, smeri Angleški jezik in književnost. Nekaj smernic, na katere smo bili med našo raziskavo posebej pozorni, smo dobili iz prejšnjih raziskav dr. Klementine Jurančič in dr. Rastislava Šuštaršica, ki sta naša vodilna raziskovalca angleške fonetike. Študentom smo pripravili dva različna teksta, in sicer odlomek iz pravljice Piskač iz Hamelina in odlomek iz zgodovinske monografije. Prvi tekst, ki je bil zgodovinska monografija, je vseboval nekaj besed, ki jih v prostem govoru zelo redko zasledimo, zato smo ga klasificirali kot težek tekst. Drugi tekst smo označili za lahkega zaradi enostavnega in vsem znanega besedišča iz pravljice. Med obdelavo rezultatov smo uporabili program SPSS, ki nam je z Paired Samples T-Test pokazal zanimive rezultate. Na tem mestu moremo opozoriti na majhen vzorec sodelujočih (dvajset študentov). Test je pokazal, da so odstopanja med lahkim in težkim tekstom minimalna, kar pomeni, da so študenti, ki so imeli dobre rezultate na lahkem tekstu, prenesli znanje na težek tekst. Le temu rečemo govorne navade ali po angleško “speech habits. Pri tem enakem testu, pa so se nam pokazala tri odstopanja, ki so se nagibala v eno ali drugo smer; torej v prid težkemu ali lahkemu tekstu. Zreducirana zvenečnost v začetnih soglasniških sklopih (z izjemo aspiracije) (60% mean v prid tekstu 1) je imel eno besedo (flowers) za glas /l/ in dve (izmed treh) za /r/, zreducirana zvenečnost v končnem soglasniškem sklopu (aritmetična sredina/povprečje/mean 22% v prid tekstu 2) je imel le en reprezentativni glas za process (/b/), in variante morfemov (44,5% v prid tekstu 2) so imeli neenakomerno porazdeljene besede, kjer so se lahke besede ponavljale ( beseda rats tudi 7 krat. Poleg tega ne moremo čez dejstvo, da je pri glasnem branju vključen stres in vsi ostali procesi, ko beremo v tujem jeziku.
Ključne besede: študentje, Branje, Soglasniki, Fonetika, Fonologija, Izgovarjava, Aspiracija
Objavljeno: 17.04.2019; Ogledov: 360; Prenosov: 50
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

8.
Preoksigenacija med zaprto aspiracijo umetne dihalne poti
Anton Justin, 2019, magistrsko delo

Opis: Izhodišča: Med izvajanjem aspiracije dihalnih poti z zaprtim aspiracijskim sistemom se bolnike z vzpostavljeno umetno dihalno potjo preoksigenira. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali je preoksigenacija med aspiracijo potrebna. Raziskovalna metodologija in metode: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodi dela. Podatki so bili zbrani s pomočjo kontrolne liste. Vzorec je zajemal 30 bolnikov z vstavljeno dihalno cevjo, pri katerih je bilo izvedenih in analiziranih 180 vzorcev arterielne krvi. Vsakemu bolniku je bilo odvzetih 6 vzorcev arterielne krvi: 3 vzorci z izvedeno preoksigenacijo s 100-odstotnim kisikom in 3 vzorci brez preoksigenacije. Vzorci so bili odvzeti pred aspiracijo, 2 in 10 minut po aspiraciji. Za analizo podatkov so bili izvedeni test ANOVA, Student t-parni test in Hi-kvadrat test. Rezultati raziskave so bili analizirani s pomočjo programa SPSS 22.0. Rezultati: Rezultati so pokazali statistično pomembne razlike v parcialnem tlaku kisika (p < 0,001), v primeru izvajanja preoksigenacije, pred aspiracijo (n = 9,83 kPa) in 2 minuti po aspiraciji (n = 14,66 kPa). Brez preoksigenacije je bila vrednost saturacije v različnih časovnih obdobjih enaka (n = 94 %). Diskusija in zaključek: Raziskava je pokazala, da preoksigenacija med izvajanjem aspiracije z zaprtim aspiracijskim sistemom pri bolniku, ki ima vstavljeno dihalno cev, daje statistično pomembne višje vrednosti parcialnega tlaka kisika.
Ključne besede: zaprta aspiracija, dihalna cev, preoksigenacija, plinska analiza, arterijska kri, enota intenzivne terapije
Objavljeno: 26.06.2019; Ogledov: 420; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

9.
Simulacije negativnega tlaka na anestezijski delovni postaji
Maruša Lipovšek, 2019, magistrsko delo

Opis: Izhodišča in namen: Med anestezijo je zaradi varnosti bolnika nujen nadzor delovanja anestezijske delovne postaje, kakor tudi stalno nadziranje in ohranjanje delovanja bolnikovih dihal in obtočil. Namen magistrskega dela je bil prikazati vse možne načine, s katerimi lahko sprožimo negativni tlak na anestezijski delovni postaji ter kakšne so lahko posledice za bolnika, če ostane alarm negativnega tlaka prezrt. Raziskovalna metodologija in metode: Za opredelitev teoretičnega dela snovi smo uporabili deskriptivno metodo raziskovanja, za izvedbo raziskave pa eksperimentalno metodo raziskovanja. Empirični del raziskave smo izvedli v kliničnem delovnem okolju ene izmed bolnišnic v Sloveniji. Rezultati: Odkrili smo tri načine negativnega tlaka (pressure negative) na anestezijski delovni postaji, dva smo prikazali, enega pa samo opisali. Nato smo med seboj primerjali še alarme anestezijskih delovnih postaj Leon in Primus. Diskusija in zaključek: Če zdravstveni delavec opazi sprožitev alarma negativnega tlaka (pressure negative) ali alarm nezadostnega pretoka svežih plinov (frasgas shortage or fresh gas low) ter prazen balon za predihavanje bolnika na anestezijski delovni postaji, mora nemudoma ukrepati in ugasniti aktivni vlek odsesavanja anestezijskih plinov ali bolnika odklopiti od anestezijske delovne postaje in začeti predihavati s pomočjo rezervnega predihovalnega balona (AMBU), dokler se težava ne odpravi.
Ključne besede: Aspiracija dihalnih poti, zaprti sistem aspiracije, odprti sistem aspiracije, varnost bolnikov med splošno anestezijo, nevarnosti negativnega tlaka, opozorila anestezijskega aparata.
Objavljeno: 27.06.2019; Ogledov: 256; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (25,74 MB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici