| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
(Ne)spoštovanje mednarodne arbitražne odločbe
Tjaša Lubec, 2019, diplomsko delo

Opis: Konvencija o mirnem reševanju mednarodnih sporov države podpisnice v primeru spora napotuje na različne oblike mirnega reševanja sporov med drugim tudi na arbitražo. Uradno je Stalno arbitražno sodišče v Haagu nastalo z 20. členom omenjene konvencije, ki določa, da se sile podpisnice obvezujejo, da bodo organizirale Stalno arbitražno sodišče, ki bo vselej dostopno in bo delovalo v skladu s pravili postopka, vključenimi v to konvencijo, razen če se stranke dogovorijo drugače. Stranke spora izbirajo člane arbitraže iz spiska arbitrov, lahko pa imenujejo tudi druge posameznike. Odločitev arbitražnega sodišča je tako odločitev večine arbitrov, ki je dokončna in zavezujoča tako da pritožba ni več mogoča. Kadar so v sporu države, zanje ne velja imuniteta pred izvršitvijo odločbe. Kadar pride do dokončne odločitve arbitražnega sodišča, morajo države kot stranke spora določbe iz arbitražne odločbe implementirati v nacionalni pravni red. Težava pa se pojavi, ko država tega ne stori, saj v mednarodnem pravnem okolju ni sistema prisile, ki bi se izvajal v primeru nespoštovanja takih odločb. Problematika neizvršitve arbitražne odločbe je v diplomski nalogi izpostavljena v dveh sporih in sicer pri mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško ter Filipini in Kitajsko glede Južnokitajskega morja.
Ključne besede: mednarodna arbitražna odločba, Stalno arbitražno sodišče, mednarodno pravo, neizvršitev odločbe, ukrepi za neizvrševanje arbitražne odločbe
Objavljeno: 12.12.2019; Ogledov: 385; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (876,73 KB)

2.
Arbitražno reševanje sporov v mednarodnem pravu s poudarkom na arbitražnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško
Klara Hozjan, 2018, diplomsko delo

Opis: V svetu se je v mednarodnem pravu s civilizacijo postopoma uveljavila težnja po mirnem reševanju mednarodnih sporov. Načelo je hitro preraslo v dolžnost, ki jo morajo upoštevati tako države kot vsi drugi subjekti mednarodnega prava, uzakonjeno pa je v Ustanovni listini Organizacije združenih narodov. Mirno reševanje sporov v praksi poteka z uporabo diplomatskih in pravnih sredstev mirnega reševanja. Med zadnja uvrščamo sodni in arbitražni postopek, ravno slednji pa je tudi predmet obravnave tega diplomskega dela. Arbitraža je izvensodni način reševanja sporov, v katerem države prepustijo odločanje o sporu določenim osebam, ki jih imenujejo same. Za arbitražno posredovanje se morajo odločiti sporazumno, pri čemer lahko izbirajo med ustanovitvijo ad hoc arbitraže ali pa spor predložijo stalnemu razsodišču. Arbitražna razsodba je zavezujoča in dokončna, države stranke jo morajo upoštevati, priznati in izvršiti. V kolikor tega ne storijo, mednarodno pravo ne določa nobene sankcije, bi pa to bilo v nasprotju z načelom pacta sunt servanda. Za arbitražno reševanje medsebojne mejne problematike sta se leta 2009 odločili tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška. V ta namen sta ustanovili ad hoc arbitražno sodišče, ki je svoje delo opravljalo v Haagu. Postopek je bil prekinjen 22. julija 2015, ko so srbski in hrvaški mediji objavili sumljive zvočne posnetke med slovensko agentko pri razsodišču in slovenskih arbitrom, kar je povzročilo odstop Hrvaške od sporazuma in vseh nadaljnjih dejanj. Sodišče je po temeljitem preudarku odločilo postopek nadaljevati in leta 2017 izdalo arbitražno razsodbo, ki pa jo Hrvaška, vse od objave spornih prisluhov vztrajno zavrača in ne priznava.
Ključne besede: mednarodno pravo, arbitraža, Stalno arbitražno sodišče, arbitražni sporazum, arbitražna razsodba, ad hoc sodišče, uti possidetis, Pacta sunt servanda, prikrivanje informacij
Objavljeno: 21.11.2018; Ogledov: 603; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (744,71 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
ARBITRAŽNO PRAVO V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE TER PROBLEMATIKA RAZREDNIH ARBITRAŽ V ZDA IN REPUBLIKI SLOVENIJI
Neža Prevodnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Arbitraža je eden izmed načinov alternativnega reševanja sporov, s katerim stranke spora le-tega rešijo izven sodišča. Stranke spora se sporazumejo z arbitražnim sporazumom ali arbitražno klavzulo, da bodo svoj (že obstoječi ali bodoči) spor rešile s pomočjo arbitraže. Odloča eden ali več nepristranskih arbitrov, odločitev je za stranke pravno zavezujoča. V Združenih državah Amerike je temeljni zakon na področju arbitražnega prava Federal Arbitration Act (FAA), ki ga je Kongres sprejel 12. februarja 1925. Zakon določa, da so stranke na podlagi pogodbenega dogovora obvezane razrešiti spor s pomočjo arbitraže, katere odločitev je zanje zavezujoča. Rezultat arbitraže je arbitražna odločba ('arbitration award') in ne sodba, kot če o sporu odloči sodišče. Razredna arbitraža je alternativa razrednim tožbam, pri katerih skupina tožnikov razreši spor proti tožencu z arbitražo. Razredne arbitraže so manj pogoste kot razredne tožbe. Slednje so običajno vložene s strani večih posameznikov ali manjših podjetij proti korporacijam. Več tožnikov se odloči za skupinsko oziroma razredno tožbo zaradi nižjih stroškov. Toženec se sporazume s skupino tožnikov, da razrešijo spor izven sodišča (z arbitražo), in tako pride do razredne arbitraže. V zadnjih letih je bilo na vrhovnem sodišču ZDA razsojeno v več pomembnih primerih, ki vplivajo na položaj razrednih arbitraž. Najpomembnejši med njimi so: Green Tree Financial Corp. v. Bazzle, Stolt-Nielsen S.A. v. AnimalFeeds Int'l Corp., AT&T Mobility LLC v. Concepcion, Oxford Health Plans v. Sutter ter Am. Express Co. v. Italian Colors Restaurant. Sodbe predvsem vplivajo na prihodnost vključevanja klavzul, o (ne)možnosti razrednih tožb ter razrednih arbitraž, v pogodbe.
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, arbitraža, arbitražno pravo, individualna arbitraža, razredna arbitraža, razredna tožba, arbitražni sporazum, arbitražna klavzula
Objavljeno: 09.12.2015; Ogledov: 900; Prenosov: 124
.pdf Celotno besedilo (645,47 KB)

4.
Mejna problematika Slovenija - Hrvaška
Rok Setnikar, 2015, diplomsko delo

Opis: V Jadranskem morju in med kopnimi ozemlji novonastalih držav po razpadu nekdanje Jugoslavije smo vse od razglasitve samostojnosti priče zanimivem pojavu. Nobena od novonastalih držav (nekdanjih republik zvezne države) s svojimi sosedi še ni pogodbeno rešila svojih mejnih in delimitacijskih sporov tako na kopnem kot na morju. Celo več, nekatere novonastale države so se od leta 1991 naprej večkrat enostransko odločale za razglasitev določenih delov ozemlja ali morskega prostora kot svojega ozemlja, zavedajoč se, da ta ozemlja in enotni Jadranski morski prostor še niso mednarodnopravno razdeljena z dvostranskimi mejnimi pogodbami. Opisali smo najnovejša prizadevanja nekaterih evropskih regij za samostojnost ali večjo avtonomijo, kot jo imajo danes v nacionalnih državah in nekoliko širši pogled na risanje novih mejnih zemljevidov na območjih z veliko nerešenimi ozemeljskimi vprašanji, s katerimi širše območje sveta vstopa v nemiren čas, v katerem je težko doseči mednarodno soglasje. Taka stališča in enostranska dejanja nekaterih novonastalih držav v odnosu do svojih sosed so v zadnjih 23 letih prinašala vrsto mejnih in delimitacijskih sporov tako na kopnem kot na morju ter vrsto medsebojnih političnih zaostritev in soobtoževanj, pogajanj, številne poskuse sklepanja meddržavnih sporazumov, posredovanja vidnih svetovnih političnih osebnosti in uradnih organov EU, vendar niso prinesla uspeha v smislu sklenitve dvostranskega sporazuma o meji. V tem primežu neuspešnih dogovarjanj in stalnih mejnih incidentov sta se znašli tudi obe novonastali državi na tleh nekdanje Jugoslavije: Slovenija in Hrvaška. Slednja poleg nerešene meje s Slovenijo nima rešenega nobenega spornega mejnega vprašanja, prav tako tudi ne s Srbijo na kopnem in na Donavi, ne z Bosno in Hercegovino na kopnem in na morju in ne s Črno goro na morskem delu. Ti nerešeni mejni spori očitno niso bili dovolj trden razlog za nesprejem Hrvaške kot osemindvajsete članice v Evropsko unijo v letu 2013. Eden izmed posrednih pogojev za sprejem v povezano družino evropskih narodov je bila tudi zahteva za ureditev mejnega vprašanja z Republiko Slovenijo, kot polnopravno članico EU. Tako je bil proces reševanja nerešene državne meje med državama ponovno odprt v letu 2009 s posredovanjem komisarja za širitev EU Ollija Rehna, ki je rezultiral Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, podpisan v Stockholmu, s katerim sta državi mejni spor na kopnem in delimitacijski spor na morju prepustili ad-hoc mednarodnemu arbitražnemu sodišču, ki bo v naslednjih letih z obvezujočo razsodbo rešil dolgotrajni spor med državama. V diplomski nalogi smo podrobno predstavili točke nesoglasja na kopnem in na morju, zahteve in pričakovanja Slovenije v tem arbitražnem postopku ter pravne posledice arbitražne razsodbe. Omenili smo tudi nekaj mednarodnih razsodb v mejnih in delimitacijskih sporih, ki so podobne mejnemu sporu med Slovenijo in Hrvaško.
Ključne besede: mednarodno pravo, državne meje, pomorsko mednarodno pravo, morski prostor, arbitraža, arbitražno sodišče, arbitražni sporazum, Slovenija, Hrvaška, diplomske naloge
Objavljeno: 21.08.2015; Ogledov: 1298; Prenosov: 323
.pdf Celotno besedilo (1,99 MB)

5.
NEODVISNOST IN NEPRISTRANSKOST ARBITROV
Borut Starc, 2012, magistrsko delo

Opis: Medsebojne spore, kot sestavni del gospodarskih aktivnosti, ki jih stranke želijo rešiti na manj formalen postopek, kot je postopek pred sodiščem in želijo, da je odločitev tovrstnega razsodišča kljub temu zavezujoča in dokončna, izberejo arbitražo, kot alternativo sodnemu postopku. Temeljna razlika arbitraže od sodnega postopka je, da arbitraža omogoča hitre, strokovne, navadno cenejše, kreativne in interesom strank prilagojene rešitve. Dejstvo je, da stranke izberejo vsaka svojega arbitra povsem avtonomno, pri čemer velja, da izbrani arbitri ne zastopajo interesov svojih strank, temveč sledijo višjim ciljem, s katerimi bi se spor rešil karseda objektivno. Na podlagi tovrstnega imenovanja arbiter prične opravljati funkcijo, ki zajema določene pravice in obveznosti oz. dolžnosti. V arbitražnem postopku tako mora spoštovati različna procesna pravila, med katerimi je tudi temeljno načelo neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov, kar je ključni element samega postopka in ga različni avtorji definirajo zelo različno. Na podlagi analize temeljnega pojma arbitraže, temeljnih načel in značilnosti arbitražnega postopka, izpeljemo osnovno vodilo pojma »neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov«. Gre za temeljno načelo, glede katerega se ni težko strinjati, vendar moramo znati pravilno ločevati in uporabiti oba pojma, tako neodvisnost, kot nepristranskost arbitra. Kljub temu pa je v konkretnih primerih prakse pogosto težko oceniti, ali določeno stanje, ravnanje ali obnašanje arbitra predstavlja tako resno grožnjo, da bi lahko ogrozilo neodvisnost, nepristranskost in učinkovitost arbitražnega postopka. V praksi je zato potrebno pravilno uporabiti merila, ki so pomembna za presojo neodvisnosti in nepristranskosti, kar lahko v končni posledici pripelje tudi do izločitvenega razloga in postopka izločitve posameznega arbitra.
Ključne besede: arbitraža, arbitražno pravo, arbiter, izločitev, izvensodno reševanje sporov, mednarodna arbitraža, neodvisnost, nepristranskost, procesna pravila, razveljavitev arbitražne odločbe, temeljna načela arbitražnega postopka
Objavljeno: 11.01.2013; Ogledov: 2375; Prenosov: 363 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (729,30 KB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici