1. Položaj toženca v arbitražnem postopku : magistrsko deloAna Velichkovska Jus, 2023, magistrsko delo Opis: Položaj tožene stranke v arbitražnem postopku je specifičen, odvisen od več dejavnikov in okoliščin. Da bi lahko govorili o položaju obtoženca, morajo najprej obstajati dejanja, okoliščine in dogodki, ki so skupaj pripomogli, da je ena od strank prišla v položaj obtoženca. Osnova arbitražnega postopka je arbitražni sporazum. Arbitražni sporazum je sklenjen, ko se stranki dogovorita, da bosta spore reševali s pomočjo arbitraže.
Položaj tožene stranke v arbitražnem postopku je edinstven. Za razliko od položaja tožene stranke v tradicionalnem sodnem postopku je v arbitražnem postopku toženec vključen v izbor arbitrov, torej prispeva k procesu oblikovanja senata, pa tudi k trajanju postopka. Po drugi strani pa obstajajo situacije, ko se toženec v arbitražnem postopku sooča z nekaterimi pomanjkljivostmi v primerjavi s tožencem v tradicionalnem sodnem postopku. Omejene možnosti pritožbe v arbitraži bi lahko tožencu pustile manj možnosti za izpodbijanje negativne odločitve.
Položaj tožene stranke v arbitražnem postopku je izjemno pomemben. To se kaže v pomembnem vplivu tožnika tako na postopek kot na sam izid spora.
Tožena stranka je vedno tista stranka, ki se brani proti zahtevkom tožnika. Končni cilj, ki ga želi obdolženec doseči, je dokazati neutemeljenost oziroma netočnost očitkov zoper njega. Za položaj toženca v postopku je izjemno pomembno razumevanje arbitražnega postopka in pravil, ki vplivajo tako na postopek kot na toženca kot stranko v sporu. Razviti mora močno in jasno strategijo za način podajanja svoje obrambe, prav tako je zelo pomembno spoštovanje rokov, ki jih določi arbitražno sodišče.
V tem magistrskem delu sem podrobno predstavila položaj tožene stranke v arbitražnem postopku. Posebej pomemben je način sklenitve arbitražnega sporazuma, ki je ključen dejavnik za celotno obnašanje strank in potek postopka. Predstavljeni sta tudi vloga strank pri sklenitvi arbitražnega sporazuma in vloga strank v prihodnjem postopku s poudarkom na tožencu.
Arbitražni postopek je podrobno prikazan po korakih od samega začetka do konca. Postopek je prikazan v skladu z Ljubljanskim arbitražnim pravilnikom. Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije je samostojna institucionalna arbitraža, ki deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije in je od nje neodvisna. Namen je reševanje tako domačih sporov kot tudi sporov s tujim elementom v skladu z Arbitražnimi pravili Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije oziroma v skladu z Ljubljanskimi arbitražnimi pravili. Ključne besede: tradicionalni sodni postopek, arbitražni sporazum, arbitražni postopek, institucionalna arbitraža, Ljubljanska arbitražna pravila Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 277; Prenosov: 51
Celotno besedilo (1,27 MB) |
2. Problematika patoloških arbitražnih klavzul : magistrsko deloŽan Lipnik, 2021, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo ''Problematika patoloških arbitražnih klavzul'' temelji na arbitražnem sporazumu – arbitražni klavzuli kot temelju za predložitev spora v reševanje arbitraži namesto državnemu sodišču. Kadar pa gre za določene pomanjkljivosti, dvoumnosti ali odsotnosti ključnih elementov pri sklepanju takšne arbitražne klavzule govorimo o patološki arbitražni klavzuli. Takšna klavzula oteži ali onemogoči sam arbitražni postopek, kar je v nasprotju s samim namenom arbitražnega reševanja sporov. Do takšnih klavzul pride bodisi zaradi nedoslednosti pri sklepanju ali pa enostavno zaradi nezadostnega poznavanja arbitražnega prava. S to tematiko pa se ne ukvarja samo slovenska praksa ampak gre za problem mednarodnih razsežnosti.
V tem delu je ta tematika opredeljena podrobneje in lahko služi kot vodilo pri sklepanju arbitražnih klavzul z namenom izogiba patoloških arbitražnih klavzul. Podrobnejša opredelitev se nanaša na sam arbitražni sporazum, kjer je poudarjeno preučevanje tega sporazuma v obliki arbitražne klavzule. Predstavljeni so primeri dobro sklenjenih klavzul, tipični primeri patoloških klavzul, vodila in elementi, ki so nujno potrebni pri sklepanju teh, v izogib nastanku patoloških arbitražnih klavzul. V tem sklopu so tudi prikazani primeri vzorčnih arbitražnih klavzul, ki naj prav tako služijo kot vodilo, kaj morajo stranke upoštevati, ko sklepajo arbitražno klavzulo. Ta vodila in elementi so precej univerzalni, medtem ko univerzalne klavzule za vsak primer ni. Ne glede na to, da univerzalna klavzula ne obstaja, je vendarle mogoče skleniti popolno, perfektno – idealno klavzulo, v kolikor se upošteva narava arbitraže, vodila pri sklepanju arbitražne klavzule in pa narava same glavne pogodbe, v zvezi s katero stranki želita pooblastiti arbitražo za odločanju v sporu iz tega razmerja. Poenostavljeno rečeno mora arbitražna klavzula vsebovati jasno izraženo voljo za arbitražno reševanje spora, opredeliti mora na katero razmerje se nanaša in pa da odločba arbitraže velja za dokončno in je s tem izenačena s sodno.
Nadalje so predstavljene vrste teh patoloških klavzul, ki se delijo na ozdravljive in težko ozdravljive patološke arbitražne klavzule in pa možne posledice, ki izvirajo iz njih. Ozdravljive klavzule kot že izhaja iz imena je mogoče pozdraviti oziroma z interpretacijo ozdraviti določen defekt, zaradi česar bo prišlo do uporabe takšne klavzule. Težko ozdravljive klavzule pa vsebujejo tako močen defekt, da bo postopek zelo otežen, končna posledica pa je lahko tudi, da bo morebiti prišlo celo do neuporabe arbitražne klavzule in bo za odločanje v sporu pristojno državno sodišče, kateremu sta se stranki z arbitražnim sporazumom ravno želeli izogniti. Iz tega izhaja, da patološke arbitražne klavzule niso neveljavne same po sebi, ampak je potrebna presoja v vsakem primeru posebej. Predstavljena je tudi analiza posameznih tipičnih primerov teh klavzul in vzroki zakaj prihaja do slednjih. Vse skupaj pa je opredeljeno še z vidika slovenske in mednarodne prakse, pri postopanju kadar naletijo na takšne klavzule. Ključne besede: alternativno reševanje sporov, arbitraža, arbitražni sporazum, arbitražna klavzula, arbitražni postopek, stalna (institucionalna) arbitraža, priložnostna (ad hoc) arbitraža, patološka klavzula, vzorčna klavzula, defektne arbitražne klavzule Objavljeno v DKUM: 24.09.2021; Ogledov: 1658; Prenosov: 458
Celotno besedilo (1,56 MB) |
3. Arbitražno reševanje sporov v mednarodnem pravu s poudarkom na arbitražnem sporazumu med Slovenijo in HrvaškoKlara Hozjan, 2018, diplomsko delo Opis: V svetu se je v mednarodnem pravu s civilizacijo postopoma uveljavila težnja po mirnem reševanju mednarodnih sporov. Načelo je hitro preraslo v dolžnost, ki jo morajo upoštevati tako države kot vsi drugi subjekti mednarodnega prava, uzakonjeno pa je v Ustanovni listini Organizacije združenih narodov. Mirno reševanje sporov v praksi poteka z uporabo diplomatskih in pravnih sredstev mirnega reševanja. Med zadnja uvrščamo sodni in arbitražni postopek, ravno slednji pa je tudi predmet obravnave tega diplomskega dela.
Arbitraža je izvensodni način reševanja sporov, v katerem države prepustijo odločanje o sporu določenim osebam, ki jih imenujejo same. Za arbitražno posredovanje se morajo odločiti sporazumno, pri čemer lahko izbirajo med ustanovitvijo ad hoc arbitraže ali pa spor predložijo stalnemu razsodišču. Arbitražna razsodba je zavezujoča in dokončna, države stranke jo morajo upoštevati, priznati in izvršiti. V kolikor tega ne storijo, mednarodno pravo ne določa nobene sankcije, bi pa to bilo v nasprotju z načelom pacta sunt servanda.
Za arbitražno reševanje medsebojne mejne problematike sta se leta 2009 odločili tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška. V ta namen sta ustanovili ad hoc arbitražno sodišče, ki je svoje delo opravljalo v Haagu. Postopek je bil prekinjen 22. julija 2015, ko so srbski in hrvaški mediji objavili sumljive zvočne posnetke med slovensko agentko pri razsodišču in slovenskih arbitrom, kar je povzročilo odstop Hrvaške od sporazuma in vseh nadaljnjih dejanj. Sodišče je po temeljitem preudarku odločilo postopek nadaljevati in leta 2017 izdalo arbitražno razsodbo, ki pa jo Hrvaška, vse od objave spornih prisluhov vztrajno zavrača in ne priznava. Ključne besede: mednarodno pravo, arbitraža, Stalno arbitražno sodišče, arbitražni sporazum, arbitražna razsodba, ad hoc sodišče, uti possidetis, Pacta sunt servanda, prikrivanje informacij Objavljeno v DKUM: 21.11.2018; Ogledov: 1712; Prenosov: 247
Celotno besedilo (744,71 KB) Gradivo ima več datotek! Več... |
4. Načini reševanja sporov v zvezi z določanjem meddržavne mejeAnže Žunko, 2018, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi je skozi poglavja predstavljen postopek kreacije državne meje z izbranimi primeri sodne, arbitražne in druge pravne prakse. Določanje državne meje je eden izmed nadvse zapletenih procesov na področju mednarodnega prava. Še težjo kategorijo predstavlja nadaljno reševanje mejnih sporov, ki iz določanja le-te tudi izvirajo. Gre za izredno široko področje, zato je smiselno problematiko pogledati skozi celoto, ki jo dotična magistrska naloga vsekakor ponuja. Za razumevanje meddržavne mejne problematike je potrebno vsaj temeljno poznavanje pojmov v zvezi z državno mejo in državnimi ozemlji, kakor tudi razumeti možnosti reševanja meddržavnih sporov s področja mejne problematike, za potrebe implementacije znanja v konkretne primere in razumevanje le-teh. Teoretični postopek določanja državnih mej je v magistrski nalogi opisan na način, da bralcu poda sistematičen pregled in jasnost dotičnega področja. Bralcu so skozi poglavja predstavljeni tudi možni načini reševanja mejne problematike med državama. Gre tako za reševanje sporov po diplomatski poti ali sodni poti. Tekom magistrske naloge je moč ugotoviti, da sta slednja načina reševanja mejne problematike tesno povezana in da so bili le redki primeri rešeni bodisi samo po diplomatski, bodisi samo po sodni poti. Skozi dolgotrajne ter za stranke finančno izredno obremenjujoče postopke reševanja mejne problematike, gre v mnogih primerih za prepletanje obeh omenjenih načinov. Glede na dejstvo, da v svetu med državami obstoji znatno število meddržavnih mejnih sporov, je v tej magistrski nalogi izbranih le nekaj različnih, pa vendar iz vidika reševanja le-teh izredno zanimivih in kompleksnih. Predvsem ne gre spregledati mejnega spora med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki je zaradi neposrednega učinka na državo v kateri živimo bistvenega pomena. Ključne besede: mejni spor, meddržavni mejni spor, državno ozemlje, kopenska meja, morska meja, načelo uti possidetis, načelo uti possidetis iuris, Meddržavno sodišče v Haagu, ICJ, arbitraža, ad hoch, arbitražni sporazum Objavljeno v DKUM: 09.07.2018; Ogledov: 1513; Prenosov: 217
Celotno besedilo (950,83 KB) |
5. ARBITRAŽNO PRAVO V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE TER PROBLEMATIKA RAZREDNIH ARBITRAŽ V ZDA IN REPUBLIKI SLOVENIJINeža Prevodnik, 2015, diplomsko delo Opis: Arbitraža je eden izmed načinov alternativnega reševanja sporov, s katerim stranke spora le-tega rešijo izven sodišča. Stranke spora se sporazumejo z arbitražnim sporazumom ali arbitražno klavzulo, da bodo svoj (že obstoječi ali bodoči) spor rešile s pomočjo arbitraže. Odloča eden ali več nepristranskih arbitrov, odločitev je za stranke pravno zavezujoča.
V Združenih državah Amerike je temeljni zakon na področju arbitražnega prava Federal Arbitration Act (FAA), ki ga je Kongres sprejel 12. februarja 1925. Zakon določa, da so stranke na podlagi pogodbenega dogovora obvezane razrešiti spor s pomočjo arbitraže, katere odločitev je zanje zavezujoča. Rezultat arbitraže je arbitražna odločba ('arbitration award') in ne sodba, kot če o sporu odloči sodišče.
Razredna arbitraža je alternativa razrednim tožbam, pri katerih skupina tožnikov razreši spor proti tožencu z arbitražo. Razredne arbitraže so manj pogoste kot razredne tožbe. Slednje so običajno vložene s strani večih posameznikov ali manjših podjetij proti korporacijam. Več tožnikov se odloči za skupinsko oziroma razredno tožbo zaradi nižjih stroškov. Toženec se sporazume s skupino tožnikov, da razrešijo spor izven sodišča (z arbitražo), in tako pride do razredne arbitraže.
V zadnjih letih je bilo na vrhovnem sodišču ZDA razsojeno v več pomembnih primerih, ki vplivajo na položaj razrednih arbitraž. Najpomembnejši med njimi so: Green Tree Financial Corp. v. Bazzle, Stolt-Nielsen S.A. v. AnimalFeeds Int'l Corp., AT&T Mobility LLC v. Concepcion, Oxford Health Plans v. Sutter ter Am. Express Co. v. Italian Colors Restaurant. Sodbe predvsem vplivajo na prihodnost vključevanja klavzul, o (ne)možnosti razrednih tožb ter razrednih arbitraž, v pogodbe. Ključne besede: alternativno reševanje sporov, arbitraža, arbitražno pravo, individualna arbitraža, razredna arbitraža, razredna tožba, arbitražni sporazum, arbitražna klavzula Objavljeno v DKUM: 09.12.2015; Ogledov: 1630; Prenosov: 199
Celotno besedilo (645,47 KB) |
6. Mejna problematika Slovenija - Hrvaška : (razdelitev morskega prostora v Jadranskem morju)Rok Setnikar, 2015, diplomsko delo Opis: V Jadranskem morju in med kopnimi ozemlji novonastalih držav po razpadu nekdanje Jugoslavije smo vse od razglasitve samostojnosti priče zanimivem pojavu. Nobena od novonastalih držav (nekdanjih republik zvezne države) s svojimi sosedi še ni pogodbeno rešila svojih mejnih in delimitacijskih sporov tako na kopnem kot na morju. Celo več, nekatere novonastale države so se od leta 1991 naprej večkrat enostransko odločale za razglasitev določenih delov ozemlja ali morskega prostora kot svojega ozemlja, zavedajoč se, da ta ozemlja in enotni Jadranski morski prostor še niso mednarodnopravno razdeljena z dvostranskimi mejnimi pogodbami.
Opisali smo najnovejša prizadevanja nekaterih evropskih regij za samostojnost ali večjo avtonomijo, kot jo imajo danes v nacionalnih državah in nekoliko širši pogled na risanje novih mejnih zemljevidov na območjih z veliko nerešenimi ozemeljskimi vprašanji, s katerimi širše območje sveta vstopa v nemiren čas, v katerem je težko doseči mednarodno soglasje.
Taka stališča in enostranska dejanja nekaterih novonastalih držav v odnosu do svojih sosed so v zadnjih 23 letih prinašala vrsto mejnih in delimitacijskih sporov tako na kopnem kot na morju ter vrsto medsebojnih političnih zaostritev in soobtoževanj, pogajanj, številne poskuse sklepanja meddržavnih sporazumov, posredovanja vidnih svetovnih političnih osebnosti in uradnih organov EU, vendar niso prinesla uspeha v smislu sklenitve dvostranskega sporazuma o meji. V tem primežu neuspešnih dogovarjanj in stalnih mejnih incidentov sta se znašli tudi obe novonastali državi na tleh nekdanje Jugoslavije: Slovenija in Hrvaška. Slednja poleg nerešene meje s Slovenijo nima rešenega nobenega spornega mejnega vprašanja, prav tako tudi ne s Srbijo na kopnem in na Donavi, ne z Bosno in Hercegovino na kopnem in na morju in ne s Črno goro na morskem delu. Ti nerešeni mejni spori očitno niso bili dovolj trden razlog za nesprejem Hrvaške kot osemindvajsete članice v Evropsko unijo v letu 2013. Eden izmed posrednih pogojev za sprejem v povezano družino evropskih narodov je bila tudi zahteva za ureditev mejnega vprašanja z Republiko Slovenijo, kot polnopravno članico EU. Tako je bil proces reševanja nerešene državne meje med državama ponovno odprt v letu 2009 s posredovanjem komisarja za širitev EU Ollija Rehna, ki je rezultiral Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, podpisan v Stockholmu, s katerim sta državi mejni spor na kopnem in delimitacijski spor na morju prepustili ad-hoc mednarodnemu arbitražnemu sodišču, ki bo v naslednjih letih z obvezujočo razsodbo rešil dolgotrajni spor med državama.
V diplomski nalogi smo podrobno predstavili točke nesoglasja na kopnem in na morju, zahteve in pričakovanja Slovenije v tem arbitražnem postopku ter pravne posledice arbitražne razsodbe. Omenili smo tudi nekaj mednarodnih razsodb v mejnih in delimitacijskih sporih, ki so podobne mejnemu sporu med Slovenijo in Hrvaško. Ključne besede: mednarodno pravo, državne meje, pomorsko mednarodno pravo, morski prostor, arbitraža, arbitražno sodišče, arbitražni sporazum, Slovenija, Hrvaška, diplomske naloge Objavljeno v DKUM: 21.08.2015; Ogledov: 2039; Prenosov: 407
Celotno besedilo (1,99 MB) |
7. ARBITRAŽA PRED STALNIM ARBITRAŽNIM SODIŠČEM V HAAGUTanja Lončar, 2014, diplomsko delo Opis: S Haaško konvencijo o mirnem reševanju mednarodnih sporov, je bilo leta 1899 ustanovljeno Stalno arbitražno sodišče v Haagu, kot prvi globalni mehanizem za reševanje sporov med državami. Sestavlja ga panel arbitrov, ki jih imenujejo pogodbene stranke Haaške konvencije. Vsaka lahko imenuje do štiri arbitre, nato pa stranke v sporu izberejo člane razsodišča s tega spiska arbitrov, ali pa za arbitre imenujejo tudi druge posameznike. Stalna organa razsodišča sta še Mednarodni urad in Administrativni svet. Pravila postopka, ki se bodo uporabila za arbitražo v konkretnem sporu, lahko določita stranki sami. Poleg različnih opcijskih pravil pa imata na voljo tudi Arbitražna pravila, na katerih temelji to diplomsko delo.
Da se lahko spor rešuje pred Stalnim arbitražnim sodiščem, je potreben sporazum strank, ki se lahko pojavi v več oblikah. Postopek se začne z obvestilom o arbitraži in nadaljuje z odgovorom na obvestilo. Stranki lahko imata v postopku zastopnike in svetovalce. Arbitražna pravila uredijo tudi vprašanje sestave arbitražnega tribunala, v kolikor tega nista storili stranki. Vsebujejo tudi institut izločitve razsodnika, ki pride v poštev, če arbiter ni neodvisen ali nepristranski. Nato je v diplomskem delu opisan arbitražni postopek od svojega začetka in do izdaje razsodbe. Med drugim je predstavljen tudi problem učinka in izvršitve razsodbe, ter morebitna pravna sredstva zoper njo, ki pa pridejo v poštev le pod določenimi pogoji. Zadnje poglavje pa je namenjeno stroškom postopka in razsodnikov, na višino katerih pa lahko med postopkom z medsebojnimi dogovori vplivata tudi stranki. Ključne besede: Stalno arbitražno sodišče, arbitražni postopek, arbiter, Arbitražna pravila, arbitražni sporazum, Mednarodni urad, razsodba, stroški. Objavljeno v DKUM: 22.12.2014; Ogledov: 3746; Prenosov: 525
Celotno besedilo (212,04 KB) |
8. POTEK ARBITRAŽNEGA POSTOPKA S POUDARKOM NA PRAVILIH MILANSKE ARBITRAŽNE ZBORNICE (THE CHAMBER OF ARBITRTATION OF MILAN RULES) IZ LETA 2010Marcel Hajd, 2012, diplomsko delo Opis: Mednarodna trgovinska arbitraža je zasebno razsodišče, ki je ustanovljeno s posebnim dogovorom sodelujočih v primeru spora med njimi. Spada med alternativne oblike reševanja sporov. Od ostalih oblik se razlikuje po tem, da je njenim odločitvam v pravnem prometu priznan dokončen in zavezujoč pravni učinek. Z arbitražnim dogovorom tako stranke izključijo pristojnost sodišč. V poslovnih odnosih se pojem arbitraže prepogosto povezuje z gospodarskimi spori s tujim elementom, vendar pa se lahko arbitraže uporabijo tudi za spore z drugačno naravo in med domačimi subjekti. Dejstvo pa je tudi, da je na razvoj arbitražnega prava najbolj vplivala mednarodna trgovina. Področje mednarodne trgovinske arbitraže pa presega zgolj pravno analizo, saj odseva tudi zgodovinski, sociološki in kulturni napredek ter razvoj, pomembna pa je tudi, saj želi preseči nacionalne okvirje in omejitve različnih pravnih redov.
Vsak potencialni arbitražni postopek ima svoje korenine v arbitražnem dogovoru. Za takšno obliko reševanja sporov mora obstajati soglasje med strankami. V arbitražnem sporazumu pa ne gre za golo pripravljenost reševati spor pred arbitražo, saj lahko stranke modificirajo cel postopek s svojimi željami in potrebami. Gre za načelo avtonomije strank, ki je v sodnih postopkih zelo zreducirano, arbitražni postopek pa z določenimi omejitvami spremlja od rojstva do smrti. Pri institucionalnih arbitražah je avtonomija nekoliko manjša, saj stranke v arbitražni dogovor vključijo posebne postopkovne pravilnike. Obstajajo pa tudi priložnostne arbitraže pri katerih stranke same določijo pravila postopka. Arbitražno kolo se zažene, ko stranka arbitražnega sporazuma vloži tožbo oz. zahtevek za reševanja spora pred arbitražo. Stranke lahko sklenejo arbitražni dogovor tudi po izbruhu spora. V naslednji fazi je nato potrebno imenovanje članov arbitražnega senata in njegova konstitucija. Ko je arbitražni senat tako ustanovljen je potem njegova naloga in pristojnost, da pripelje postopek do dokončne rešitve spora med strankami. Običajno se spor konča z izdajo zavezujoče in dokončne arbitražne odločbe, med postopkom pa lahko pride tudi do sporazumnega odstopa, največkrat je to s sklenitvijo poravnave. Arbitražni postopek pa se »dokončno« zaključi, ko stranka dobi to, do česar je upravičena v arbitražni odločbi. Večji del arbitražnih odločb je izpolnjenih prostovoljno, za ostale arbitražne odločbe s tujim elementom pa so na voljo posebni mehanizmi priznanja in izvršitve. Ti mehanizmi so poenoteni po vsem svetu. Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, stalna arbitraža, arbitražna klavzula, arbitražni sporazum, arbitražni postopek, arbitražna odločba, priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb. Objavljeno v DKUM: 09.01.2013; Ogledov: 2159; Prenosov: 292 (1 glas)
Celotno besedilo (1,96 MB) |
9. REŠEVANJE SPORNIH KOPENSKIH IN MORSKIH MEJNIH VPRAŠANJ MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO NA PODLAGI ARBITRAŽNEGA SPORAZUMA MED DRŽAVAMAJana Čavničar, 2012, diplomsko delo Opis: Več kot dve desetletji sporov in nestrinjanj glede poteka slovensko – hrvaške državne meje, bo razrešenih na podlagi ad hoc arbitraže, vzpostavljene skladno z Arbitražnim sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki je bil podpisan, ratificiran v obeh parlamentih ter registriran pri Generalnem sekretarju OZN. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, na podlagi katere je bilo ustanovljeno petčlansko arbitražno sodišče, ki ima mandat, da dokončno in zavezujoče določi potek meje med RS in RH na kopnem in morju, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Arbitražno sodišče je glede na svoja pooblastila naddržavne narave, saj lahko izid arbitraže poseže v teritorialno suverenost države. Časovnica arbitražnega postopka je bila glede na besedilo arbitražnega sporazuma vezana na dan podpisa hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo, čeprav so se kasneje določeni roki dogovorno podaljšali. Kot odločilni datum je v arbitražnem sporazumu določen 25. junij 1991, vsa dejanja obeh strank po tem datumu pa so za namene arbitražnega sodišča pravno irelevantna.
Državne meje med RS in RH so sicer v obeh državah na ustavnopravni ravni določene, vendar pa niso konkretizirane in označene v naravi. Problematika mejnega spora med RS in RH se deli na dva sklopa: potek kopenske meje ter določitev meje na morju. Večina kopenske meje med državama je jasna. Razhajanja se pojavljajo predvsem na štirih kopenskih odsekih, na katerih si je ponekod načelo uti possidetis iuris v kontradikciji z načelom uti possidetis de facto. Pri meji na morju, ki vključuje vprašanje Piranskega zaliva in teritorialnega dostopa RS do odprtega morja, pa načelo uti possidetis iuris ni uporabno, zato je za RS relevantno le načelo uti possidetis de facto.
Večina spornih mejnih vprašanj med RS in RH izhaja iz časa nekdanje federativne Jugoslavije, kjer vprašanje medrepubliških mej ni bilo nikoli celovito rešeno z zveznimi predpisi. Do sprememb notranjih meja je prihajalo zlasti na podlagi ustnih dogovorov najvišjih predstavnikov jugoslovanskega komunističnega režima, predvsem v prvih povojnih letih po zmagi nad nacifašizmom.
Glavna očitka glede arbitražnega sporazuma izvirata iz njegovega 3. in 4. člena, ki sta med seboj neločljivo povezana. V 3. členu se nahaja neposrečena sintagma »stik Slovenije z odprtim morjem«, ki ne zadošča slovenskim zahtevam, prav tako pa si jo tudi državi razlagata diametralno nasprotno. V 4. členu, ki določa pravno podlago za odločanje, pa ni vključene abstraktne pravičnosti - načela ex aequo et bono, ki bi lahko v večji meri upoštevalo za Slovenijo pomembne zgodovinske argumente (npr. neupravičena odcepitev k.o. Kaštel in Savudrije od občine Piran, kršitev določb Londonskega memoranduma iz 1954 ipd.). Glede na besedilo arbitražnega sporazuma lahko sklepamo, da se bosta kopenska in morska meja najprej razrešili po mednarodnem pravu, nato pa se bo poiskala neka povezava Slovenije z odprtim morjem in režim, kako bo do njega prihajala. Po mednarodnem pravu je namreč težko pričakovati rešitev, po kateri bi RS pripadel celotni Piranski zaliv, glede na to, da del njegove obale pripada RH, ki ima na podlagi tega pravico do teritorialnega morja. Za razmejitev na morju se bo glede na dosedanjo prakso mednarodnih sodišč najverjetneje uporabila metoda modificirane sredinske črte, ne glede na sklicevanje Slovenije na zgodovinske in posebne okoliščine.
Razsodbo arbitražnega sodišča je težko vnaprej predvideti, vendar pa bo eno od odločilnih načel za odločanje nedvomno načelo uti possidetis, ki spoštuje varovanje ozemeljskih meja v trenutku pridobitve neodvisnosti. Arbitražno sodišče bo potek meje določilo originarno, pri čemer bo razsodba za kopensko mejo pomenila mednarodnopravno konkretizacijo meje, kot je bila določena v nekdanji SFRJ, na morju pa mednarodnopravno razdelitev nekdaj pravno enotnega jugoslovanskega morja v severnem delu Jadrana. Ključne besede: arbitraža, arbitražni sporazum, arbitražna razsodba, mednarodno pravo, kopenska meja, morska meja, stik z odprtim morjem, načelo uti possidetis, pravičnost, ex aequo et bono, sredinska črta, posebne okoliščine Objavljeno v DKUM: 14.12.2012; Ogledov: 4388; Prenosov: 653
Celotno besedilo (3,97 MB) |