| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Položaj toženca v arbitražnem postopku : magistrsko delo
Ana Velichkovska Jus, 2023, magistrsko delo

Opis: Položaj tožene stranke v arbitražnem postopku je specifičen, odvisen od več dejavnikov in okoliščin. Da bi lahko govorili o položaju obtoženca, morajo najprej obstajati dejanja, okoliščine in dogodki, ki so skupaj pripomogli, da je ena od strank prišla v položaj obtoženca. Osnova arbitražnega postopka je arbitražni sporazum. Arbitražni sporazum je sklenjen, ko se stranki dogovorita, da bosta spore reševali s pomočjo arbitraže. Položaj tožene stranke v arbitražnem postopku je edinstven. Za razliko od položaja tožene stranke v tradicionalnem sodnem postopku je v arbitražnem postopku toženec vključen v izbor arbitrov, torej prispeva k procesu oblikovanja senata, pa tudi k trajanju postopka. Po drugi strani pa obstajajo situacije, ko se toženec v arbitražnem postopku sooča z nekaterimi pomanjkljivostmi v primerjavi s tožencem v tradicionalnem sodnem postopku. Omejene možnosti pritožbe v arbitraži bi lahko tožencu pustile manj možnosti za izpodbijanje negativne odločitve. Položaj tožene stranke v arbitražnem postopku je izjemno pomemben. To se kaže v pomembnem vplivu tožnika tako na postopek kot na sam izid spora. Tožena stranka je vedno tista stranka, ki se brani proti zahtevkom tožnika. Končni cilj, ki ga želi obdolženec doseči, je dokazati neutemeljenost oziroma netočnost očitkov zoper njega. Za položaj toženca v postopku je izjemno pomembno razumevanje arbitražnega postopka in pravil, ki vplivajo tako na postopek kot na toženca kot stranko v sporu. Razviti mora močno in jasno strategijo za način podajanja svoje obrambe, prav tako je zelo pomembno spoštovanje rokov, ki jih določi arbitražno sodišče. V tem magistrskem delu sem podrobno predstavila položaj tožene stranke v arbitražnem postopku. Posebej pomemben je način sklenitve arbitražnega sporazuma, ki je ključen dejavnik za celotno obnašanje strank in potek postopka. Predstavljeni sta tudi vloga strank pri sklenitvi arbitražnega sporazuma in vloga strank v prihodnjem postopku s poudarkom na tožencu. Arbitražni postopek je podrobno prikazan po korakih od samega začetka do konca. Postopek je prikazan v skladu z Ljubljanskim arbitražnim pravilnikom. Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije je samostojna institucionalna arbitraža, ki deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije in je od nje neodvisna. Namen je reševanje tako domačih sporov kot tudi sporov s tujim elementom v skladu z Arbitražnimi pravili Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije oziroma v skladu z Ljubljanskimi arbitražnimi pravili.
Ključne besede: tradicionalni sodni postopek, arbitražni sporazum, arbitražni postopek, institucionalna arbitraža, Ljubljanska arbitražna pravila
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 178; Prenosov: 40
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

2.
Problematika patoloških arbitražnih klavzul : magistrsko delo
Žan Lipnik, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo ''Problematika patoloških arbitražnih klavzul'' temelji na arbitražnem sporazumu – arbitražni klavzuli kot temelju za predložitev spora v reševanje arbitraži namesto državnemu sodišču. Kadar pa gre za določene pomanjkljivosti, dvoumnosti ali odsotnosti ključnih elementov pri sklepanju takšne arbitražne klavzule govorimo o patološki arbitražni klavzuli. Takšna klavzula oteži ali onemogoči sam arbitražni postopek, kar je v nasprotju s samim namenom arbitražnega reševanja sporov. Do takšnih klavzul pride bodisi zaradi nedoslednosti pri sklepanju ali pa enostavno zaradi nezadostnega poznavanja arbitražnega prava. S to tematiko pa se ne ukvarja samo slovenska praksa ampak gre za problem mednarodnih razsežnosti. V tem delu je ta tematika opredeljena podrobneje in lahko služi kot vodilo pri sklepanju arbitražnih klavzul z namenom izogiba patoloških arbitražnih klavzul. Podrobnejša opredelitev se nanaša na sam arbitražni sporazum, kjer je poudarjeno preučevanje tega sporazuma v obliki arbitražne klavzule. Predstavljeni so primeri dobro sklenjenih klavzul, tipični primeri patoloških klavzul, vodila in elementi, ki so nujno potrebni pri sklepanju teh, v izogib nastanku patoloških arbitražnih klavzul. V tem sklopu so tudi prikazani primeri vzorčnih arbitražnih klavzul, ki naj prav tako služijo kot vodilo, kaj morajo stranke upoštevati, ko sklepajo arbitražno klavzulo. Ta vodila in elementi so precej univerzalni, medtem ko univerzalne klavzule za vsak primer ni. Ne glede na to, da univerzalna klavzula ne obstaja, je vendarle mogoče skleniti popolno, perfektno – idealno klavzulo, v kolikor se upošteva narava arbitraže, vodila pri sklepanju arbitražne klavzule in pa narava same glavne pogodbe, v zvezi s katero stranki želita pooblastiti arbitražo za odločanju v sporu iz tega razmerja. Poenostavljeno rečeno mora arbitražna klavzula vsebovati jasno izraženo voljo za arbitražno reševanje spora, opredeliti mora na katero razmerje se nanaša in pa da odločba arbitraže velja za dokončno in je s tem izenačena s sodno. Nadalje so predstavljene vrste teh patoloških klavzul, ki se delijo na ozdravljive in težko ozdravljive patološke arbitražne klavzule in pa možne posledice, ki izvirajo iz njih. Ozdravljive klavzule kot že izhaja iz imena je mogoče pozdraviti oziroma z interpretacijo ozdraviti določen defekt, zaradi česar bo prišlo do uporabe takšne klavzule. Težko ozdravljive klavzule pa vsebujejo tako močen defekt, da bo postopek zelo otežen, končna posledica pa je lahko tudi, da bo morebiti prišlo celo do neuporabe arbitražne klavzule in bo za odločanje v sporu pristojno državno sodišče, kateremu sta se stranki z arbitražnim sporazumom ravno želeli izogniti. Iz tega izhaja, da patološke arbitražne klavzule niso neveljavne same po sebi, ampak je potrebna presoja v vsakem primeru posebej. Predstavljena je tudi analiza posameznih tipičnih primerov teh klavzul in vzroki zakaj prihaja do slednjih. Vse skupaj pa je opredeljeno še z vidika slovenske in mednarodne prakse, pri postopanju kadar naletijo na takšne klavzule.
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, arbitraža, arbitražni sporazum, arbitražna klavzula, arbitražni postopek, stalna (institucionalna) arbitraža, priložnostna (ad hoc) arbitraža, patološka klavzula, vzorčna klavzula, defektne arbitražne klavzule
Objavljeno v DKUM: 24.09.2021; Ogledov: 1445; Prenosov: 416
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

3.
Vloga arbitra v arbitražnem postopku
Sašo Šilec, 2016, diplomsko delo

Opis: Arbitražni postopek je ena izmed alternativnih možnosti, ki jih imajo stranke, če odločanja v sporu med njimi ne želijo prepustiti rednim sodiščem. Razlogi za takšno željo strank so lahko različni, pogosto je motiv strank želja, da v sporu odloča nekdo, ki ima izkušnje iz področja na katerem delujejo, ali pa gre zgolj za nezaupanje do rednih sodišč in sodnikov le-teh. Namen naloge je obravnavati vlogo arbitra znotraj arbitražnega postopka, torej ugotoviti kakšna je njihova vloga pri samem začetku, kako so izbrani in imenovani v arbitražni senat, kakšno je razmerje med arbitri in strankami in kaj to razmerje prinaša. Ugotoviti je, da so arbitri kot osebe, ki jih stranke same izberejo, da odločajo o njihovem sporu ena izmed ključnih prednosti samega arbitražnega postopka. Njihovo znanje, avtoriteta in osebnostne sposobnosti prinašajo arbitražnemu postopku verodostojnost in nudijo rezultatu postopka, tj. sprejeti odločbi, spoštovanje s strani strank. Med strankami in arbitri tako z imenovanjem v arbitražni senat nastane pravno razmerje sui generis, ki ima posledice tako v sferi strank kot tudi arbitrov, obojim namreč prinaša določene pravice in obveznosti, ki jih morajo spoštovati. Tako je temeljna pravica arbitra pravica do plačila, njegova temeljna dolžnost pa je nepristranskost ob odločanju v sporu in skrbnost pri sprejemanju te odločitve. Predmet naloge je tudi posledica v primeru kršitve obveznosti takšnega razmerja, v pravu namreč kršitvi primarne dispozicije (v tem primeru pogodbenega določila, ki ga postavita stranki razmerja, tj. arbiter in stranke same) vselej sledi sankcija. Ker so arbitri zadolženi za upoštevanje postopkovnih pravil, ki pa so predmet odločitve strank, imajo ključno vlogo tako pri samem postopku, ki vodi do odločanja, kot tudi pri sprejemanju končne odločitve. To pomeni, da morajo tekom delovanja arbitražnega senata slediti določenim tirnicam, ki jim rečemo temeljna načela arbitražnega postopka. Vloga arbitrov pri uresničevanju temeljnih načel arbitražnega postopka je tako tematika obravnavana v zadnjem poglavju diplomskega dela in služi celostnemu obravnavanju vloge arbitrov pri oblikovanju postopka.
Ključne besede: Arbitraža, arbiter, izbira arbitra, izločitev arbitra, arbitražni postopek, pravno razmerje med strankami in arbitri, pravice in obveznosti arbitrov, neodvisnost in nepristranskost arbitrov, temeljna načela arbitražnega postopka.
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 1535; Prenosov: 240
.pdf Celotno besedilo (818,18 KB)

4.
ARBITRAŽA PRED STALNIM ARBITRAŽNIM SODIŠČEM V HAAGU
Tanja Lončar, 2014, diplomsko delo

Opis: S Haaško konvencijo o mirnem reševanju mednarodnih sporov, je bilo leta 1899 ustanovljeno Stalno arbitražno sodišče v Haagu, kot prvi globalni mehanizem za reševanje sporov med državami. Sestavlja ga panel arbitrov, ki jih imenujejo pogodbene stranke Haaške konvencije. Vsaka lahko imenuje do štiri arbitre, nato pa stranke v sporu izberejo člane razsodišča s tega spiska arbitrov, ali pa za arbitre imenujejo tudi druge posameznike. Stalna organa razsodišča sta še Mednarodni urad in Administrativni svet. Pravila postopka, ki se bodo uporabila za arbitražo v konkretnem sporu, lahko določita stranki sami. Poleg različnih opcijskih pravil pa imata na voljo tudi Arbitražna pravila, na katerih temelji to diplomsko delo. Da se lahko spor rešuje pred Stalnim arbitražnim sodiščem, je potreben sporazum strank, ki se lahko pojavi v več oblikah. Postopek se začne z obvestilom o arbitraži in nadaljuje z odgovorom na obvestilo. Stranki lahko imata v postopku zastopnike in svetovalce. Arbitražna pravila uredijo tudi vprašanje sestave arbitražnega tribunala, v kolikor tega nista storili stranki. Vsebujejo tudi institut izločitve razsodnika, ki pride v poštev, če arbiter ni neodvisen ali nepristranski. Nato je v diplomskem delu opisan arbitražni postopek od svojega začetka in do izdaje razsodbe. Med drugim je predstavljen tudi problem učinka in izvršitve razsodbe, ter morebitna pravna sredstva zoper njo, ki pa pridejo v poštev le pod določenimi pogoji. Zadnje poglavje pa je namenjeno stroškom postopka in razsodnikov, na višino katerih pa lahko med postopkom z medsebojnimi dogovori vplivata tudi stranki.
Ključne besede: Stalno arbitražno sodišče, arbitražni postopek, arbiter, Arbitražna pravila, arbitražni sporazum, Mednarodni urad, razsodba, stroški.
Objavljeno v DKUM: 22.12.2014; Ogledov: 3582; Prenosov: 507
.pdf Celotno besedilo (212,04 KB)

5.
POTEK ARBITRAŽNEGA POSTOPKA S POUDARKOM NA PRAVILIH MILANSKE ARBITRAŽNE ZBORNICE (THE CHAMBER OF ARBITRTATION OF MILAN RULES) IZ LETA 2010
Marcel Hajd, 2012, diplomsko delo

Opis: Mednarodna trgovinska arbitraža je zasebno razsodišče, ki je ustanovljeno s posebnim dogovorom sodelujočih v primeru spora med njimi. Spada med alternativne oblike reševanja sporov. Od ostalih oblik se razlikuje po tem, da je njenim odločitvam v pravnem prometu priznan dokončen in zavezujoč pravni učinek. Z arbitražnim dogovorom tako stranke izključijo pristojnost sodišč. V poslovnih odnosih se pojem arbitraže prepogosto povezuje z gospodarskimi spori s tujim elementom, vendar pa se lahko arbitraže uporabijo tudi za spore z drugačno naravo in med domačimi subjekti. Dejstvo pa je tudi, da je na razvoj arbitražnega prava najbolj vplivala mednarodna trgovina. Področje mednarodne trgovinske arbitraže pa presega zgolj pravno analizo, saj odseva tudi zgodovinski, sociološki in kulturni napredek ter razvoj, pomembna pa je tudi, saj želi preseči nacionalne okvirje in omejitve različnih pravnih redov. Vsak potencialni arbitražni postopek ima svoje korenine v arbitražnem dogovoru. Za takšno obliko reševanja sporov mora obstajati soglasje med strankami. V arbitražnem sporazumu pa ne gre za golo pripravljenost reševati spor pred arbitražo, saj lahko stranke modificirajo cel postopek s svojimi željami in potrebami. Gre za načelo avtonomije strank, ki je v sodnih postopkih zelo zreducirano, arbitražni postopek pa z določenimi omejitvami spremlja od rojstva do smrti. Pri institucionalnih arbitražah je avtonomija nekoliko manjša, saj stranke v arbitražni dogovor vključijo posebne postopkovne pravilnike. Obstajajo pa tudi priložnostne arbitraže pri katerih stranke same določijo pravila postopka. Arbitražno kolo se zažene, ko stranka arbitražnega sporazuma vloži tožbo oz. zahtevek za reševanja spora pred arbitražo. Stranke lahko sklenejo arbitražni dogovor tudi po izbruhu spora. V naslednji fazi je nato potrebno imenovanje članov arbitražnega senata in njegova konstitucija. Ko je arbitražni senat tako ustanovljen je potem njegova naloga in pristojnost, da pripelje postopek do dokončne rešitve spora med strankami. Običajno se spor konča z izdajo zavezujoče in dokončne arbitražne odločbe, med postopkom pa lahko pride tudi do sporazumnega odstopa, največkrat je to s sklenitvijo poravnave. Arbitražni postopek pa se »dokončno« zaključi, ko stranka dobi to, do česar je upravičena v arbitražni odločbi. Večji del arbitražnih odločb je izpolnjenih prostovoljno, za ostale arbitražne odločbe s tujim elementom pa so na voljo posebni mehanizmi priznanja in izvršitve. Ti mehanizmi so poenoteni po vsem svetu.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, stalna arbitraža, arbitražna klavzula, arbitražni sporazum, arbitražni postopek, arbitražna odločba, priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb.
Objavljeno v DKUM: 09.01.2013; Ogledov: 2035; Prenosov: 287  (1 glas)
.pdf Celotno besedilo (1,96 MB)

6.
SESTAVA ARBITRAŽNEGA TRIBUNALA V MEDNARODNI TRGOVINSKI ARBITRAŽI
Tamara Počivavšek, 2011, diplomsko delo

Opis: V sodobni mednarodni trgovini so odnosi med gospodarskimi subjekti čedalje bolj prepleteni in zapleteni. Zaradi takšne narave odnosov nemalokrat pride do sporov. Arbitraža se dandanes smatra kot čedalje bolj sprejet način alternativnega reševanja sporov. Tako kot vsem načinom alternativnega reševanja sporov, je mogoče tudi arbitraži pripisati določene prednosti in slabosti. Ena izmed prednosti, ki jih arbitraža ponuja, je tudi možnost strank, da izberejo »sodnike« po svoji izbiri in tako oblikujejo svoj arbitražni tribunal, v katerega imajo polno zaupanje. Stranke lahko same imenujejo arbitre, v skladu z načelom avtonomije volje strank, ali pa imenovanje prepustijo kakšni drugi avtoriteti. Ne glede na to kdo imenuje arbitre, je pomembno, da imajo arbitri kvalitete, ki so v mednarodni trgovinski arbitraži splošno sprejete in uveljavljene, da lahko arbitri sprejmejo sprejemljivo in pravično arbitražno odločbo. V praksi se kot najbolj izpostavljeni kvaliteti omenjata neodvisnost in nepristranskost arbitrov. Postopek sestave arbitražnega tribunala mora biti pravilno izveden, bodisi v skladu z dogovorom strank bodisi v skladu z dogovorjenimi arbitražni pravili. Doslednost v postopku je potrebna, da ne pride do zapletov, saj lahko le-ti nepotrebno zavlečejo in podražajo celoten arbitražni postopek. Ne le da se ob nepravilnostih v postopku sestave arbitražnega tribunala celoten arbitražni postopek znajde v nezavidljivi situaciji, pod vprašaj se lahko postavi celo uspešnost arbitražne odločbe. Da do tega ne prihaja je potrebno spoštovati dogovor glede postopka sestave arbitražnega tribunala. Takšen dogovor pa se seveda mora skladati s sprejetimi pravnimi načeli mednarodne prakse.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, arbitražni tribunal, kvalitete arbitrov, arbitražni postopek.
Objavljeno v DKUM: 03.01.2012; Ogledov: 2493; Prenosov: 254
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

7.
NAČELO TAJNOSTI V MEDNARODNI GOSPODARSKI ARBITRAŽI
Borut Krušič, 2011, diplomsko delo

Opis: Vsak trgovski odnos lahko potencialno sproži spor in sodobna trgovina je za nemoten razvoj ter hitro in učinkovito reševanje nesoglasij morala razviti poseben institut. Arbitraža predstavlja eno izmed alternativnih oblik, saj ima sam postopek številne prednosti (strokovnost, fleksibilnost), a tudi nekaj slabosti. Nadalje so arbitri v samem postopku dolžni spoštovati različna procesna načela, med katerimi je zelo pomembno tudi načelo tajnosti arbitražnega postopka. Arbitražni postopek je načeloma tajne narave, strankam pa je dana možnost, da vodijo in sodelujejo v postopku brez prisotnosti javnosti. Zaupnost arbitražnega postopka je eden izmed ključnih elementov arbitražnega postopka. V svetu sta se razvila dva koncepta obravnave načela tajnosti. Sistem implicitno določene zaupnosti in sistem izrecno določene zaupnosti. V sistemu izrecno določene zaupnosti mora biti tajnost določena (v arbitražnem sporazumu, v mednarodni konvenciji, v nacionalni zakonodaji, v pravilih institucionalnih arbitraž ali v sodni praksi), medtem ko se v sistemu implicitno določene zaupnosti ta dolžnost predpostavlja. Svetovni pravni sistemi različno urejajo obravnavano področje. Načelo zaupnosti se v arbitražnem postopku veže različnih elementov. Ta obveznost se lahko nanaša na sam arbitražni postopek, ter dolžnost strank in arbitrov ohraniti samo eksistenco arbitražnega postopka tajno. Nadalje se lahko zaupnost v arbitražnem postopku veže na podatke in dokaze pridobljene med samim postopkom. In ne nazadnje, zaupnost v povezavi z arbitražno odločbo, kot sklepnim aktom v procesu. V praksi so znani tudi primeri, ki so izoblikovali pravila, pod katerimi pogoji je dovoljeno razkriti varovane informacije (javni interes, dogovor strank, javni red, zaščita strankinih pravic, zadeve pred sodiščem). Edini sankciji, ki ju je možno uveljaviti ob domnevni kršitvi načela tajnosti arbitražnega postopka, sta denarna odškodnina ter zahteva za izdajo začasne odredbe, ki prepoveduje nadaljnja razkritja. V prihodnosti bi bilo najustrezneje urediti zmedo na tem področju z enotnim pravilom glede upoštevanjem načela tajnosti arbitražnega postopka.
Ključne besede: načelo tajnosti, zaupnost, zasebnost, arbitražni postopek, mednarodna arbitraža
Objavljeno v DKUM: 02.11.2011; Ogledov: 2725; Prenosov: 348
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

Iskanje izvedeno v 8.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici