| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 26
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
11.
Mejna problematika Slovenija - Hrvaška
Rok Setnikar, 2015, diplomsko delo

Opis: V Jadranskem morju in med kopnimi ozemlji novonastalih držav po razpadu nekdanje Jugoslavije smo vse od razglasitve samostojnosti priče zanimivem pojavu. Nobena od novonastalih držav (nekdanjih republik zvezne države) s svojimi sosedi še ni pogodbeno rešila svojih mejnih in delimitacijskih sporov tako na kopnem kot na morju. Celo več, nekatere novonastale države so se od leta 1991 naprej večkrat enostransko odločale za razglasitev določenih delov ozemlja ali morskega prostora kot svojega ozemlja, zavedajoč se, da ta ozemlja in enotni Jadranski morski prostor še niso mednarodnopravno razdeljena z dvostranskimi mejnimi pogodbami. Opisali smo najnovejša prizadevanja nekaterih evropskih regij za samostojnost ali večjo avtonomijo, kot jo imajo danes v nacionalnih državah in nekoliko širši pogled na risanje novih mejnih zemljevidov na območjih z veliko nerešenimi ozemeljskimi vprašanji, s katerimi širše območje sveta vstopa v nemiren čas, v katerem je težko doseči mednarodno soglasje. Taka stališča in enostranska dejanja nekaterih novonastalih držav v odnosu do svojih sosed so v zadnjih 23 letih prinašala vrsto mejnih in delimitacijskih sporov tako na kopnem kot na morju ter vrsto medsebojnih političnih zaostritev in soobtoževanj, pogajanj, številne poskuse sklepanja meddržavnih sporazumov, posredovanja vidnih svetovnih političnih osebnosti in uradnih organov EU, vendar niso prinesla uspeha v smislu sklenitve dvostranskega sporazuma o meji. V tem primežu neuspešnih dogovarjanj in stalnih mejnih incidentov sta se znašli tudi obe novonastali državi na tleh nekdanje Jugoslavije: Slovenija in Hrvaška. Slednja poleg nerešene meje s Slovenijo nima rešenega nobenega spornega mejnega vprašanja, prav tako tudi ne s Srbijo na kopnem in na Donavi, ne z Bosno in Hercegovino na kopnem in na morju in ne s Črno goro na morskem delu. Ti nerešeni mejni spori očitno niso bili dovolj trden razlog za nesprejem Hrvaške kot osemindvajsete članice v Evropsko unijo v letu 2013. Eden izmed posrednih pogojev za sprejem v povezano družino evropskih narodov je bila tudi zahteva za ureditev mejnega vprašanja z Republiko Slovenijo, kot polnopravno članico EU. Tako je bil proces reševanja nerešene državne meje med državama ponovno odprt v letu 2009 s posredovanjem komisarja za širitev EU Ollija Rehna, ki je rezultiral Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, podpisan v Stockholmu, s katerim sta državi mejni spor na kopnem in delimitacijski spor na morju prepustili ad-hoc mednarodnemu arbitražnemu sodišču, ki bo v naslednjih letih z obvezujočo razsodbo rešil dolgotrajni spor med državama. V diplomski nalogi smo podrobno predstavili točke nesoglasja na kopnem in na morju, zahteve in pričakovanja Slovenije v tem arbitražnem postopku ter pravne posledice arbitražne razsodbe. Omenili smo tudi nekaj mednarodnih razsodb v mejnih in delimitacijskih sporih, ki so podobne mejnemu sporu med Slovenijo in Hrvaško.
Ključne besede: mednarodno pravo, državne meje, pomorsko mednarodno pravo, morski prostor, arbitraža, arbitražno sodišče, arbitražni sporazum, Slovenija, Hrvaška, diplomske naloge
Objavljeno: 21.08.2015; Ogledov: 1297; Prenosov: 323
.pdf Celotno besedilo (1,99 MB)

12.
PRIDOBIVANJE DOKAZOV V MEDNARODNI TRGOVINSKI ARBITRAŽI S POUDARKOM NA IBA RULES ON THE TAKING OF EVIDENCE IN INTERNATIONAL ARBITRATION IZ LETA 2010
Tanja Djokić, 2015, diplomsko delo

Opis: Postopek pridobivanja dokazov v mednarodni trgovinski arbitraži se znatno razlikuje od postopka pridobivanja dokazov v sodnih civilnih postopkih, saj je v mednarodnem arbitražnem postopku le-ta, v skladu z načelom avtonomije volje strank in fleksibilnostjo arbitražnega postopka, v diskreciji strank oz. v odsotnosti dogovora med strankami, v diskreciji arbitražnega tribunala. Mandatorna pravila, ki jih je potrebno upoštevati pri oblikovanju mednarodnega arbitražnega postopka v zvezi s pridobivanjem dokazov lahko omejimo na spoštovanje procesnega javnega reda, ki v dokaznem postopku vključuje načelo avtonomije volje strank, načelo enakopravne obravnave strank in načelo obojestranskega zaslišanja strank. Arbitražna pravila, bodisi institucionalna ali ad hoc, navadno ne vsebujejo specifičnih določb v zvezi s pridobivanjem dokazov v postopku. Gre za namerno pravno praznino, ki naj omogoči čim večjo fleksibilnost arbitražnega postopka. Toda takšna praznina pogosto privede do sporov med strankami; še posebej kadar le-te prihajajo iz različnih pravnih okolij in posledično imajo različno predstavo o vsebini temeljnih načel, ki naj jih arbitražni tribunal spoštuje v zvezi z dokaznim postopkom. Namen IBA Rules of Evidence, ki jih je sprejela IBA v letu 2010, je zapolniti pravno praznino v zvezi pridobivanjem dokazov v mednarodnih arbitražnih postopkih, ne da bi pri tem bistveno omejevala fleksibilnost postopka. IBA Rules of Evidence predstavljajo kompromis med anglosaškim in kontinentalnim pravnim sistemom v zvezi s pridobivanjem dokazov v mednarodni arbitraži, so odraz aktualne mednarodne arbitražne pravne prakse in pomemben pravni vir v mednarodni arbitraži. Aplikacija IBA Rules of Evidence zagotavlja udeležencem arbitražnega postopka učinkovit, pravičen in ekonomičen postopek pridobivanja dokaznega gradiva.
Ključne besede: IBA Rules of Evidence, mednarodna trgovinska arbitraža, dokazni postopek, listinski dokazi, priče, izvedenske priče, arbitražne priče, presoja dokazov
Objavljeno: 01.06.2015; Ogledov: 1063; Prenosov: 176
.pdf Celotno besedilo (577,65 KB)

13.
NEODVISNOST IN NEPRISTRANSKOST ARBITROV
Borut Starc, 2012, magistrsko delo

Opis: Medsebojne spore, kot sestavni del gospodarskih aktivnosti, ki jih stranke želijo rešiti na manj formalen postopek, kot je postopek pred sodiščem in želijo, da je odločitev tovrstnega razsodišča kljub temu zavezujoča in dokončna, izberejo arbitražo, kot alternativo sodnemu postopku. Temeljna razlika arbitraže od sodnega postopka je, da arbitraža omogoča hitre, strokovne, navadno cenejše, kreativne in interesom strank prilagojene rešitve. Dejstvo je, da stranke izberejo vsaka svojega arbitra povsem avtonomno, pri čemer velja, da izbrani arbitri ne zastopajo interesov svojih strank, temveč sledijo višjim ciljem, s katerimi bi se spor rešil karseda objektivno. Na podlagi tovrstnega imenovanja arbiter prične opravljati funkcijo, ki zajema določene pravice in obveznosti oz. dolžnosti. V arbitražnem postopku tako mora spoštovati različna procesna pravila, med katerimi je tudi temeljno načelo neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov, kar je ključni element samega postopka in ga različni avtorji definirajo zelo različno. Na podlagi analize temeljnega pojma arbitraže, temeljnih načel in značilnosti arbitražnega postopka, izpeljemo osnovno vodilo pojma »neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov«. Gre za temeljno načelo, glede katerega se ni težko strinjati, vendar moramo znati pravilno ločevati in uporabiti oba pojma, tako neodvisnost, kot nepristranskost arbitra. Kljub temu pa je v konkretnih primerih prakse pogosto težko oceniti, ali določeno stanje, ravnanje ali obnašanje arbitra predstavlja tako resno grožnjo, da bi lahko ogrozilo neodvisnost, nepristranskost in učinkovitost arbitražnega postopka. V praksi je zato potrebno pravilno uporabiti merila, ki so pomembna za presojo neodvisnosti in nepristranskosti, kar lahko v končni posledici pripelje tudi do izločitvenega razloga in postopka izločitve posameznega arbitra.
Ključne besede: arbitraža, arbitražno pravo, arbiter, izločitev, izvensodno reševanje sporov, mednarodna arbitraža, neodvisnost, nepristranskost, procesna pravila, razveljavitev arbitražne odločbe, temeljna načela arbitražnega postopka
Objavljeno: 11.01.2013; Ogledov: 2375; Prenosov: 363 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (729,30 KB)

14.
POTEK ARBITRAŽNEGA POSTOPKA S POUDARKOM NA PRAVILIH MILANSKE ARBITRAŽNE ZBORNICE (THE CHAMBER OF ARBITRTATION OF MILAN RULES) IZ LETA 2010
Marcel Hajd, 2012, diplomsko delo

Opis: Mednarodna trgovinska arbitraža je zasebno razsodišče, ki je ustanovljeno s posebnim dogovorom sodelujočih v primeru spora med njimi. Spada med alternativne oblike reševanja sporov. Od ostalih oblik se razlikuje po tem, da je njenim odločitvam v pravnem prometu priznan dokončen in zavezujoč pravni učinek. Z arbitražnim dogovorom tako stranke izključijo pristojnost sodišč. V poslovnih odnosih se pojem arbitraže prepogosto povezuje z gospodarskimi spori s tujim elementom, vendar pa se lahko arbitraže uporabijo tudi za spore z drugačno naravo in med domačimi subjekti. Dejstvo pa je tudi, da je na razvoj arbitražnega prava najbolj vplivala mednarodna trgovina. Področje mednarodne trgovinske arbitraže pa presega zgolj pravno analizo, saj odseva tudi zgodovinski, sociološki in kulturni napredek ter razvoj, pomembna pa je tudi, saj želi preseči nacionalne okvirje in omejitve različnih pravnih redov. Vsak potencialni arbitražni postopek ima svoje korenine v arbitražnem dogovoru. Za takšno obliko reševanja sporov mora obstajati soglasje med strankami. V arbitražnem sporazumu pa ne gre za golo pripravljenost reševati spor pred arbitražo, saj lahko stranke modificirajo cel postopek s svojimi željami in potrebami. Gre za načelo avtonomije strank, ki je v sodnih postopkih zelo zreducirano, arbitražni postopek pa z določenimi omejitvami spremlja od rojstva do smrti. Pri institucionalnih arbitražah je avtonomija nekoliko manjša, saj stranke v arbitražni dogovor vključijo posebne postopkovne pravilnike. Obstajajo pa tudi priložnostne arbitraže pri katerih stranke same določijo pravila postopka. Arbitražno kolo se zažene, ko stranka arbitražnega sporazuma vloži tožbo oz. zahtevek za reševanja spora pred arbitražo. Stranke lahko sklenejo arbitražni dogovor tudi po izbruhu spora. V naslednji fazi je nato potrebno imenovanje članov arbitražnega senata in njegova konstitucija. Ko je arbitražni senat tako ustanovljen je potem njegova naloga in pristojnost, da pripelje postopek do dokončne rešitve spora med strankami. Običajno se spor konča z izdajo zavezujoče in dokončne arbitražne odločbe, med postopkom pa lahko pride tudi do sporazumnega odstopa, največkrat je to s sklenitvijo poravnave. Arbitražni postopek pa se »dokončno« zaključi, ko stranka dobi to, do česar je upravičena v arbitražni odločbi. Večji del arbitražnih odločb je izpolnjenih prostovoljno, za ostale arbitražne odločbe s tujim elementom pa so na voljo posebni mehanizmi priznanja in izvršitve. Ti mehanizmi so poenoteni po vsem svetu.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, stalna arbitraža, arbitražna klavzula, arbitražni sporazum, arbitražni postopek, arbitražna odločba, priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb.
Objavljeno: 09.01.2013; Ogledov: 1365; Prenosov: 248 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (1,96 MB)

15.
REŠEVANJE SPORNIH KOPENSKIH IN MORSKIH MEJNIH VPRAŠANJ MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO NA PODLAGI ARBITRAŽNEGA SPORAZUMA MED DRŽAVAMA
Jana Čavničar, 2012, diplomsko delo

Opis: Več kot dve desetletji sporov in nestrinjanj glede poteka slovensko – hrvaške državne meje, bo razrešenih na podlagi ad hoc arbitraže, vzpostavljene skladno z Arbitražnim sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki je bil podpisan, ratificiran v obeh parlamentih ter registriran pri Generalnem sekretarju OZN. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, na podlagi katere je bilo ustanovljeno petčlansko arbitražno sodišče, ki ima mandat, da dokončno in zavezujoče določi potek meje med RS in RH na kopnem in morju, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Arbitražno sodišče je glede na svoja pooblastila naddržavne narave, saj lahko izid arbitraže poseže v teritorialno suverenost države. Časovnica arbitražnega postopka je bila glede na besedilo arbitražnega sporazuma vezana na dan podpisa hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo, čeprav so se kasneje določeni roki dogovorno podaljšali. Kot odločilni datum je v arbitražnem sporazumu določen 25. junij 1991, vsa dejanja obeh strank po tem datumu pa so za namene arbitražnega sodišča pravno irelevantna. Državne meje med RS in RH so sicer v obeh državah na ustavnopravni ravni določene, vendar pa niso konkretizirane in označene v naravi. Problematika mejnega spora med RS in RH se deli na dva sklopa: potek kopenske meje ter določitev meje na morju. Večina kopenske meje med državama je jasna. Razhajanja se pojavljajo predvsem na štirih kopenskih odsekih, na katerih si je ponekod načelo uti possidetis iuris v kontradikciji z načelom uti possidetis de facto. Pri meji na morju, ki vključuje vprašanje Piranskega zaliva in teritorialnega dostopa RS do odprtega morja, pa načelo uti possidetis iuris ni uporabno, zato je za RS relevantno le načelo uti possidetis de facto. Večina spornih mejnih vprašanj med RS in RH izhaja iz časa nekdanje federativne Jugoslavije, kjer vprašanje medrepubliških mej ni bilo nikoli celovito rešeno z zveznimi predpisi. Do sprememb notranjih meja je prihajalo zlasti na podlagi ustnih dogovorov najvišjih predstavnikov jugoslovanskega komunističnega režima, predvsem v prvih povojnih letih po zmagi nad nacifašizmom. Glavna očitka glede arbitražnega sporazuma izvirata iz njegovega 3. in 4. člena, ki sta med seboj neločljivo povezana. V 3. členu se nahaja neposrečena sintagma »stik Slovenije z odprtim morjem«, ki ne zadošča slovenskim zahtevam, prav tako pa si jo tudi državi razlagata diametralno nasprotno. V 4. členu, ki določa pravno podlago za odločanje, pa ni vključene abstraktne pravičnosti - načela ex aequo et bono, ki bi lahko v večji meri upoštevalo za Slovenijo pomembne zgodovinske argumente (npr. neupravičena odcepitev k.o. Kaštel in Savudrije od občine Piran, kršitev določb Londonskega memoranduma iz 1954 ipd.). Glede na besedilo arbitražnega sporazuma lahko sklepamo, da se bosta kopenska in morska meja najprej razrešili po mednarodnem pravu, nato pa se bo poiskala neka povezava Slovenije z odprtim morjem in režim, kako bo do njega prihajala. Po mednarodnem pravu je namreč težko pričakovati rešitev, po kateri bi RS pripadel celotni Piranski zaliv, glede na to, da del njegove obale pripada RH, ki ima na podlagi tega pravico do teritorialnega morja. Za razmejitev na morju se bo glede na dosedanjo prakso mednarodnih sodišč najverjetneje uporabila metoda modificirane sredinske črte, ne glede na sklicevanje Slovenije na zgodovinske in posebne okoliščine. Razsodbo arbitražnega sodišča je težko vnaprej predvideti, vendar pa bo eno od odločilnih načel za odločanje nedvomno načelo uti possidetis, ki spoštuje varovanje ozemeljskih meja v trenutku pridobitve neodvisnosti. Arbitražno sodišče bo potek meje določilo originarno, pri čemer bo razsodba za kopensko mejo pomenila mednarodnopravno konkretizacijo meje, kot je bila določena v nekdanji SFRJ, na morju pa mednarodnopravno razdelitev nekdaj pravno enotnega jugoslovanskega morja v severnem delu Jadrana.
Ključne besede: arbitraža, arbitražni sporazum, arbitražna razsodba, mednarodno pravo, kopenska meja, morska meja, stik z odprtim morjem, načelo uti possidetis, pravičnost, ex aequo et bono, sredinska črta, posebne okoliščine
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 3537; Prenosov: 584
.pdf Celotno besedilo (3,97 MB)

16.
Alternativno reševanje individualnih delovnih sporov
Katarina Kotnik, 2011, magistrsko delo/naloga

Opis: V delovnem pravu se srečujejo različni in mnogokrat tudi nasprotujoči interesi udeležencev delovnih razmerij, torej delavca in delodajalca na individualni ravni. Različni interesi pogosto vodijo v razvoj in nastanek individualnih delovnih sporov, ki se lahko rešujejo na različne načine. Poleg sodnega reševanja delovnih sporov, ki je najpogostejši način reševanja sporov v Sloveniji, se v praksi uporabljajo tudi alternativni načini reševanja nastalih sporov. Med alternativne načine reševanja individualnih delovnih sporov uvrščamo v praksi in teoriji poznano arbitražo, vse bolj prodirajočo mediacijo, ter nekatere druge načine alternativnega reševanja sporov. Reševanje individualnih delovnih sporov z mediacijo se pospešeno razvija od sprejetja Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah. Navedena direktiva je bila vir za pripravo Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ) iz leta 2008, ki velja tudi za individualne delovne spore. Navedeni zakon vsebuje številne formalne in procesne določbe, ki jih morajo upoštevati tako mediatorji kot stranke. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS), ki je bil sprejet v letu 2009, ureja reševanje sodnih sporov in se lahko uporablja le v primeru, ko je tožba pred delovnim sodiščem že vložena in ko sodišče ponudi strankam reševanje spora z mediacijo. Na podlagi ZARSS sta bila dne 15.3.2010 izdana Pravilnik o mediatorjih v programih sodišč in Pravilnik o nagradi in povračilu potnih stroškov mediatorjem, ki delujejo v programih sodišč. Leta 2008 je začel veljati nov Zakon o arbitraži, katerega določbe se uporabljajo tudi za arbitraže v individualnih delovnih sporih. Arbitražno reševanje individualnih delovnih sporov je posebna izvensodna oblika reševanja sporov, za katero je značilno, da je dopustna le pod pogojem, da je prostovoljna. Prednosti, ki jih prinaša arbitraža v primerjavi s sodnim načinom reševanja sporov, so številne. Alternativno reševanje sporov se danes, tako v Sloveniji kot tudi po svetu, pogosto poudarja predvsem v zvezi z zmanjšanjem sodnih zaostankov in razbremenitvijo sodišč. Eden bistvenih razlogov za uporabo tega postopka je, poleg prihranka časa in denarja, zlasti negativen vpliv pravdanja na stranke. Število sodnih postopkov se namreč povečuje, postopki se podaljšujejo, posledično pa naraščajo tudi njihovi stroški.
Ključne besede: individualni delovni spori, alternativno reševanje sporov, mediacija, arbitraža, delovna sodišča, sodni zaostanki
Objavljeno: 01.02.2012; Ogledov: 3659; Prenosov: 611
.pdf Celotno besedilo (510,09 KB)

17.
VEČSTOPENJSKE KLAVZULE IN VPLIV DOLOČBE O ZASTOPANJU NA POSAMEZNI STOPNJI
Maruša Malus, 2012, diplomsko delo

Opis: Mednarodno gospodarsko pravo je zelo kompleksno in pogosto pride do sporov na tem področju. Pri sklepanju pogodb večina strank vključi v pogodbo klavzulo o reševanju morebitnih medsebojnih sporov. Namesto, da bi se stranke odločile za en postopek reševanja spora, lahko sestavijo celoten mehanizem reševanja sporov. Tako se v domačih in mednarodnih pogodbah po vsem svetu vse bolj pojavljajo večstopenjske klavzule. Sestavljene so iz več stopenj, ki vsebujejo določen postopek za reševanje spora, pri čemer so prvotne stopnje namenjene bolj neformalnim postopkom, kot zadnja pa je predviden postopek arbitraže ali pravde (tako se stopnjuje tudi stopnja formalnosti postopka – od manj k bolj formalnim postopkom). S tem, ko je arbitraža določena šele kot zadnja stopnja, pomenijo prejšnje stopnje večjo vključenost v reševanje spora, kar lahko pripelje do hitrejše rešitve, pa tudi mogoče bolj seznani stranke s samo problematiko spora. V vsakem primeru pa strankama še vedno na koncu (po izkoriščenih prejšnjih stopnjah) preostane arbitraža, če je spor vseeno preveč kompleksen, da bi ga bilo mogoče rešiti samo z medsebojno komunikacijo. V večstopenjskih postopkih reševanja sporov se tako pogosto pojavlja vprašanje, kako obvezujoča je posamezna stopnja in kakšen vpliv ima (ne)izčrpanje določene stopnje na naslednjo stopnjo. Ker so prvotne stopnje bolj neformalne in predvidevajo aktivno sodelovanje strank, se v večstopenjskih klavzulah pogosto pojavi zahteva po točno določeni osebi, ki bo stranki na določeni stopnji zastopala. Problem nastane, ko stranka ni pravilno zastopana. Ali je zahteva po zastopanju na določeni stopnji obvezujoča in kakšen vpliv ima nepravilno zastopanja na posamezno stopnjo reševanja spora? Odgovore na vprašanja nam dajeta teorija in sodna praksa.
Ključne besede: večstopenjska klavzula, pogajanja, konciliacija, arbitraža, zastopanje.
Objavljeno: 01.02.2012; Ogledov: 1239; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (1,82 MB)

18.
SESTAVA ARBITRAŽNEGA TRIBUNALA V MEDNARODNI TRGOVINSKI ARBITRAŽI
Tamara Počivavšek, 2011, diplomsko delo

Opis: V sodobni mednarodni trgovini so odnosi med gospodarskimi subjekti čedalje bolj prepleteni in zapleteni. Zaradi takšne narave odnosov nemalokrat pride do sporov. Arbitraža se dandanes smatra kot čedalje bolj sprejet način alternativnega reševanja sporov. Tako kot vsem načinom alternativnega reševanja sporov, je mogoče tudi arbitraži pripisati določene prednosti in slabosti. Ena izmed prednosti, ki jih arbitraža ponuja, je tudi možnost strank, da izberejo »sodnike« po svoji izbiri in tako oblikujejo svoj arbitražni tribunal, v katerega imajo polno zaupanje. Stranke lahko same imenujejo arbitre, v skladu z načelom avtonomije volje strank, ali pa imenovanje prepustijo kakšni drugi avtoriteti. Ne glede na to kdo imenuje arbitre, je pomembno, da imajo arbitri kvalitete, ki so v mednarodni trgovinski arbitraži splošno sprejete in uveljavljene, da lahko arbitri sprejmejo sprejemljivo in pravično arbitražno odločbo. V praksi se kot najbolj izpostavljeni kvaliteti omenjata neodvisnost in nepristranskost arbitrov. Postopek sestave arbitražnega tribunala mora biti pravilno izveden, bodisi v skladu z dogovorom strank bodisi v skladu z dogovorjenimi arbitražni pravili. Doslednost v postopku je potrebna, da ne pride do zapletov, saj lahko le-ti nepotrebno zavlečejo in podražajo celoten arbitražni postopek. Ne le da se ob nepravilnostih v postopku sestave arbitražnega tribunala celoten arbitražni postopek znajde v nezavidljivi situaciji, pod vprašaj se lahko postavi celo uspešnost arbitražne odločbe. Da do tega ne prihaja je potrebno spoštovati dogovor glede postopka sestave arbitražnega tribunala. Takšen dogovor pa se seveda mora skladati s sprejetimi pravnimi načeli mednarodne prakse.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, arbitražni tribunal, kvalitete arbitrov, arbitražni postopek.
Objavljeno: 03.01.2012; Ogledov: 1865; Prenosov: 233
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

19.
NAČELO TAJNOSTI V MEDNARODNI GOSPODARSKI ARBITRAŽI
Borut Krušič, 2011, diplomsko delo

Opis: Vsak trgovski odnos lahko potencialno sproži spor in sodobna trgovina je za nemoten razvoj ter hitro in učinkovito reševanje nesoglasij morala razviti poseben institut. Arbitraža predstavlja eno izmed alternativnih oblik, saj ima sam postopek številne prednosti (strokovnost, fleksibilnost), a tudi nekaj slabosti. Nadalje so arbitri v samem postopku dolžni spoštovati različna procesna načela, med katerimi je zelo pomembno tudi načelo tajnosti arbitražnega postopka. Arbitražni postopek je načeloma tajne narave, strankam pa je dana možnost, da vodijo in sodelujejo v postopku brez prisotnosti javnosti. Zaupnost arbitražnega postopka je eden izmed ključnih elementov arbitražnega postopka. V svetu sta se razvila dva koncepta obravnave načela tajnosti. Sistem implicitno določene zaupnosti in sistem izrecno določene zaupnosti. V sistemu izrecno določene zaupnosti mora biti tajnost določena (v arbitražnem sporazumu, v mednarodni konvenciji, v nacionalni zakonodaji, v pravilih institucionalnih arbitraž ali v sodni praksi), medtem ko se v sistemu implicitno določene zaupnosti ta dolžnost predpostavlja. Svetovni pravni sistemi različno urejajo obravnavano področje. Načelo zaupnosti se v arbitražnem postopku veže različnih elementov. Ta obveznost se lahko nanaša na sam arbitražni postopek, ter dolžnost strank in arbitrov ohraniti samo eksistenco arbitražnega postopka tajno. Nadalje se lahko zaupnost v arbitražnem postopku veže na podatke in dokaze pridobljene med samim postopkom. In ne nazadnje, zaupnost v povezavi z arbitražno odločbo, kot sklepnim aktom v procesu. V praksi so znani tudi primeri, ki so izoblikovali pravila, pod katerimi pogoji je dovoljeno razkriti varovane informacije (javni interes, dogovor strank, javni red, zaščita strankinih pravic, zadeve pred sodiščem). Edini sankciji, ki ju je možno uveljaviti ob domnevni kršitvi načela tajnosti arbitražnega postopka, sta denarna odškodnina ter zahteva za izdajo začasne odredbe, ki prepoveduje nadaljnja razkritja. V prihodnosti bi bilo najustrezneje urediti zmedo na tem področju z enotnim pravilom glede upoštevanjem načela tajnosti arbitražnega postopka.
Ključne besede: načelo tajnosti, zaupnost, zasebnost, arbitražni postopek, mednarodna arbitraža
Objavljeno: 02.11.2011; Ogledov: 2185; Prenosov: 311
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

20.
Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici