| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 26
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Neodvisnost arbitra, ki ga je izbrala stranka
Stefan Danojević, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava tematiko neodvisnosti arbitrov, ki so jih izbrale stranke. Najprej so predstavljene osnovne teme, kot so pojem neodvisnosti, načini postavitve arbitrov, število arbitrov v tribunalu, ter vloga arbitra, ki ga je izbrala stranka v arbitražnem postopku. Le te služijo kot vsebinski uvod za osrednjo problematiko tega dela. Nato sledi obravnava specifike razmerja med arbitrom in stranko, kjer je pojasnjena razlika s sodniško funkcijo ter s kakšnimi problemi se lahko soočamo zaradi same vsebine takšnega razmerja. Arbitri, ki sodelujejo v postopku morajo biti ves čas nepristranski in neodvisni. V primeru, ko arbiter, ki ni neodvisen ni pravočasno izločen iz postopka je pa to lahko tudi podlaga za izpodbijanje arbitražne odločbe. Obravnavani so tudi poskusi omejitve sodelovanja odvisnih in pristranskih arbitrov. Tako se predstavijo Smernice IBA, ki pomenijo sistematično sestavljeno orodje, ki je namenjeno zmanjševanju možnosti, da je odvisen ali pristranski arbiter prisoten v postopku. Hkrati pa so v pomoč tistim, ki odločajo o potencialni izločitvi arbitra. Predstavljeno je tudi nekaj primerov arbitražne prakse s katerimi se skuša prikazati, da pomanjkanje konkretnejših standardov glede ocenjevanja neodvisnosti in nepristranskosti lahko pripelje do nasprotujočih si odločb o izločitvi arbitra.
Ključne besede: neodvisnost arbitra, izločitev arbitra, Smernice IBA, arbitraža, večkratna imenovanja, razmerje arbiter-stranka
Objavljeno: 22.11.2018; Ogledov: 404; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (508,55 KB)

2.
Arbitražno reševanje sporov v mednarodnem pravu s poudarkom na arbitražnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško
Klara Hozjan, 2018, diplomsko delo

Opis: V svetu se je v mednarodnem pravu s civilizacijo postopoma uveljavila težnja po mirnem reševanju mednarodnih sporov. Načelo je hitro preraslo v dolžnost, ki jo morajo upoštevati tako države kot vsi drugi subjekti mednarodnega prava, uzakonjeno pa je v Ustanovni listini Organizacije združenih narodov. Mirno reševanje sporov v praksi poteka z uporabo diplomatskih in pravnih sredstev mirnega reševanja. Med zadnja uvrščamo sodni in arbitražni postopek, ravno slednji pa je tudi predmet obravnave tega diplomskega dela. Arbitraža je izvensodni način reševanja sporov, v katerem države prepustijo odločanje o sporu določenim osebam, ki jih imenujejo same. Za arbitražno posredovanje se morajo odločiti sporazumno, pri čemer lahko izbirajo med ustanovitvijo ad hoc arbitraže ali pa spor predložijo stalnemu razsodišču. Arbitražna razsodba je zavezujoča in dokončna, države stranke jo morajo upoštevati, priznati in izvršiti. V kolikor tega ne storijo, mednarodno pravo ne določa nobene sankcije, bi pa to bilo v nasprotju z načelom pacta sunt servanda. Za arbitražno reševanje medsebojne mejne problematike sta se leta 2009 odločili tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška. V ta namen sta ustanovili ad hoc arbitražno sodišče, ki je svoje delo opravljalo v Haagu. Postopek je bil prekinjen 22. julija 2015, ko so srbski in hrvaški mediji objavili sumljive zvočne posnetke med slovensko agentko pri razsodišču in slovenskih arbitrom, kar je povzročilo odstop Hrvaške od sporazuma in vseh nadaljnjih dejanj. Sodišče je po temeljitem preudarku odločilo postopek nadaljevati in leta 2017 izdalo arbitražno razsodbo, ki pa jo Hrvaška, vse od objave spornih prisluhov vztrajno zavrača in ne priznava.
Ključne besede: mednarodno pravo, arbitraža, Stalno arbitražno sodišče, arbitražni sporazum, arbitražna razsodba, ad hoc sodišče, uti possidetis, Pacta sunt servanda, prikrivanje informacij
Objavljeno: 21.11.2018; Ogledov: 601; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (744,71 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Stroškovna ocena delovanja stalne arbitraže pri Zavarovalnici Triglav, d.d.
Matej Eigner, 2009, strokovni članek

Opis: Prispevek predstavlja izsledke statistične analize delovanja stalne arbitraže pri Zavarovalnici Triglav, d.d., pri čemer je posebna pozornost namenjena stroškovni oceni arbitražnega postopka. Navsezadnje je ravno stroškovna učinkovitost eden pomembnejših motivacijskih dejavnikov pri izbiri ustreznega načina reševanja spora. Z uporabo ekonomsko - statističnih kazalnikov je orisan položaj in vloga zavarovalniške arbitraže v odnosu do ostalih oblik alternativnega reševanja sporov ter nacionalnih sodišč.
Ključne besede: zavarovalnice, zavarovalstvo, spor, reševanje, arbitraža, arbitražni postopki, stroški, učinkovitost
Objavljeno: 23.07.2018; Ogledov: 388; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (188,86 KB)

4.
Načini reševanja sporov v zvezi z določanjem meddržavne meje
Anže Žunko, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi je skozi poglavja predstavljen postopek kreacije državne meje z izbranimi primeri sodne, arbitražne in druge pravne prakse. Določanje državne meje je eden izmed nadvse zapletenih procesov na področju mednarodnega prava. Še težjo kategorijo predstavlja nadaljno reševanje mejnih sporov, ki iz določanja le-te tudi izvirajo. Gre za izredno široko področje, zato je smiselno problematiko pogledati skozi celoto, ki jo dotična magistrska naloga vsekakor ponuja. Za razumevanje meddržavne mejne problematike je potrebno vsaj temeljno poznavanje pojmov v zvezi z državno mejo in državnimi ozemlji, kakor tudi razumeti možnosti reševanja meddržavnih sporov s področja mejne problematike, za potrebe implementacije znanja v konkretne primere in razumevanje le-teh. Teoretični postopek določanja državnih mej je v magistrski nalogi opisan na način, da bralcu poda sistematičen pregled in jasnost dotičnega področja. Bralcu so skozi poglavja predstavljeni tudi možni načini reševanja mejne problematike med državama. Gre tako za reševanje sporov po diplomatski poti ali sodni poti. Tekom magistrske naloge je moč ugotoviti, da sta slednja načina reševanja mejne problematike tesno povezana in da so bili le redki primeri rešeni bodisi samo po diplomatski, bodisi samo po sodni poti. Skozi dolgotrajne ter za stranke finančno izredno obremenjujoče postopke reševanja mejne problematike, gre v mnogih primerih za prepletanje obeh omenjenih načinov. Glede na dejstvo, da v svetu med državami obstoji znatno število meddržavnih mejnih sporov, je v tej magistrski nalogi izbranih le nekaj različnih, pa vendar iz vidika reševanja le-teh izredno zanimivih in kompleksnih. Predvsem ne gre spregledati mejnega spora med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki je zaradi neposrednega učinka na državo v kateri živimo bistvenega pomena.
Ključne besede: mejni spor, meddržavni mejni spor, državno ozemlje, kopenska meja, morska meja, načelo uti possidetis, načelo uti possidetis iuris, Meddržavno sodišče v Haagu, ICJ, arbitraža, ad hoch, arbitražni sporazum
Objavljeno: 09.07.2018; Ogledov: 685; Prenosov: 124
.pdf Celotno besedilo (950,83 KB)

5.
Varščina za stroške v mednarodni trgovinski arbitraži
Hana Šrot, 2017, diplomsko delo

Opis: Pristojnost arbitražnih tribunalov za odrejanje varščine za stroške je v zadnjih letih doživela veliko spremembo. V preteklosti je bila pristojnost za odločanje o začasnih ukrepih pridržana izključno nacionalnim sodiščem, medtem ko so danes takšna pooblastila priznana tudi arbitraži v večini nacionalnih zakonodaj in arbitražnih pravil. Pristojnost tribunala lahko izhaja iz arbitražnega sporazuma strank (in posredno iz institucionalnih arbitražnih pravil, na katera se tak sporazum nanaša) ali pa iz prava sedeža arbitraže – lex arbitri. Nesporno je, da je podelitev pristojnosti arbitražnim tribunalom za odrejanje začasnih ukrepov v veliko vidikih koristna za učinkovitost in doseganje namena arbitraže, vendar pa hkrati pomeni vzpostavitev vzporedne pristojnosti med tribunali in sodišči. V praksi sta glede razporeditve pristojnosti možna dva pristopa. Prvi je t.i. "sistem proste izbire foruma", kjer sta oba organa v prirejenem položaju in med njima velja popolnoma paralelna pristojnost. Drugi pristop pa temelji na subsidiarnosti sodne intervencije, oz. "sistem omejenega dostopa do sodišča", ki daje prednost pri sprejemanju začasnih ukrepov tribunalu, razen v primeru, ko le-ta še ni konstituiran oz. obstajajo druge primerne okoliščine. V skladu z načelom avtonomije volje pa imajo stranke v arbitraži še tretjo možnost, tj. sklenitev dogovora o izključni pristojnosti tribunala ali sodišča. Ko je pristojnost arbitražnega tribunala za odreditev varščine za stroške vzpostavljena, pa se pojavi drug problem. To je pomanjkanje uniformnega testa, ki bi postavil jasne in specifične kriterije za ta ukrep. Kljub temu, da mnogo nacionalnih zakonodaj in arbitražnih pravil pooblašča tribunal za izdajo začasnih ukrepov, pa skoraj nihče od njih ne daje točnih smernic oz. okoliščin, v katerih naj bodo ti ukrepi izdani. UNCITRAL Vzorčni zakon, s spremembami iz leta 2006, določa dva pogoja, vendar pa sta le-ta zelo splošna in ne najbolj ustrezna za tako specifičen ukrep, kot je varščina za stroške. Zaradi presplošnih določb, ki ne dajejo jasnih odgovorov, velja za dodatne pogoje za ukrep varščine za stroške preučiti mednarodno arbitražno prakso. Zaradi kompleksnega sistema obstoječih pravnih sistemov je težko, če ne celo nemogoče, ustvariti enoten test, ki bi bil uporaben v vseh raznolikih sistemih. Vendarle pa obstajajo okoliščine, ki jih tribunali redoma upoštevajo pri odločanju o predlogih za varščino. Med temi okoliščinami so finančno stanje tožnika (in toženčevo ravnanje kot vzrok slabega stanja) ter čas vložitve predloga za varščino. Državljanstvo oz. domicil stranke je danes popolnoma zastarel kriterij in velikokrat izrecno prepovedan, saj je v nasprotju s samim bistvo mednarodne trgovinske arbitraže.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, varščina za stroške, začasni ukrepi
Objavljeno: 26.09.2017; Ogledov: 763; Prenosov: 176
.pdf Celotno besedilo (314,03 KB)

6.
PRIZNANJE IN IZVRŠEVANJE TUJIH ARBITRAŽNIH ODLOČB PO ZAKONU O ARBITRAŽI
Darinka Gologranc, 2016, diplomsko delo

Opis: Arbitraža (angl. Arbitration, franc. Arbitrage, lat. Arbitrato) je stara institucija, ki je namenjena mirni obliki reševanja sporov, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo. O sporu odloča tretja nepristranska oseba ali več oseb, odločitev ki jo sprejmejo, pa je za stranke zavezujoča in ima učinke pravnomočne sodbe. Osebe, ki odločajo imenujemo arbitri. Pristojnost odločati o sporu daje arbitrom arbitražni sporazum, ki ga stranki skleneta na podlagi svobodne volje. Postopka pred arbitražo ne ureja zakon, ampak svobodna volja strank. Stranki tudi sami izbereta materialno pravo, ki ga sodišče uporabi. Odločitev, ki jo arbitražno sodišče sprejme, je za stranki zavezujoča. Velika večina arbitražnih odločb stranke izvršijo prostovoljno, vendar vselej ni tako. Še posebej je lahko izvršitev arbitražne odločbe problematična, v kolikor stranki nista iz iste države in gre torej za tujo arbitražno odločbo. Republika Slovenija je poleg drugih 155 držav podpisnica Konvencije združenih narodov o priznavanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb, ki je za poenotenje priznanja in izvršitve tuje arbitražne odločbe gotovo zelo pomembna kot pravni akt harmonizacije po celem svetu. Newyorška konvencija, na katero napotuje Zakon o arbitraži v 42. členu, se uporablja tudi za priznanje tujih arbitražnih odločb držav, ki niso podpisnice konvencije. Postopek priznanja in izvršitve poteka po pravilih postopka, ki velja na ozemlju države, kjer se zahteva priznanje. Sodišče na predpostavki nearbitrabilnosti spora in kršitve javnega reda države v kateri teče postopek za priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe pazi po uradni dolžnosti, vendar jih ni dolžno upoštevati. Če sodišče presodi, da ni ovir, izda sklep o priznanju tuje arbitražne odločbe.
Ključne besede: arbitraža, arbitražna odločba, tuja arbitražna odločba, Newyorška konvencija, priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe, postopek priznanja, izpodbijanje
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1580; Prenosov: 313
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

7.
ZAKAJ ARBITRAŽA NI VEDNO NAJUČINKOVITEJŠE SREDSTVO ZA REŠEVANJE SPOROV
Boštjan Grom, 2016, diplomsko delo

Opis: Arbitražno reševanje sporov ima sicer res kar nekaj prednosti pred rednim sodnim postopkom reševanja sporov, a vendar ima tudi pasti, na katere je potrebno posebej opozoriti, saj kljub temu, da je redni sodni postopek počasen in na trenutke neprilagojen novim trendom in času, tudi arbitraža ni vedno boljša izbira sredstva za reševanje medsebojnih sporov. Navedeno velja predvsem, če izpostavimo še neenakost strank, ki se znajdeta v sporu, saj je na arbitražo, kot avtonomno reševanje sporov, z veliko avtonomije strank, mogoče vplivati tako s finančno močjo kot tudi politično močjo predvsem pa z močjo vsiljevanja pogodbenih pogojev.
Ključne besede: Arbitražno reševanje sporov ima sicer res kar nekaj prednosti pred rednim sodnim postopkom reševanja sporov, a vendar ima tudi pasti, na katere je potrebno posebej opozoriti, saj kljub temu, da je redni sodni postopek počasen in na trenutke neprilagojen novim trendom in času, tudi arbitraža ni vedno boljša izbira sredstva za reševanje medsebojnih sporov. Navedeno velja predvsem, če izpostavimo še neenakost strank, ki se znajdeta v sporu, saj je na arbitražo, kot avtonomno reševanje sporov, z veliko avtonomije strank, mogoče vplivati tako s finančno močjo kot tudi politično močjo predvsem pa z močjo vsiljevanja pogodbenih pogojev.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 578; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (855,52 KB)

8.
NOVA LJUBLJANSKA ARBITRAŽNA PRAVILA IN NJIHOV VPLIV NA ARBITRAŽNI POSTOPEK
Emina Zaveršnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Čeprav klasični arbitražni postopek še vedno predstavlja hitrejši, cenejši, enostavnejši in učinkovitejši način reševanja sporov v primerjavi s sodnimi postopki, pa ne odraža več teh atributov v takšni meri, kot bi to pričakovali uporabniki tovrstnih postopkov. Ker je maksima, da je čas denar, gonilo gospodarskih subjektov pri njihovem poslovanju, je hitrost in učinkovitost reševanja gospodarskih sporov posebej pomemben element njihovih pogodbenih razmerij, zlasti s ciljem nadaljevanja le-teh. Zaradi teh potreb, po hitrejšem in cenejšem arbitražnem postopku, so na Gospodarski zbornici sprejeli nova arbitražna pravila, ki so stopila v veljavo s 01.01.2014. Nova Ljubljanska arbitražna pravila sledijo najmodernejšim mednarodnim trendom v institucionalni arbitraži, njihova temeljna vodila so:  hitrejši in učinkovitejši postopki,  visoka kakovost storitev za stranke,  optimizacija časa in stroškov postopka skozi možnost oblikovanja postopkov po meri strank ter  nevtralne rešitve za slovenske in tuje stranke iz različnih kulturnih in poslovnih okolij. V tem diplomskem delu bom predstavila glavne novosti, ki jih prinašajo nova Ljubljanska arbitražna pravila. Predvsem se bom osredotočila na institut pospešenega arbitražnega postopka, ker je ta bistven za doseganje glavnega cilja novih Ljubljanskih arbitražnih pravil, in sicer skrajšanje klasičnega arbitražnega postopka in s tem tudi znižanje samih stroškov postopka. Prav tako bom predstavila postopek pred arbitrom za nujne primere, ki je tudi ena izmed novosti. Po podatkih Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije je bilo ugotovljeno, da se je število arbitražnih postopkov povečalo in so sami stroški postopka nižji, seveda zahvaljujoč novim Ljubljanskim arbitražnim pravilom. Tudi v sosednji državi Hrvaški so sprejeli nova Zagrebška arbitražna pravila, kjer se prav tako kot v primeru novih Ljubljanskih pravil, pričakuje pozitiven vpliv na skrajšanje arbitražnega postopka in znižanje stroškov.
Ključne besede: Arbitraža, Ljubljanska arbitražna pravila, Zagrebška arbitražna pravila.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 685; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (697,11 KB)

9.
Vloga arbitra v arbitražnem postopku
Sašo Šilec, 2016, diplomsko delo

Opis: Arbitražni postopek je ena izmed alternativnih možnosti, ki jih imajo stranke, če odločanja v sporu med njimi ne želijo prepustiti rednim sodiščem. Razlogi za takšno željo strank so lahko različni, pogosto je motiv strank želja, da v sporu odloča nekdo, ki ima izkušnje iz področja na katerem delujejo, ali pa gre zgolj za nezaupanje do rednih sodišč in sodnikov le-teh. Namen naloge je obravnavati vlogo arbitra znotraj arbitražnega postopka, torej ugotoviti kakšna je njihova vloga pri samem začetku, kako so izbrani in imenovani v arbitražni senat, kakšno je razmerje med arbitri in strankami in kaj to razmerje prinaša. Ugotoviti je, da so arbitri kot osebe, ki jih stranke same izberejo, da odločajo o njihovem sporu ena izmed ključnih prednosti samega arbitražnega postopka. Njihovo znanje, avtoriteta in osebnostne sposobnosti prinašajo arbitražnemu postopku verodostojnost in nudijo rezultatu postopka, tj. sprejeti odločbi, spoštovanje s strani strank. Med strankami in arbitri tako z imenovanjem v arbitražni senat nastane pravno razmerje sui generis, ki ima posledice tako v sferi strank kot tudi arbitrov, obojim namreč prinaša določene pravice in obveznosti, ki jih morajo spoštovati. Tako je temeljna pravica arbitra pravica do plačila, njegova temeljna dolžnost pa je nepristranskost ob odločanju v sporu in skrbnost pri sprejemanju te odločitve. Predmet naloge je tudi posledica v primeru kršitve obveznosti takšnega razmerja, v pravu namreč kršitvi primarne dispozicije (v tem primeru pogodbenega določila, ki ga postavita stranki razmerja, tj. arbiter in stranke same) vselej sledi sankcija. Ker so arbitri zadolženi za upoštevanje postopkovnih pravil, ki pa so predmet odločitve strank, imajo ključno vlogo tako pri samem postopku, ki vodi do odločanja, kot tudi pri sprejemanju končne odločitve. To pomeni, da morajo tekom delovanja arbitražnega senata slediti določenim tirnicam, ki jim rečemo temeljna načela arbitražnega postopka. Vloga arbitrov pri uresničevanju temeljnih načel arbitražnega postopka je tako tematika obravnavana v zadnjem poglavju diplomskega dela in služi celostnemu obravnavanju vloge arbitrov pri oblikovanju postopka.
Ključne besede: Arbitraža, arbiter, izbira arbitra, izločitev arbitra, arbitražni postopek, pravno razmerje med strankami in arbitri, pravice in obveznosti arbitrov, neodvisnost in nepristranskost arbitrov, temeljna načela arbitražnega postopka.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 847; Prenosov: 183
.pdf Celotno besedilo (818,18 KB)

10.
ARBITRAŽNO PRAVO V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE TER PROBLEMATIKA RAZREDNIH ARBITRAŽ V ZDA IN REPUBLIKI SLOVENIJI
Neža Prevodnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Arbitraža je eden izmed načinov alternativnega reševanja sporov, s katerim stranke spora le-tega rešijo izven sodišča. Stranke spora se sporazumejo z arbitražnim sporazumom ali arbitražno klavzulo, da bodo svoj (že obstoječi ali bodoči) spor rešile s pomočjo arbitraže. Odloča eden ali več nepristranskih arbitrov, odločitev je za stranke pravno zavezujoča. V Združenih državah Amerike je temeljni zakon na področju arbitražnega prava Federal Arbitration Act (FAA), ki ga je Kongres sprejel 12. februarja 1925. Zakon določa, da so stranke na podlagi pogodbenega dogovora obvezane razrešiti spor s pomočjo arbitraže, katere odločitev je zanje zavezujoča. Rezultat arbitraže je arbitražna odločba ('arbitration award') in ne sodba, kot če o sporu odloči sodišče. Razredna arbitraža je alternativa razrednim tožbam, pri katerih skupina tožnikov razreši spor proti tožencu z arbitražo. Razredne arbitraže so manj pogoste kot razredne tožbe. Slednje so običajno vložene s strani večih posameznikov ali manjših podjetij proti korporacijam. Več tožnikov se odloči za skupinsko oziroma razredno tožbo zaradi nižjih stroškov. Toženec se sporazume s skupino tožnikov, da razrešijo spor izven sodišča (z arbitražo), in tako pride do razredne arbitraže. V zadnjih letih je bilo na vrhovnem sodišču ZDA razsojeno v več pomembnih primerih, ki vplivajo na položaj razrednih arbitraž. Najpomembnejši med njimi so: Green Tree Financial Corp. v. Bazzle, Stolt-Nielsen S.A. v. AnimalFeeds Int'l Corp., AT&T Mobility LLC v. Concepcion, Oxford Health Plans v. Sutter ter Am. Express Co. v. Italian Colors Restaurant. Sodbe predvsem vplivajo na prihodnost vključevanja klavzul, o (ne)možnosti razrednih tožb ter razrednih arbitraž, v pogodbe.
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, arbitraža, arbitražno pravo, individualna arbitraža, razredna arbitraža, razredna tožba, arbitražni sporazum, arbitražna klavzula
Objavljeno: 09.12.2015; Ogledov: 899; Prenosov: 124
.pdf Celotno besedilo (645,47 KB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici