| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ARBITRAŽA PRED STALNIM ARBITRAŽNIM SODIŠČEM V HAAGU
Tanja Lončar, 2014, diplomsko delo

Opis: S Haaško konvencijo o mirnem reševanju mednarodnih sporov, je bilo leta 1899 ustanovljeno Stalno arbitražno sodišče v Haagu, kot prvi globalni mehanizem za reševanje sporov med državami. Sestavlja ga panel arbitrov, ki jih imenujejo pogodbene stranke Haaške konvencije. Vsaka lahko imenuje do štiri arbitre, nato pa stranke v sporu izberejo člane razsodišča s tega spiska arbitrov, ali pa za arbitre imenujejo tudi druge posameznike. Stalna organa razsodišča sta še Mednarodni urad in Administrativni svet. Pravila postopka, ki se bodo uporabila za arbitražo v konkretnem sporu, lahko določita stranki sami. Poleg različnih opcijskih pravil pa imata na voljo tudi Arbitražna pravila, na katerih temelji to diplomsko delo. Da se lahko spor rešuje pred Stalnim arbitražnim sodiščem, je potreben sporazum strank, ki se lahko pojavi v več oblikah. Postopek se začne z obvestilom o arbitraži in nadaljuje z odgovorom na obvestilo. Stranki lahko imata v postopku zastopnike in svetovalce. Arbitražna pravila uredijo tudi vprašanje sestave arbitražnega tribunala, v kolikor tega nista storili stranki. Vsebujejo tudi institut izločitve razsodnika, ki pride v poštev, če arbiter ni neodvisen ali nepristranski. Nato je v diplomskem delu opisan arbitražni postopek od svojega začetka in do izdaje razsodbe. Med drugim je predstavljen tudi problem učinka in izvršitve razsodbe, ter morebitna pravna sredstva zoper njo, ki pa pridejo v poštev le pod določenimi pogoji. Zadnje poglavje pa je namenjeno stroškom postopka in razsodnikov, na višino katerih pa lahko med postopkom z medsebojnimi dogovori vplivata tudi stranki.
Ključne besede: Stalno arbitražno sodišče, arbitražni postopek, arbiter, Arbitražna pravila, arbitražni sporazum, Mednarodni urad, razsodba, stroški.
Objavljeno: 22.12.2014; Ogledov: 2292; Prenosov: 382
.pdf Celotno besedilo (212,04 KB)

2.
NEODVISNOST IN NEPRISTRANSKOST ARBITROV
Borut Starc, 2012, magistrsko delo

Opis: Medsebojne spore, kot sestavni del gospodarskih aktivnosti, ki jih stranke želijo rešiti na manj formalen postopek, kot je postopek pred sodiščem in želijo, da je odločitev tovrstnega razsodišča kljub temu zavezujoča in dokončna, izberejo arbitražo, kot alternativo sodnemu postopku. Temeljna razlika arbitraže od sodnega postopka je, da arbitraža omogoča hitre, strokovne, navadno cenejše, kreativne in interesom strank prilagojene rešitve. Dejstvo je, da stranke izberejo vsaka svojega arbitra povsem avtonomno, pri čemer velja, da izbrani arbitri ne zastopajo interesov svojih strank, temveč sledijo višjim ciljem, s katerimi bi se spor rešil karseda objektivno. Na podlagi tovrstnega imenovanja arbiter prične opravljati funkcijo, ki zajema določene pravice in obveznosti oz. dolžnosti. V arbitražnem postopku tako mora spoštovati različna procesna pravila, med katerimi je tudi temeljno načelo neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov, kar je ključni element samega postopka in ga različni avtorji definirajo zelo različno. Na podlagi analize temeljnega pojma arbitraže, temeljnih načel in značilnosti arbitražnega postopka, izpeljemo osnovno vodilo pojma »neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov«. Gre za temeljno načelo, glede katerega se ni težko strinjati, vendar moramo znati pravilno ločevati in uporabiti oba pojma, tako neodvisnost, kot nepristranskost arbitra. Kljub temu pa je v konkretnih primerih prakse pogosto težko oceniti, ali določeno stanje, ravnanje ali obnašanje arbitra predstavlja tako resno grožnjo, da bi lahko ogrozilo neodvisnost, nepristranskost in učinkovitost arbitražnega postopka. V praksi je zato potrebno pravilno uporabiti merila, ki so pomembna za presojo neodvisnosti in nepristranskosti, kar lahko v končni posledici pripelje tudi do izločitvenega razloga in postopka izločitve posameznega arbitra.
Ključne besede: arbitraža, arbitražno pravo, arbiter, izločitev, izvensodno reševanje sporov, mednarodna arbitraža, neodvisnost, nepristranskost, procesna pravila, razveljavitev arbitražne odločbe, temeljna načela arbitražnega postopka
Objavljeno: 11.01.2013; Ogledov: 2144; Prenosov: 345 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (729,30 KB)

3.
Vloga arbitra v arbitražnem postopku
Sašo Šilec, 2016, diplomsko delo

Opis: Arbitražni postopek je ena izmed alternativnih možnosti, ki jih imajo stranke, če odločanja v sporu med njimi ne želijo prepustiti rednim sodiščem. Razlogi za takšno željo strank so lahko različni, pogosto je motiv strank želja, da v sporu odloča nekdo, ki ima izkušnje iz področja na katerem delujejo, ali pa gre zgolj za nezaupanje do rednih sodišč in sodnikov le-teh. Namen naloge je obravnavati vlogo arbitra znotraj arbitražnega postopka, torej ugotoviti kakšna je njihova vloga pri samem začetku, kako so izbrani in imenovani v arbitražni senat, kakšno je razmerje med arbitri in strankami in kaj to razmerje prinaša. Ugotoviti je, da so arbitri kot osebe, ki jih stranke same izberejo, da odločajo o njihovem sporu ena izmed ključnih prednosti samega arbitražnega postopka. Njihovo znanje, avtoriteta in osebnostne sposobnosti prinašajo arbitražnemu postopku verodostojnost in nudijo rezultatu postopka, tj. sprejeti odločbi, spoštovanje s strani strank. Med strankami in arbitri tako z imenovanjem v arbitražni senat nastane pravno razmerje sui generis, ki ima posledice tako v sferi strank kot tudi arbitrov, obojim namreč prinaša določene pravice in obveznosti, ki jih morajo spoštovati. Tako je temeljna pravica arbitra pravica do plačila, njegova temeljna dolžnost pa je nepristranskost ob odločanju v sporu in skrbnost pri sprejemanju te odločitve. Predmet naloge je tudi posledica v primeru kršitve obveznosti takšnega razmerja, v pravu namreč kršitvi primarne dispozicije (v tem primeru pogodbenega določila, ki ga postavita stranki razmerja, tj. arbiter in stranke same) vselej sledi sankcija. Ker so arbitri zadolženi za upoštevanje postopkovnih pravil, ki pa so predmet odločitve strank, imajo ključno vlogo tako pri samem postopku, ki vodi do odločanja, kot tudi pri sprejemanju končne odločitve. To pomeni, da morajo tekom delovanja arbitražnega senata slediti določenim tirnicam, ki jim rečemo temeljna načela arbitražnega postopka. Vloga arbitrov pri uresničevanju temeljnih načel arbitražnega postopka je tako tematika obravnavana v zadnjem poglavju diplomskega dela in služi celostnemu obravnavanju vloge arbitrov pri oblikovanju postopka.
Ključne besede: Arbitraža, arbiter, izbira arbitra, izločitev arbitra, arbitražni postopek, pravno razmerje med strankami in arbitri, pravice in obveznosti arbitrov, neodvisnost in nepristranskost arbitrov, temeljna načela arbitražnega postopka.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 656; Prenosov: 162
.pdf Celotno besedilo (818,18 KB)

4.
Neodvisnost arbitra, ki ga je izbrala stranka
Stefan Danojević, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava tematiko neodvisnosti arbitrov, ki so jih izbrale stranke. Najprej so predstavljene osnovne teme, kot so pojem neodvisnosti, načini postavitve arbitrov, število arbitrov v tribunalu, ter vloga arbitra, ki ga je izbrala stranka v arbitražnem postopku. Le te služijo kot vsebinski uvod za osrednjo problematiko tega dela. Nato sledi obravnava specifike razmerja med arbitrom in stranko, kjer je pojasnjena razlika s sodniško funkcijo ter s kakšnimi problemi se lahko soočamo zaradi same vsebine takšnega razmerja. Arbitri, ki sodelujejo v postopku morajo biti ves čas nepristranski in neodvisni. V primeru, ko arbiter, ki ni neodvisen ni pravočasno izločen iz postopka je pa to lahko tudi podlaga za izpodbijanje arbitražne odločbe. Obravnavani so tudi poskusi omejitve sodelovanja odvisnih in pristranskih arbitrov. Tako se predstavijo Smernice IBA, ki pomenijo sistematično sestavljeno orodje, ki je namenjeno zmanjševanju možnosti, da je odvisen ali pristranski arbiter prisoten v postopku. Hkrati pa so v pomoč tistim, ki odločajo o potencialni izločitvi arbitra. Predstavljeno je tudi nekaj primerov arbitražne prakse s katerimi se skuša prikazati, da pomanjkanje konkretnejših standardov glede ocenjevanja neodvisnosti in nepristranskosti lahko pripelje do nasprotujočih si odločb o izločitvi arbitra.
Ključne besede: neodvisnost arbitra, izločitev arbitra, Smernice IBA, arbitraža, večkratna imenovanja, razmerje arbiter-stranka
Objavljeno: 22.11.2018; Ogledov: 211; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (508,55 KB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici