1. Matematični modeli izrabe časa kot orodje za preučevanje antropologije časa : na študijskem programu 2. stopnje Izobraževalna matematika in SociologijaŠpela Tertinek, 2021, magistrsko delo Opis: Srečevanje s problemom razporejanja časa je vedno bolj razširjeno, hkrati pa povsem osredotočeno na posameznika, zato moramo biti pozorni na različne vidike človekove izkušnje. V tem magistrskem delu predstavimo ključne teorije antropološkega časa in jih povežemo z matematičnimi modeli izrabe časa. V prvem delu predstavimo sociološki in antropološki pogled na čas ter vidike posameznih antropologov. Nato postavimo povezavo med antropologijo in teorijo umetne inteligence z univerzalnim modelom procesa ter prikažemo reševanje dileme protislovja humanističnih relativizmov. Ključna ugotovitev tega dela je, da imamo znotraj znanosti, ki naj bi imela enoten pogled na svet, tri različne poglede na čas -- fizikalni pogled, ki čas razume kot dimenzijo, ekonomski pogled, ki čas razume kot vir, dobrino in antropološko sociološki pogled, ki čas razume kot ontologijo. Nazadnje opredelimo matematične osnove in opišemo matematični model izrabe časa ter predstavimo rezultate simulacij modela. Ugotovili smo, da lahko teorije antropologije časa povežemo z matematičnimi modeli izrabe časa s pomočjo univerzalnega modela procesa. Za posameznika to pomeni, da lahko s pomočjo ustrezne subjektivne ontologije vpliva na svoje dojemanje časa, s pomočjo prilagajanja aktivnosti pa lahko vpliva tudi na svoje občutje pri doživljanju časa. Na nizkih stopnjah učljivosti ob tem prevladuje apatija na vseh ravneh strasti in vztrajnosti, z naraščajočo zmožnostjo učenja pa lahko opazujemo prehod v zanos, ki je psihološko optimalna izraba časa.
Ključne besede: Antropologija časa, Univerzalni model procesa, Modeli izrabe časa.
Objavljeno v DKUM: 16.11.2021; Ogledov: 601; Prenosov: 25
 Celotno besedilo (1,33 MB) |
2. |
3. Vpliv filozofske antropologije na slovensko pedagoško misel v 30. letih 20. stoletjaAna Šmidhofer, 2016, doktorska disertacija Opis: Vpliv filozofske antropologije na razvoj slovenske pedagoške misli 30. let 20. stoletja je najbolj razviden na primeru duhoslovne oz. kulturne pedagogike. Njeni vodilni predstavniki (Karel Ozvald, Franjo Čibej in Stanko Gogala) so v svoje pedagoške koncepte vključevali tako izsledke filozofske antropologije kot tudi fenomenologije, ki je bila ključnega pomena za njen nastanek in s katero so se slovenski pedagogi seznanili predvsem v okvirih predmetne teorije slovenskega filozofa Franceta Vebra. Kljub temu da se je z obravnavanimi avtorji slovenska pedagogika uvrščala v takrat najsodobnejše humanistične tokove v Evropi, čas po drugi svetovni vojni v Sloveniji ni bil naklonjen nadaljnjemu razvoju in uveljavitvi fenomenologije, filozofske antropologije in duhoslovne oz. kulturne pedagogike.
Zaradi spoznavnoteoretskih, ideoloških in političnih razlogov se je slovenska povojna pedagogika močno oddaljila od orientacije obravnavanih pedagogov, ki so pedagogiko povezovali predvsem z duhovnostjo in kulturnostjo. V tem obdobju se je v pedagoški znanosti pričela uveljavljati predvsem socialnokritična pedagoška paradigma, zato je bil nadaljnji razvoj filozofske antropologije in duhoslovne oz. kulturne pedagogike omejen. Prisotnost filozofsko antropološke misli v slovenski povojni pedagogiki se je s tem zmanjšala, ni pa povsem zamrla. Prepoznamo jo pri Gogali in njegovemu učencu Francu Pedičku.
Ključne besede: filozofska antropologija, duhoslovna oz. kulturna pedagogika, fenomenologija, predmetna teorija, zgodovina pedagogike (1920-1930), Slovenija
Objavljeno v DKUM: 05.10.2016; Ogledov: 1527; Prenosov: 208
Celotno besedilo (1,97 MB) |
4. |
5. |
6. Cestni otroci in življenje zunaj tradicionalnih okvirov socializacijeAndrej Naterer, 2012, izvirni znanstveni članek Opis: Cestni otroci so pojav, ki ima v sodobnem svetu globalne razsežnosti. Med univerzalnimi značilnostmi cestnih otrok izstopajo distribucija po spolu, povprečna starost, specifična matrifokalna oblika primarne družine, glavni razlogi za beg na cesto in subkulturna organizacija skupine na cesti. Za cestne otroke je prav subkultura tista socialna skupina, ki je po eni strani pomemben potezni dejavnik, ki vpliva na otrokovo odločitev za beg na cesto, po drugi pa na cesti tudi simulira izostalo družino. Prek lastnega, subkulturnega sistema vrednot se med primarnim in sekundarnim habitatom cestnih otrok ustvarja konflikt, ki onemogoča ustrezno resocializacijo in reintegracijo cestnih otrok in katerega je mogoče premagati le s pomočjo integracije elementov subkulturnega socialnega sistema v resocializacijske programe.
Ključne besede: antropologija, marginalne skupine, otroci, brezdomci, cestni otroci, socializacija, habitati, resocializacija, življenje na cesti, subkultura, Makejevka, Ukrajina
Objavljeno v DKUM: 21.12.2015; Ogledov: 971; Prenosov: 141
Celotno besedilo (694,81 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
7. |
8. |
9. |
10. |
