1. Pavel Haas in analiza Godalnega kvarteta številka 2, opus 7 : magistrsko deloPetra Gumilar Černela, 2024, magistrsko delo Opis: Pavel Haas je češki skladatelj, ki je svoja zadnja leta preživel v nacističnem tranzitnem getu Theresienstadt (Terezín). Tja je bil poslan po nemški okupaciji Češke, leta 1941. Bil je eden najdejavnejših theresienstadskih skladateljev, bil pa je tudi eden najboljših učencev češkega skladatelja Leoša Janáčka. Njegova dela so izražala problematiko tedanjega časa, še posebej tista, ki so bila napisana v času ujetništva v getu. Glasba je bila nabita s čustvi, polna simbolov in aluzij različnih glasbenih oblik.Preden je bil transportiran, je bil,vse od njegovega glasbenega šolanja pa do tedaj, 20 let glasbeno ustvarjalen. V tem času je ustvaril preko 50 del, od tega jih je v getu napisal sedem. Na njegov slog je vplival ugledni češki skladatelj Leoš Janáček, pri katerem se je tudi šolal. Haas je črpal navdih iz moravskih ljudskih pesmi, glasbe judovskih sinagog, navdih so mu bili tudi skladatelji umetniške glasbe, kot so Stravinski, Honegger, Milhaud in Poulec. V času nacističnih napadov so bile izvedbe njegovih del prepovedane. V letu 1944 je bil 16. oktobra deportiran v nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je kmalu po prihodu umrl v plinski celici. S tem se je njegovo življenje tragično zaključilo.
Ključne besede: antisemitizem, druga svetovna vojna, Theresienstadt, Godalni kvartet, analiza, Pavel Haas
Objavljeno v DKUM: 02.08.2024; Ogledov: 84; Prenosov: 8
 Celotno besedilo (23,00 MB) |
2. Podoba Juda v izbranih delih Pavline Pajk, Josipa Vošnjaka, Otona Župančiča in Antona NovačanaManja Vivod Smolnikar, 2021, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava podobo Juda v izbranih delih slovenskih avtorjev in avtoric od druge polovice 19. do začetka 20. stoletja, in sicer Pavline Pajk, Josipa Vošnjaka, Otona Župančiča in Antona Novačana. Teoretični del orisuje zgodovinsko ozadje judovstva na Slovenskem, razvoj oblik antisemitizma, judovske dejavnosti in vloge v gospodarstvu, ki sta pogojevali družbeno mišljenje za oblikovanje predsodkov in stereotipizacije judovskih telesnih in psiholoških značilnosti ter izhodišča za podobe Drugega. Analitični del zajema obravnavo izbranega literarnega korpusa šestih literarnih besedil slovenskih avtorjev in avtoric, pri katerih smo zaznali dovoljšno pojavnost Juda. Vanj spadajo drame Pene (1889) in Premogar (1893) Josipa Vošnjaka, Herman Celjski (1928) Antona Novačana ter Veronika Deseniška (1924) Otona Župančiča, daljša povest Josipa Vošnjaka Navzgor-navzdol (1909) in roman Pavline Pajk Arabela (1885). V kronološkem zaporedju nas v posameznih literarnih besedilih zanima tematizacija judovstva, stereotipizacija glede na zunanjo in notranjo karakterizacijo Judov in opredelitev Juda kot podobe Drugega.
Judom kot pripadnikom religije in hkrati etnične skupine so bile skozi različna obdobja zgodovine očitane mnoge kulturno-verske razlike, ki so vodile k pripisovanju značilnosti nepredstavljivih razsežnosti. Nenehno so bili odmaknjeni na rob družbe, njihove dejavnosti in vloge v gospodarstvu so bile ključnega pomena za mnoge krivice in tegobe. Ideološke in družbene spremembe so omogočale sprejetje antisemitskih idej, industrializacija in modernizacija pa sta v novonastali družbeni shemi pogojevali razvoj stereotipnega Juda v tolikšnih oblikah. Literatura nam predstavlja obraz miselnosti družbe. Antisemitizem je na prelomu stoletja preveval vse tri slovenske politične tabore, Judje so za Slovence bili glavni ideološki nasprotniki. Nacionalni interesi s političnim ozadjem so pod vplivom okolice našli obliko in obraz v književnosti tudi pri nas.
Z izjemo drame Premogar je pogostost prisotnosti judovskih likov v izbranih literarnih delih po pričakovanjih močna. V nekaterih ponazoritvah je tematizacija judovstva nazornejša, vendarle pa lahko v vsakem izmed izbranih del opazimo vsaj kakšno obliko. Prav tako je skoraj povsod judovski videz upodobljen s poudarjenim nosom, kodrastimi lasmi, temnimi očmi, določata ga tudi umazanost in temna oblačila. Preseganje stereotipizacije zunanjosti je redka. Judje so zastopani kot antagonisti, izjema je le Veronika Deseniška, odražajo jih številne negativne značajske lastnosti – spletkarstvo, lažnivost, koristoljubnost, pohlepnost itd. Obenem so v veliki meri povezani z bogastvom in denarnimi posli, tudi s temnimi silami, in so zastopniki stereotipnih judovskih poklicev. Opaziti je judovsko drugačnost – jezikovno, versko, tudi nacionalno. Čeprav so del skupnosti, iz nje izstopajo in zavzemajo položaj Drugega.
Ključne besede: Pavlina Pajk, Josip Vošnjak, Oton Župančič, Anton Novačan, podoba Juda, stereotipizacija, antisemitizem, podoba Drugega.
Objavljeno v DKUM: 03.12.2021; Ogledov: 925; Prenosov: 148
Celotno besedilo (1,03 MB) |
3. JUDJE V ŠPANIJIAleksandra Verbošt, 2013, diplomsko delo Opis: Judovska vera je religija, ki se je tekom stoletij razširila po celem svetu. Iz tega okvira ni izostal niti Iberski polotok, saj so Judje imenovani Sefardi prišli v Španijo v začetku prvega tisočletja. Skozi stoletja so živeli pod različnimi vladavinami, ki so imele različne verske opredelitve. Religija vladarja je vplivala tudi na številčno judovsko skupnost. Čas Vizigotov je sprva prinesel svobodo, vendar se je konec 6. stoletja z kraljevim sprejetjem krščanstva na Jude pričel vršiti pritisk, ki je povzročil nemire, poboje, izgone in prisilno pokristjanjevanje judovskega prebivalstva. Z prihodom Arabcev Judje ponovno uživajo svobodo, njihova kultura, socialni in politični položaj se zelo razvije, zaradi česar to obdobje imenujemo tudi Zlata doba. Nastop krščanskih voditeljev pomeni izvajanje rekonkviste, ki se je razširila po polotoku. Po prisilnih pokristjanjevanjih Judje postanejo »novi kristjani« ali zbežijo iz države, saj je bil antisemitizem vse močnejši. Gre za čas inkvizicije, ki je leta 1492 pripeljala do izgon vseh Judov iz države. Življenje Judov v Španiji je bilo vedno podrejeno ukazom in volji vladarja, ki je določal njihovo usodo. Judje so kljub temu razvili visoko kulturo, umetnost, znanost, glasbo, jezik ladino ter kulinariko. Navedeno se je ohranilo vse do danes, kar nam daje vpogled v obdobje srednjega veka Judov v Španiji.
Ključne besede: Judje, Španija, Vizigoti, Arabci, rekonkvista, antisemitizem, novi kristjani, inkvizicija, življenje Sefardov.
Objavljeno v DKUM: 08.01.2014; Ogledov: 3604; Prenosov: 288
Celotno besedilo (1,33 MB) |
4. IDEJNO - POLITIČNI POGLEDI IVANA AHČINAMateja Beškovnik, 2013, diplomsko delo Opis: Slovenska ljudska stranka je bila vodilna politična stranka katoliškega tabora. Za stranko je v času do konca druge svetovne vojne značilen nestrpen odnos do liberalizma, komunizma in prostozidarstva ter do Judov, katere so označili kot krivce za družbeno bedo. Eden izmed vodilnih ideologov stranke je bil Ivan Ahčin, ki je kot teolog zagovarjal konservativno politiko ter nadaljeval ideološke poglede Antona Mahniča in Aleša Ušeničnika. Ahčin je bil poleg tega še sociolog, predavatelj, publicist, novinar in politik. Po vojni pa je ostal v tujini, kjer je predaval in bil publicistično dejaven pri različnih časnikih in revijah. Dejaven je bil tudi na znanstvenem področju, njegovo znanstveno delo pa je zajeto predvsem v socioloških knjigah. V zgodovinopisju je znan kot eden izmed ožjih članov vodstva katoliškega gibanja med obema vojnama in vse do konca okupacije Slovenije. Tako kot za SLS je tudi za Ahčina značilen skrajno nestrpen odnos do prostozidarjev in komunistov. Ko je v obdobju med obema svetovnima vojnama prišlo do spogledovanja med totalitarnim režimom in stranko, je Ahčin to povezovanje z nacizmom in s fašizmom skušal razložiti kot rešitev pred komunizmom in liberalizmom. V svojim razpravah je liberalizem obtožil kot glavnega krivca za gospodarsko in družbeno zmedo v svetu, komunizem in prostozidarstvo pa kot največjo nevarnost naše dobe. V času urednikovanja časnika Slovenec je bil Ahčin v zelo tesnih stikih z voditeljem stranke SLS, Antonom Korošcem. Funkcija Koroščevega vrhovnega časnikarja pa mu je v stranki omogočala velik vpliv na njeno politični usmeritev. Zgodovinopisje ga označuje tudi kot glavnega Koroščevega biografa.
Ključne besede: katoliški tabor, Slovenska ljudska stranka, Ivan Ahčin, liberalizem, komunizem, nacizem, fašizem, prostozidarstvo, antisemitizem.
Objavljeno v DKUM: 22.04.2013; Ogledov: 2281; Prenosov: 177
Celotno besedilo (632,28 KB) |
5. |
