1. |
2. Anomija v postmoderni družbi : zrcalo globalno varnostne politikeJan Šuen, 2014, diplomsko delo Opis: Država je postala ujetnica ekonomskega sistema, ki ga ni sposobna regulirati. Nova paradigma globalizacije, deregulacije in privatizacije gospodarstva, civilne družbe in države je družbo potisnila v stanje kronične anomije. Globalno tekmovanje za kapitalom in nenehno rastjo so postali novi stebri delovanja družbe, ki so nadomestili religiozne temelje predmoderne družbe. Priča smo spremembam, ki izničujejo ustaljene družbene mehanizme. Religijo, moralo in etiko nadomesti neoliberalna teorija in znanost. Globalni ekonomski sistem narekuje nenehne spremembe v družbi in prilagajanje toku kapitala. Spreminjanje in preoblikovanje narekujeta procesa globalizacije ter deregulacije medtem, ko privatizacija zmanjšuje moč države in zmožnost njenega samostojnega in učinkovitega ekonomskega delovanja. Ekonomija, njena vloga v družbi se po koncu hladne vojne drastično spremeni, se premakne v končni cilj, kateremu se podredi vsa družba in družbeni mehanizmi. Družbeni pojavi terorizma, korupcije in organizirane kriminalitete so glavni pokazatelji kronične anomije. Njihov obseg in vpetost v današnjem družbeno ekonomskem sistemu nakazuje na premo sorazmeren odnos med družbenimi pojavi kronične anomije in doseganjem ciljev neoliberalne družbe. Bolj se družba približuje ciljem nove paradigme večji je pritisk pojavov anomije na družbo.
Postmoderna družba se nahaja pred ključnim zgodovinskim trenutkom. Sistemska kriza trenutnega družbenega sistema zmanjšuje sposobnost družbe za zamišljanje in uresničevanje smiselnih alternativ. Zmožnost zamišljanja alternativ se zmanjšuje skozi politično in civilno apatijo obenem pa so spremembe, ki jih doživlja družba nepredvidljive. To onemogoča napovedovanje končnega izida, ki ga bodo omogočile spremembe družbenega sistema.
Ključne besede: anomija, teorija anomije, postmoderna družba, varnostna politika, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 05.08.2014; Ogledov: 2152; Prenosov: 220
 Celotno besedilo (585,35 KB) |
3. É. DURKHEIM IN ŠTUDIJA SAMOMORA – SODOBNA RELEVANTNOSTMonika Mešnjak, 2012, diplomsko delo Opis: Na področju sociologije se je s problemom samomorilnosti prvi ukvarjal Émile Durkheim v delu Le Suicide (1897). S pomočjo uradnih statističnih podatkov, ki so bili dostopni v Evropi v 19. in 20. stoletju, je želel dokazati znanstveno resnico, ki se nanaša na družbena dejstva o samomorilnosti. Oblikoval je koncept družbene integracije in regulacije, s pomočjo katerega je razdelal tipologijo samomorov. Tako jih glede na osnovne značilnosti deli na egoistične, altruistične, anomične in fatalistične. Poleg poimenovanja imajo v raziskavi pomembno vlogo tudi različni družbeni dejavniki, zlasti dolžnosti in obveznosti, ki jih posamezniku vsiljuje družba. Durkheimova študija je tako prikazala, da si v povprečju življenje pogosteje vzamejo moški, poročene ženske brez otrok in samski ljudje. Primerjal je tudi samomorilnost v odnosu do verske pripadnosti: v katoliških državah je samomorilnost nižja kot v protestantskih in višja kot pri judih. Na samomor pa vplivajo tudi drugi družbeni dejavniki, predvsem politični prevrati, revščina in izobrazba. Mnogi sociologi so želeli Durkheimove trditve ponovno preučiti in potrditi njihovo pravilnost, spet drugi so iskali dokaze o nesprejemljivosti te teorije. Danes se znanstveniki zavedajo, da samomora ne gre pripisovati zgolj sociološkim dejavnikom, ampak je potrebno upoštevati vse vidike tega fenomena.
Ključne besede: samomor, egoizem, anomija, integracija, regulacija, statistika
Objavljeno v DKUM: 17.09.2012; Ogledov: 6009; Prenosov: 907
Celotno besedilo (764,17 KB) |
4. NAJPOMEMBNEJŠE SOCIOLOŠKE TEORIJE IN NJIHOV PRISPEVEK H KRIMINOLOGIJIManja Saletinger, 2010, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi sem skušala podrobneje predstaviti najpomembnejše sociološke teorije, ki so se ukvarjale z vzročnostjo kriminalitete in ki so imele pomemben vpliv na razvoj kriminološke znanosti.
Sociološke teorije, sicer vsaka z drugačnim metodološkim pristopom k preučevanju kriminalitete, kot vzroke oziroma dejavnike kriminalitete naštevajo predvsem dejavnike, ki izvirajo iz družbe kot skupine posameznikov in ne iz posameznika samega, in sicer so to: slaba izobrazba, revščina, razbite družine, delikventni vrstniki, slabo starševstvo, družinske težave, neustrezno bivanje in neustrezna socializacija ter kriminogeno družbeno okolje, ki na nek način prisilijo posameznika v kriminalno udejstvovanje, saj posameznik po socioloških teorijah sam nima moči, da bi preprečil oziroma odvrnil delovanje teh dejavnikov, kajti ti dejavniki so zunaj posameznika in so del družbenega okolja.
Kljub temu, da sociološke teorije ne pokrivajo celotnega spektra kriminologije, ampak zgolj eno od ključnih vprašanj, in sicer, kaj povzroča kriminaliteto oziroma odklonskost, na kar ne moremo podati definitivnih odgovorov, pa lahko trdimo, da so sociološke teorije o vzrokih kriminalitete imele oziroma še vedno imajo močan vpliv tako na razvoj kriminologije kot tudi na razlago kriminalitete, predvsem z vidika vpliva družbenih dejavnikov na posameznika in na njegovo delovanje in vedenje.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE
Sociološke teorije, kriminologija, kriminaliteta, družba in družbene skupine, družbeni dejavniki, konflikt, socializacija, subkultura, anomija, etiketa (stigma).
Objavljeno v DKUM: 15.07.2010; Ogledov: 5138; Prenosov: 1262
Celotno besedilo (544,20 KB) |
5. |
