| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ALGORITEM STISKANJA DOMENSKIH ZAPOREDIJ SLIK S PROJEKCIJO V PROSTOR OSNOVNIH KOMPONENT
Simon Gangl, 2014, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji obravnavamo algoritem stiskanja domenskih zaporedij slik. Pojem domenskega zaporedja slik pri tem predstavlja opis za vsebinsko povezana, urejena zaporedja slik, ki opisujejo bodisi časovni bodisi prostorski potek spremembe poljubne domene. Teoretični opis v praksi združuje dve, za naš algoritem, sorodni nalogi: stiskanje časovnih zaporedij slik, torej videov, ter stiskanje prostorskih zaporedij slik, na primer naborov medicinskih slik, zajetih s tehnologijo CT ali MRI. V disertaciji opišemo strukturo in delovanje algoritma, ki omenjeni problem rešuje s projekcijo v prostor osnovnih komponent. Najprej predstavimo matematično ozadje, ki je osnova za, v statistiki pogosto uporabljeno, metodo analize osnovnih komponent. Prav ta je izhodišče za izračun projekcijskih prostorov, v katerih je možno predstaviti slike dane domene, pri čemer ni pomembno, za kakšno vrsto zaporedja slik gre. Da bi razširili neodvisnost od domene, ki jo zagotavlja izhodiščna matematična metoda, na nivo algoritma stiskanja, je prvi pomemben korak izbira podzaporedja slik, ki so osnova za izračun projekcijskih prostorov. Za to nalogo uporabimo dvokriterijski algoritem, ki izbira slike - imenujemo jih bazne slike - glede na medsebojno odstopanje in oddaljenost v vhodnem zaporedju. Iz izbranega zaporedja baznih slik določimo zaporedje projekcijskih prostorov glede na v disertaciji uveden koncept, po katerem sledeče si projekcijske prostore določamo na osnovi množic baznih slik, ki imajo vsaj en skupni element. Kot analogijo konceptu drsečega okna tak pristop opišemo kot ''drseč lasten prostor''. Vzporedno uvedemo način izračuna projekcijskih prostorov, ki omogoča kasnejšo rekonstrukcijo vhodnih podatkov z bistveno manjšim računskim bremenom. To dosežemo z vključitvijo vmesnih računskih rezultatov v stisnjeno predstavitev podatkov, pri čemer je vpliv na stopnjo stiskanja zanemarljiv. V eksperimentalni analizi podamo primerjavo med razvitim algoritmom, do sedaj najpogosteje uporabljeno metodo s projekcijo v prostor osnovnih komponent, in standardom H.264. Tako dokažemo, da algoritem po vizualni kakovosti ne presega le prejšnje metode, ampak se v njej, kakor tudi v stopnji stiskanja, lahko primerja celo s H.264. Rezultate eksperimentov nadalje potrdimo v teoretični analizi, kjer formalno dokažemo prednosti razvitega algoritma in ocenimo tudi vpliv kontrolnih parametrov metode na učinkovitost stiskanja.
Ključne besede: algoritmi, izgubno stiskanje, stiskanje zaporedij slik, stiskanje videoposnetkov, slike DICOM, PCA, analiza osnovnih komponent, lasten prostor, projekcija v lasten prostor, lasten vektor
Objavljeno: 23.05.2014; Ogledov: 1451; Prenosov: 137
.pdf Celotno besedilo (15,39 MB)

2.
Ogrodje za ocenjevanje barve svetila z linearnimi digitalnimi filtri, prilagojenimi na posamezno sliko
Martin Šavc, 2020, doktorska disertacija

Opis: V doktorski nalogi raziskujemo problem barvne vztrajnosti oziroma problem ocenjevanja barve uniformne osvetlitve scene na podlagi zajete digitalne slike. Predstavimo posplošitev uveljavljenega ogrodja sivih robov z vpeljavo diskretizacije in operacije konvolucije. Za ocenjevanje osvetlitve z našim ogrodjem predlagamo uporabo filtrov, prilagojenih vsebini slike. Filtre konstruiramo bodisi z metodo linearne analize osnovnih komponent (PCA) ali z metodo neodvisnih komponent (ICA). Metodo pospešimo tako, da namesto računanja celotne konvolucije uporabimo zgolj vzorce iz slike oziroma uporabimo tehniko podvzorčenja. Skonstruirane prilagojene filtre v nadaljevanju uporabimo tudi kot samostojne metode barvne vztrajnosti v postopku kombiniranja metod. V eksperimentalnem delu opravimo tri večje eksperimente z uveljavljenima javnima evalvacijskima podatkovnima zbirkama Gehler-Shi in NUS. V prvem eksperimentu primerjamo rezultate predlaganih metod z metodami ogrodja sivih robov in drugimi modernimi metodami ocenjevanja osvetlitve. Predlagani metodi barvne vztrajnosti iz našega ogrodja dosegata nižje napake in nižji povprečni rang od drugih metod ogrodja sivih robov. Predlagana metoda kombiniranja rezultatov pa dosega nižje napake od izvorne metode. V drugem eksperimentu primerjamo odpornost naših metod barvne vztrajnosti in metod ogrodja sivih robov na manjše spremembe v sceni. Spremembe simuliramo z rotacijo in translacijo slik. Pokažemo, da je predlagana metoda barvne vztrajnosti odporna na rotacijo scene, kadar v našem ogrodju uporabimo filtre, ki so prilagojeni vsebini slike z analizo osnovnih komponent. Po drugi strani pa so vse primerjane metode občutljive na premike v sceni. V tretjem eksperimentu primerjamo natančnost ocenjevanja osvetlitve, in sicer če v našem predlaganem ogrodju uporabimo bodisi tehniko podvzorčenja oziroma če osvetlitev ocenjujemo s pomočjo konvolucije. Pokažemo statistično značilno razliko v rezultatih med obema pristopoma. Ocena osvetlitve, pridobljena s podvzorčenjem, je bolj natančna od ocene osvetlitve, izračunane s pomočjo konvolucije. S predlaganimi pristopi v tej doktorski disertaciji dobimo primerljive ali boljše rezultate od sodobnih metod barvne vztrajnosti ob nižji računski kompleksnosti.
Ključne besede: barvna vztrajnost, ocenjevanje osvetlitve, ogrodje sivih robov, konvolucija, prilagajanje filtrov, analiza osnovnih komponent, PCA, analiza neodvisnih komponent, ICA
Objavljeno: 11.08.2020; Ogledov: 121; Prenosov: 28
.pdf Celotno besedilo (15,35 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici