1. Ogrodje za ocenjevanje barve svetila z linearnimi digitalnimi filtri, prilagojenimi na posamezno slikoMartin Šavc, 2020, doktorska disertacija Opis: V doktorski nalogi raziskujemo problem barvne vztrajnosti oziroma problem ocenjevanja barve uniformne osvetlitve scene na podlagi zajete digitalne slike. Predstavimo posplošitev uveljavljenega ogrodja sivih robov z vpeljavo diskretizacije in operacije konvolucije. Za ocenjevanje osvetlitve z našim ogrodjem predlagamo uporabo filtrov, prilagojenih vsebini slike. Filtre konstruiramo bodisi z metodo linearne analize osnovnih komponent (PCA) ali z metodo neodvisnih komponent (ICA). Metodo pospešimo tako, da namesto računanja celotne konvolucije uporabimo zgolj vzorce iz slike oziroma uporabimo tehniko podvzorčenja. Skonstruirane prilagojene filtre v nadaljevanju uporabimo tudi kot samostojne metode barvne vztrajnosti v postopku kombiniranja metod. V eksperimentalnem delu opravimo tri večje eksperimente z uveljavljenima javnima evalvacijskima podatkovnima zbirkama Gehler-Shi in NUS. V prvem eksperimentu primerjamo rezultate predlaganih metod z metodami ogrodja sivih robov in drugimi modernimi metodami ocenjevanja osvetlitve. Predlagani metodi barvne vztrajnosti iz našega ogrodja dosegata nižje napake in nižji povprečni rang od drugih metod ogrodja sivih robov. Predlagana metoda kombiniranja rezultatov pa dosega nižje napake od izvorne metode. V drugem eksperimentu primerjamo odpornost naših metod barvne vztrajnosti in metod ogrodja sivih robov na manjše spremembe v sceni. Spremembe simuliramo z rotacijo in translacijo slik. Pokažemo, da je predlagana metoda barvne vztrajnosti odporna na rotacijo scene, kadar v našem ogrodju uporabimo filtre, ki so prilagojeni vsebini slike z analizo osnovnih komponent. Po drugi strani pa so vse primerjane metode občutljive na premike v sceni. V tretjem eksperimentu primerjamo natančnost ocenjevanja osvetlitve, in sicer če v našem predlaganem ogrodju uporabimo bodisi tehniko podvzorčenja oziroma če osvetlitev ocenjujemo s pomočjo konvolucije. Pokažemo statistično značilno razliko v rezultatih med obema pristopoma. Ocena osvetlitve, pridobljena s podvzorčenjem, je bolj natančna od ocene osvetlitve, izračunane s pomočjo konvolucije. S predlaganimi pristopi v tej doktorski disertaciji dobimo primerljive ali boljše rezultate od sodobnih metod barvne vztrajnosti ob nižji računski kompleksnosti.
Ključne besede: barvna vztrajnost, ocenjevanje osvetlitve, ogrodje sivih robov, konvolucija, prilagajanje filtrov, analiza osnovnih komponent, PCA, analiza neodvisnih komponent, ICA
Objavljeno v DKUM: 11.08.2020; Ogledov: 1399; Prenosov: 165
 Celotno besedilo (15,35 MB) |
2. Determinacija semen in izdelava dihotomnega določevalnega ključa za izbrane taksone rodu Triticum L.Mojca Gjerkeš, 2019, diplomsko delo Opis: V okviru raziskave, ki je potekala v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru, smo proučevali ali lahko zgolj s pomočjo merjenih podatkov, jasno ločimo med nekaterimi vrstami opazovanih pšenic ter ali so statistično ti izmerjeni parametri dovolj signifikantni za uporabo le-teh pri izdelavi dihotomnega ključa za določanje pšenic. V poskusu smo uporabili suha semena sedmih različnih taksonov pšenic in sicer divjo pšenico (Triticum dicoccoides Koern. ex Asch. & Graebn.), pšenico dvozrnico ali emer (Triticum dicoccum Schrank ex Schübl.), pšenico enozrnico (Triticum monococcum L.), pritlikavo pšenico (Triticum compactum Host), starinski genotip pšenice pire (Triticum spelta L.), kamut ali korasansko pšenico (Triticum turanicum Jakubz.) in kultivar moderne pšenice (Triticum aestivum L.). Merili smo širino, dolžino in težo semen posameznih taksonov ter jih med seboj primerjali. Ugotovili smo, da merjeni morfološki parametri zadostujejo za izdelavo dihotomnega ključa. Z metodo glavnih komponent v prostoru lahko jasno ločimo in determiniramo kamut, piro, pritlikavo in navadno pšenico. Izdelan dihotomni določevalni ključ je zaradi vključitve premis z numeričnimi podatki za laično uporabo enostavnejši od ključev iz botaničnih publikacij.
Ključne besede: pšenica, Triticum L., analiza PCA, določevalni ključ
Objavljeno v DKUM: 09.12.2019; Ogledov: 1643; Prenosov: 84
Celotno besedilo (2,58 MB) |
3. Vpliv suhega zapolnjevanja sadre na koncentracijo delcev PM10 v zunanjem zrakuBernarda Podgoršek Kovač, 2016, magistrsko delo Opis: Onesnaženost zraka z delci PM10 je vedno večji problem predvsem v mestih in ponekod tudi v njihovi okolici. Trdni delci so onesnaževala, ki zaradi povečanih koncentracij vplivajo na zdravje ljudi.
Na območju Celjske kotline so pomembni viri delcev različni industrijski obrati, kurišča, promet, resuspenzija in naravni viri. Na koncentracijo delcev PM10 vpliva tudi meteorologija, ki je v zimskem času neugodna (pogoste temperaturne inverzije).
Ker dosedanje raziskave še niso ocenile vpliva suhega zapolnjevanja sadre iz proizvodnje titanovega dioksida na lokaciji Za Travnik na koncentracijo delcev PM10 je bil namen naloge, da se to področje podrobneje razišče in rezultate primerja z rezultati modelnega izračuna pred uvedbo postopka suhega zapolnjevanja. Zato so se v okolici na več lokacijah izvedle meritve koncentracij delcev PM10. Zbrani vzorci so bili analizirani in določena je bila njihova sestava. Podatki so bil obdelani z statističnim modelom faktorske analize, ki temelji na analizi osnovnih komponent PCA (principal component analysis) za določevanje virov. Z ekstrakcijo faktorskega prostora smo pojasnili 68 % (77 %) meritev ter določili vire onesnaževanja, ki najbolj prispevajo k izmerjenim koncentracijam PM10 delcev [2]. Na lokacijah bliže opazovanega območja (vzhodni rob Celjske kotline) je bilo določeno, da je prevladujoči vir industrija jekla in nekovinska industrija, sledi ji promet, resuspenzija in mešani viri kurišča in industrija. Na lokaciji, ki je bila še bolj vzhodno pa so bila določena kot glavni vir kurišča na biomaso, sledijo kurišča na olje in kmetijstvo nato industrijski viri in resuspenzija, soljenje cest in/ali daljinski vpliv morja. Med slednje smo uvrstili tudi vir suhega zapolnjevanja sadre, ki ne vpliva signifikantno na koncentracije delcev PM10. Rezultati pridobljeni z modelnim izračunom so pokazali enake prevladujoče smeri širjenja delcev, napovedane koncentracije delcev iz vira suhega zapolnjevanja so bile bistveno večje od dejansko izmerjenih, zaradi precenjenega indeksa imisije in predpostavke, da do prašenja prihaja nepretrgoma in brez protiprašnih ukrepov, ki se izvajajo pri dejanskem suhem zapolnjevanju [23].
Ključne besede: Kakovost zunanjega zraka · Suho zapolnjevanje sadre · Delci PM10 · PCA analiza
Objavljeno v DKUM: 28.09.2016; Ogledov: 1726; Prenosov: 205
Celotno besedilo (4,70 MB) |
4. ALGORITEM STISKANJA DOMENSKIH ZAPOREDIJ SLIK S PROJEKCIJO V PROSTOR OSNOVNIH KOMPONENTSimon Gangl, 2014, doktorska disertacija Opis: V doktorski disertaciji obravnavamo algoritem stiskanja domenskih zaporedij slik. Pojem domenskega zaporedja slik pri tem predstavlja opis za vsebinsko povezana, urejena zaporedja slik, ki opisujejo bodisi časovni bodisi prostorski potek spremembe poljubne domene. Teoretični opis v praksi združuje dve, za naš algoritem, sorodni nalogi: stiskanje časovnih zaporedij slik, torej videov, ter stiskanje prostorskih zaporedij slik, na primer naborov medicinskih slik, zajetih s tehnologijo CT ali MRI.
V disertaciji opišemo strukturo in delovanje algoritma, ki omenjeni problem rešuje s projekcijo v prostor osnovnih komponent. Najprej predstavimo matematično ozadje, ki je osnova za, v statistiki pogosto uporabljeno, metodo analize osnovnih komponent. Prav ta je izhodišče za izračun projekcijskih prostorov, v katerih je možno predstaviti slike dane domene, pri čemer ni pomembno, za kakšno vrsto zaporedja slik gre.
Da bi razširili neodvisnost od domene, ki jo zagotavlja izhodiščna matematična metoda, na nivo algoritma stiskanja, je prvi pomemben korak izbira podzaporedja slik, ki so osnova za izračun projekcijskih prostorov. Za to nalogo uporabimo dvokriterijski algoritem, ki izbira slike - imenujemo jih bazne slike - glede na medsebojno odstopanje in oddaljenost v vhodnem zaporedju. Iz izbranega zaporedja baznih slik določimo zaporedje projekcijskih prostorov glede na v disertaciji uveden koncept, po katerem sledeče si projekcijske prostore določamo na osnovi množic baznih slik, ki imajo vsaj en skupni element. Kot analogijo konceptu drsečega okna tak pristop opišemo kot ''drseč lasten prostor''.
Vzporedno uvedemo način izračuna projekcijskih prostorov, ki omogoča kasnejšo rekonstrukcijo vhodnih podatkov z bistveno manjšim računskim bremenom. To dosežemo z vključitvijo vmesnih računskih rezultatov v stisnjeno predstavitev podatkov, pri čemer je vpliv na stopnjo stiskanja zanemarljiv.
V eksperimentalni analizi podamo primerjavo med razvitim algoritmom, do sedaj najpogosteje uporabljeno metodo s projekcijo v prostor osnovnih komponent, in standardom H.264. Tako dokažemo, da algoritem po vizualni kakovosti ne presega le prejšnje metode, ampak se v njej, kakor tudi v stopnji stiskanja, lahko primerja celo s H.264. Rezultate eksperimentov nadalje potrdimo v teoretični analizi, kjer formalno dokažemo prednosti razvitega algoritma in ocenimo tudi vpliv kontrolnih parametrov metode na učinkovitost stiskanja.
Ključne besede: algoritmi, izgubno stiskanje, stiskanje zaporedij slik, stiskanje videoposnetkov, slike DICOM, PCA, analiza osnovnih komponent, lasten prostor, projekcija v
lasten prostor, lasten vektor
Objavljeno v DKUM: 23.05.2014; Ogledov: 2538; Prenosov: 230
Celotno besedilo (15,39 MB) |
5. DOLOČANJE KAKOVOSTI ODPADNE VODE IN ODPADNEGA BLATA KOMUNALNE ČISTILNE NAPRAVE Z UPORABO KEMOMETRIČNIH METODUrška Rihter zagoričnik, 2009, diplomsko delo Opis: Zbrali smo podatke monitoringa za odpadne vode in odpadno blato na komunalni čistilni napravi od leta 1999 do 2004. Dodatno smo pridobili še podatke monitoringa za leto 2007 za mesec november in december.
Za obdelavo rezultatov meritev smo uporabili različne kemometrične metode: osnovne statistične metode za določitev povprečne vrednosti in mediane, standardnega odmika, minimalne in maksimalne vrednosti merjenih fizikalno kemijskih parametrov in njihove medsebojne korelacijske koeficiente, metodo glavnih osi ter linearno diskriminantno analizo. Z metodo glavnih osi in linearno diskriminanto analizo smo poskusili poiskati podobnosti med posameznimi vzorci. Proučevali smo vpliv meseca, leta in letnega časa. Ugotoviti smo želeli, kakšna je kakovost odpadne vode na dotoku, iztoku ter skupno na dotoku in iztoku od leta 1999 do 2004. Nato smo podatke iz let 1999 do 2004 primerjali s podatki iz leta 2007, da bi ugotovili, ali se je kakovost odpadne vode skozi leta izboljšala.
Podatke za odpadno blato od leta 1999 do 2004 smo prav tako kemometrično obdelali in ugotovili, da je kakovost blata skozi leta slaba, da ni prišlo do spremembe oziroma do izboljšanja kakovosti blata.
Ključne besede: Kemometrična analiza, kakovost odpadne vode, metoda glavnih osi (PCA), linearna diskriminantna analiza (LDA)
Objavljeno v DKUM: 22.12.2009; Ogledov: 3634; Prenosov: 411
Celotno besedilo (1,14 MB) |
