1. Presnova alternativnih neprehranskih substratov v bioplin s čim manjšo porabo vode v procesu : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeSimon Osvald, 2024, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu smo raziskovali dve glavni vprašanji. Prvo vprašanje, ki smo si ga zastavili, je bilo, ali lahko koruzna slama služi kot učinkovita alternativa silaži za proizvodnjo bioplina. Drugo vprašanje pa se je osredotočalo na vpliv deleža suhe snovi v mešanicah na proizvodnjo bioplina in možnost zmanjšanja porabe vode v procesu anaerobne digestije.
Izvedli smo dva eksperimenta, kjer smo z različnimi nastavitvami v treh paralelkah ugotavljali učinkovitost anaerobne digestije. Pri nastavitvah smo uporabljali mešanice s piščančjim gnojem z nastiljem, koruzno slamo oz. silažo ter inokulumom iz obstoječe bioplinarne. V prvem eksperimentu smo koruzno silažo primerjali s koruzno slamo iz dveh različnih lokacij v dveh različnih razmerjih (osnovni in dvakratni delež slame), v drugem eksperimentu pa smo za najučinkovitejšo mešanico izvedli še analize z različnimi deleži suhe snovi v fermentorju (med 2 in 14 %). Tekom obeh eksperimentov smo spremljali sestavo in količino bioplina ter razgradnjo substratov.
V prvem delu raziskave smo ugotovili, da je lahko koruzna slama zelo učinkovita alternativa silaži. Slama je proizvedla primerljive količine bioplina, kar potrjuje njen potencial za uporabo v procesu anaerobne digestije. Ta ugotovitev ima pomembne ekonomske implikacije, saj lahko uporaba koruzne slame zmanjša stroške surovin in poveča učinkovitost proizvodnje. Dobljene rezultate smo primerjali z rezultati, kjer sta bili uporabljeni slama in silaža druge letine. Primerjava je pokazala, da so razlike v rezultatih minimalne, kar potrjuje konsistentnost in zanesljivost rezultatov, ne glede na variabilnost lokacij in letin substratov.
V drugem delu raziskave, kjer smo se osredotočili na vpliv deleža suhe snovi v fermentorju, smo ugotovili, da višji deleži suhe snovi omogočajo zmanjšanje porabe vode v procesu, hkrati pa ohranjajo učinkovitost proizvodnje bioplina. Rezultati so pokazali, da so mešanice z višjim deležem suhe snovi dosegale primerljive rezultate kot mešanice z nižjim deležem suhe snovi, kar omogoča bolj trajnostno upravljanje z vodo in viri.
Ključne besede: bioplin, anaerobna digestija, silaža, koruzna slama, poraba vode, delež suhe snovi
Objavljeno v DKUM: 01.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 32
 Celotno besedilo (3,50 MB) |
2. Vpliv dodatka kovinskih nanodelcev na potek anaerobne digestije : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeNeja Menciger Kocbek, 2023, diplomsko delo Opis: Piščančji gnoj, ki mu je običajno dodana žagovina, je zelo pogost živalski odpadek, katerega uporabljajo kot vhodno surovino pri anaerobni digestiji. Dodana žagovina ima lignocelulozno strukturo, ki zavira proizvodnjo bioplina pri procesu anaerobne digestije. Mikroorganizmi namreč ne morejo razgraditi lignina, zato jim je onemogočen dostop do celuloze in hemiceluloze, ki ju med procesom pretvorijo v bioplin oziroma biometan. Ta predstavlja obnovljiv vir energije, ki ga lahko preoblikujemo v toplotno ali električno energijo. Pri anaerobni digestiji gre za transformacijo organskih trdnih odpadkov v energijo. V okviru diplomskega dela smo raziskovali vpliv dodatka Fe2O3 nanodelcev k mešanici surovin za anaerobno digestijo na proizvodnjo bioplina. Po podatkih iz literature dodatek kovinskih nanodelcev poveča proizvodnjo bioplina, saj vzpodbudi rast bakterij, njihovo aktivnost in sintezo ključnih encimov. Med dvajset-dnevnim procesom smo z metodo izpodrivanja vode spremljali proizvodnjo plina in nastali bioplin analizirali s plinsko kromatografijo. Določali smo volumski delež metana v bioplinu. Anaerobno digestijo smo izvedli pri 35 °C in 40 °C in tako preverili tudi vpliv temperature na proizvodnjo bioplina.
Ugotovili smo, da dodatek Fe2O3 nanodelcev poveča proizvodnjo bioplina le v zgodnji fazi procesa, nato jo zavira. V reaktorju z dodanimi kovinskimi nanodelci smo pri obeh temperaturah zabeležili manjši volumen bioplina, kot v reaktorju brez nanodelcev. Pri 40 °C je v reaktorju brez nanodelcev nastalo več bioplina kot pri nižji temperaturi, medtem ko je v reaktorju z nanodelci pri 35 °C nastalo več bioplina kot pri 40 °C. Iz rezultatov meritev koncentracij metana v nastalem bioplinu vidimo, da je dodatek Fe2O3 nanodelcev pripomogel k povečanju deleža metana. Pri obeh nastavitvah eksperimenta je koncentracija metana v bioplinu iz reaktorja z dodanimi nanodelci bila precej višja.
Ključne besede: anaerobna digestija, kovinski nanodelci, bioplin, piščančji gnoj, Fe2O3 nanodelci
Objavljeno v DKUM: 06.09.2023; Ogledov: 366; Prenosov: 41
Celotno besedilo (2,01 MB) |
3. Sinteza dobavnega omrežja proizvodnje bioplina iz odpadnega mulja čistilnih naprav in drugih surovin : magistrsko deloManca Podričnik, 2022, magistrsko delo Opis: Primarni viri energije v svetu temeljijo pretežno na naftnih derivatih, vendar je težnja po obnovljivih virih vedno večja. Biogoriva predstavljajo nadomestek za večino pogonskih goriv fosilnega izvora. Eden od najpomembnejših vrst biogoriv je bioplin, ki ga lahko pridobimo s pomočjo anaerobne razgradnje organskih snovi. Anaerobna digestija je mikrobiološki razkroj organskih snovi s pomočjo bakterij brez prisotnosti kisika, kjer kot glavni produkt nastaja bioplin.
Magistrska naloga je sestavljena iz eksperimentalnega in računalniškega dela. Pri eksperimentalnem delu smo izvedli proces anaerobne monodigestije iz različnih komunalnih in industrijskih odpadkov. Pred samim procesom smo surovine obdelali ter jih karakterizirali, tekom procesa pa smo spremljali različne parametre, ki vplivajo na proces ter merili volumen in sestavo nastalega bioplina. Največ bioplina smo pridobili iz flotata, filtracijskega dodatka, bučnih prg ter iz pinjenca.
Podatke, pridobljene iz eksperimentalnega dela v laboratoriju smo uporabili za optimiranje modela dobavnega omrežja proizvodnje električne energije iz bioplina v programu GAMS. Model smo preizkusili na različnih scenarijih, kjer smo spreminjali kapaciteto bioplinarne, cene surovin, vsebnost suhe snovi substratov idr. Kot najbolj učinkoviti substrati za uporabo v bioplinarni so se glede na razpoložljive surovine izkazali blato iz komunalne čistilne naprave, pinjenec, bučne prge ter grozdne tropine. Ugotovili smo, da bioplinarna deluje najbolj dobičkonosno pri obratovalni moči 0,6 MW, 12 % vsebnosti suhe snovi v fermentorju ter pri uporabi odpadnih surovin, za katere prejmemo plačilo za njihovo obdelavo.
Ključne besede: anaerobna digestija, proizvodnja bioplina, dobavno omrežje, mulji čistilnih naprav, komunalni in industrijski odpadki, optimiranje
Objavljeno v DKUM: 03.05.2022; Ogledov: 812; Prenosov: 114
Celotno besedilo (4,60 MB) |
4. Določitev merilne negotovosti vzorčenja in priprave v digestatu na podlagi meritev vsebnosti težkih kovin, skupnega dušika in organske snovi : magistrsko deloTina Novak, 2019, magistrsko delo Opis: Anaerobna digestija (AD) je biološki proces, ki preoblikuje začetni substrat (ingestat) v želeni produkt (bioplin) in v trdni tekoči stranski produkt (digestat oziroma pregnito blato). Je široko uporabljena in fleksibilna tehnologija. Zaradi njene fleksibilnosti so za surovino pri postopku primerne različne vrste organskih snovi. Za surovino lahko zato uporabimo organske komunalne odpadke, blato pri čiščenju odpadnih voda, odpadke iz živilskopredelovalne industrije in kmetijske odpadke, kot so gnoj in ostanki rastlin. Digestat z bioplinom predstavlja končne izdelke anaerobne digestije (AD). Digestat je snov, bogata s hranili in se lahko uporablja kot gnojilo. Digestat ni kompost, čeprav ima nekaj podobnih značilnosti, razlika med njima je ta, da kompost proizvajajo aerobni mikroorganizmi, kar pomeni, da je za proces potreben kisik. Z uporabo digestata, namesto sintetičnih gnojil, ki so pridobljena iz zemeljskega plina, lahko prihranimo energijo, zmanjšamo porabo fosilnih goriv in ogljični odtis. V digestatu so vedno prisotni dušik, fosfor in kalij, teh pa v bioplinu ne najdemo. Glavna pomanjkljivost digestata je, da je mešanica hranil vedno vnaprej določena in je ni mogoče spremeniti.
Namen magistrske naloge je bil določiti vsebnost težkih kovin, skupnega dušika in organske snovi v digestatu ter njihove merilne negotovosti.
Merilna negotovost pomeni dvom v meritve, ki so bile izvedene. Je parameter, ki označuje območje razpršenih vrednosti in jih je mogoče smiselno pripisati merjeni veličini. V območju razpršenosti se nahaja prava vrednost rezultata.
V teoretičnem delu so podrobneje opisane značilnosti anaerobne digestije in digestata ter merilne negotovosti. V eksperimentalnem delu pa so prikazane metode in rezultati določevanja merilne negotovosti vzorčenja in priprave v digestatu na podlagi meritev vsebnosti naših parametrov.
Ključne besede: Anaerobna digestija, digestat, merilna negotovost
Objavljeno v DKUM: 05.12.2019; Ogledov: 1269; Prenosov: 196
Celotno besedilo (2,91 MB) |
5. Proizvodnja bioplina z anaerobno digestijo bioloških odpadkov precepljenih z glivami na specifičnem substratuRolando Krivec, 2018, diplomsko delo Opis: Namen diplomske naloge je bil določiti količino proizvedenega bioplina, njegovo sestavo in na podlagi dobljenih podatkov določiti kinetiko nastajanja metana med fermentacijo bioloških odpadkov. Kot substrat pri proizvodnji bioplina smo uporabili mešanico piščančjega gnoja in žagovine, katerega smo predobdelali z glivama Trametes versicolor in Pleutorus ostreatus, ki smo ju cepili in predhodno pustili preraščati na miskantusu. Anaerobno digestijo smo izvajali pri različnih mešanicah piščančjega gnoja z žagovino in miskantusa, preraščenega z glivami. Kot kontrolo smo uporabili nepreraščen miskantus. Pred procesom anaerobne digestije smo mešanicam piščančjega gnoja in preraščenega miskantusa dodali inokulum, ter nato beležili količino in sestavo proizvedenega bioplina. Anaerobne digestije so potekale 21 d. Količino proizvedenega bioplina smo določili z metodo izpodrivanja tekočine, med tem ko smo koncentracije metana določali s plinsko kromatografijo. Poskuse smo izvajali pri treh različnih temperaturah in sicer θ = (35, 40 in 42) °C. Na podlagi dobljenih podatkov smo razbrali, da z višanjem temperature pridobimo več bioplina. Prav tako se največ bioplina proizvede pri mešanicah, ki vsebujejo 50 % piščančjega gnoja in 50 % miskantusa, predobelanega z glivo Pleutorus ostreatus. Vpliv temperature na koncentracijo metana je nabolj razviden ob pričetku reakcije, saj se z višanjem temperature veča tudi naklon krivulje. Na podlagi dobljenih podatkov smo nato določili še kinetiko proizvodnje metana med anaerobno digestijo piščančjega gnoja. Za izračune kinetičnih parametrov, vključno z aktivacijsko energijo, smo uporabili program Matlab.
Ključne besede: bioplin, miskantus, Trametes versicolor, Pleutorus ostreatus, anaerobna digestija, piščančji gnoj
Objavljeno v DKUM: 05.10.2018; Ogledov: 2272; Prenosov: 177
Celotno besedilo (1,49 MB) |
6. Proizvodnja bioplina s predobdelavo lignoceluloze z organskim topilom in vročo vodoLea Sternad, 2018, diplomsko delo Opis: Anaerobna digestija je mikrobiološki proces brez prisotnosti kisika pri katerem mikroorganizmi razkrajajo organske snovi in nastajata bioplin in presnovljen digestat. Bioplin in druga biogoriva je mogoče proizvesti iz različnih lignoceluloznih materialov, katerih struktura pa sicer lahko zavirujoče vpliva na delovanje procesa. S primernim postopkom predobdelave dosežemo spremembo strukture lignocelulozne biomase in izboljšanje delovanja anaerobnih mikroorganizmov.
Namen diplomske naloge je bil ugotoviti kako predobdelava lignoceluloznih materialov vpliva na donos bioplina. Kot lignocelulozne materiale smo uporabili koruzno silažo in koruzno slamo. Dobljene kumulativne prostornine bioplina smo nato primerjali z rezultati, ki smo jih dobili pri paralelkah, katerih nismo predhodno obdelali. Za postopek predobdelave smo uporabili kemijsko predobdelavo z organskim topilom, fizikalno-kemijsko z vročo destilirano vodo ter kombinirano dvostopenjsko predobdelavo z organskim topilom v prvi stopnji in vročo vodo v drugi stopnji. Kemijsko predobdelavo smo izvedli z etanolom s Soxhletovim ekstraktorjem, pri fizikalno-kemijski predobdelavi pa smo uporabili vročo destilirano vodo in lignocelulozni material s kuhanjem izpostavili visokim temperaturam. Izkazalo se je, da se je z vidika prostornine bioplina najboljše izkazala nastavitev kombinirane predobdelave, kjer smo predobdelali koruzno silažo. V tej nastavitvi je nastalo skupno povprečno 582 mL bioplina na gram suhe snovi.
Med omenjenim mikrobiološkim procesom smo analizirali tudi pH vrednosti, saj je zelo pomemben dejavnik, ki v primeru, da ne dosega ali preseže optimalno območje, ki je med 6,5 in 8, lahko moteče vpliva na delovanje procesa. V presnovljenem digestatu smo preverili še deleže Klasonovih komponent in ugotovili, da med paralelkami glede na predobdelavo v deležih ni večjih razlik.
Ključne besede: predobdelava lignoceluloze, predobdelava z organskim topilom, predobdelava z vročo vodo, anaerobna digestija, proizvodnja bioplina
Objavljeno v DKUM: 05.10.2018; Ogledov: 1103; Prenosov: 141
Celotno besedilo (2,19 MB) |
7. Vpliv predobdelave piščančje stelje z glivami na proizvodnjo bioplinaMaša Makovec, 2018, diplomsko delo Opis: Stelja iz piščančjega gnoja z žagovino je agroživilski ostanek, ki se lahko uporablja kot substrat za proizvodnjo bioplina. Agroživilski ostanki vsebujejo lignocelulozo, ki je težko biološko razgradljiva. Lignin kot sestavino lignoceluloznih materialov bakterije v procesu anaerobne digestije težko razgradijo. Z odstranitvijo lignina imajo bakterije dostop do hranil, hemiceluloze in celuloze in na ta način se proces mikrobiološke razgradnje olajša. Vsebnost lignina lahko zmanjšamo z različnimi metodami predobdelave. Namen diplomske naloge je ugotoviti ali predobdelava substrata z glivami izboljša donos bioplina in hkrati ugotoviti tudi učinkovitost procesa anaerobne digestije.
Izvedli smo preraščanje stelje, ki vsebuje piščančji gnoj z žagovino z dvema vrstama gliv bele trohnobe, zimsko panjevko (Flammulina velutipes) in osmojeno bjerkandero (Bjerkandera adusta). Glivno predobdelavo smo izvedli tudi pri mešanicah, kjer smo piščančjemu gnoju z žagovino dodali še pšenično slamo v razmerju 60 % piščančjega gnoja z žagovino in 40 % pšenične slame. Eksperiment smo izvedli pri treh različnih časih preraščanja, in sicer po štirih, sedmih in desetih dneh.
Izkazalo se je, da glivi slabo preraščata piščančji gnoj z žagovino, zimska panjevka pa slabo prerašča tudi mešanice z dodatkom slame. Za nadaljnji proces anaerobne digestije smo tako uporabili le mešanice iz 60 % piščančjega gnoja z žagovino in 40 % pšenične slame preraščene z glivo osmojeno bjerkandero. V proces smo vključili dobro in slabo preraščene mešanice pri treh časih preraščanja. Za kontrolo smo uporabili mešanice iz 60 % starega oz. svežega piščančjega gnoja z žagovino in 40 % pšenične slame. Zanimalo nas je tudi koliko bioplina nastane iz samega inokuluma. Spremljali smo dnevni volumen bioplina, sestavo bioplina in pH fermentacijskih mešanic.
Rezultati kažejo, da je optimalni čas predobdelave za proizvodnjo bioplina in metana štiri dni. Bolje preraščene mešanice dosegajo boljše rezultate v primerjavi s slabo preraščenimi mešanicami samo ob prvem času preraščanja (po štirih dneh). Največ bioplina je proizvedla slabo preraščena mešanica, ki je bila deset dni izpostavljena delovanju osmojene bjerkandere. Največjo količino metana pa je proizvedla bolje preraščena mešanica, ki smo jo preraščali štiri dni. Ugotovili smo, da daje star piščančji gnoj večji donos bioplina in metana v primerjavi s svežim piščančjim gnojem.
Ključne besede: predobdelava, biološka predobdelava, glive bele trohnobe, lignoceluloza, anaerobna digestija, proizvodnja bioplina
Objavljeno v DKUM: 05.10.2018; Ogledov: 1556; Prenosov: 95
Celotno besedilo (2,32 MB) |
8. Določanje makrohranil v različnih digestatih in umetnih gnojilihPetra Gorenc, 2018, diplomsko delo Opis: Glavna produkta anaerobne razgradnje sta bioplin in presnovljen digestat, ki je bogat z makro in mikrohranili. Presnovljena biomasa je znana kot odlično gnojilo in je bolj homogena in bogata s hranili kot svež živalski gnoj. Možna je uporaba različnih surovin za izboljšanje učinkovitosti proizvajanja bioplina in večje vsebnosti hranil v presnovljeni biomasi.
Raziskali smo kako substrati z različnimi vrstami dodanih snovi povečajo nastanek bioplina in obogatijo presnovljeno biomaso z dušikom, fosforjem in kalijem. Uporabljeni vzorci za analize so bili sestavljeni iz mešanice gnoja in inokuluma oz. iz mešanice gnoja, inokuluma ter dodanih različnih substratov (hranljivih surovin) kot so alge, odpadno olje, ostanki hrane, jedilni škrob in koruzna silaža. Med procesom anaerobne digestije smo spremljali volumen nastalega bioplina in vrednost pH digestata, s kivetnimi testi smo presnovljenemu digestatu merili vsebnost dušika in fosforja ter z atomsko emisijsko spektrometrijo določevali vsebnost kalija. Vsebnosti makrohranil (NPK) smo analizirali tudi v tekočih in trdnih umetnih gnojilih z znano sestavo ter primerjali dobljene vrednosti.
Rezultati so pokazali, da so dodatki različnih hranljivih surovin povečali proizvodnjo bioplina glede na vzorce brez dodane hranljive snovi. Kot najboljša surovina se je izkazalo odpadno olje, sledijo mu koruzna silaža, jedilni škrob, ter ostanki hrane. Najmanj bioplina so proizvedle alge. Vrednost pH je celoten čas procesa ostajala v območju optimalnega intervala za metanogene bakterije. Rezultati analize NPK so pokazali, da je uporaba različnih surovin izboljšala vsebnost makrohranil. Najvišje vsebnosti kalija in dušika smo izmerili v vzorcih z dodanimi ostanki hrane in škrobom, najvišje vsebnosti fosforja pa pri vzorcih z dodanimi algami.
Ključne besede: Anaerobna digestija, proizvodnja bioplina, presnovljen digestat, NPK analiza
Objavljeno v DKUM: 21.08.2018; Ogledov: 1346; Prenosov: 433
Celotno besedilo (6,08 MB) |
9. Uporaba lignoceluloznih materialov pri proizvodnji bioplinaTimotej Vidovič, 2017, diplomsko delo Opis: Namen diplomske naloge je poiskati način, kako bi lahko izboljšali pridobivanje bioplina in obenem nekoliko zmanjšali pritisk, ki ga le-ta prinaša na prehrambno verigo. Ugotavljali smo, če bi z zamenjavo koruzne silaže z drugimi energetskimi rastlinami, kot je npr. koruzna slama, proizvedli podobno količino bioplina in kakšen bi bil ekonomski učinek zamenjave silaže s slamo.
Raziskavo smo izvedli z večjim številom paralelk v treh ponovitvah in v različnih razmerjih gnoja z nastiljem in koruzne slame oz. silaže, kjer smo koruzno silažo popolnoma zamenjali s koruzno slamo, silažo le delno zamenjali s slamo ter nastavitev, v kateri smo uporabili izključno piščančji gnoj z nastiljem brez dodatka sosubstratov slame in/sli silaže. Kot začetno predpostavko, s katero smo na koncu primerjali dobljene rezultate, so nam služili podatki obstoječe bioplinarne, ki za svojo proizvodnjo uporablja gnoj z nastiljem in koruzno silažo. Da pa bi ustvarili kar se da podobne pogoje kot jih imajo v bioplinarni, smo v vseh nastavitvah uporabljali inokulum, kakršnega uporabljajo v bioplinarni Draženci. Med samim procesom anaerobne digestije smo nato merili količino sproščenega bioplina in merili množinski delež metana in CO2 ter razgradnjo substratov.
Dobljene rezultate smo ekstrapolirali na industrijsko merilo in izvedli primerjalno ekonomsko analizo stroškov uporabe vhodnih surovin. Tako iz vidika proizvodnje bioplina kot tudi iz ekonomskega vidika smo dobili obetajoče rezultate. Opazili smo, da že delna zamenjava silaže s tržno cenejšo koruzno slamo prinese znatne izboljšave ne samo iz vidika proizvedene količine bioplina, ampak tudi iz vidika stroškov surovin.
Ključne besede: Anaerobna digestija, bioplin, koruzna slama, koruzna silaža
Objavljeno v DKUM: 22.11.2017; Ogledov: 1854; Prenosov: 83
Celotno besedilo (2,74 MB) |
10. Vpliv dejavnikov na spreminjanje pH vrednosti v procesu anaerobne digestijeBarbara Smonkar, 2017, diplomsko delo Opis: Učinkovitost anaerobne digestije je odvisna od nekaterih ključnih parametrov. Zelo pomembno je, da ustvarimo optimalne pogoje za anaerobne mikroorganizme. Vrednost pH znatno vpliva na rast metanogenih mikroorganizmov in na razkroj nekaterih komponent, pomembnih za proces anaerobne digestije. S sprotnim merjenjem pH-ja lahko s pomočjo različnih dejavnikov dosežemo optimalne pogoje in s tem večjo proizvodnjo bioplina.
V diplomskem delu ugotavljamo vplive različnih dejavnikov na spreminjanje pH vrednosti v procesu anaerobne digestije, kot so različni substrati in njihova razmerja, dodatek pufra, dodatek apna ali sode bikarbone in temperaturni šok. Za substrate smo uporabili blato čistilnih naprav, perutninski gnoj s steljo, koruzno silažo in glicerol. Spremljali smo pH vrednost v procesu ter ugotavljali pri katerih razmerjih surovin se pH vrednost nahaja izven optimalnega območja. S pomočjo eksperimentov smo skušali doseči in vzdrževati optimalen pH ter preprečiti zakisanost. To smo storili z dodatkom pufra na začetku poizkusa ter z dodatkoma apna oz. sode bikarbone, ko je vrednost pH padla pod 6,5. S tem smo dosegli, da je bil pH v optimalnem območju in posledično smo dobili izboljšano proizvodnjo bioplina. Po 30 dneh se je najbolje izkazala soda bikarbona, s katero smo dosegli več kot 6-kratno proizvodnjo bioplina glede na mešanico brez dodane sode bikarbone. Tudi dodatek apna je izboljšal proizvodnjo bioplina, vendar je bila proizvodnja bioplina precej manjša v primerjavi z mešanico, kjer smo dodali sodo bikarbono. Na koncu procesa anaerobne digestije (po 62 dneh) razlika med prostorninami bioplina teh mešanic ni več vidna. Prostornina bioplina je skoraj pri vseh mešanicah enaka in povprečno znaša 1616 mL.
Ključne besede: anaerobna digestija, pH vrednost, vpliv dejavnikov, proizvodnja bioplina
Objavljeno v DKUM: 07.11.2017; Ogledov: 1655; Prenosov: 84
Celotno besedilo (2,38 MB) |
