| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Stabilnost inkapsulirane hrenove peroksidaze
Mitja Macur, 2020, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je obsegal pripravo imobilizirane hrenove peroksidaze (HRP), in sicer inkapsulirane v obliki alginatnih kroglic, določanje preostale aktivnosti inkapsulirane HRP ter določanje aktivnosti inkapsulirane HRP po skladiščenju pri temperaturah -18 °C, 4 °C, 22 °C in 30 °C. Encim HRP smo inkapsulirali v natrijev alginatni hidrogel z metodo ionotropnega geliranja v raztopini kalcijevega klorida (CaCl2) v obliki sferičnih kroglic. Vzorce kroglic z inkapsulirano HRP smo razdelili na 2 dela ter jih skladiščili v natrijevem acetatnem pufru (pH = 7,8) in na suhem v petrijevki. Rezultate smo primerjali s preostalo aktivnostjo HRP v raztopini in ovrednotili vpliv in način skladiščenja na aktivnost inkapsulirane HRP z izbranim nosilcem. Ugotovili smo nezanemarljiv vpliv alginatnega nosilca na preostalo aktivnost HRP. Rezultati kažejo, da alginatni nosilec učinkovito izboljša aktivnost HRP, medtem ko podaljšanja uporabnosti nismo potrdili. Inkapsulirani HRP v pufru se preostala aktivnost pri temperaturah skladiščenja -18 °C in 4 °C s časom povečuje in je v začetku nižja od preostale aktivnosti HRP, skladiščene pri višji temperaturi. Kot najbolj primeren način se izkaže skladiščenje inkapsulirane HRP v pufru, četudi smo potrdili njeno uhajanje iz alginatnih kroglic.
Ključne besede: imobilizacija, hrenova peroksidaza, inkapsulacija, natrijev alginat, encimska aktivnost
Objavljeno: 09.11.2020; Ogledov: 251; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (2,55 MB)

2.
Enkapsulacija antibiotikov v porozne polimerne strukture
Maja Gračner, 2020, diplomsko delo

Opis: Porozni polimerni materiali se čedalje bolj pojavljajo kot predmet preučevanja v različnih študijah, saj kažejo velik potencial pri nadzorovanem sproščanju zdravil in v drugih biomedicinskih aplikacijah. Predvsem se proučujejo lastnosti hidrogelov iz biorazgradljivih polimerov, ki so primerni za uporabo v človeškem organizmu. V diplomski nalogi smo poskusili razviti pH senzitivni porozni material, hidrogel iz biorazgradljivih polimerov za kontrolirano sproščanje antibiotikov. Sintetizirali smo dva različna hidrogela oz. polimerne mreže, ju posušili s pomočjo liofilizacije in proučevali njune lastnosti z različnimi metodami. Nastale polprepustne polimerne mreže (semi-IPN) smo pridobili iz hitozana in mešanice hitozana ter alginata (50:50) s polivinil pirolidonom (PVP) in glutaraldehidom. Vezi znotraj hidrogela smo okarakterizirali s pomočjo Fourierjeve infrardeče spektroskopije (FTIR). Porozna materiala s hitozanom ter s hitozanom/alginatom smo med sabo primerjali glede na površinsko morfologijo (ESEM analiza), kinetiko nabrekanja odvisno od pH, degradacijo in delež topnosti, kontaktni kot ter poroznost. V drugem koraku smo med sintezo hidrogelov homogeno dodali še aktivno učinkovino ciprofloksacin. Proučevali smo sproščanje antibiotika v odvisnosti od časa ter primerjali rezultate obeh hidrogelov. Liofilizirani hidrogeli z visoko poroznostjo so pokazali velik vpliv pH na lastnosti nabrekanja, nizki kontaktni koti pa na hidrofilno naravo hidrogelov. Rezultati so v kislih pogojih pokazali povečan delež nabrekanja, kar lahko pripišemo protonaciji primarne amino skupine hitozana in karboksilne skupine alginata. Pri sproščanju smo najboljše pogoje zaznali pri pH 1,5, kjer se je sprostilo okrog 55 % ciprofloksacina v 2 urah. Liofilizirani hidrogeli iz hitozana/alginata so pokazali malce boljše rezultate pri sproščanju, vendar bi v prihodnosti oba lahko služila kot potencialna kandidata za dostavo aktivnih učinkovin v kislih pogojih.
Ključne besede: hidrogel, pH-senzitiven, liofilizacija, hitozan, alginat
Objavljeno: 24.09.2020; Ogledov: 217; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (4,84 MB)

3.
Novi kompoziti nanodelcev Fe2O3 in polimernih nosilnih materialov- razširjanje možnosti biomedicinske uporabe
Tina Rajh, 2018, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je priprava biokompatibilnih nanodelcev Fe2O3 s primerno magnetizacijo in Curiejevo temperaturo (Tc). V prvi fazi smo sintetizirati magnetne Fe2O3 nanodelce s pomočjo soobarjanja in jih nato oblekli še s siliko. Nato smo s pomočjo rentgenske praškovne difrakcije (XRD) ter z metodo Fourierjeve transformirane infrardeče spektroskopije (FTIR) analizirali kemijsko sestavo sintetiziranih nanodelcev ter kasneje z metodo dinamičnega sipanja svetlobe (DLS) in z uporabo transmisijskega elektronskega mikroskopa (TEM) preverili ali so delci oblečeni s siliko ter tako primerni za nadaljne delo. S termogravimetrično metodo (TGA) smo določili Curiejevo temperaturo (Tc) ter opazovali kako se spreminja masa delcev s časom po termičnem razkroju. V naslednji fazi smo pripravljali tanke filme na osnovi alginata z vgrajenimi nanodelci Fe2O3 in modelne zdravilne učinkovine (ZU) lidokaina (LID), pogosto uporabljen lokalni anestetik. Tanke filme smo pripravili na dva različna načina in sicer na:  In situ način: nanodelce smo prelili z raztopino učinkovine v etanolu.  Ločeno vgrajevanje nanodelcev in učinkovine lidokaina v tanke filme. Tanke filme smo pripravili v treh slojih s pomočjo »spin- coating« metode. Nato smo s pomočjo UV-VIS spektrofotometra spremljali sproščanje zdravilne učinkovine (ZU) lidokaina. Sproščanje je potekalo 24 ur v Francovih difuzijskih celicah. Dokazali smo, da je sproščanje zdravilne učinkovine bilo uspešno ter da s koncentracijo vgrajene zdravilne učinkovine v tanke filme lahko vplivamo tudi na sproščanje zdravilne učinkovine. S pomočjo uporabljenih metod smo dokazali, da so pripravljeni delci primerni za nadaljnje preskušanje v smeri biomedicinskih aplikacij, še posebej na področju zdravljenja raka ali kot kontrastna sredstva.
Ključne besede: nanodelci, Fe2O3, soobarjanje, lidokain, alginat, Curiejeva temperatura
Objavljeno: 04.03.2019; Ogledov: 588; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (2,23 MB)

4.
Večslojne medicinske matrice z modificiranim sproščanjem pentoksifilina za zdravljenje kronične venozne razjede
Jan Stana, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Kronične rane predstavljajo velik socialno-ekonomski problem v zahodnem svetu. Eno najpomembnejših vrst kroničnih ran predstavlja kronična venozna razjeda, ki je odgovorna za okoli 80% vseh kroničnih razjed. Nova histo-patološka spoznanja so pokazala, de je lokalno, kronično vnetje v veliki meri odgovorno za patološke procese, ki vodijo do nastanka razjede kot tudi do upočasnjenega procesa celjenja. V tej študiji je predstavljen nov možen pristop k terapiji kronične venozne razjede, ki temelji na lokalnem dajanju potentne protivnetne zdravilne učinkovine, pentoksifilin (PTX). V ta namen so bile razvite ne-toksične polisaharidne večslojne medicinske obloge iz hitozana in alginata, ki zraven nadzorovanega sproščanja zdravilne učinkovine, že same pozitivno vplivajo na potek celjenja kroničnih ran. V okviru razvoja in optimizacije postopkov priprave omenjenih medicinskih oblog so bili pripravljeni in okarakterizirani najprej 2D modelni večslojni nosilni materiali, ter nato še obložena 3D alginatna koprena. S pomočjo različnih analiznih metod, smo dokazali uspešno pripravo večslojnih medicinskih oblog z dodanim PTX. Z analizo in vitro sproščanja je bilo pokazano, da tako pripravljene medicinske obloge omogočajo nadzorovano, dvo-stopenjsko sproščanje vodotopnega PTX. S pomočjo študij na humanih kožnih celicah smo pokazali biokompatibilnost večslojnih matric z dodatkom PTX. Za konec smo na osnovi eksperimenta na humanih monocitih potrdili tudi, da so pripravljene večslojne medicinske obloge preko delovanja PTX, uspešno zavrle sproščanje TNF-alfa, ki je ključen vnetni mediator pri kroničnih venoznih razjedah.
Ključne besede: Kronična venozna rana, vnetje, pentoksifilin, hitozan, alginat
Objavljeno: 10.10.2018; Ogledov: 756; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (3,59 MB)

5.
Mešanice polisaharidno/sintetičnih gostil v reaktivnem tisku
Mateja Vrblač, Sonja Šostar-Turk, 2000, izvirni znanstveni članek

Opis: Uporaba sintetičnih gostil daje odlično globino barvnih tonov v reaktivnem tisku in hkrati predstavlja tudi zanimivo alternativo alginatom, ki se uporabljajo danes. Za uporabo teh sistemov je zelo pomembno dobiti natančne informacije o občutljivosti na strižno hitrost in na elektrolite. Viskozne in viskoelastične lastnosti tiskarskih barvnih gošč iz alginatnih in sintetičnih gostil ter njihovih mešanic smo raziskovali in primerjali z rezultati tiska. Ugotovili smo, da občutljivost sintetičnih gostil na elektrolite lahko uravnavamo z dodatkom alginata. Mešanice gostil kažejo lastnosti med sintetičnimi in alginatnimi gostili in predstavljajo zanimivo alternativo.
Ključne besede: tekstilna industrija, tiskanje tekstilij, reaktivna barvila, alternativna gostila, alginat, poliakrilat, lastnosti gostil, kakovost odtisov, reologija, barvna metrika
Objavljeno: 31.08.2017; Ogledov: 509; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (904,48 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
Uporaba alginatnih nosilcev za odstranjevanje onesnažil iz vode
Nina Ribič, 2016, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bilo odstranjevanje fosfatnih ionov iz vode z adsorpcijo na sintetizirane nosilce ter primerjava učinkovitosti med alginatnimi nosilci z dodatkom PVA ter imobiliziranimi maghemitnimi nanodelci v alginatnih nosilcih z dodatkom PVA. Tako smo s spreminjanjem različnih parametrov (čas absorpcije, količina nosilcev, količina vezanih maghemitnih nanodelcev, oblika posode) proučevali učinkovitost odstranjevanja fosfatnih ionov z obema vrstama alginatnih nosilcev s PVA. Rezultati odstranjevanja fosfatnih ionov iz vode z obema vrstama nosilcev so pokazali učinkovitost tako maghemitnih PVA- alginatnih nosilcev kot PVA- alginatnih nosilcev brez nanodelcev. Po 20 minutah smo dosegli z 3,94 g maghemitnih PVA- alginatnih nosilcev znižanje koncentracije fosfatnih ionov za 40,3 %, s 3,51 g PVA- alginatnih nosilcev brez maghemitanih nanodelcev pa le 21,5 %. Po 24 urah smo dosegli najvišje znižanje koncentracije fosfatnih ionov v obeh primerih, in sicer 98,5 % z maghemitnimi nanodelci ter 97,9 % brez njih.
Ključne besede: fosfor, fosfati, maghemit, nanodelci, PVA, alginat
Objavljeno: 29.09.2016; Ogledov: 664; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (1,92 MB)

7.
Različne tehnike imobilizacije encima ß-galaktozidaze
Lucija Križnik, 2016, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je primerjava kemijske in fizikalne metode imobilizacije encima ter imobilizacije encima brez nosilca, tj. v tako imenovane zamrežene encimske skupke. Za imobilizacijo smo uporabili encim ß-galaktozidazo, kateri razgrajuje disaharid laktozo na monosaharida, glukozo in galaktozo. V okviru magistrske naloge smo uspešno sintetizirali magnetne nanodelce maghemita, katere smo funkcionalizirali z aminoorganosilani in hitozanom. Encim smo kovalentno vezali na aminosilanske ter hitozanske magnetne nanodelce maghemita. Preizkusili smo tudi ujetje encima v netopnem gelu, za kar smo uporabili natrijev alginat. Uspešno smo sintetizirali tudi zamrežene encimske skupke. Encim smo oborili v zamrežene encimske skupke in z dodatkom mrežnih povezovalcev in stabilizacijskih proteinov med postopkom optimirali aktivnost encima. Primerjalno z vsemi tremi tehnikami imobilizacije encima ß-galaktozidaze se je kot najmanj uspešna izkazala ujetje encima v natrijevem alginat. Sledi sinteza zamreženih encimskih skupkov ter kovalentna vezava encima na aminosilanke in hitozanske magnetne nanodelce maghemita. Oba načina imobilizacije sta se izkazala kot zelo dobra izbira imobilizacije ß-galaktozidaze.
Ključne besede: ß-galaktozidaza, zamreženi encimski skupki, magnetni nanodelci maghemita, natrijev alginat, mrežni povezovalec
Objavljeno: 04.04.2016; Ogledov: 1234; Prenosov: 168
.pdf Celotno besedilo (2,77 MB)

8.
Polisaharidni aerogeli za izboljšanje biodostopnosti v vodi slabo topnih substanc
Maja Gračnar, 2015, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil sintetizirati štiri različne aerogele iz guarja, ksantana, alginata in nizkometiliranega pektina. Da smo dobili gel, smo uporabili direktno metodo geliranja v etanolu, v katerem smo raztopili tudi aktivno substanco nifedipin, ki se je tako vezala na pripravljene gele. Gele smo nato superkritično sušili s CO2. Ker v superkritičnem območju obstaja le ena faza in zaradi tega ni površinskih napetosti, ki bi povzročile krčenje por v gelu, se struktura gela ne poruši. Po tem, ko so spet doseženi normalni pogoji, pa je CO2 ponovno v plinastem stanju. Dobljeni aerogeli so zaradi visoke poroznosti in velike specifične površine primerni za nosilce aktivnih substanc in nadaljnje kontrolirano sproščanje. So tudi netoksični, biokompatibilni in biorazgradljivi, zaradi česar so prijazni tako človeku kot tudi okolju. Po superkritičnem sušenju smo z in vitro testi sproščanja preverjali, kako se iz nosilcev sprošča aktivna substanca v različnih simuliranih prebavnih tekočinah. Ugotovili smo, da se je aktivna substanca iz alginatnega in pektinskega aerogela sprostila že po petih urah, med tem ko se je iz guarjevega in ksantanskega aerogela tudi po 24 h sprostila minimalna količina aktivne substance. Po končanem eksperimentalnem delu smo določili še kinetični model sproščanja.
Ključne besede: aerogel, ksantan, guar, pektin, alginat, nifedipin
Objavljeno: 30.10.2015; Ogledov: 773; Prenosov: 90
.pdf Celotno besedilo (1,99 MB)

9.
VPLIV PROCESNIH PARAMETROV NA LASTNOSTI ALGINATNIH AEROGELOV
Jan Štos, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo raziskovali vpliv procesnih parametrov na lastnosti alginatnih aerogelov. Aerogele smo pripravljali s pomočjo sol-gel postopka. Pri tem procesu lahko spreminjamo vrsto alginata, zamreževalca ter čas zamreževanja. Ti parametri nato vplivajo na specifično površino, velikost por in ostale lastnosti aerogelov. V našem primeru smo uporabili tri vrste alginata ter štiri vrste alkohola (metanol, etanol, propanol, n-butanol). Alginat smo gelirali 1h in 24 h da smo preverili vpliv časa geliranja na lastnosti aerogelov. Za našo raziskavo smo uporabili alginat, ki je naravni polisaharid in se nahaja v rjavih algah. Sol-gel proces je postopek pri katerem pripravimo raztopino polisaharida, ki ga zamrežimo, bodisi kemijsko ali fizikalno, ter tako dobimo mokri gel. V našem primeru je alginat geliral v prisotnosti alkohola. Dobljeni gel zato imenujemo alkogel. Alkohol iz alkogela odstranimo s superkritičnim sušenjem s CO2. Po sušenju smo aerogelu izmerili specifično površino, velikost por in toplotno prevodnost. S spreminjanjem procesnih parametrov so bile karakteristike aerogelov pričakovano drugačne. Geliranje v metanolu in etanolu je bilo uspešno, medtem ko v prisotnosti propanola in n-butanola stabilni gel ni nastal. Najboljše lastnosti aerogelov, vključno z najvišjo specifično površino smo dobili pri geliranju v metanolu z uporabo visoko viskoznega alginata.
Ključne besede: aerogel, alginat, alkohol, procesni parametri, superkritično sušenje
Objavljeno: 29.10.2015; Ogledov: 1172; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (1,92 MB)

10.
PRIPRAVA BIORAZGRADLJIVIH AEROGELOV ZA POTENCIALNE FARMACEVTSKE APLIKACIJE
Mitja Štumpf, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo sintentizirali biorazgradljive aerogele, pripravljene iz pektina, alginata in mešanice pektin-alginat (1:1). Aerogeli so visoko porozni materiali, ki se zaradi svojih lastnosti lahko uporabljajo tudi kot potencialni nosilci aktivnih substanc. Aerogele sintentiziramo po sol-gel postopku z različnimi načini zamreženja. V našem delu smo uporabili fizikalno zamreženje z divalentnimi ioni. Preverjali smo vpliv različnih ionov (Zn2+, Ca2+ in Sr2+) na končno morfologijo aerogela in tudi na sproščanje aktivne substance. Kot modelno substanco smo uporabili diklofenak natrij. Sintentizirali smo devet tipov aerogelov. Karakterizirali smo jih s FTIRom, plinsko adsorpcijo ter preverjali njihovo nabrekanje v simulirani želodčni in prebavni tekočini. Z in-vitro testi sproščanja smo preverjali sproščanje substance. Glede na morfologijo in sproščanje substance smo ugotovili, da so najbolj primerni pektinski aerogeli, zamreženi s cinkom. Z njimi smo dobili najbolj kontrolirano sproščanje substance, v eni uri se je sprostilo okrog 40 %, v 7 h pa več kot 80 %. Potencialni nosilci bi lahko bili tudi alginatni aerogeli, zamreženi s cinkom, ki imajo podobne karakteristike kot pektinski. Kot najslabši so se izkazali aerogeli zamreženi s kalcijem.
Ključne besede: Pektin, alginat, aerogel, diklofenak natrij, biorazgradljivost
Objavljeno: 26.09.2014; Ogledov: 1343; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (29,02 MB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici