1. Določevanje vpliva multivalentnih fosfatnih in sulfonatnih pomožnih snovi na agregacijo proteinov za uporabo v biofarmacevtskih izdelkihTjaša Krepek, 2024, diplomsko delo Opis: V zadnjih desetletjih se je biofarmacevtska industrija osredotočila na razvoj bioloških zdravil. Večinoma gre za kompleksne beljakovinske molekule, ki so zahtevne in drage za izdelavo ter imajo omejen rok uporabe, ki je posledica nestabilnosti samih beljakovin. Na nestabilnost proteinov in agregacijo lahko vplivamo z dodatkom malih molekul in pomožnih snovi kot so površinsko aktivne snovi, pufri, sladkorji, soli itd., ki se na protein neposredno vežejo in ga tako stabilizirajo. Dosedanje raziskave so že preučile vpliv adenozin tripolifosfata in tripoli fosfata na agregacijo biofarmacevtskih proteinov, zato smo v diplomskem delu preučili še vpliv petih drugih že priznanih fosfatnih ionov in za primerjavo izbrali še deset ATP- ju podobnih sulfonatnih spojin, saj so polifosfati nagnjeni k hidrolizi in posledično niso primerni za uporabo kot pomožne snovi. Uporabili smo modelni protein lizocim kokošjega beljaka ter preverjali vpliv pomožnih snovi pri različnih koncentracijah na kinetiko agregacije proteina, ki smo jo spremljali z UV- Vis spektrometrijo. S pomočjo UV-Vis spektrometrije smo opravili tudi presejalni test pomožnih snovi na agregacijo proteina in izračunali delež monomernega proteina. Ugotovili smo, da fosfatne pomožne snovi in večina sulfonatnih učinkovito zaščitijo in stabilizirajo protein in ga tako zaščitijo pred agregacijo kot je ta podvržen temperaturnemu stresu ter ga zaščitijo pred agregacijo v daljšem časovnem obdobju, prav tako tudi zmanjšajo delež monomernega proteina v vzorcu. Preverili smo tudi vpliv pomožnih snovi na agregacijo delno razvitih beljakovin, kar smo dosegli z dodatkom ditiotreitola ali DTT, ki cepi disulfidne mostičke v beljakovini. V povprečju se je izkazalo, da dajejo boljše rezultate fosfatne pomožne snovi in ne sulfonatne. Najboljše rezultate sta med pomožnimi snovmi dala ATP in TPP, preostale pomožne snovi pa dale primerljive rezultate.
Ključne besede: protein, agregacija, pomožne snovi, fosfati, sulfonati, fazni diagram
Objavljeno v DKUM: 01.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 13
 Celotno besedilo (4,50 MB) |
2. Vpliv diklofenaka na krvavitev, funkcijo trombocitov in porabo opiatov po premostitvi venčnih arterijIrena Osojnik, 2019, doktorska disertacija Opis: Po srčni operaciji učinkovita analgezija prepreči bolnikovo neugodje ter zmanjša obolevnost in dolžino hospitalizacije ter tako zmanjša stroške zdravljenja. Vodenje anestezije po srčni operaciji je multimodalni pristop in eden od pristopov je dodajanje nesteroidnega antirevmatika opiatnemu analgetiku. Nesteroidni antirevmatiki zmanjšajo porabo opiatov po operaciji in njihove stranske učinke. Uporaba nesteroidnih antirevmatikov lahko vpliva na krvavitev, moti ledvično funkcijo in povzroči možne ishemične dogodke.
Z našo raziskavo smo nameravali ugotoviti, ali diklofenak zmanjša porabo opioidov in njihovih stranskih učinkov. Prav tako smo ugotavljali vpliv diklofenaka na krvavitev in funkcijo trombocitov po premostitvi venčnih arterij z uporabo zunajtelesnega krvnega obtoka.
Izvedli smo kontrolirano randomizirano raziskavo, v katero je bilo zajetih 72 bolnikov. Razdelili smo jih v dve skupini. Skupina, ki je dobila diklofenak, je dobila 75 mg tega zdravila v obliki Neodolpasse v 250 ml infuziji v dveh odmerkih, prvega tri ure po operaciji in naslednjega po 12 urah. Skupina, ki ni dobila diklofenaka (kontrolna skupina), je dobila 250 ml fiziološke raztopine. Obe skupini sta dobili za analgezijo opioidni analgetik Dipidolor (piritramid) 5 mg na 8 ur in vmes po potrebi do zadovoljive analgezije. Pri bolnikih smo spremljali porabo opioidov, teste strjevanja krvi, funkcijo trombocitov in krvavitev ter porabo krvnih pripravkov po operaciji. Dodatno smo spremljali tudi morebitni porast vrednosti sečnine, kreatinina in troponina. Za analizo smo uporabili ustrezne statistične teste in p < 0,05 smo vzeli kot mejo statistične značilnosti.
Z našo raziskavo pri bolnikih, ki so dobili diklofenak, nismo ugotovili manjše porabe opioidnih analgetikov po srčni operaciji in manj stranskih učinkov opioidov. Pri bolnikih, ki so dobili diklofenak, nismo ugotavljali krajšega časa do odstranitve dihalne cevke, hitrejšega odpusta iz enote intenzivne terapije in bolnišnice. Pri ugotavljanju testov funkcije trombocitov nismo ugotavljali motene agregacije trombocitov v skupini, ki je dobila diklofenak. Prav tako skupina z diklofenakom ni imela povečane krvavitve in povečane porabe krvnih pripravkov v zgodnjem pooperativnem obdobju.
Ključne besede: srčna kirurgija, premostitev venčnih arterij, zunajtelesni krvni obtok, nesteroidna protivnetna zdravila, diklofenak, agregacija trombocitov, krvavitev po srčni operaciji, pooperativna analgezija
Objavljeno v DKUM: 14.01.2020; Ogledov: 1864; Prenosov: 228
Celotno besedilo (1,64 MB) |
3. Inhibicija samo-replikacije proteinskih fibrilovSamo Curk, 2018, magistrsko delo Opis: Proteinski fibrili nastanejo z agregacijo delno zvitih proteinov in so odgovorni ali pomembno vplivajo na mnogo hudih človeških bolezni, kot sta Alzeimerjeva ali diabetes tipa II. Samo-replikacija fibrilov je proces, v katerem obstoječi proteinski fibrili katalizirajo nastanek novih fibrilov na način, da ponudijo vezavno površino, kjer se proteini lažje srečajo in agregirajo. To prispeva k naglem in eksponentnem napredovanju bolezni. V magistrski nalogi predstavimo Monte Carlo simulacije računalniškega modela agregacije, v katerega vpeljemo inhibitorje. To so delci, ki se lahko vežejo na površino fibrilov in tako inhibirajo oziroma upočasnijo proces samo-replikacije. Takšen način inhibicije se izkaže za zelo učinkovit, ampak zaradi odbojne interakcije med delci naletimo tudi na pojav makromolekularnega gnečenja, ki povzroči, da se pri določeni pokritosti površine s proteini hitrost samo-replikacije poveča. Edinstven deskriptor hitrosti replikacije najdemo v povprečni velikosti skupka na površino vezanih proteinov, ki nosi informacijo o celotni porazdelitvi agregacijskih skupkov. Predstavimo teorije, ki uspešno razložijo vse značilnosti opažanega obnašanja. S pomočjo mrežnega modela napovemo, katere interakcije med delci na površini imajo največji inhibicijski potencial.
Ključne besede: agregacija amiloidov, samo-sestavljanje proteinov, inhibicija, ra\v cunalni\v ske simulacije, metoda Monte Carlo, nukleacijski mehanizem, gne\v cenje makromolekul, krajina proste energije, statisti\v cna mehanika, mehka snov, fizikalna kemija
Objavljeno v DKUM: 20.11.2018; Ogledov: 1185; Prenosov: 121
Celotno besedilo (10,23 MB) |
4. Konstruiranje naprave za zbiranje in kontrolo farmacevtskih škatlicTadej Umek, 2018, magistrsko delo Opis: V delu je opisan postopek konstruiranja naprave za zbiranje in kontrolo škatlic v farmacevtski industriji s pomočjo programskega paketa SolidWorks. Na kratko je opisano področje delovanja naprave, čemur sledi naročnikov zahtevnik. V delu so prikazani preračuni za najpomembnejše elemente naprave, ki so podkrepljeni s tabelami in grafi, na podlagi katerih smo le-te tudi izbrali. Nekaj besed je namenjenih tudi zaščitnim elementom, senzorjem in elektromotorjem. Na koncu dela so opisani še postopki izdelave tehniške dokumentacije, sestava naprave in njeno testiranje.
Ključne besede: konstruiranje, farmacija, agregacija, serializacija, elektromotor
Objavljeno v DKUM: 30.08.2018; Ogledov: 1118; Prenosov: 204
Celotno besedilo (4,85 MB) |
5. Klinična uporabnost biokemijskih označevalcev in testa agregacije trombocitov pri ishemični možganski kapiMarija Menih, 2017, doktorsko delo/naloga Opis: Visoki nivoji VWF so bili napovedniki tako teže možganske kapi kot tudi slabega kliničnega izhoda, ne pa podvrste IMK. VWF bi lahko služil kot prognostični napovednik kliničnega izhoda pri IMK.
Nivoji DD, FG in HC niso bili povezani s podvrsto IMK, ne s težo možganske kapi in ne s kliničnim izhodom, zato DD, FG in HC nimajo pomembne diagnostične vrednosti za določeno vrsto IMK ali prognostične vrednosti za klinični izhod po IMK.
Visoki nivoji NT-proBNP so bili povezani s kardioembolično IMK ter s težo možganske kapi, ne pa tudi s slabim kliničnim izhodom, zato bi lahko NT-proBNP služil kot diagnostični napovednik za kardioembolično IMK.
Merjenje AT je koreliralo z jemanjem aspirina, kar pa ni imelo kliničnega pomena; kljub nizki AT so bolniki utrpeli IMK. Nivoji AT niso bili napovedniki podvrste IMK, teže kapi ali slabega kliničnega izhoda.
Z multivariatno regresijsko analizo s posplošenim linearnim modelom smo ugotovili, da so med BKO in AT edini pomembni napovedniki:
1. kardioembolične IMK: NT-proBNP;
2. za težo kapi, ocenjeno z NIHSS: NT-proBNP in VWF:Ag;
3. za klinični izhod, ocenjen z MRL: VWF:Ag.
Ključne besede: akutna ishemična možganska kap, TOAST klasifikacija, biokemijski označevalci, agregacija trombocitov, NIHSS, MRL
Objavljeno v DKUM: 21.08.2017; Ogledov: 1878; Prenosov: 151
Celotno besedilo (4,39 MB) |
6. Difuzijsko omejena agregacijaSaša Harkai, 2014, diplomsko delo Opis: V diplomskem seminarju obravnavamo difuzijsko omejeno agregacijo. Predstavimo matematični model, s katerim generiramo agregate, ki jih karakteriziramo s parametri, kot so število delcev, temperatura, velikost delcev, razdalja med robom in agregatom ter jakost zunanjega polja. Prikažemo vpliv različnih parametrov na kvalitativne lastnosti agregatov s poudarkom na fraktalni strukturi.
Ključne besede: difuzijsko omejena agregacija, model brez mreže, Brownovo gibanje, fraktal, fraktalna dimenzija
Objavljeno v DKUM: 22.10.2014; Ogledov: 3998; Prenosov: 237
Celotno besedilo (1,85 MB) |
7. VPLIV TEMPERATURE NA KRITIČNO MICELNO KONCENTRACIJO IONSKIH IN NEIONSKIH SURFAKTANTOVGregor Uhan, 2013, diplomsko delo Opis: Namen diplomskega dela je določiti kritično micelno koncentracijo (CMC) za kationski surfaktant (trimetil-tetradecilamonijev klorid-TTSCl) in za neionski surfaktant Triton-X-100 pri standardnih pogojih in preučiti vpliv temperature na CMC. Kot topilo smo uporabili Milli-Q vodo. Pri tem smo se osredotočili na dve temperaturni območji. In sicer za kationski surfaktant je bilo območje od 288 K do 313 K, medtem ko za neionskega od 283 K do 313 K. Za vsakega posebej smo uporabili različni metodi: klasično konduktometrično metodo (kationski surfaktant) in metodo površinske napetosti (neionski surfaktant).
S pomočjo le-teh smo za kationski surfaktant dobili odvisnost v obliki 'črke U' ter linearno padajočo odvisnost za neionski surfaktant, tako kot je v skladu z literaturo. Na koncu smo izračunali termodinamske količine: spremembo entalpije micelizacije (ΔH_mic^°), spremembo entropije micelizacije (ΔSmic) in spremembo Gibbsove energije (ΔG_mic^°). Pri tem smo vse tri količine za ionski surfaktant izračunali na dva različna načina in sicer v primeru, kjer se upošteva vpliv temperature na stopnjo disociacije protiiona (β) in kadar se ta vpliv lahko zanemari, če je sprememba β majhna. Za neionski surfaktant smo uporabili enačbe za izračun termodinamskih količin, pri čemu se stopnja disociacije proti-iona ne upošteva, saj neionski surfaktanti ne disociirajo.
V obeh primerih smo ugotovili, da je proces micelizacije spontan saj je prosta Gibbsova energija micelizacije (ΔG_mic^°) negativna, medtem ko za ostali termodinamski količini lahko povemo, da sta bistveno drugačni, kar nam nakazujejo rezultati v tabelah.
Ključne besede: surfaktant, kritična micelna koncentracija (CMC), kationski surfaktant trimetil-tetradecilamonijev klorid (TTSCl), Neionski surfaktant (Triton-X-100), termodinamika micelizacije, agregacija, električna prevodnost, površinska napetost.
Objavljeno v DKUM: 04.11.2013; Ogledov: 3476; Prenosov: 351
Celotno besedilo (2,50 MB) |
8. |
