| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 53
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
41.
ADSORPCIJA IN DESORPCIJA NEKATERIH NARAVNIH SPOJIN NA RAZLIČNE ADSORBENTE
Zlatka Cafuta Prevolšek, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je bil izveden proces adsorpcije in desorpcije različnih komponent: (benzojske kisline, oleinske kisline, estra oleinske kisline in kvercetina) na različne nosilce. Uporabili smo naslednje nosilce: silikagel, neusilin, aerogel hidrofilen SiO2, aerogel hidrofoben MTMS 07, Amberlite IRA 420, Amberlite XAD 16. Proces adsorpcije in desorpcije je bil izveden s klasično kolonsko kromatografijo. Adsorpcijo in desorpcijo smo izvajali pri sobni temperaturi in pretoku 1 ml/min. Maso adsorbirane in desorbirane komponente smo določili z gravimetrično metodo. Z raziskovanjem smo ugotovili, da se komponente različno vežejo na adsorbent. Masa adsorbirane in desorbirane komponente je odvisna od izbire komponente, topila, časa ter pretoka. Dokazali smo, da ima vsaka komponenta različne lastnosti glede na nosilec. Za benzojsko kislino smo dokazali, da je za adsorpcijo najprimernejši izmenjevalec amberlit IRA 420, za desorpcijo pa amberlit XAD 16. Za oleinsko kislino smo dokazali, da je prav tako za adsorpcijo najprimernejši ionski izmenjevalec Amberlite IRA 420, za desorpcijo pa Amberlite XAD 16. Za ester oleinske kisline smo dokazali, da je za adsorpcijo najprimernejši ionski izmenjevalec silikagel, za desorpcijo pa Amberlite IRA 420. Za kvercetin smo dokazali, da je za adsorpcijo najprimernejši izmenjevalec Amberlite IRA 420, za desorpcijo pa silikagel. Dokazali smo tudi, da bi za kvercetin morali izboljšati tehniko izvedbe adsorpcije, pri desorpciji pa izbrati druga topila.
Ključne besede: adsorpcija, desorpcija, benzojska kislina, oleinska kislina, ester oleinske kisline, kvarcetin
Objavljeno: 14.10.2016; Ogledov: 839; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (1,80 MB)

42.
PRIMERJAVA UČINKOVITOSTI RAZLIČNIH MAKROZAMREŽENIH POLIMERNIH XAD ADSORBENTOV PRI ADSORPCIJI VANKOMICINA
Roman Jankovič, 2016, diplomsko delo

Opis: Vankomicin je antibiotik, ki se uporablja v preventivi ter za zdravljenje okužb z bakterijami. Iz več razlogov velja za zdravilo zadnje izbire. Eden izmed njih je tudi je tudi ta, da so pri prvih preskušanjih zdravila uporabljali nezadostno prečiščeno učinkovino. To pa se je pri pacientih odrazilo v obliki škodljivega vpliva na sluh in ledvica. Vankomicin pridobivamo s fermentacijskim postopkom. Sledi proces izolacije, s katerim odstranimo nečistote kot so barvila in anorganske soli. Izolacijski proces izvajamo v več stopnjah, ena od njih je adsorpcija na makro zamreženi polimerni adsorbent Amberlite XAD 16N, ki je kot stacionarna faza vgrajen v adsorpcijske kolone. Ob vgradnji dodatne adsorpcijske kolone, ki je konstrukcijsko enaka obstoječim napravam, smo adsorpcijsko kolono napolnili s standardno stacionarno fazo makro zamreženim polimernim adsorbentom Amberlite XAD 16N proizvajalca Rohm and Haas. Adsorbent smo pripravili za adsorpcijo po enakem postopku kot v obstoječih adsorpcijskih kolonah. Temu pa je sledil poskusen proces adsorpcije aktivne farmacevtske učinkovine, odstranitev nečistoč in desorpcija prve. Vendar pa z nadaljnjimi stopnjami odstranjevanja nečistoč nismo dosegli zahtevane kvalitete aktivne farmacevtske učinkovine. Cilj tega diplomskega dela je raziskati vpliv sveže vstavljenega adsorbenta Amberlite XAD 16N (proizvajalca Rohm and Haas), ter le tega primerjati s podobnimi makro zamreženim polimernimi adsorbenti. Na laboratorijskem nivoju smo z medsebojno primerjavo želeli ugotoviti, kateri adsorbent je najbolj učinkovit pri izolaciji aktivne farmacevtske učinkovine. V primeru, da se z medsebojno primerjavo ne zazna signifikantnih razlik med posameznimi polimernim adsorbenti, bo potrebno za zagotavljanje ustrezne kakovosti aktivne farmacevtske učinkovine glede na sedanji proces izolacije uvesti dodatno odstranjevanje nečistoč.
Ključne besede: Vankomicin, adsorpcija, polimerni XAD adsorbent, statistična primerjava, odstranjevanje nečistoč.
Objavljeno: 29.09.2016; Ogledov: 505; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (5,18 MB)

43.
Odstranjevanje atrazina iz pitne vode z vlakni iz aktivnega oglja
Mirjana Jeremić, 2016, magistrsko delo

Opis: Onesnaženost pitne vode s pesticidom atrazinom predstavlja kljub prepovedi njegove uporabe v Sloveniji leta 2003, velik problem. Povišane koncentracije atrazina so še vedno zabeležene predvsem v severovzhodnem delu Slovenije, kar je posledica intenzivnega poljedelstva. Namen magistrskega dela je bil preučiti uspešnost adsorpcije atrazina iz pitne vode na vlakna iz 100 % aktivnega oglja. Preučevali smo vpliv temperature in časa na učinkovitost adsorpcije atrazina na vlakna. Preveriti smo želeli, ali z modifikacijo vlaken dosežemo boljšo adsorpcijo. V raziskavi smo meritve višjih koncentracij atrazina (2,5 mg/L) v modelni vodi in pitni vodi določali spektrofotometrično. Nizke koncentracije atrazina (z začetno koncentracijo 1 μg/L) smo določali s plinsko kromatografijo. Učinkovitost adsorpcije atrazina smo interpretirali s pomočjo adsorpcijske kinetike in termodinamike. Rezultati raziskave so pokazali, da se koncentracija atrazina zniža od začetne koncentracije 2,5 mg/L na 0,8 mg/L pri sobni temperaturi in času 60 min. Z naraščanjem temperature se adsorpcija izboljša. Pri 30 °C se koncentracija atrazina zniža na 0,6 mg/L že po 40 min in pri 50 °C po 20 min, kar pomeni da se na vlakna adsorbira 76 % atrazina. Vrednosti ΔG0 so bile negativne, kar pomeni, da je reakcija potekla spontano. Negativne vrednosti ΔS0 dokazujejo, da je vpliv matriksa na vezavo atrazina zanemarljiv. Pri začetni koncentraciji atrazina 1,0 μg/L smo dosegli višje učinkovitosti, kot pri višjih koncentracijah . Na vlakna se je pri 22 °C po 20 min vezalo 90 % atrazina, po 60 min 95 %, in po 300 min 97 %. Adsorpcijo na vlakna iz aktivnega oglja lahko opišemo s kinetičnim modelom pseudo-drugega-reda.
Ključne besede: atrazin, adsorpcija, pitna voda, ogljikova vlakna, SPE
Objavljeno: 04.01.2017; Ogledov: 977; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (2,36 MB)

44.
Adsorpcija težkih kovin na biooglje
Andreja Sever, 2017, magistrsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil preučiti adsorpcijske lastnosti biooglja, pridobljenega iz odpadne biomase s postopkom hidrotermične karbonizacije (HTC), za adsorpcijo težkih kovin, in sicer Cd2+ in Pb2+ ionov. Kot odpadni biomaterial smo uporabili lubje listavca z velikim deležem taninov, skorjo kostanja. Določili smo izkoristek biooglja pridobljenega s HTC ter izmerili zeta potencial, specifično površino, volumen por, povprečni premer por in velikost delcev. Biooglje smo pripravili brez in z dodatkom ocetne kisline in rezultate med seboj primerjali. Povprečni izkoristek in masa obeh pridobljenih vzorcev sta bila podobna. Nato smo izvedli ravnotežno adsorpcijo Cd2+ in Pb2+ ionov v odvisnosti od pH in koncentracije izhodne raztopine. Ravnotežna adsorpcija Pb2+ ionov v odvisnosti od pH je bila najboljša pri pH 2. Maksimalna kapaciteta adsorbenta za svinčeve ione je bila dosežena pri koncentraciji 12 mM in je znašala 151,80 mg/g adsorbenta. Adsorpcija Cd2+ ionov je bila najvišja pri pH 5, vendar je bila količina adsorbiranih ionov mnogo nižja kot Pb2+ ionov. Največjo specifično površino je imelo biooglje brez dodatka ocetne kisline, in sicer 12,8229 m2/g. Najnižjo vrednost zeta potenciala -19,00 mV je imel vzorec zdrobljenega biooglja, pridobljenega z dodatkom ocetne kisline. Velikost delcev je bila najvišja pri nezdrobljenih delcih biooglja. V tem primeru je imelo največji povprečni premer biooglje pridobljeno brez dodatka ocetne kisline, in sicer 3248 nm.
Ključne besede: adsorpcija, biooglje, hidrotermična karbonizacija, svinec, zeta potencial, BET
Objavljeno: 22.11.2017; Ogledov: 428; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (1,21 MB)

45.
Sinteza novih sol-gel materialov za vezavo kovin redkih zemelj
Sara Krajnc, 2018, magistrsko delo

Opis: Čeprav so kovine redkih zemelj zaradi svojih edinstvenih lastnosti bistvene surovine za široko paleto aplikacij oziroma industrijskih panog pa zaradi toksičnosti, biološke nerazgradljivosti in bioakumilacije negativno vplivajo na kakovost površinske in podtalne vode. Adsorpcija z uporabo različnih naravno in sintetično proizvedenih materialov spada trenutno med najučinkovitejše, selektivne ter ekonomsko in energetsko ustrezne metode za namen odstranjevanja ionov kovin iz voda. V magistrskem delu smo s sol-gel metodo pripravili funkcionalizirane SiO2 adsorpcijske materiale za vezavo in odstranjevanje Tb3+ ionov iz modelnih voda. V prvem koraku smo z bazično katalizirano reakcijo hidrolize in kondenzacije alkoksidnih prekurzorjev TEOS in APTMS pripravili funkcionalizirane (-NH2) SiO2 nanodelce. V nadaljevanju smo na enak način, vendar s kislinsko katalizirano reakcijo hidrolize in kondenzacije alkoksidnega prekurzorja TEOS v kombinaciji z alkoksidnim prekurzorjem DPTS pripravili tanke funkcionalne (-PO(OR)2) nanose nastalega sola na predhodno aktivirane steklene substrate. Na sol-gel adsorpcijski material smo vezali terbijeve ione (Tb3+), pri čemer smo ovrednotili pogoje adsorpcije (kontaktni čas, maksimalna adsorpcijska kapaciteta, masa adsorbenta, temperatura adsorpcije), adsorpcijo opisali s klasičnimi adsorpcijskimi izotermami ter ovrednotili kinetiko in termodinamiko adsorpcije. Sol-gel materiale in proces vezave Tb3+ ionov smo v vsaki stopnji karakterizirali z uporabo sodobnih karakterizacijskih tehnik (TEM, FTIR, BET, UV-VIS, TGA, fluorometrija, …). Rezultati so pokazali učinkovito vezavo (> 94 %) Tb3+ ionov na amino funkcionalizirane SiO2 nanodelce, medtem ko je bila vezava na fosfatno funkcionalizirane SiO2 nanose slabša (~16 %).
Ključne besede: sol-gel nanodelci, tetraetoksisilan, adsorpcija, kovine redkih zemelj, terbij
Objavljeno: 08.03.2018; Ogledov: 361; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (4,33 MB)

46.
Novi nanomateriali za adsorpcijo redkozemeljskih elementov iz vodnih raztopin
Tina Kegl, 2018, magistrsko delo

Opis: Zaradi naraščajočega povpraševanja po redkozemeljskih elementih je celoten svet vedno bolj odvisen od Kitajske, kjer so rezerve teh elementov največje. Za zmanjšanje te odvisnosti se uporabljajo različni načini recikliranja redkozemeljskih elementov. Med temi načini je za pridobivanje redkozemeljskih elementov iz vodnih raztopin z nizko koncentracijo le teh primerna tudi adsorpcija, ki velja za najučinkovitejšo ter energetsko in ekonomsko ustrezno metodo. Magistrsko delo zajema temeljit pregled dosedanjih raziskav na področju nanomaterialov kot adsorbentov za adsorpcijo redkozemeljskih elementov iz vodnih raztopin. V okviru magistrskega dela so sintetizirani novi γ Fe2O3 NH4OH@SiO2(APTMS) nanodelci za adsorpcijo Tb3+ in Dy3+ iz vodnih raztopin. Novo sintetizirani nanodelci so analizirani glede na strukturo, termogravimetrijo, morfologijo, sestavo, površino in magnetne lastnosti z uporabo Fourierjeve transformirane infrardeče spektroskopije, rentgenske praškovne difrakcije, termogravimetrične analize, presevne elektronske mikroskopije, energijske disperzivne rentgenske spektroskopije, potenciometrične titracije, Brunauer, Emmett in Teller tehnike, dinamičnega sipanja svetlobe in magnetometrije z vibrirajočim vzorcem. Za določevanje adsorpcijskih karakteristik in desorpcije z možnostjo ponovne uporabe nanodelcev ter recikliranja redkozemeljskih elementov je uporabljena fluorescenčna spektroskopija. Dobljeni rezultati so analizirani in primerjani z rezultati iz razpoložljive literature. Maksimalna adsorpcijska kapaciteta γ Fe2O3 NH4OH@SiO2(APTMS) nanodelcev znaša 46,5 mg/g za Tb3+ in 23,2 mg/g za Dy3+ pri optimalnih eksperimentalnih pogojih. Adsorpcija Tb3+ in Dy3+ sledi kinetičnemu modelu psevdo drugega reda in ustreza Temkinovi adsorpcijski izotermi. Glede na analizo rezultatov karakterizacije in adsorpcije lahko zaključimo, da so novo sintetizirani γ Fe2O3 NH4OH@SiO2(APTMS) nanodelci učinkovit adsorbent za adsorpcijo Tb3+ in Dy3+ iz vodnih raztopin.
Ključne besede: redkozemeljski elementi, nanodelci, sinteza, karakterizacija, adsorpcija
Objavljeno: 10.09.2018; Ogledov: 1188; Prenosov: 1073
.pdf Celotno besedilo (6,49 MB)

47.
Čiščenje odpadne vode iz pralnice v bolnišnici
Tanja Labohar, 2019, diplomsko delo

Opis: V bolnišnicah je higiena ključnega pomena, zato se v njihovih pralnicah dnevno opere več ton umazanega perila. Zaradi večjih količin dodanih pralnih sredstev, prisotnih organskih in anorganskih snovi ter drugih nečistoč, je treba odpadno vodo pred odvajanjem v vodotoke ali kanalizacijo, ustrezno očistiti. V diplomskem delu smo z adsorpcijo na zeolita ZAG–CWK in ZAG–4A–2–3 ter granulirano aktivno oglje, čistili odpadno vodo iz pralnice Splošne bolnišnice Celje. Z metodo adsorpcije smo želeli z adsorbenti zmanjšati vrednosti občasno preseženih parametrov (pH, električna prevodnost, motnost, KPK, vsebnost tenzidov). Vpliv vzorcev odpadnih vod pred in po adsorpciji smo raziskali tudi s pomočjo čebulnega testa. Najučinkovitejše očiščenje odpadne vode in posledično znižanje vrednosti parametrov smo dosegli po adsorpciji na granulirano aktivno oglje.
Ključne besede: odpadne vode, pranje bolnišničnega perila, adsorpcija, aktivno oglje, zeoliti, okoljski parametri, pralna sredstva, čebulni test.
Objavljeno: 01.07.2019; Ogledov: 187; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (1,95 MB)

48.
Modificiranje zeolitov za izboljšanje selektivnosti pri separaciji plinov
Mitja Čuš, 2019, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je potekalo v sodelovanju s podjetjem Silkem d.o.o v njihovem raziskovalnem laboratoriju. Delo zajema modificiranje zeolitov z namenom, da izboljšamo separacijo plinov, natančneje kisika in dušika iz atmosferskega zraka. Namen diplomskega dela je ugotoviti in laboratorijsko preveriti kateri zeoliti so primerni za molekularna sita za namene adsorpcije pod povišanim tlakom in pod podtlakom. Zeolit Na13X smo modificirali z ionsko izmenjavo s CaCl2 in s tem dobili zeolit Ca13X. Molekularna sita so temeljnega pomena pri separaciji zraka s procesom adsorpcije pod povišanim tlakom (PSA-pressure swing adsorption) in adsropcije pod podtlakom (VPSA-vacuum pressure swing adsorption). PSA in VPSA sta procesa pridobivanja oziroma bogatenja kisika, ki sta energetsko manj potratna kot pridobivanje kisika z uveljavljenimi metodami kot je to utekočinjanje zraka (ohlajevanje zraka), med seboj pa se razlikujeta po obratovalnem tlaku. Zeolitna molekularna sita se uporabljajo za proizvodnjo medicinskega kisika v kisikovih generatorjih. Raziskovali smo kako vplivajo struktura zeolita, obratovalni tlak, višina kolone in zadrževalni čas na učinkovitost adsorpcije. Velja, da je separacija zraka učinkovitejša z večjo aktivno površino zeolita, separacijski učinek pa višji z višjim obratovalnim tlakom. Višja kot je kolona, daljši je zadrževalni čas, z večanje višine pa je tudi večja količina polnila, kar pomeni večjo aktivno površino in s tem boljšo adsorpcijo. Modifikacija zeolita Na13X je potekala tako, da smo omenjen zeolit dodali v raztopino CaCl2 in šaržo intenzivno mešali 48 ur. Šaržo smo nato prefiltrirali in posušili. Ca13X smo granulirali v laboratoriju z Eirichovim granulatorju. Zeolitu Ca13X smo dodali deionizirano vodo in vezivo atapulgit ter granulirali do velikosti, primerne za nasutje. Pred uporabo zeolita smo granule kalcinirali pri 500 °C, saj s kalcininacijo dosežemo aktivacijo zeolita in izparevanje vlage ter drugih adsorbiranih snovi. Z aktiviranimi zeoliti smo napolnili kolono in merili koncentracijo kisika na izhodu s kisikovim merilcem. Ugotovili smo, da je ionsko izmenjan kalcijev zeolit Ca13X bolj primeren za molekularno sito pri separaciji plinov iz zraka. Visoke koncentracije kisika doseže tudi zeolit 5A, vendar je za procesa PSA in VPSA bolj primeren kalcijev zeolit Ca13X.
Ključne besede: ionska izmenjava, zeolit 13X, kalcijev zeolit 13X, adsorpcija, Pressure swing adsorption, Vacuum pressure swing adsorption, separacija zraka.
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 19; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

49.
Adsorpcija kovinskih ionov na žlindro
Mihael Irgolič, 2019, diplomsko delo

Opis: Onesnaževanje z odpadnimi vodami predstavlja velik delež onesnaževanja narave. V teh odpadnih vodah se pogosto nahajajo tudi težke kovine, ki jih moramo zaradi ogrožanja okolja, živali in ljudi iz vode odstraniti. Kot poceni metoda za odstranjevanje težkih kovin iz vode, se je uveljavila adsorpcija. V iskanju učinkovitih ter poceni adsorbentov, se je dobro izkazala tudi žlindra, ki je stranski produkt pri proizvodnji jekla. V diplomskem delu predstavljamo rezultate raziskave adsorpcijskih lastnosti bele žlindre. Žlindri smo najprej določili specifično površino BET, volumen por, premer por, velikost delcev in zeta potencial. Nadalje smo preučevali vpliv pH in koncentracije na adsorpcijo železovih, bakrovih in svinčevih ionov. Hkrati smo preučili še medsebojni vpliv izbranih ionov na adsorpcijo. Preučevali smo učinkovitost in kapaciteto adsorpcije in iz rezultatov ugotovili, da pH minimalno vpliva na adsorpcijo bakra in železa, svinec pa ima adsorpcijski maksimum pri pH 7. Pri preiskovanju vpliva koncentracije smo ugotovili, da učinkovitost adsorpcije s koncentracijo narašča za svinec, na baker in železo pa skoraj ne vpliva, saj je bila učinkovitost v območju koncentracij od 1 mM do 13 mM 100 %. Medsebojni vpliv ionov daje pozitivne rezultate na učinek adsorpcije.
Ključne besede: adsorpcija, žlindra, težke kovine, zeta potencial, BET
Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 48; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (718,54 KB)

50.
Bentonit kot adsorbent za separacijo kovinskih ionov iz vodnih raztopin
Jaka Kugler, 2019, diplomsko delo

Opis: Onesnaževanje okolja s težkimi kovinami in reševanje le te problematike na učinkovit in hkrati ekonomsko sprejemljiv način, predstavlja vedno večji izziv v današnjem času. V diplomski nalogi smo preučevali adsorpcijske lastnosti bentonita za adsorpcijo kovinskih ionov (železo, baker, svinec) iz vodne raztopine. Masne koncentracije kovinskih ionov v raztopini smo določili z optično emisijsko spektroskopijo (ICP OES). Prav tako smo preučili karakteristike samega bentonita (velikost delcev, zeta potencial, specifična površina, volumen por). Karakterizacija je pokazala, da je v našem vzorcu bentonita povprečni zeta potencial - 0,257 mV in povprečna velikost delcev 1657 nm. Ugotovili smo, da s spreminjanjem pH raztopin Fe2+, Cu2+ in Pb2+ ionov, bentonit najbolje adsorbira pri pH vrednosti 7. Spreminjali smo tudi koncentracije samih raztopin z Fe2+, Cu2+ in Pb2+ ionov v območju od 1 mM do 13 mM in izmerili, da ima bentonit največjo kapaciteto pri koncentraciji 13 mM. Prav tako smo preizkusili medsebojni vpliv ionov na adsorpcijo in ugotovili, da je učinkovitost adsorpcije vseh treh ionov nad 99 %. Iz rezultatov diplomskega dela lahko sklepamo, da je bentonit odlična izbira za odstranjevanje železovih, bakrovih in svinčevih ionov iz vode.
Ključne besede: adsorpcija, bentonit, težke kovine, zeta potencial, ICP OES
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 67; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (2,56 MB)

Iskanje izvedeno v 0.22 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici