| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


31 - 40 / 53
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
31.
PRIPRAVA IN KARAKTERIZACIJA NOVIH POLISAHARIDNIH MATERIALOV
Matej Hribar, 2015, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bil priprava novih polisaharidnih materialov in njihova karakterizacija. V prvem delu smo preučevali homogeno reakcijo sililiranja hidroksietil celuloze (HEC) in homogeno reakcijo sililiranja hitina. Skupno smo opravili 9 sintez z uporabo različnih sililirnih sredstev in pri različnih reakcijskih pogojih. Nastale produkte reakcij smo analizirali z IR spektroskopijo in preverili topnost produktov v nekaterih organskih topilih. V drugem delu pa smo se ukvarjali s pripravo tankih filmov celuloze in njenih derivatov s pomočjo ''spin-coating'' tehnike ter kemijsko in površinsko karakterizacijo le-teh. Tanke filme smo pripravili iz raztopin celuloznega acetata (CA), etil celuloze (EC), trimetilsilil celuloze (TMSC) in dvokomponentnih mešanic v različnih razmerjih. Na eni ponovitvi filmov smo izvedli tudi postopek regeneracije. Pripravili smo tudi debelejše filme in njihove regenerirane ponovitve. V zadnjem delu smo izvedli karakterizacijo tankih filmov. Za pridobitev informacij o površinskih in kemijskih lastnostih tankih filmov smo izvedli meritve stičnega kota, opravili IR spektroskopijo, izvedli meritev adsorpcije različnih proteinov na pripravljene tanke filme s tehniko QCM-D in naredili topografske meritve s tehniko AFM. Na debelejših filmih smo izvedli le meritve stičnega kota. Z reakcijami sililiranja HEC smo uspešno sintetizirali želen produkt. V primeru sililiranja hitina želenega produkta nismo uspeli sintetizirati. Nastali produkti reakcij so v organskih topilih slabo topni oz. nabrekajo. Z analizo IR spektroskopije tankih filmov smo dokazali uspešno cepitev na predvideni vezi in nastanek –OH skupine po opravljenem postopku regeneracije. Zaradi nastanka novih –OH skupin po postopku regeneracije je postala površina bolj hidrofilna, kar smo dokazali z meritvami stičnega kota. Meritve adsorpcije proteinov so pokazale, da imajo hidrofobne površine večjo težnjo po ireverzibilni vezavi govejega serumskega albumina (BSA), medtem ko ima fibrinogen visoko afiniteto do adsorpcije na površino celuloznega acetata. Razviti materiali kažejo na potencialno uporabo na področju biomedicine, kot so na primer površine senzorjev ali pa biokompatibilne plasti, ki preprečujejo obraščanje.
Ključne besede: celuloza in celulozni derivati, hitin, sililiranje, tanki filmi, spin-coating, ATR-FTIR, stični kot, adsorpcija proteinov, QCM-D, AFM
Objavljeno: 21.10.2015; Ogledov: 814; Prenosov: 141
.pdf Celotno besedilo (4,68 MB)

32.
UPORABA ADSORPCIJE ZA ODSTRANJEVANJE HLAPNIH ORGANSKIH SPOJIN IZ ODPADNIH PLINOV
Grega Ravljen, 2015, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo preučili proces adsorpcije hlapnih organskih snovi na porozni strukturi aktivnega oglja v pilotni napravi. Pregledali smo vrste organskih snovi, ki se pojavljajo v industrijskih odpadnih plinih. Eksperimentalni del magistrske naloge smo izvedli v podjetju ESOTECH d.d., kjer smo uporabili obstoječo pilotno napravo za odstranjevanje emisij hlapnih organskih spojin. Pilotno napravo smo pred testiranji nadgradili in s tem omogočili nadzorovan proces adsorpcije. Z analizo podjetij, ki so v skladu s t. i. IPPC direktivo zavezana k omejevanju emisij hlapnih organskih spojin v okolje, smo pridobili podatke o vrstah hlapnih organskih spojin, ki jih uporabljajo pri svojih procesih. Štiri izbrane vrste hlapnih organskih spojin smo opredelili kot tekoče adsorbate: aceton, etanol, etilacetat in metanol. Za plinaste adsorbate smo izbrali eten in propan. Proces adsorpcije smo izvajali na aktivnem oglju tipa Supersorbon K 40 pri volumskem pretoku skupnih zajetih plinov 20 m3/h. Z variacijo volumskega pretoka smo izvedli še adsorpcijo acetona in propana pri 120 m3/h in 220 m3/h. Kot rezultat smo podali diagrame nasičenja za vsak posamezen adsorbat, iz katerih je razviden čas preboja do mejnih vrednosti. Iz pridobljenih podatkov smo izračunali maso in delež posameznega adsorbata, ki se adsorbira na aktivno oglje. Iz rezultatov je bilo ugotovljeno, da ima aktivno oglje različno adsorpcijsko afiniteto do izbranih adsorbatov. Spoznali smo, da polarnost, velikost molekule in funkcionalne skupine v molekuli adsorbata vplivajo na delež vezanega adsorbata. Izmed izbranih vrst adsorbatov se je etilacetat v največji meri sposoben adsorbirati na izbran tip aktivnega oglja, najmanj pa eten.
Ključne besede: adsorpcija, aktivno oglje, adsorbat, hlapne organske spojine (HOS), odpadni plini
Objavljeno: 06.11.2015; Ogledov: 962; Prenosov: 159
.pdf Celotno besedilo (2,56 MB)

33.
Čiščenje odpadnih vod iz steklarske industrije
Natalija Gorjanc, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo preučevali metode čiščenja odpadnih vod iz steklarske industrije. Iz odpadne vode smo želeli odstraniti svinec, antimon, sulfate in fluoride. Preučili smo različne metode odstranjevanja teh onesnaževal iz odpadnih vod. V teoretičnem delu smo opisali različne postopke odstranjevanja teh onesnaževal iz odpadne vode. Nato smo čistili dve vrsti odpadne vode iz Steklarne Rogaška, d. o. o., in sicer vodo, ki nastaja pri kislinskem poliranju izdelkov in se nato vodi v nevtralizacijo. Ta voda je obremenjena predvsem s sulfati, fluoridi, antimonom in svincem. Druga vrsta vod je bila hladilna voda za brusna sredstva, ki se v sedaj obstoječem sistemu čisti na flokulacijski čistilni napravi, ki jo v podjetju imenujejo FLOT 1. V raziskavi smo uporabljali različne adsorbente: naravni zeolit iz Zaloške Gorice, sintezne zeolite podjetja Silkem, d. o. o., iz Kidričevega, šoto in aktivno oglje. Kot metodo smo izbrali adsorpcijsko stresalno metodo. Vzorce odpadnih vod smo obdelali pri različnih pogojih in nato postopek optimirali. Ker se je kot zelo učinkovit adsorbent izkazal sintezni zeolit tipa 4A, smo odpadno vodo s tem zeolitom čistili še v adsorpcijski koloni pri različnih pretokih. Kot osnovni parameter smo merili pH, saj mora imeti odpadna voda za izpust v vodotok pH vrednost med 6,5 in 9,5. Kot spremljevalno metodo smo merili vrednosti TOC, ki pa jih različni adsorbenti glede na prvotni vzorec ne spreminjajo bistveno, z izjemo šote, ki te vrednosti zelo zviša. Fluoride smo določevali s pomočjo potenciometra, fluoridne ionselektinve elektrode in Ag-referenčne elektrode. Sulfate smo določevali s spektrofotometrom, svinec in antimon pa s plamensko atomsko absorpcijo FAAS ali pa z električno atomsko absorpcijo ETAAS. Z raziskavo smo dokazali, da so uporabljeni adsorbenti učinkoviti pri odstranjevanju svinca, antimona in fluoridov, medtem ko so pri odstranjevnju sulfatov manj učinkoviti, saj se ne uspemo približati dovoljeni meji 1000 mg/L. Zato je potrebno za ta proces uporabiti etringitni postopek.
Ključne besede: odpadne vode, steklarska industrija, zeoliti, težke kovine, svinec, antimon, fluoridi, sulfati, adsorpcija, šota, aktivno oglje
Objavljeno: 05.07.2016; Ogledov: 754; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (9,96 MB)

34.
ODSTRANJEVANJE CINKA IN BAKRA IZ VODE Z MODIFICIRANIMI VLAKNI IZ AKTIVNEGA OGLJA
Barbara Sitar, 2016, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bil modificirati vlakna iz aktivnega oglja z naravnim polimerom hitozanom. V nadaljevanju smo izvedli še študijo karakterizacije vlaken ter adsorpcijo kovin na modelnih in realnih kompostnih vodah. Vlakna smo modificirali z 1 % in 2 % raztopino hitozana. Med seboj smo primerjali nemodificirano referenčno vlakno aktivnega oglja in modificirani vlakni. S študijo karakterizacije smo želeli dokazati, da smo na vlakna uspešno vezali biopolimer hitozan, ki služi kot adsorber kovin. V ta namen smo posneli FTIR in Raman spektre modificiranih vlaken, vendar nismo dobili značilnih vrhov za hitozan. Razen tega smo izvedli potenciometrično titracijo in določili število amino skupin na posameznih vlaknih. Spomočjo polielektrolitske titracije smo spremljali desorpcijo hitozana iz površine vlaken in dokazali, da gre pri modifikaciji za ireverzibilno reakcijo. Modificirana vlakna smo v nadaljevanju uporabili za adsorpcijo Cu2+ in Zn2+ ionov, pričemer smo s hitrimi testi določili, da je pH= 5 najbolj optimalna vrednost za adsorpcijo izbranih kovinskih ionov. Vsebnost preostalih kovin v kopeli, po adsorpciji na modificirana vlakna smo določali s pomočjo AAS. Rezultati kažejo, da se na vlakna modificirana z 2 % raztopino hitozana, Zn2+ in Cu2+ ioni (pri začetnih koncentracijah < 20 mg/L) vežejo v tolikšni meri, da lahko očiščeno vodo spustimo v okolje. Referenčna nemodificirana vlakna pa Zn2+ in Cu2+ ne odstranijo zadostno. Pri realnih kompostnih vodah smo odstranili do 61,1 % cinka in 100 % bakra. Raziskava je pokazala, da je adsorpcija izbranih kovin na vlakna modificirana s hitozanom uspešnejša v primerjavi z adsorpcijo na referenčna vlakna.
Ključne besede: vlakna aktivnega oglja, modifikacija, hitozan, karakterizacija vlaken, adsorpcija Zn2+ in Cu2+, kompostna voda
Objavljeno: 06.04.2016; Ogledov: 1012; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (1,95 MB)

35.
Procesni pogoji regeneracije zeolitnih adsorbentov
Emilijan Strgar, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo raziskovali vpliv procesnih pogojev, kot je temperatura in podtlak, na regeneracijo zeolitnih adsorbentov. V prvem delu smo izvajali adsorpcijo hlapnih organskih topil aceton, etanol in toluen na granulirane zeolitne adsorbente ZAG 4A-KB, ZAG 13X, KÖSTROLITH 13XBF K, ZAG-MFI Silicalite in ZSM-5 Zeocat 400. Vsem aktiviranim zeolitnim vzorcem smo določali adsorpcijsko kapaciteto na osnovi statične adsorpcije. Vse nasičene zeolitne adsorbente smo v drugem delu regenerirali pri povišani temperaturi in znižanem tlaku. Regeneracijo nasičenih vzorcev smo izvajali v vakuumskem uparjalniku pri temperaturi 180 °C in 220 °C. Desorpcijo hlapnih organskih spojin smo izvajali pri tlakih 800 mbar, 600 mbar, 400 mbar, 200 mbar in 100 mbar absolutnega tlaka. Temperatura in tlak regeneracije sta bila tekom eksperimentov konstantna. Regeneracija vzorcev v vakuumskem uparjalniku je trajala 2 uri. Po končani regeneraciji na vakuumskem uparjalniku smo preostanek adsorbiranega topila desorbirali v električni komorni peči. Pridobljeni rezultati kažejo, da z višanjem temperature in nižanjem tlaka regeneracije povzročimo večjo desorpcijo hlapnih organskih spojin pri vseh zeolitnih adsorbentih. Opravili smo tudi termogravimetrične analize posameznih vzorcev in ugotovili, da desorbirana količina topil ni bila za vse vzorce enaka količini adsorbiranih. Določanje vsebnosti vode s Karl Fischerjevo metodo je pokazalo, da vzorec ZAG 4A-KB iz 96 % etanola v večji meri selektivno adsorbira vodo.
Ključne besede: zeolit, adsorbent, hlapne organske spojine, adsorpcija, desorpcija, regeneracija
Objavljeno: 23.02.2017; Ogledov: 783; Prenosov: 71
.pdf Celotno besedilo (2,82 MB)

36.
Priprava in karakterizacija novih adsorpcijskih materialov za odstranjevanje olj iz voda
Mateja Potočnik, 2016, magistrsko delo

Opis: Nanomateriali in med njimi nanodelci, so med najbolj obetajočimi adsorpcijskimi materiali za čiščenje oljnih razlitij, saj imajo visoko specifično površino in jih lahko obdamo z molekulami, ki kažejo visoko afiniteto do adsorpcije olj. Kadar pa ti nanodelci izkazujejo še ustrezne magnetne lastnosti, jih lahko ob prisotnosti zunanjega magnetnega polja enostavno in hitro ločimo iz raztopine, kar je dodatna prednost teh materialov. Z metodo soobarjanja smo sintetizirali magnetne nanodelce kobalt ferita (CoFe2O4), jih elektrostatsko stabilizirali in funkcionalizirali z različnimi silani (difenildimetoksisilan (DPDMS), trimetoksi(3,3,3-trifluoropropil)silan (F-TriMOS), 1H,1H,2H,2H-perfluorodeciltrietoksisilan (FDTES), propiltrimetoksisilan (P-TriMOS), metiltrimetoksisilan (M3MS), etiltrimetoksisilan (ETMS), etiltrietoksisilan (ETES), dimetildiklorosilan (DMDCLS), metiltriklorosilan (MTCLS), trimetoksi(1H,1H,2H,2H-nonafluoroheksil)silan (NFHTMS)) v različnih množinskih razmerjih (P=[TEOS]/[silan]=2, 1, 0,5 in 0,25). Pripravljene nanomateriale smo okarakterizirali z metodami rentgenske praškovne difrakcije (XRD), presevne elektronske mikroskopije (TEM), infrardeče spektroskopije s Fourierjevo transformacijo (FT-IR), prav tako smo določali specifično površino nanodelcev z metodo BET, specifično magnetizacijo (VSM), stični kot z vodo in kapaciteto adsorpcije olja na nanodelce. Z rentgensko praškovno difrakcijo smo dokazali spinelno kristalno strukturo nanodelcev CoFe2O4, katerih velikost smo določili na tri načine, in sicer s presevnim elektronskim mikroskopom (TEM) (11,5 ± 1,9 nm), z metodo BET (14 nm), in iz XRD difraktograma (11,4 nm). Rezultati meritev FT-IR nakazujejo, da smo vse vzorce uspešno funkcionalizirali z izbranimi silani, saj se na IR spektrih pojavljajo značilni absorpcijski vrhovi za karakteristične vezi, ki nastanejo pri funkcionalizaciji CoFe2O4 nanodelcev z izbranimi silani. Specifična magnetizacija nasičenja (Ms) vzorca CoFe2O4 pa je bila 52,0 emu/g. Z meritvami VSM smo ugotovili, da pri večini vzorcev specifična magnetizacija upade zaradi nemagnetne prevleke okoli magnetnega jedra nanodelca. Pripravljeni materiali so kljub temu dobro magnetno odzivni in primerni za magnetno ločevanje, kar smo potrdili tudi pri poskusih določevanja kapacitete adsorpcije olja na pripravljene nanodelce. Pri meritvah specifične površine vzorcev se je izkazalo, da ima večina vzorcev pri večji množini dodanega silana manjšo specifično površino, pri adsorpciji olj pa so se bolje izkazali vzorci z večjo specifično površino. Površine funkcionaliziranih nanodelcev kažejo večjo stopnjo hidrofobnosti kot nefunkcionalizirani nanodelci. Kapaciteta adsorpcije olja je znašala največ 3,5 g motornega olja/ g nanodelcev, in sicer pri vzorcu P-TriMOS@SiO2@CoFe2O4 pri množinskem razmerju P= 1. Tudi ostali vzorci, z izjemo vzorcev z močno fluorirano silikatno prevleko (NFHTMS@SiO2@CoFe2O4 in FDTES@SiO2@CoFe2O4), so izkazovali relativno dobro adsorpcijo olja (med 2,6 in 3,5 g olja/g nanodelcev). Na dveh vzorcih, ki sta se izkazala kot najboljša (P-TriMOS@SiO2@CoFe2O4 pri P=1 in M3MS@SiO2@CoFe2O4 pri P=1), smo preizkusili možnost regeneracije in ponovne uporabe ter ugotovili, da je regeneracija precej uspešna, saj kapaciteta adsorpcije po ponovni uporabi bistveno ne upade (<3%) in da z magnetnim ločevanjem dokaj uspešno ločimo nanodelce iz onesnažene vode (~90%). Sklepamo torej, da sta testirana vzorca nanodelcev primerna za ponovno uporabo. Večina pripravljenih adsorpcijskih materialov torej izkazuje dober potencial za uporabo pri čiščenju realnih oljnih razlitij.
Ključne besede: nanomateriali, magnetni nanodelci, odstranjevanje olj, hidrofobnost, adsorpcija, oljna razlitja, kobalt ferit
Objavljeno: 28.06.2016; Ogledov: 981; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (11,06 MB)

37.
Kompozitni materiali na osnovi odpadnega perutninskega perja za odstranjevanje olj iz vode
Andraž Jug, 2016, magistrsko delo

Opis: Perutninska industrija s svojim delovanjem bistveno prispeva h količini odpadnega perutninskega perja, ki je okoljsko zelo obremenjujoč in za odlaganje zelo zahteven odpadek. Ocenjeno je, da v svetu letno nastaja 5 mio. ton odpadnega perja, zato potekajo obširne raziskave možnosti ponovne uporabe tega materiala. Ena izmed možnosti je uporaba perja kot adsorpcijsko sredstvo za olja iz vode, saj je zaradi svojih fizikalno-kemičnih lastnosti perje pokazalo odlične rezultate pri vezavi oljnih nečistoč v svojo strukturo. Namen magistrskega dela je bil razviti kompozitni material na osnovi odpadnega perutninskega perja za odstranjevanje oljnih razlitij na površini vode. Z dodajanjem keramičnih delcev sepiolita, ki velja za odličen oljni adsorbent, odpadnemu perju, smo želeli izdelati kompozit z izboljšano adsorpcijsko sposobnostjo v primerjavi z osnovnimi komponentami. Za karakterizacijo osnovnih materialov smo uporabili svetlobno mikroskopijo, vrstično elektronsko mikroskopijo, sejalno analizo delcev ter metode določanja osnovnih lastnosti olja. Za izdelavo kompozitov smo med drugim uporabljali postopke mehanskega in termičnega stiskanja. Adsorpcijske lastnosti materialov smo določali v skladu s standardom ASTM F726-12. Ugotovili smo, da dodatek sepiolita ne prispeva bistveno k adsorpcijskim lastnostim kompozita, saj zaradi višje gostote in nižje relativne adsorpcijske sposobnosti zmanjšuje vrednosti adsorpcije kompozitnega materiala. Rezultati so potrdili najučinkovitejšo adsorpcijo olja v primeru blazinic, sestavljenih iz poliestrne tkanine in napolnjene s čistim perjem.
Ključne besede: perutninsko perje, sepiolite, adsorpcija olja, analizne metode, kompozitni materiali, separacijski procesi
Objavljeno: 27.07.2016; Ogledov: 543; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (5,09 MB)

38.
Uporaba zeolitov in razvoj analiznih metod za spremljanje učinkovitosti čiščenja komunalnih odpadnih vod
Neja Hrovat, 2016, magistrsko delo

Opis: V sklopu magistrskega dela smo spremljali učinkovitost čiščenja komunalnih odpadnih vod z adsorpcijo na zeolite. Uporabili smo tri različne zeolite, dva naravna in enega sintetičnega, približno enakih granulacij in lastnosti. Kot tarčna onesnaževala smo obravnavali težke kovine treh različnih koncentracij. Adsorpcija je večinoma potekala na statičen način. Naredili smo tudi različne verzije adsorpcije z mešanimi kovinami in adsorpcijo z manjšimi frekvencami jemanja vzorcev. Prav tako smo izvedli desorpcijo z 0,1 M HCl. Za vpogled kinetike adsorpcije smo preizkusili tudi pretočni način adsorpcije. Koncentracijo kovin smo izmerili z atomsko absorpcijsko spektroskopijo, vzorce zeolita pa karakterizirali z rentgenskim praškovnim difraktometrom. Uporabljeno metodo smo tudi delno validirali. Določili smo linearnost, natančnost, mejo določljivosti in mejo zaznavnosti. Po rezultatih sodeč je naša metoda ustrezna, saj daje natančne in ponovljive rezultate v izbranem delovnem območju. Pri vseh eksperimentih je viden trend nižanja koncentracije vseh onesnaževal. Največji padec se je povsod zgodil v prvi uri adsorpcije, vsi trije materiali pa so dosegli v povprečju od 70% do 90% retencijo. Prav tako so v povprečju retencije pri nižji koncentraciji boljše kot pri višji koncentraciji. Najboljše rezultate smo pri vseh koncentracijah dosegli pri Pb2+, sledita Zn2+ in Ni2+. Ugotovili smo, da Langmuirjeva izoterma bolje opiše eksperimentalne podatke kot Freundlichova.
Ključne besede: Adsorpcija, zeolit, težke kovine, atomska absorpcijska spektroskopija
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 686; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (1,99 MB)

39.
Odstranjevanje svinčevih in kromovih ionov iz vodnih raztopin s pomočjo adsorpcije na nanodelce
Vesna Masten Gubeljak, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so bili sintetizirani nanodelci po Stöberjevi sol-gel metodi v alkoholnem mediju in amonijakom kot katalizatorjem, pri pH 10-11 in množinskem razmerju prekurzorjev TEOS:APTMS za 1:2 in 1:4. Za karakterizacijo materialov smo uporabili BET metodo za določanje specifične površine, infrardečo spektroskopijo s Fourierjevo transformacijo (FTIR) za določevanje funkcionalnih skupin, rentgensko praškovno difrakcijo (XRD) in presevno elektronsko mikroskopijo (TEM) ter za analizo učinkovitosti odstranjevanja svinčevih ionov (Pb2+) in skupnega kroma (skupni Cr) z AAS metodo. Adsorpcija svinca (Pb2+) in skupnega Cr na funkcionalizirane nanodelce (SiO2@NH2) in funkcionalizirane magnetne nanodelce (MND@SiO2@NH2) se je pokazala kot uspešna metoda za odstranjevanje ionov težkih kovin iz odpadnih voda. Pri velikosti MND@SiO2@NH2 delcev od 9 – 16 nm z debelino prevleke od 2- 5 nm smo odstranili od 95 % do 99 % Pb2+, Cr6+ in skupnega Cr iz modelnih voda. Z R (%) > 95 se sintetizirani material izkazal kot zelo učinkovit tudi pri odstranjevanju Pb2+ in skupnega Cr iz modelne mešanice ionov težkih kovin. Visoko učinkovitost omogoča velika specifična površina delcev in površinska funkcionalizacija z amino skupinami (-NH2).
Ključne besede: adsorpcija, krom, magnetni nanodelci, nanodelci SiO2, odstranjevanje težkih kovin, odpadne vode, sol-gel sinteza, svinec
Objavljeno: 05.09.2016; Ogledov: 650; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (4,51 MB)

40.
Uporaba oplaščenega zeolita za odstranjevanje organske snovi iz kompostne vode
Maša Hren, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo proučevali odstranjevanje huminske kisline iz modelnih in kompostnih vod z adsorpcijo na zeolit. Testirali smo štiri različne sintetične zeolite: ZSM-5 Silicalite, ZSM-5 MFI:14-19, ZP-13X, ZP-4A-TSR. Ker se je kot najprimernejši izkazal ZSM-5 Silicalite, smo ga granulirali ter granule oplastili s TiO2. Proučevali smo učinkovitost oplaščenega zeolita in neoplaščenega zeolita za adsorpcijo huminske kisline iz modelne in kompostne vode. Poskuse smo izvajali v koloni z nasutim slojem granul, pri spreminjanju pretoka in pH modelne vode. Pri pretoku 4 mL/min smo na podlagi izmerjenih absorbanc pri 254 nm ugotovili, da je največji izkoristek v kislem pH modelne vode, in sicer za oplaščen zeolit 23,4 % in za neoplaščen zeolit 13,9 %. Pri adsorpciji pod pogoji kislega in bazičnega pH je bil izkoristek adsorpcije višji pri uporabi oplaščenega zeolita napram uporabi neoplaščenega zeolita, ravno obratno pa je bilo pri nevtralnem pH. Pretok smo zmanjšali na 2 mL/min in ponovili poskus z nevtralnim pH modelne vode, pri čemer se je izkazalo, da je izkoristek višji pri uporabi oplaščenega zeolita, in sicer 32,4 % za oplaščen in 26,5 % za neoplaščen zeolit. Poskuse smo na enak način izvedli še s kompostno vodo, pri čemer smo spreminjali pretok. Izkoristek adsorpcije z uporabo oplaščenega proti neoplaščenemu zeolitu v kompostni vodi se je pri pretoku 0,5 mL/min zvišal za 7,0 % in pri pretoku 2 mL/min za 9,9 %.
Ključne besede: zeolit, adsorpcija, kompostna voda, oplastitev s TiO2, čiščenje vode
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 520; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (3,25 MB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici