| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


21 - 30 / 53
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
21.
ODSTRANJEVANJE NIKLJA IZ VOD Z ADSORPCIJO
Matej Fink, 2012, diplomsko delo

Opis: V našem diplomskem delu smo želeli z adsorpcijo na naravni in sintetični zeolit ter kelatni polimer odstraniti iz vode nikelj. Izhajali smo iz ˝Pravilnika o pitni vodi˝, kjer je določena mejna koncentracija niklja 0,02 mg/l. Cilj diplomske naloge je znižati vsebnost niklja pod to vrednost. V laboratoriju smo na modelnem vzorcu destilirane vode preizkušali, kako različni dodatki vplivajo na adsorpcijo niklja z vsemi tremi vrstami adsorbentov. Glede na dobljene rezultate smo opravili poskuse na realnem vzorcu pitne vode in ugotovili, da nikelj z modificiranim naravnim zeolitom iz Kosova z NaCl in s Petrosorbom 26T lahko odstranimo pod mejno vrednost 0,02 mg/L. Na adsorpcijo niklja vpliva vsebnost organskih snovi bolj kot prisotnost drugih težkih kovin.
Ključne besede: nikelj, adsorpcija, pitne vode, zeolit, težke kovine
Objavljeno: 24.05.2012; Ogledov: 1702; Prenosov: 201
.pdf Celotno besedilo (2,57 MB)

22.
ZNIŽEVANJE KPK PREDČIŠČENIH OLJNO VODNIH EMULZIJ Z ADSORPCIJO
Barbara Sitar, 2012, diplomsko delo

Opis: V okviru diplomske naloge smo čistili odpadne oljno vodne emulzije (OOE) in odpadne oljno vodne emulzije, ki so bile predčiščene z ultrafiltracijo ali z uparjanjem. Cilj naloge je bil odstraniti organske snovi iz emulzij do take mere, da bo kakovost pod predpisano mejno vrednostjo, v skladu z veljavno slovensko zakonodajo. Vzorce smo čistili z adsorpcijo na aktivnem oglju (PAC). Pri čiščenju emulzij, ki niso bile predhodno predčiščene, nismo dosegli želenega znižanja KPK, saj gre za kompleksne emulzije, katerih čiščenje je težavno in zahteva kombinacijo večih metod. Pri adsorpciji predhodno ultrafiltriranih emulzij prav tako nismo dosegli želene mejne vrednosti. Rezultati diplomskega dela so pokazali, da lahko samo v odpadnih emulzijah, ki so bile obdelane z uparjanjem pod določenimi pogoji, z adsorpcijo na aktivnem oglju znižamo KPK vrednost pod 120 mg/L O2.
Ključne besede: oljno vodne emulzije, adsorpcija, ultrafiltracija, uparjanje
Objavljeno: 17.10.2012; Ogledov: 1542; Prenosov: 169
.pdf Celotno besedilo (1,81 MB)

23.
DOLOČANJE ADSORBLJIVIH ORGANSKIH HALOGENOV V ODPADNIH VODAH
Nina Marot, 2013, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je validacija analizne metode za določevanje adsorbljivih organskih halogenov (AOX) v odpadnih vodah. Proces validacije zajema določitev validacijskih parametrov z izdelavo validacijskega načrta. Sledi eksperimentalna izvedba validacije ter statistično pridobljenih rezultatov. Določili smo potrditev identitete in selektivnost oziroma specifičnost, delovno in linearno območje, mejo zaznavnosti, mejo določljivosti, LOQ v matrici, zgornjo mejo določanja v matrici, vpliv redčenja vzorcev, točnost, natančnost in vpliv matrice. Analizirani so bili tudi realni vzorci bazenskih, bolnišničnih odpadnih vod ter odpadne vode iz iztoka iz čistilnih naprav. Na podlagi vseh pridobljenih rezultatov ter na predpisane parametre smo potrdili, da izbrana analizna metoda izpolnjuje predpisane pogoje ter zagotavlja pravilnost in zanesljivost rezultatov.
Ključne besede: AOX, validacija analizne metode, odpadne vode, adsorpcija
Objavljeno: 29.03.2013; Ogledov: 1504; Prenosov: 199
.pdf Celotno besedilo (1,95 MB)

24.
NUMERIČNI MODEL ADSORPCIJSKEGA PROCESA PRI TOKU V KANALU
Teodor Štimec, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji je predstavljen numerični model za simulacijo adsorpcijskega procesa v kanalu, ki ima na svojih stenah nameščeno plast adsorbenta. V kanalu teče tok nosilne tekočine z zelo nizko koncentracijo adsorbata, ki se zaradi med-molekularnih sil adsorbira v plast adsorbenta. Zaradi nizke koncentracije adsorbata v nosilnem mediju le ta ne vpliva na tokovne razmere v kanalu, ampak je vključen le v adsorpcijski proces. Simulacija toka tekočine v kanalu je izvedena z reševanjem sistema Navier-Stokesovih ohranitvenih enačb, ki so diskretizirane z metodo robnih elementov. Adsorpcijski prenos snovi adsorbata iz glavnine tekočine v plast adsorbenta je modeliran s prilaganjem vrednosti robne koncentracije. Koncentracija adsorbata se ob medfazni površini v tekočini in nad plastjo adsorbenta namreč zaradi adsorpcijskih procesov znižuje, kar povzroči nastanek koncentracijskega gradienta v smeti proti plasti adsorbenta in z njim povezan snovni tok. Vrednost robne koncentracije je odvisna od porazdelitvenega koeficienta, oziroma razmerja med akumulirano ter ravnotežno množino adsorbata v plasti adsorbenta. Ravnotežna množina adsorbata v plasti adsorbenta je določena s primernim ravnotežnim modelom, ki podaja omenjene vrednosti na podlagi temperature in koncentracije adsorbata ter snovnih lastnosti dostopnih v literaturi. V numerični shemi so sicer bili uporabljani štirje različni ravnotežni modeli in sicer Freundlichov, Dubinin-Radushkevichev ter SLD ravnotežna modela na osnovi Van der Waalsove ter Peng-Robinsonove enačbe stanja. Z izdelanim numeričnim modelom je bila nato izvedena vrsta simulacij toka revne mešanice zraka ter butana v kanalu, ki je imel na stenah nameščeno plast aktivnega oglja. Na podlagi rezultatov simulacij so bile izvedene: analiza primernosti računske mreže, analiza primernosti časovnega koraka ter primerjava rezultatov z referenčnimi rezultati drugih avtorjev. Primerjava rezultatov kaže, da izdelana numerična rutina omogoča natančno simuliranje adsorpcijskih procesov v kanalu. V zaključku sta bili izvedeni še parametrični analizi vpliva hitrosti ter temperature na adsorpcijski proces v kanal ter podane smernice za nadaljnjo raziskovalno delo.
Ključne besede: adsorpcija, ravnotežni model, SLD ravnotežni model, adsorpcijsko satovje, adsorpcija v kanalu, metoda robnih elementov, računska dinamika tekočin
Objavljeno: 12.07.2013; Ogledov: 1379; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (2,51 MB)

25.
Študija adsorpcije ionov svinca in kadmija na biooglje pridobljeno s hidrotermično karbonizacijo biomase
Luka Dobnik, 2014, diplomsko delo

Opis: Onesnaženost okolja s težkimi kovinami in reševanje te problematike na učinkovit in hkrati stroškovno sprejemljiv način postaja v današnjem času velik izziv za družbo in njene znanstvenike. Namen diplomske naloge je preučiti adsorpcijo ionov svinca in kadmija na biooglju, pridelanemu iz celuloze in olivnih tropin. Teoretska in praktična znanja v zvezi s to tematiko so črpana tudi iz v zadnjem času objavljenih znanstvenih člankih, ki so nastali zaradi vse večjega problema onesnaževanja okolja in iskanju rešitve problema s preučevanjem adsorpcijskih sposobnosti biooglja narejenega iz odpadkov ali odpadkov brez konverzije, dobre adsorpcijske sposobnosti je pokazal naprimer materiala pridobljenega iz recimo riževih lupin. Cilj diplomske naloge je s pomočjo kemijskih analiz določiti adsorpcijske sposobnosti materialov pridobljenih iz celuloze in olivinih tropin v sub-kritični vodi. V ta namen je bilo potrebno v laboratoriju pripraviti majhne količine hidro termično karboniziranega materiala iz celuloze in olivnih tropin. Analizirani so bili vzorci adsorpcij kadmija in svinca pri različnih koncentracijah in različnih pH vrednostih ter različnih časovnih intervalih raztopin. Analize smo izvedli z atomsko absorbcijsko spektroskopijo. Kot adsorbent smo uporabili biooglja pridobljena iz celuloze in olivnih tropin, rezultate analiz smo primerjani z rezultati pridobljenimi z uporabo aktivnega oglja pri enakih pogojih. Dokazali smo, da imata oba biooglja pripravljeno v laboratoriju (iz olivnih tropin in celuloze) adsorpcijske sposobnosti. Opazili smo tudi, da biooglje približno trikrat hitreje adsorbira svinčeve ione kot kadmijeve in da proces adsorpcije sledi pseudo drugemu redu reakcije. Primerjali smo maksimalne adsorbirane količine komercialnemu adsorbentu in dobili zanimive rezultate.
Ključne besede: adsorpcija, hidro termična karbonizacija, svinec, kadmij, težke kovine, bioglje, oljčne tropine, celuloza
Objavljeno: 02.06.2014; Ogledov: 1008; Prenosov: 148
.pdf Celotno besedilo (2,05 MB)

26.
ODSTRANJEVANJE ARZENA IN KROMA IZ VODE Z MAGHEMITNIMI NANOSTRUKTURAMI
Urška Jančič, 2014, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil s topotaktično transformacijo lepidokrokita sintetizirati dvodimenzionalne magnetne maghemitne nanostrukture, jih okarakterizirati z XRD in BET metodo ter preučiti njihovo uporabo za adsorpcijo As(III) in Cr(VI) ionov iz vode. Pripravljene maghemitne nanostrukture smo suspendirali v vodi z znano koncentracijo As(III) in Cr(VI) ionov. S spreminjanjem različnih eksperimentalnih parametrov (mase adsorbenta, pH, časa, koncentracije As(III) in Cr(VI) ionov) smo ugotavljali učinkovitost maghemitnega nanoadsorbenta za odstranjevanje As(III) in Cr(VI) ionov iz vode. Rezultati kažejo, da smo uspešno sintetizirali maghemitne nanostrukture, katerih BET površina je 118,79 m2/g, volumen por 0,258 cm3/g in povprečni premer por 8,684 nm. Pripravljeni maghemitni nanoadsorbent ima zelo dobre adsorpcijske sposobnosti za odstranjevanje As(III) ionov, manj primeren je za odstranjevanje Cr(VI) ionov. Adsorpcija poteka hitro, pri optimalnih pogojih se ravnotežje vzpostavi že po 20 minutah in takrat je učinkovitost adsorpcije As(III) ionov najmanj 90 %. Zaradi magnetnih lastnosti adsorbenta je možna tudi njegova ponovna uporaba.
Ključne besede: arzen, krom, maghemitne nanostrukture, adsorpcija, nanomateriali, čiščenje vode
Objavljeno: 22.09.2014; Ogledov: 1091; Prenosov: 222
.pdf Celotno besedilo (4,19 MB)

27.
RAZISKAVE AFINITETE ZEOLITOV ZA PARE RAZLIČNIH TOPIL
Gregor Mlakar, 2015, magistrsko delo

Opis: V sklopu magistrskega dela Raziskave afinitete zeolitov za pare različnih topil smo preučevali adsorpcijo različnih organskih topil na različne tipe zeolitov. Poizkuse smo izvedli tako, da smo zeolit natehtali v petrijevko in ga položili v eksikator, kamor smo na dno nalili izbrano topilo. Tako smo zeolit izpostavili hlapom izbranega topila. Količino adsorbiranega topila smo določali gravimetrično. Določili smo maksimalno količino adsorbiranega topila za posamezen zeolit ter časovni potek adsorpcije in rezultate predstavili v grafični obliki. Testirali smo adsorpcijo acetona, toluena in etanola na različne zeolite tipa 13X, 4A in ZSM-5. Naredili smo primerjavo adsorpcije 96 % etanola in 100 % etanola. Rezultati kažejo, da hidrofobni zeoliti tipa ZSM-5 bolje adsorbirajo 100 % etanol, hidrofilni zeoliti tipa 13X in 4A pa 96 % etanol. Nastale so tudi razlike znotraj posameznega tipa zeolitov, za kar smo podali možne razlage. Opravili smo tudi termogravimetrične analize posameznih vzorcev z adsorbiranim acetonom in ugotovili, da desorbirana količina acetona ni bila za vse vzorce enaka količini adsorbiranega acetona. Sklepamo lahko, da so hidrofilni vzorci med pripravo na termogravimetrično analizo dodatno vezali vlago iz zraka.
Ključne besede: adsorpcija, zeolit, aceton, toluen, etanol, termogravimetrična analiza.
Objavljeno: 07.05.2015; Ogledov: 873; Prenosov: 121
.pdf Celotno besedilo (2,89 MB)

28.
Sodobni adsorbenti v obliki adsorpcijskih satovij
Teodor Štimec, Matjaž Hriberšek, Jure Ravnik, Sani Bašič, 2012, strokovni članek

Opis: V prispevku je opisan proces adsorpcije, s katerim lahko vežemo pline ali kapljevine na trdne snovi. Poudarek je na najnovejših adsorpcijskih napravah, kjer nasutje aktivne snovi nadomestimo s satovjem. Takšne naprave odlikuje manjši tlačni padec in možnost hitre regeneracije.
Ključne besede: adsorpcija, modeliranje, SLD, adsorbent v obliki satovja
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 565; Prenosov: 22
URL Povezava na celotno besedilo

29.
Študija adsorpcije amonijevih ionov na zeolite
Veronika Furlan, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje študijo adsorpcije amonijevih ionov iz modelnih raztopin in vzorcev pitne vode iz Mariborskega vodovoda na tri različne adsorbente: zeolit klinoptilolit z granulami velikosti od 1 mm do 2 mm, zeolit klinoptilolit velikosti granul od 2 mm do 4 mm iz regije Krapina na Hrvaškem in zeleni pesek. Da bi ugotovili učinkovitost preučevanih adsorbentov, smo spreminjali njihovo maso od 0,25 g do 1 g, vpliv motečih ionov v vzorcih pitne vode na adsorpcijo amonijevih ionov pa preverjali s spreminjanjem začetne koncentracije amonijevih ionov pri 25 °C. Optimalna vrednost pH za adsorpcijo amonijevih ionov na preučevane adsorbente je 8, kar smo dosegli brez dodatka kisline ali baze. Preučili smo tudi zmožnost regeneracije najučinkovitejšega adsorbenta. Ugotovili smo, da se adsorpcija amonijevih ionov na zeolit klinoptilolit z večanjem velikosti granul znižuje. Rezultati eksperimentalnega dela kažejo, da ima prisotnost drugih ionov v vzorcih pitne vode največji vpliv na učinkovitost ionske izmenjave pri zelenem pesku, v manjši meri pa vpliva na adsorpcijo amonijevih ionov na naravni zeolit klinoptilolit. Iz rezultatov je razvidno, da ima z NaCl regenerirani zeolit klinoptilolit (1 mm – 2 mm) višjo izmenjevalno kapaciteto kot pred regeneracijo. Po drugi regeneraciji smo v 120 minutah z 1 g klinoptilolita (1 mm – 2 mm) odstranili 100 % amonijevih ionov. Ravnotežne eksperimentalne podatke za zeleni pesek smo analizirali z uporabo Freundlichove in Langmuirjeve linearne adsorpcijske izoterme in ugotovili, da se bolje prilegajo Langmuirjevi izotermi. Dobljeni rezultati potrjujejo, da vsi trije preučevani adsorbenti predstavljajo potencialno alternativo za odstranjevanje amonijevih ionov v nizkih koncentracijah iz pitne vode.
Ključne besede: adsorpcija, adsorpcijske izoterme, ionska izmenjava, amonijevi ioni, naravni zeoliti, zeleni pesek, čiščenje vode
Objavljeno: 30.10.2015; Ogledov: 724; Prenosov: 141
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

30.
ŠTUDIJA MOŽNOSTI ODSTRANJEVANJA KOVIN IZ MULJA Z NANODELCI
Tajda Simonič, 2015, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bilo odstraniti težke kovine iz mulja z adsorpcijo le-teh na maghemitne nanostrukture, primerjati učinkovitost odstranjevanja med dvodimenzionalnim maghemitom in enodimenzionalnim maghemitom ter maghemitnimi PVA-alginatnimi kroglicami. Rezultati infrardeče spektroskopije s Fourierjevo transformacijo so pokazali, da smo uspešno sintetizirali dvodimenzionalne maghemitne nanostrukture s topotaktično transformacijo med dehidroksilacijo prekurzorja lepidokrokita γ-FeO(OH). Opravili smo tudi rentgensko praškovno difrakcijo in z dobljenim difraktogramom potrdili, da se struktura enodimenzionalnega maghemita ni spremenila. Zaradi slabe magnetne separacije maghemitnih nanostrutkur iz blata regeneracija in ponovna uporaba ni bila mogoča. Rezultati odstranjevanja kovin po opravljenih adsorpcijskih eksperimentih z dvo- in enodimenzionalnim maghemitom, pridobljeni z rentgensko fluorescenčno spektrofotometrijo, niso kazali zadovoljivega zmanjšanja koncentracije težkih kovin v mulju. Zaključimo lahko, da maghemitni nanodelci za odstranjevanje kovin iz mulja niso primerni. Najboljše rezultate smo dosegli pri obdelavi mulja z 8,5 % vsebnostjo suhe snovi z maghemitnimi PVA-alginatnimi kroglicami, kjer je učinkovitost znašala 26,4 % za železo, 46,8 % za cink in 51,1 % za baker.
Ključne besede: težke kovine, adsorpcija, mulj, digestat, maghemit, nanodelci
Objavljeno: 29.10.2015; Ogledov: 1211; Prenosov: 94
.pdf Celotno besedilo (2,38 MB)

Iskanje izvedeno v 0.24 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici