| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 53
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
11.
O adsorpciji Mn2+ - ionov na sveže oborjenem Fe(OH)3 : diplomsko delo visokošolskega študija
Eva Rojs, 1992, diplomsko delo

Ključne besede: voda, razmanganjenje, adsorpcija
Objavljeno: 26.07.2007; Ogledov: 1401; Prenosov: 0

12.
13.
PRIPRAVA IN KARAKTERIZACIJA SiO2 AEROGELOV MODIFICIRANIH Z ORGANSKIMI FUNKCIONALNIMI SKUPINAMI TER NJIHOVA UPORABA V ADSORPCIJSKIH PROCESIH
Suzana Štandeker, 2010, doktorska disertacija

Opis: Z inkorporacijo metiltrimetoksisilana (MTMS) in trimetiletoksisilana (TMES) v standardno sol-gel sintezo smo pripravili monolitne aerogele SiO2 z različno stopnjo hidrofobnosti. Odlične lastnosti aerogelov, dobljene s sol-gel sintezo, smo ohranili s sušenjem s superkritičnim CO2. Stopnjo hidrofobnosti aerogelov smo določili s pomočjo merjenja kontaktnega kota () med kapljico vode in površino aerogela. Karakterizacijo aerogelov smo izvedli tudi z infrardečo spektroskopijo s Fourier-evo transformacijo (FTIR), diferencialno dinamično kalorimetrijo (DSC) in termogravimetrično analizo (TGA), sorpcijo N2 ter vrstično elektronsko mikroskopijo (SEM). Tako smo opazovali vpliv modifikacije na lastnosti SiO2 aerogelov. Te modificirane aerogele je možno nadalje uporabiti v adsorpcijskih procesih in so dobra alternativa konvencionalnim adsorbentom, kot sta aktivno oglje (AC) in silika gel (SG). Super hidrofobna aerogela smo nadalje uporabili za odstranjevanje različnih toksičnih organskih spojin (toluen, benzen, klorobenzen, etilbenzen, ksilen, kloroform, 1,2-dikloroetan in trikloroetilen) iz vode. Adsorpcijske izoterme smo določili s pomočjo konvencionalne šaržne ekvilibracijske metode. Na podlagi rezultatov meritev adsorpcijske kapacitete lahko trdimo, da so takšni modificirani hidrofobni SiO2 aerogeli odlični adsorbenti in v primerjavi z granuliranim aktivnim ogljem (GAC) izkazujejo kapacitete, ki so 15 do 400-krat večje v primeru vseh testiranih organskih topil. Adsorpcijske lastnosti aerogelov so stabilne tudi po dvajsetih ciklih adsorpcije/desorpcije. Nadalje smo uporabili SiO2 aerogele različne stopnje hidrofobnosti za odstranjevanje in povrnitev hlapov organskih topil (benzen, toluen, etilbenzen in ksilen) iz zraka. Adsorpcijsko kapaciteto različnih aerogelov smo določili z uporabo mini-kolone. Kontinuirane meritve adsorpcije nam kažejo, da so SiO2 aerogeli odlični adsorbenti hlapov BTEX (benzen, toluen, etilbenzen in ksilen) iz zraka. V primerjavi z najbolj uporabljanimi adsorbenti, kot sta AC in SG, aerogeli izkazujejo kapacitete, ki zelo presegajo kapacitete obeh konvencionalnih adsorbentov. Z večanjem stopnje hidrofobnosti aerogeli postanejo manj učinkoviti, vendar je njihova prednost ta, da ne vežejo zračne vlage iz zraka. Izvedli smo tudi modifikacijo površine SiO2 aerogelov z amino (-NH2) ali merkapto (-SH) funkcionalnimi skupinami. V običajni sol-gel sintezi smo uporabili različne ko-prekurzorje, ki v svoji strukturi vsebujejo želeno funkcionalno skupino. Alkogele smo posušili z ekstrakcijo topila s superkritičnim (SC) CO2. Modificirane aerogele smo analizirali z uporabo FTIR-a, DSC/TGA-ja, sorpcijo N2 ter SEM-a ter tako preverili učinkovitost modifikacije ter vpliv le-te na lastnosti aerogelov. Za merkapto modificirane aerogele smo ugotovili, da so dobri adsorbenti Cu(II) in Hg(II) ionov iz vode. Sposobnost odstranjevanja Cu(II) in Hg(II) ionov iz vode teh aerogelov smo določili s šaržnimi adsorpcijskimi testi pri ravnotežnih pogojih. Aerogelni adsorbent z merkapto funkcionalnimi skupinami izkazuje velik adsorpcijski potencial za ione obeh težkih kovin in 99% učinkovitost adsorpcije je bila dosežena v pH območju med 4 in 6. Ravnotežne eksperimentalne podatke smo korelirali s Freundlich-ovim in Langmuir-jevim modelom adsorpcijskih izoterm ter jih primerjali z drugimi adsorbenti, ki se uporabljajo v te namene; ugotovili smo, da so naši adsorbenti zelo učinkoviti.
Ključne besede: sol-gel sinteza; aerogeli; sušenje s SC CO2; hidrofobnost; organska modifikacija; adsorpcija, VOCs (volatile organic compounds), BTEX, Cu(II) ioni; Hg(II) ioni;
Objavljeno: 08.11.2010; Ogledov: 3036; Prenosov: 301
.pdf Celotno besedilo (5,33 MB)

14.
VPLIV FILTRA WATERPIK R-7 NA IZBOLJŠANJE KVALITETE PITNE VODE
Nataša Golob, 2011, diplomsko delo

Opis: V nalogi smo želeli proučiti vpliv filtra waterpik R-7 na izboljšanje kvalitete pitne vode. Testirali smo filter R-7 waterpik, za katerega njegovi proizvajalci zagotavljajo, da zniža koncentracije lindana, azbesta, svinca, klora in nevarnih mikroorganizmov (ciste Giardia in Cryptosporidium) v pitni vodi. Zanimala nas je tudi učinkovitost filtra pri odstranjevanju atrazina iz pitne vode. Učinkovitost filtra smo ugotavljali z analizami splošnih parametrov in fizikalno-kemijskih parametrov na vzorcih neobdelane vode, vode po obdelavi z waterpik R-7 in vode po obdelavi z iztrošenim filtrom waterpik R-7. Opravili smo analizo s hitrim testom WS-425B in tako preverili vsebnost nezaželenih snovi v vodi po obdelavi z waterpik R-7. Ugotovili smo, da se v začetku zniža trdota, ki pa se po približno porabljenih 20 L približa vrednosti pitne vode. V začetku filtracije se je koncentracija K+ zelo zvišala. Po nekaj litrih iztočene vode pa se je njegova vrednost znižala na 8 mg/L. Znižale so se koncentracije svinca in atrazina v vodi obdelani z waterpik R-7. Nitrat se zniža in najverjetneje zamenja s kloridom. To vidimo v povečani prevodnosti.
Ključne besede: Pitna voda, vodni blok filter, adsorpcija.
Objavljeno: 18.02.2011; Ogledov: 2061; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (2,09 MB)

15.
OBDELAVA PREDČIŠČENE IZCEDNE VODE S KOMBINACIJO ADSORPCIJA / NANOFILTRACIJA / RAZPLINJEVANJE
Majda Šmigoc, 2011, magistrsko delo

Opis: Izcedna voda je kompleksna mešanica spojin, za katero je značilno, da nima stalne sestave. Sestava izcednih voda se spreminja in je odvisna od količine in sestave odpadkov ter vsebnosti škodljivih oziroma nevarnih snovi. Predmet našega raziskovalnega dela je bila izcedna voda iz odlagališča CERO Gajke Ptuj. Izhajali smo iz poročil o obratovalnih monitoringih za obdobje od 2004 do 2008 in ugotovili, da od kovin presega zakonsko predpisane mejne vrednosti celotni krom, v nekaterih meritvah pa še baker, nikelj in svinec. Prav tako od merjenih parametrov pri nekaterih meritvah zasledimo še preseganje NH4+ in AOX. Namen naloge je bil z ustreznimi tehnološkimi postopki znižati koncentracije omenjenih parametrov pod zakonsko določene vrednosti. Predčiščenje je potekalo z adsorpcijo na zeolit 3A, 4A, 5A in 13X, proizvajalca Silkem Kidričevo oziroma s kosmičenjem s pomočjo kelatnega polimera P 26T, proizvajalca Biomontan. Organsko onesnaženje smo znižali z nanofiltracijo na laboratorijski napravi Stirred cell, model 8200. Koncentracijo amonijevih ionov smo želeli znižati z izpihovanjem z zrakom. S pomočjo zeolitov nismo uspeli znižati koncentracije ionov in NOM pod zakonsko določeno mejno vrednost. Znižanje koncentracij kromovih ionov in ionov drugih kovin dosežemo z uporabo P 26T, z izpihovanjem amonija se zniža koncentracija NH4+ ionov, z nanofiltracijo pa se zniža koncentracija KPK in AOX. Glede na raziskavo predlagamo naslednje postopke za čiščenje izcedne vode: kosmičenje s P 26T, nanofiltracijo in izpihovanje amoniaka. S predlaganim postopkom dosežemo znižanje Cr6+ pod mejno vrednost, znižanje KPK do 75%, AOX do 88% in NH4+ pod mejno vrednost. S tem izcedna voda dosega kvaliteto, ki ustreza zahtevanim mejnim vrednostim v zadevnih uredbah.
Ključne besede: izcedna voda, zeolit, kelatni polimer P 26T, adsorpcija, kosmičenje, nanofiltracija, izpihovanje amoniaka;
Objavljeno: 20.04.2011; Ogledov: 2815; Prenosov: 333
.pdf Celotno besedilo (1,38 MB)

16.
VPLIV VEZIV NA FIZIKALNE LASTNOSTI AKTIVIRANIH ZEOLITOV
Tomaž Fakin, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga predstavlja raziskavo na področju aglomeracije delcev zeolita in preučevanja vpliva različnih veziv na fizikalne lastnosti aktiviranega granulata. Zeoliti so kristalinični, hidratizirani alumosilikati s tridimenzionalno strukturo, ki vsebuje veliko praznin in kanalov, zato je njihova uporaba zelo raznovrstna. Najdemo jih v industriji pralnih sredstev, kot ionske izmenjevalce in nosilce katalizatorjev, v zadnjem času pa predstavljajo tudi perspektivno področje adsorbentov. Testirali in načrtovali smo proces granulacije zeolita LTA s srednjo velikostjo delcev 4 μm na granulirnih krožnikih. Za pripravo granulatov z želeno velikostjo delcev med 2 mm in 3,15 mm smo preizkusili različno razpoložljivo opremo. Proces proizvodnje aktiviranega granulata zeolita obsega tri stopnje: mešanje granulirnega materiala z navlaževanjem, granuliranje in aktiviranje granulata. Za preučevanje vpliva veziv na fizikalne lastnosti aktiviranega zeolita smo testirali granulat, ki smo ga pripravili z dodajanjem različnih koncentracij naslednjih veziv: natrijevim vodnim steklom, bentonitom in borovo kislino. Za izbrane vzorce granulatov so bile izvedene meritve sorpcijskih lastnosti pod farmakološkimi pogoji, pri čemer je bila posebej obravnavana možnost manipulacije adsorpcije zeolitnega granulata v odvisnosti od velikosti granulata ter vrste in koncentracije veziva. Merjenje sile zloma granul je potekalo z namenom ugotavljanja učinkovitosti veziva pri kompaktiranju granulirnega materiala, saj sta kompaktnost in odpornost materiala na mehanske sile ključni za uporabo granulata v številnih aplikacijah. Iz raziskave izhaja, da smo uspeli proizvesti granulate, ki se po izmerjenih silah zloma granul lahko primerjajo s konkurenčnimi izdelki.
Ključne besede: zeolit, kompaktiranje, granuliranje, granulirni krožnik, aktiviranje, adsorpcija, mešanje, natrijev silikat
Objavljeno: 28.03.2011; Ogledov: 2051; Prenosov: 329
.pdf Celotno besedilo (7,47 MB)

17.
OPTIMIZACIJA IN MODELIRANJE ODSTRANJEVANJA ŽIVEGA SREBRA IZ DIMNIH PLINOV
Jernej Hosnar, 2011, diplomsko delo

Opis: Približno 46 % vseh svetovnih emisij Hg je posledica izgorevanja fosilnih goriv v namene pridobivanja električne in toplotne energije. Zaradi visokih koncentracij onesnaževala v dimnih plinih si strokovnjaki prizadevajo razviti ustrezno tehnologijo, ki bi omejila izpuste Hg že na viru. Tako bi se izognili problematiki povečanega biogeokemijskega kroženja Hg, ki predstavlja prehod iz fosilnih goriv v zrak, vodo, tla in se akumulira v živih organizmih. Na podlagi podatkov o kemijskem ravnotežju in kinetiki smo razvili enostaven matematično-kemijski model, kot začetno stopnjo, za preverjanje realnega obnašanja prisotnih ionov v raztopini pri razžveplanju dimnih plinov (RDP). Z demonstracijo uporabe modela smo ocenili stopnjo odstranitve Hg iz naprave ter dimenzionirali velikost potrebne opreme pri razvoju sodobne tehnologije. Čiščenje emisij sicer poteka po dveh principih, ki smo jih preučili v laboratoriju ter s pomočjo literature. Prva rešitev je temeljila na odstranitvi elementarnega Hg iz dimnih plinov v mokrem postopku RDP sistema z oksidacijo, kjer se konstantno ruši ravnotežje, ki ga opisuje Henry-ev zakon. Oksidacijo smo izvedli z vrsto oksidantov - tudi s kisikom, ki se uvaja v vodno fazo z dispergiranjem zraka. Na spontanost reakcij oksidacije so kazale negativne Gibbs-ove entalpije. Druga možnost je temeljila na odstranitvi večjega števila onesnaževal v postopku RDP, ki je ekonomsko in tehnološko primerljiv ali boljši od postopkov, ki so komercialno že uveljavljeni ali v fazi razvoja. Preučili smo objavljene tehnologije na principu: homogene oksidacije s halogenidi (Br2, Cl2) pred razžveplanjem dimnih plinov, adsorpcije na aktivnem oglju ter dodajanja kemijskih oksidantov, kot sta NaClO2 in H2O2, v mešalni pretočni reaktor za pospešitev katalizirane reakcije. Alternativne tehnologije smo ocenili na podlagi porabe materialov, energentov, dela ter obratovalnih stroškov. Ekonomske parametre smo uporabili v ekonomskem kriteriju, ki omogoča izbiro tržno najustreznejše tehnologije ter pregledom okoljskih kriterijev, ki podajajo sugestijo za izbiro okoljsko najustreznejšega načina odstranjevanja Hg.
Ključne besede: elementarno živo srebro, homogena oksidacija živega srebra, proces razžveplanja dimnih plinov, adsorpcija Hg na aktivnem oglju, optimizacija in matematično modeliranje kemijskega sistema
Objavljeno: 18.05.2011; Ogledov: 1884; Prenosov: 142
.pdf Celotno besedilo (2,98 MB)

18.
Sinteza nanokompozitnih hidrogelov v porah PP membrane
Manja Kurečič, 2011, doktorska disertacija

Opis: POVZETEK Cilj naloge »Sinteza nanokompozitnih hidrogelov v porah PP membrane« je bil sintetizirati nanokompozitni hidrogel z vključenimi nanodelci mineralov glin v porah PP membrane s sposobnostjo razbarvanja tekstilnih odpadnih vod. V raziskavi smo uporabili organsko modificirane montmorilonit delce (O-MMT), katerih poglavitna lastnost je velika aktivna površina, ki jo dosežemo ob interkalaciji oz. eksfoliaciji silikatnih plasti delcev v hidrogelni matrici. Raziskava je bila razdeljena v tri sklope; Prvi del je zajemal študij lastnosti hidrofobnih delcev dispergiranih v vodi z namenom doseganja stabilne vodne disperzije. Pri tem smo uporabili neionski polisaharidni površinsko aktivni sistem na bazi inulina, za izboljšanje omakalnih sposobnosti delcev glin in izboljšanje njihove sposobnosti dispergiranja v vodnih sistemih. Disperzijam O-MMT različnih koncentracij površinsko aktivnega sredstva smo določali elektrokinetične lastnosti, velikosti delcev in stabilnost disperzije. O-MMT delcem obdelanim s površinsko aktivnim sredstvom smo določali hidrofilno-hidrofoben značaj in strukturo z medoto malokotnega rentgenskega sipanja. V drugem delu smo UV polimerizirali nanokompozitni hidrogel s vključenimi O-MMT nanodelci, pri čemer smo uporabili N-isopropilakrilamid kot monomer ter N,N-metilenbisakrilamid kot zamreževalec. Pri tem smo spremljali vpliv deleža zamreževalca in vključenih nanodelcev v nanokompozitu na stopnjo zamreženja in na stopnjo nabrekanja nanokompozitnega hidrogela. S pomočjo FT-IR spektroskopije smo določili mehanizem polimerizacije in zamreženja hidrogela in z metodo malokotnega rentgenskega sipanja interkalirano/eksfoliirano strukturo delcev v nanokompozitu. Učinkovitost nanokompozitnega hidrogela smo določili s stopnjo adsorbcije kislega barvila C.I. Acid Orange 33 s pomočjo UV/VIS spektroskopije. Proučili smo vpliv pH barvne raztopine, konc. barvila, časa, in deleža O-MMT delcev v nanokompozitu na stopnjo adsorbcije barvila. V tretjem, zadnjem delu smo in-situ polimerizirali nanokompozitni hidrogel v porah hidrofobne polipropilenske (PP) membrane. Za doseganje popolne prekritosti por PP membrane s polimeriziranim nanokompozitnim hidrogelom smo raziskali vpliv različnih postopkov omakanja na delež gela v membrani in hidrofilno/hidrofobni značaj membrane. Sposobnost sintetizirane nanokompozitne PP membrane za razbarvanje raztopine kislega barvila C.I. Acid Orange 33 smo določali z ultrafiltracijo. Raziskave so pokazale, da ima koncentracija PAS velik vpliv na pripravo stabilne vodne disperzije O-MMT delcev. Z uporabo stabilne disperzije O-MMT delcev dobimo razplasteno strukturo nanokompozitnega hidrogela, ki je sposoben adsorbiranja kislega barvila Acid Orange 33. Z višanjem koncentracije delcev v nanokompozitnem hidrogelu se viša stopnja adsorpcije barvila. Z in-situ polimerizacijo smo uspešno pripravili nanokompozitno membrano s vključenimi O-MMT delci razplastenimi v hidrogelni matrici, kar izboljša filtracijsko sposobnost PP membrane za 80%.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE: plasteni silikati, montmorilonit, nanokompozitni hidrogeli, PP membrana, adsorpcija barvil, lastnosti koloidnih sistemov, ultrafiltracija
Objavljeno: 19.08.2011; Ogledov: 2074; Prenosov: 271
.pdf Celotno besedilo (3,71 MB)

19.
ODSTRANJEVANJE KROMA IZ IZCEDNE VODE S KOAGULACIJO IN ADSORPCIJO
Mirjana Rodošek, 2011, diplomsko delo

Opis: Izcedne vode predstavljajo nevarnost za okolje, ker vsebujejo veliko organskih in anorganskih komponent, kot so težke kovine. Predmet našega diplomskega dela je bila izcedna voda iz odlagališča za nenevarne odpadke CERO Gajke Ptuj. Izhajali smo iz poročila o obratovalnem monitoringu za leto 2010 in ugotovili, da od težkih kovin presega zakonsko predpisano mejno vrednost celotni krom. Prav tako od merjenih parametrov zasledimo še visoke vrednosti kemijske in biokemijske potrebe po kisiku. Tako so potrebni številni fizikalno–kemijski postopki za odstranjevanja le–teh. Za zmanjševanje koncentracije kroma v izcedni vodi smo uporabili dve metodi: koagulacijo s flokulacijo ter adsorpcijo na zeolite in kelatni polimer. Kot koagulante smo preizkušali aluminijev hidroksid, železov (III) klorid in aluminijev sulfat, kot flokulant pa anionski polielektrolit s tržnim imenom Magnafloc LT 25. V laboratorijskem merilu smo na realnem vzorcu testirali različne dodatke v različnih razmerjih. Iz analize koncentracije kroma v izcedni vodi smo pred in po obdelavi ocenili najustreznejše količine dodatkov. Ocenili pa smo tudi vpliv koagulacije s flokulacijo na zmanjšanje vrednosti KPK in BPK.
Ključne besede: koagulacija, flokulacija, adsorpcija, izcedne vode, krom
Objavljeno: 20.10.2011; Ogledov: 2279; Prenosov: 280
.pdf Celotno besedilo (2,72 MB)

20.
ODSTRANJEVANJE IZBRANIH ONESNAŽIL IZ VODE Z ZEOLITOM IN KELATNIM POLIMEROM
Tanja Širec, 2011, diplomsko delo

Opis: Z razgradnjo rastlinskega materiala, živali in mikroorganizmov v tleh in vodi se proizvajajo različne kompleksne organske molekule, ki jih imenujemo naravne organske snovi (NOM). Namen naloge je bil uspešno odstranit naravne organske snovi iz modelne vode. Ker moramo omenjene snovi iz vode odstraniti, se v zadnjem času v ta namen veliko uporabljajo membrane. Zato smo v nalogi izvajali poskuse s tistimi snovmi, ki lahko najbolj mašijo membrane. Izbrali smo predstavnika sladkorjev, polietilenglikol in alginat. Delo je potekalo z njihovo adsorpcijo na zeolit 4A in 13X, proizvajalca Silkem Kidričevo in Petro Chemicals Limited iz Indije ter s kelatnim polimerom P 26T, proizvajalca Biomontan. Z zeolitom 4A in 13X ter kelatnim polimerom P 26T se organske snovi zelo slabo odstranijo iz raztopine glukoze in glutaminske kisline. Smo pa z njimi bolj uspešno odstranili alginat iz raztopine. Poliglikol iz raztopine odstranita zeolita 4A in 13X. Glede na raziskavo predlagamo za odstranitev poliglikola iz raztopine zeolit 4A, ki ga odstrani do 76,4 %, za alginat pa Petrosorb 26T, ki ga odstrani do 94,4 %.
Ključne besede: odpadna voda, zeolit, kelatni polimer P 26T, adsorpcija, naravne organske snovi
Objavljeno: 28.10.2011; Ogledov: 1937; Prenosov: 194
.pdf Celotno besedilo (2,38 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici