| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 63
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
1.
Priprava nanokompozitov za čiščenje vod
Ajra Hadela, 2021, doktorska disertacija

Opis: Naraščajoče število prebivalstva, pojav novih onesnaževal, patogenov ter drugih toksinov po vsem svetu negativno vplivajo na kvaliteto in količino voda ter otežujejo zagotavljanje in pripravo čiste pitne vode. Napredki s področja nanotehnologij ponujajo priložnosti za izboljšanje obstoječih in tudi za razvoj novih tehnologij čiščenja vod. Nanotehnologija omogoča široke možnosti pri izboljševanju učinkovitosti konvencionalnih metod čiščenja vod z uporabo naprednih filtracijskih in adsorpcijskih nanomaterialov. Nanomateriali imajo zaradi svoje majhnosti ter velike specifične površine v primerjavi s konvencionalnimi materiali večjo adsorpcijsko kapaciteto ter večjo selektivnost do vezave različnih onesnaževal, kot so težke kovine, elementi redkih zemelj in odpadna olja, že pri nižjih koncentracijah. Z nanomateriali lahko dodamo nove funkcionalnosti, zmanjšamo problematično mašenje membran in posledično zmanjšamo potrebe po njihovem čiščenju ter podaljšamo njihovo življenjsko dobo ob zmanjšanju obratovalnih stroškov. V doktorski disertaciji so predstavljene tehnologije priprave nanomaterialov, nanokompozitov in metode imobilizacije nanomaterialov z namenom aplikacije pripravljenih nanomaterialov na področju odstranjevanja mikrobioloških in organskih onesnaževal iz modelnih vod. Nanomateriale smo pripravljali s poliolno in sol-gel sintezo ter soobarjanjem; nanokompozite pa z nanašanjem pripravljenih nanomaterialov na ali z njihovim vgrajevanjem v različne vlakno-tvorne substrate. S pomočjo elektro-oksidacijske filtracije smo razgrajevali fenol, razbarvali metilen modro barvilo in dezinficirali vodo z redukcijo bakterij E. coli in B. subtilis. Za namen elektro-oksidacijske filtracije smo oblikovali in izdelali prilagojen filtracijski modul. Kot filtracijski material smo uporabili antimikrobne in električno prevodni nanokompozit iz poliamid 6.6 tkanine in srebrovih nanožičk. Z uporabo oleofilno funkcionaliziranih magnetnih nanodelcev smo uspešno adsorbirali odpadno motorno olje iz vodnega medija.
Ključne besede: nanomateriali, nanokompoziti, antimikrobnost, električna prevodnost, elektro-oksidacijska filtracija, adsorpcija olj
Objavljeno: 11.10.2021; Ogledov: 107; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (7,75 MB)

2.
Študija adsorpcije lipofilnih snovi na bentonit
David Homšak, 2021, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je preučiti adsorpcijske sposobnosti bentonita za odstranjevanje lipofilnih snovi iz vodnih raztopin. Vzorec bentonita smo karakterizirali; opravili analizo za določitev elementarne sestave z vrstičnim mikroskopom, izmerili zeta potencial in porazdelitev velikosti delcev. Vrednost zeta potenciala je znašala 0,229 mV. Povprečna velikost delcev je znašala 1833 nm. PDI pa je znašal 0,52. Učinkovitost adsorpcije smo analizirali gravimetrično. Za ekstrakcijo smo uporabljali n-heksan. Na modelni raztopini sončničnega olja s koncentracijo 6,92 g/L smo ob dodatku 1 g bentonita in stresanju 18 h uspeli odstraniti 98,5 % lipofilnih snovi iz vodne raztopine. Eksperimentalni podatki sledijo Freundlichovi in Langmuirjevi izotermi, vendar je ujemanje večje z Freundlichovo. Zato sklepamo, da je adsorpcija večplastna. Adsorpcijska kapaciteta je znašala 2322 mg/g. Bentonit smo preizkusili še na realnem vzorcu odpadne vode iz kozmetične industrije. Stresali smo 18 h ob dodatku 1 g bentonita. Učinkovitost adsorpcije je z naraščujočo koncentracijo lipofilnih snovi v vzorcu padala. Pri začetni koncentraciji 446 mg/L smo iz vodne raztopine vzorca uspeli odstraniti 93,0 % lipofilnih snovi. Raztopinam vzorca smo izmerili tudi pH. Ta je znašal ~7.1 in je s koncentracijo rahlo naraščal. Izrabljeni bentonit smo poskusili regenerirati z 0,1 M razt. NaOH. Regenerirali smo 4 h. Postopek smo ponovili skupno štirikrat. Učinkovitost adsorpcije je že po prvi regeneraciji precej padla, po nadaljnih ponovitvah pa ni padala. Podaljšanje časa regeneracije na 18 h ni imelo vpliva. Dvig koncentracije na 2 M je zvišal obnovitev adsorpcijske sposobnosti s 30 na 50%. Regeneracija bentonita tako ni bila uspešna.
Ključne besede: bentonit, težkohlapne lipofilne snovi, adsorpcija, regeneracija, odpadne vode
Objavljeno: 06.10.2021; Ogledov: 164; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (2,74 MB)

3.
Priprava poroznih polimerov na osnovi celuloze z uporabo emulzij z visokim deležem notranje faze
Paula Estévez Recio, 2021, diplomsko delo

Opis: Namen tega dela je razložiti sintezo poliHIPE, ki vsebujejo celulozo. PoliHIPE so bili pripravljeni z uporabo emulzij olja v vodi (O/W). Vodna (kontinuirana) faza je bila sestavljena iz akrilne kisline (AA), karboksimetilceluloze (CMC), N,N′-metilenbisakrilamida (MBA), površinsko aktivne snovi in ustreznih iniciatorjev, medtem ko je bila oljna (notranja) faza toluen. Polimerizacija je potekala termično pri 60 ºC 24 ur. Dobljeni polimeri so imeli diskontinuitetno morfologijo poliHIPE z različnimi premeri, odvisno od stopnje zamreženja in količine CMC. Zanimivo je, da sta prisotnost CMC in višja stopnja zamreženja (30 %) povzročila nastanek večjih por, ki so v bistvu oblikovale material s tremi stopnjami poroznosti - primarno, sekundarno in terciarno. Velikost por je bila od približno 32 μm (0 % CMC) do 260 μm (1 % CMC), površina BET pa se je gibala od približno 1,3 m2/g do 3,9 m2/g. PoliHIPE smo uporabili tudi za adsorpcijo metilen modrega (MB). Pokazalo se je, da prisotnost CMC poveča adsorpcijo MB, vendar se pri višjih koncentracijah CMC adsorpcija zmanjša, kar kaže, da je idealna količina CMC pod 2,5 % (raztopina CMC).
Ključne besede: PolyHIPE, akrilna kislina, celuloza, adsorpcija, poroznost
Objavljeno: 22.09.2021; Ogledov: 153; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (10,55 MB)

4.
Odstranjevanje težkih kovin iz odpadne vode z uporabo glinenega adsorbenta
Blaž Vidovič, 2021, diplomsko delo

Opis: Planet Zemlja se v 20. in 21. stoletju spopada z najbolj onesnaženim obdobjem človeškega obstoja. Velik problem onesnaževanja med drugim predstavljajo tudi težke kovine, ki se v ionski obliki pojavljajo v pitni vodi. V diplomski nalogi smo kot cenovno dostopen adsorbent uporabili glino, ki se je do neke mere izkazala za potencialen adsorbent težkih kovin kot so baker, nikelj in krom. Glini smo najprej določili velikost delcev in zeta potencial. V modelnih raztopinah smo raziskovali adsorpcijo posamičnih kovinskih ionov in kovin v vzorcih odpadne vode. V modelnih raztopinah smo uporabljali sledeče koncentracije:  (Cu2+) =  (Ni2+ ) = 50 mg/l in  (Cr6+) = 20 mg/l. Masno koncentracijo kovinskih ionov v odpadni vodi smo določili s spektroskopsko tehniko, kjer smo uporabili kivetne teste. Pri vseh adsorpcijah smo uporabili 50 ml modelne raztopine oziroma vzorca odpadne vode. Preučevali smo, ali masa gline vpliva na adsorpcijo in če medsebojna interakcija kovinskih ionov vpliva na delež adsorbiranih ionov. Poskuse smo naredili na 0,5 g, 1 g, 5 g, 7 g in 10 g gline in preostalo vsebnost kovinskih ionov merili po 30, 60, 120, 180 in 1440 minutah. Meritve so pokazale, da je povprečna velikost delcev gline 1285 nm, povprečen zeta potencial pa znaša -22,2 mV. Ugotovili smo, da je adsorpcija kovinskih ionov največja, ko je masa adsorbenta 10 g, najnižja pa, ko je masa adsorbenta 0,5 g. Najboljše se je adsorbiral Cu2+, kjer je bila uspešnost odstranjenosti iona pri 10 g gline kar 99,4 %. Sledita mu Ni2+ z 58 % in Cr6+ z 45 % adsorpcijo. Pri medsebojnem vplivu ionov pa je adsorpcija vseh ionov bila nižja kot sicer. Cu2+ z 81,25 %, Ni2+ z 47 % in Cr6+ z 29,4 % adsorpcijo. Medsebojni vpliv posameznih ionov smo preverjali na 10 g gline. Izkazalo se je tudi, da ko smo večali maso adsorbenta, je kapaciteta adsorpcije padala. Tukaj smo prišli do spoznanja, da je razmerje med maso adsorbenta in maso adsorbata zelo pomembno, saj vpliva na Freundlich-ove in Langmuir-jeve parametre.
Ključne besede: adsorpcija, glina, baker, nikelj, krom, spektrofotometrija
Objavljeno: 22.09.2021; Ogledov: 96; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (2,78 MB)

5.
Funkcionalizirani magnetni nanodelci za odstranjevanje težkih kovin iz odpadnih vod
Rok Pučnik, 2021, diplomsko delo

Opis: Onesnaževanje površinskih in podzemnih vod s težkimi kovinami postaja svetovni problem, prav zaradi njihovih negativnih učinkov na številne ekosisteme. Za sanacijo kontaminiranih vod se uporabljajo številne separacijske metode, med katerimi spada tudi adsorpcija na različne materiale. Magnetni nanodelci imajo poleg odličnih adsorpcijskih kapacitet tudi magnetne lastnosti, ki se lahko izkoriščajo tako pri adsorpcijskem mehanizmu kot pri končni separaciji delcev iz raztopin. V tem diplomskem delu smo proučevali vpliv zunanjega izmeničnega magnetnega polja na adsorpcijo Cr(VI) iz vodne raztopine z uporabo magnetnih nanodelcev. Pri tem smo uporabljali maghemitne magnetne nanodelce, sintetizirane po koprecipitacijskem postopku, katere smo z mikroemulzijsko metodo funkcionalizirali s hitozanom. Rezultati so pokazali, da je učinkovitost adsorpcije, s 30 mg adsorbenta, bila večja ob prisotnosti zunanjega magnetnega polja (60,39 %) kot v odsotnosti magnetnega polja (41,50 %). Največji adsorpcijski učinek (94,21 %) pa je bil dosežen z uporabo 50 mg magnetnih nanodelcev ob prisotnosti zunanjega magnetnega polja. Raziskovali smo tudi vpliv jakosti generiranega magnetnega polja na učinkovitost odstranjevanja Cr(VI) iz vodne raztopine z uporabo hitozanskih magnetnih nanodelcev. Frekvenco električnega toka po vodniku smo nastavili na 50, 100 in 200 mHz, amplituda pa je bila konstantna (11 000,00 Vpp). 78,73 % učinkovitost je bila dosežena pri 200 mHz, 88,24 % pri 50 mHz in največja 94,21 % pri 100 mHz električnem toku.
Ključne besede: Krom(VI), odpadne vode, adsorpcija, hitozanski magnetni nanodelci, izmenično magnetno polje.
Objavljeno: 22.09.2021; Ogledov: 118; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (3,01 MB)

6.
Čiščenje odpadne vode pri barvanju z naravnimi barvili
Primož Vouk, 2021, magistrsko delo

Opis: Obarvane odpadne vode iz tekstilne industrije so močno obremenjene z ioni težkih kovin. V ta namen je bil izveden postopek čiščenja obarvanih modelnih voda. Postopke barvanja volne smo izvedli z ekstraktom iz suhih orehovih listov in s sintetičnim kovinsko kompleksnim barvilom BEMAPLEX Marine D RD. Nato smo primerjali učinkovitost barvanja z naravnim in sintetičnim barvilom ter primerjali ekološko sprejemljivost barvil. Cilj raziskave je bil iz obarvanih modelnih voda odstraniti aluminijeve, bakrove, kromove in železove ione ter barvila. Modelnim vodam smo analizirali fizikalno kemijske parametre (temperaturo, pH vrednost, električno prevodnost, motnost, kemijsko potrebo po kisiku – KPK, celotni organski ogljik – TOC in koncentracijo Al3+, Cu2+, CrT in Fe3+ ionov). Izvedli smo postopek čiščenja modelnih voda z adsorpcijo na aktivno oglje, zeolit ZAG 4A in zeolit ZAG CWK. Učinek čiščenja smo ovrednotili z meritvami fizikalno kemijskih parametrov in izračunom adsorpcijske učinkovitosti ter adsorpcijske kapacitete. Primerjali smo tudi ekološke vrednosti barvanja z naravnim in sintetičnim barvilom ter ocenili učinkovitost barvanja z različnimi barvili. Aktivno oglje se je izkazalo kot najučinkovitejši testiran adsorpcijski material. Po 20 urah adsorpcije se je na 20 g adsorbenta vezalo 71,6 88,6 % ionov težkih kovin ter najbolj razbarvalo modelne vode.
Ključne besede: adsorpcija, naravna barvila, čiščenje odpadne vode, modelna voda, aktivno oglje
Objavljeno: 24.08.2021; Ogledov: 231; Prenosov: 30
.pdf Celotno besedilo (4,43 MB)

7.
Preučevanje adsorpcijskih lastnosti šungita
Adam Brumen, 2020, diplomsko delo

Opis: Cilj diplomske naloge je preučiti adsorpcijske lastnosti šungita za adsorpcijo NO3, baker in lipofilnih snovi. V ta namen smo preučili karakteristike samega šungita. Rezultati sestave vzorca šungita so pokazali, da je vzorec vseboval 98 % ogljika. Specifična površina je znašala 11 m2/g. Meritve zeta potenciala so pokazale, da je na površini šungita potencial 18 mV, kar je blizu 0 in pomeni, da je površina rahlo pozitivno nabita. Izmerili smo tudi porazdelitev delcev in ugotovili, da so najbolj zastopani agregati šungita velikosti 900 nm. S Fourerovo transformirano infrardečo (FTIR) spektroskopijo smo dokazali, da šungit vsebuje dva tipa furelenov: C_60 in C_70. V diplomski nalogi smo tako ugotovili, da je šungit zelo dober adsorbent. Pri nitratu in težkohlapnih lipofilnih snoveh se je pokazal kot zelo učinkovit z adsorpcijo nad 90 %. Pri bakru je prišlo do adsorpcije, vendar je bila ta zelo počasna in tudi manj učinkovita. S študijami adsorpcije v pitni vodi smo v primerjavi z modelnimi raztopinami dobili nekoliko slabše učinkovitosti adsorpcije. Rezultati adsorpcije lipofilne snovi iz odpadne vode so pokazali zelo dobro adsorpcijsko sposobnost šungita.
Ključne besede: šungit, adsorpcija, adsorpcijski modeli, karakterizacija
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 217; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (2,53 MB)

8.
Odstranjevanje težkih kovin iz trdne frakcije digestata aktivnega blata s pomočjo magnetnih nanodelcev
Noemi Sep, 2020, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil odstraniti oziroma zmanjšati koncentracijo težkih kovin, kot so Zn, Cu, Ni in Cd iz trdne frakcije digestata aktivnega blata po anaerobni digestiji, da bi omogočili njegovo uporabo v kmetijstvu. V sklopu diplomskega dela smo sintetizirali maghemitne nanodelce s ko-precipitacijo železovih Fe2+ in Fe3+ ionov, jih prevlekli s približno 3 nm debelo plastjo amorfnega SiO2 ter jih nadaljnje funkcionalizirali z derivatom GOPTS-bPEI, ki je v svoji strukturi bogat z aminskimi skupinami, znanimi kot kelatorji kovin. Aminske skupine smo uporabili za kelacijo kovin in posledično omogočili njihovo odstranitev. Po končani sintezi smo izvedli površinsko ATR-FTIR spektroskopijo in uspešno dokazali prisotnost želenih funkcionalnih skupin v nanodelcih. V diplomskem delu smo združili dve metodi za odstranjevanje težkih kovin iz trdnih materialov in jih uporabili na primeru digestata aktivnega blata. Združili smo kemijsko izluževanje s kislinami ter adsorpcijo kovin na modificirane magnetne nanodelce. Z združitvijo teh metod smo želeli povečati učinkovitost odstranitve težkih kovin. Pred adsorpcijo smo vzorce trdne frakcije digestata izpostavili kislinam. Najprej smo primerjali učinkovitost ekstrakcije glede na vrsto kisline, pri čemer smo uporabljali 0,2 M citronsko kislino in 0,2 M oksalno kislino, zraven tega smo preučevali še učinkovitost ekstrakcije glede na kontaktni čas. Za primerjavo smo izvedli tudi poskuse z digestati, pri katerih smo kovine ekstrahirali le z vodo. V drugem delu smo na pridobljenih ekstraktih izvedli poskuse adsorpcije kovin s sintetiziranimi modificiranimi magnetnimi nanodelci in tako preučili vpliv pH vrednosti ter vpliv mase nanodelcev na učinkovitost adsorpcije težkih kovin. Izračunali smo adsorpcijske kapacitete za posamezne kovine ter določili celokupno adsorpcijsko kapaciteto nanodelcev pri posameznem vzorcu. Koncentracije težkih kovin smo določili z atomsko adsorpcijsko spektroskopijo (AAS). Ugotovili smo, da se je iz testiranih vzorcev ob uporabi citronske kisline izlužilo največ cinka (dosegli smo kar 97,6 % učinkovitost), najmanj pa se ekstrahira bakra. Primerjava učinkovitosti ekstrakcije je pokazala, da je citronska kislina primernejša za izluževanje cinka, niklja in kadmija, oksalna kislina pa je primernejša v primeru bakra. Rezultati odstranjevanja težkih kovin z modificiranimi magnetnimi nanodelci so pokazali, da so nanodelci najučinkovitejši pri odstranjevanju niklja. Najvišjo adsorpcijsko kapaciteto smo dosegli v primeru cinku (24,0 mg/g). Najvišja celokupna adsorpcijska kapaciteta, ki smo jo dosegli, je bila 27,42 mg/g.
Ključne besede: odstranjevanje težkih kovin, digestat aktivnega blata, izluževanje kovin s kislino, adsorpcija, magnetni nanodelci
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 265; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

9.
Recikliranje vode iz laboratorija za trajnostno testiranje pralnih strojev
Teja Golčman, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo preučili rešitev za zmanjšanje porabe pitne vode v laboratoriju za trajnostno testiranje pralnih strojev, ki temelji na reciklaži odpadne vode, kar je ugodno tako z okoljskega kot ekonomskega vidika. V okviru eksperimentalnega dela smo izvedli mehansko filtracijo z adsorpcijo s štirimi različnimi filtrirnimi materiali (granulirano aktivno oglje – GAC, zeolit, silikat in montanit) in pri treh različnih pretokih (0,5 L/min, 1 L/min in 1,3 L/min). Z analizo fizikalno-kemijskih parametrov smo določili učinkovitost adsorpcijskih materialov za znižanje organskih onesnaževal in vpliv pretoka na učinkovitost čiščenja odpadne vode. Vzorce vode smo analizirali glede na specifične in nespecifične fizikalno-kemijske parametre (temperatura, pH vrednost, prevodnost, KPK, BPK5, TOC, tenzidi). Določili smo organoleptične lastnosti vode (vonj, barva) in mikrobno onesnaženje (skupno število aerobnih bakterij in gliv/plesni pri temperaturi 22 °C ter analizo ATP).
Ključne besede: recikliranje odpadne vode, ponovna uporaba, adsorpcija, GAC, UV dezinfekcija
Objavljeno: 12.02.2020; Ogledov: 574; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (2,10 MB)

10.
Učinkovitost celuloznih membran kot adsorbentov kationskih barvil
Laura Maleš, 2019, magistrsko delo

Opis: S problematiko obarvanih odpadnih voda se srečujejo v vseh tekstilnih industrijah. Z željo po ponovni uporabi barvil, čim manjšim onesnaženjem ter večji učinkovitosti barvanja se razvijajo tehnologije, ki bi odpadno vodo na najučinkovitejši in cenovno ugoden način pred izpustom v vodotok tudi prečistile. Predhodne raziskave so pokazale, da je ena izmed bolj učinkovitih fizikalnih metod ločevanja barvil membranska adsorpcija. V raziskovalnem delu smo preučevali možnosti in načine s katerimi uspešno ločiti kationska barvila z uporabo membranskih adsorbentov na osnovi celuloze. Za ta namen smo izdelali dve vrsti membran na osnovi celuloze: prvo smo sintetizirali s pomočjo celuloznih nanofibrilov in karboksimetilirane celuloze, drugo pa smo pripravili z uporabo komercialne bakterjiske celuloze. V eksperimentalnem načrtu smo vključili tudi dodatno modifikacijo, torej oksidacijo bakterijske celuloze ter variacije med razmerji celuloznih nanofibrilov in karboksimetilirane celuloze z namenom da bi preučili vpliv prisotnosti različnih funkcionalnih skupin na funkcionalnost membran. Uporabljeni kationski barvili sta antrakinonsko barvilo C.I. Basic Blue 47 in azo barvilo C.I. Basic Yellow 29. Metode s katerimi smo analizirali fizikalno kemijske in morfološke lastnosti membran so atenuirana popolna refleksija infrardeče spektroskopije s Fourierjevo transformacijo (ATR – FTIR) , goniometrija, potenciometrična titracija ter konfokalna optična mikroskopija. UV – VIS spektroskopijo smo uporabili pri preučevanju efikasnosti adsorpcije ter hitrost (kinetika) adsorpcije dveh kationskih barvil na posameznih membranah. Pri ATR – FTIR spektrih membran smo lahko identificirali prisotnost celuloze 3340 cm-1, tvorbo novih vezi navezujoč se na aldehidne skupine pri oksidaciji bakterijske membrane 1700 cm-1 in 890 cm-1, prisotnost karboksimetiliranih eterskih skupin okrog 1020 cm-1, raztezanje OH skupin okrog 1318 cm-1 ter raztezanje C-H vezi pri CH2 in CH3 skupinah pri 2898 cm-1. Glede na vrednosti skupnega negativnega naboja merjenega pri potenciometrični titraciji, pričakujemo največje adsorpcijske sposobnosti za 4CMC4CNF+CA (Q/m = 1,0675 mmol/g) ter najmanjše za BCoxd (Q/m = 0,2094 mmol/g). Membrane, ki so bolj negativno nabite bodo pozitivno nabito barvilo posledično boljše adsorbirale. Poleg naboja membrane je pomemben dejavnik za adsorpcijo barvila tudi struktura membrane, ki je razvidna iz mikrografov. Rezultati posnetkov konfokalne optične mikroskopije so pokazali, da so izmed vseh najbolj vlaknaste 4CMC4CNF+CA membrane, iz česa lahko sklepamo, da bodo imele tudi največji potencial adsorpcije zaradi večje aktivne površine. Ob zaključku eksperimentalnega dela, smo ugotovili, da se je obarvana raztopina skoraj povsem razbarvala, kar pomeni, da je bila ločitev kationskega barvila iz vodnega medija uspešna. Membrane na osnovi CMC/CNF so antrakinonsko barvilo 100% učinkovito odstranile, medtem ko je BC le – to barvilo 24,3% učinkovito odstranila in BCoxd 23,6%. Razlika pri membranah na osnovi BC je bila minimalna. Azo barvilo so membrane adsorbirale nekoliko slabše in sicer okrog 7-9% membrane na osnovi CMC/CNF ter 5,57% BC in 7,33% BCoxd membrana. Za najbolj učinkovite so se v obeh primerih pokazale membrane na osnovi 4CMC4CNF+CA. Po vseh opravljenih analizah lahko zaključimo, da so najbolj učinkovit adsorbent izbranih kationskih barvil 4CMC4CNF+CA membrane, sledijo 1CMC7CNF+CA, BCoxd in BC.
Ključne besede: Celulozna membrana, membranska adsorpcija, kationska barvila, karboksimetilirana celuloza, celulozni nanofibrili, bakterijska celuloza.
Objavljeno: 09.12.2019; Ogledov: 600; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (3,23 MB)

Iskanje izvedeno v 0.19 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici