Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Idejo za izdelavo diplomskega dela sem dobil v času svojega poučevanja, saj se v poklicu vsakodnevno srečujem s prepletanjem glasbe in likovne umetnosti. Začelo me je zanimati, kaj imata ti dve umetnosti skupnega ter kaj ju povezuje oziroma na kakšen način sta povezani. Predvsem sem želel raziskati obdobje konec 19. stoletja ter v začetku 20. stoletja, saj sem ob prebiranju različne literature ugotovil, da se je v tem obdobju začelo razvijati vedno več novih smeri v glasbi in slikarstvu. Vse to me je pripeljalo k razmišljanju o omenjenih umetniških smereh ter tudi k diplomskemu delu z naslovom Sinteza zvoka in podobe. Za boljše razumevanje prepletanja različnih umetniških zvrsti sem v prvem delu diplomske naloge najprej pojasnil delovanje različnih človeških čutov – vizualni in slušni sistem, ki omogočajo, da lahko glasbo slišimo ter umetniška dela vidimo. Vsi ti čuti nam omogočajo, da dobimo informacije iz okolja neovirano. Opisal sem tudi sinestezije, soobčutje, ki je vplivalo na razvoj glasbe in slikarstva oziroma na prepletanje obeh umetnostnih zvrsti. Za boljše razumevanje celotnega fenomena sem v teoretičnem delu pojasnil in raziskal obdobja, v katerih so se te zvrsti umetnosti prepletale. Tako spoznamo obdobje ekspresionizma in impresionizma, v katerem ustvarjata Vasilij Kandinski in Aleksander Skrjabin. V diplomskem delu je poudarek predvsem na Vasiliju Kandinskem ter Aleksandru Skrjabinu, zato je obravnavana njuna glasbena ter slikarska pot in pogled na ustvarjanje. Dodani so različni prikazi ter interpretacije, ki so pomembno izhodišče praktičnega dela. V tem času je nastalo prvo abstraktno delu Vasilija Kandinskega. Povezava med glasbo in slikarstvom mu je prinesla nov način razmišljanja ter ustvarjanja. Ni samo glasba vplivala na likovne umetnike, temveč so tudi glasbeniki našli izziv oziroma navdih v likovnih delih. Likovna umetnost in glasba se prepletata že skozi celotno človeško zgodovino. Likovne umetnike glasba navdušuje, z njo živijo, jo čutijo ali pa jo enostavno vidijo. Pri vsem tem pa tudi glasbeniki znajo brati različna likovna dela. Tako so posamezne slike interpretirane s parametri, kot da bi se izvajala določena glasba – vpliv zvoka in podobe. V praktičnem poglavju je osrednji cilj oziroma del naloge predstavitev nekaterih umetniških del Kandinskega. Zanimal me je predvsem njegov pristop k ustvarjanju določenih umetniških del. Kot je bilo omenjeno že prej, so tudi glasbeniki našli izziv oziroma navdih v likovnih delih. Eden izmed bolj znanih je bil Aleksander Skrjabin ter njegovo delo z naslovom Prometej – Pesnitev ognja. S tem delom se je poslužil novih barvnih, instrumentalnih in sinestetičnih efektov. Kot slovenski skladatelj je omenjen Ivo Petrić ter Groharjeve impresije II. Sledi podrobno raziskovanje življenja in dela dveh umetnikov, katerih umetnosti se v njunih delih prepletajo. Iz pridobljenih virov, od koder izhajata Vasilij Kandinski ter Aleksander Skrjabin, sem podrobneje raziskal njuno življenje, delovanje ter medsebojni vpliv obeh umetnikov. Z diplomskim delom sem želel dokazati vpliv glasbe in slikarstva na posameznika ter prepletanje obeh umetnostnih zvrsti.
Ključne besede: glasba, slikarstvo, slušni sistem, vizualni sistem, abstraktno slikarstvo, sinestezija, glasbeni elementi, likovni elementi, podoba, zvok, slika
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 2119; Prenosov: 277
Celotno besedilo (1,45 MB)

Opis: Struktura slikarske površine določa razporeditev in razmerje posameznih elementov slike, katere zgradbo sestavljajo. V likovni umetnosti je struktura slikarske površine način, na katerem se gradi posamezna celota slike, formiran s povezovanjem svojih delov in pomeni tudi vidne procese pri nastanku umetniškega dela. Slikarstvo je področje likovnega ustvarjanja, ki ima za osnovo ploskev, na kateri slikar gradi kompozicijo s pomočjo barv, ploskev in linij. Slikarstvo se je skozi različna zgodovinska obdobja spreminjalo in razvijalo. V zgodovini je bila raba barve med drugim odvisna tudi od razvoja slikarskih tehnik. Izbira slikarske tehnike pa je odvisna od slikarske podlage oziroma nosilca. Skozi zgodovino slikarstva si je umetnik izbiral različne nosilce. V klasičnem slikarstvu je bil poudarek na homogenem gibanju in nadgrajevanju. S pojavom abstraktnega slikarstva pa so se umetniki v svojih pogledih veliko bolj razhajali. Vsak umetnik si je označil svoje ustvarjalno okolje, ločeno od drugih ter ustvarjal kot posameznik in raziskovalec novih poti znotraj umetnosti. V današnjem času avtorji sočasno ustvarjajo v različnih slogih. Vsak se izraža v svojem avtorskem slogu in poetiki, ki najbolj ustreza njegovemu izrazu. V zadnjih letih delujejo avtorji, pri katerih še opazimo poudarek na fizičnih lastnostih slike. Nadaljujejo likovne izkušnje in združujejo postopke različnih umetnostnih zvrsti, ter se še vedno srečujejo z neformalnimi materiali, ki pa jih obravnavajo na samosvoj, individualen način.
Ključne besede: struktura slikarske površine, slikarske tehnike, abstraktno slikarstvo, umetniške smeri, slovenski likovni prostor.
Objavljeno v DKUM: 07.07.2009; Ogledov: 3274; Prenosov: 488
Celotno besedilo (14,75 MB)