Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Ključne besede: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 7012; Prenosov: 528
Celotno besedilo (1,10 MB)