1. Razpolaganje s hipoteko : magistrsko deloSara Podgoršek, 2023, magistrsko delo Opis: V tem magistrskem delu je temeljito predstavljena razpolaga s hipoteko. Razpolaga zajema prenos, odpoved in utesnitev hipoteke. Vsi načini so obširno predstavljeni, temelj tega dela pa leži predvsem v obrazložitvi problematike, ki se je skozi leta pri uporabi in razlagi navedenih načinov razpolage pojavljala.
Prva problematika, obravnavno katere bo mogoče zaslediti skozi delo, se nanaša na prenos klasične hipoteke. V našem pravnem redu je uveljavljeno, da prenosu zavarovane terjatve sledi tudi prenos hipoteke, v kolikor se stranki ne dogovorita drugače. Hkrati je podana tudi zahteva, v skladu s katero velja, da prenos hipoteke učinkuje šele z vpisom v zemljiško knjigo. Do nesoglasij pri prenosu hipoteke je prišlo ravno pri razumevanju te zahteve, toda skozi leta so se stališča na tem mestu poenotila. Dandanes sta tako teorija kot sodna praksa usklajeni. Podani zahtevi pripisujeta zgolj publicitetni oziroma deklaratoni značaj, kar pomeni, da se vpis prenosa v zemljiško knjigo izvede zgolj zato, da učinkuje v polnem obsegu v razmerju tudi s tretjimi osebami, sam prenos hipoteke pa se izvede že prej.
Druga problematika, do razrešitve katere še ni prišlo, se nanaša na prenos maksimalne hipoteke. V SPZ je nerodno zapisan odstavek, ki določa, da je v primeru prenosa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen. Ta odstavek v praksi povzroča težave, saj zmanjšuje prometnost, vrednost tako zavarovanih terjatev ter zanimanje za izbiro takšnega zavarovanja. Poleg tega niti ni povsem jasno, koga sploh varuje. Novejša teorija se je zato lotila izvirne razlage navedenega odstavka. V skladu z novejšim stališčem bi bilo treba obravnavani odstavek razumeti tako, da ni dovoljeno prenesti zgolj maksimalne hipoteke kot varovalne stvarne pravice, še vedno pa bi se lahko prenesle posamične hipoteke, ki nastanejo znotraj maksimalne hipoteke, za zavarovanje posameznih tako zavarovanih terjatev. Posledica prenosa bi vodila do nastanka skupnega imetništva maksimalne hipoteke, ki bi nastalo med cedentom in cesionarjem. Slednja bi tako oblikovala notranje obligacijsko razmerje skupnosti in se znotraj njega dogovorila o načinu poplačila. Takšna razlaga se glede na potrebe prakse zdi potrebna, velja pa izpostaviti, da doslej v sodni praksi še ni bila sprejeta.
Tretja in zadnja problematika, do katere je prišlo na področju obravnavane razpolage s hipoteko, je nastala pri eni izmed oblik možne utesnitve hipoteke. V praksi so se pojavile zahteve po pravni ureditvi določenih sprememb, ki so se odrazile kot zmanjšanje obrestne mere ali kot sprememba dospelosti zavarovane terjatve. Dandanes velja, da je takšne utesnitve mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Slednje se vpišejo v obliki zaznambe pri obstoječi hipoteki. V kolikor pa se sprememba odrazi kot povišanje obrestne mere, se stanje morebitnih preostalih upnikov s tem poslabša, zato je v tem primeru potrebna ustanovitev nove hipoteke za nastalo razliko. Ključne besede: zastavna pravica, zemljiškoknjižno dovolilo, hipoteka, akcesornost, prenos hipoteke, odpoved hipoteki, utesnitev hipoteke, zaznambe Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 484; Prenosov: 162
Celotno besedilo (1,44 MB) |
2. Razlika med posadno listino in uskladitveno listinoDiana Viher, 2017, magistrsko delo Opis: Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla je potreben zavezovalni in razpolagalni pravni posel ter dodatno še vknjižba v zemljiško knjigo kot pridobitni način s katerim pravnoposlovni prenos lastninske pravice na nepremičninah dobi svoj zunanji izraz. Podlaga za vpis je listina, ki izpolnjuje točno določene zakonske pogoje, vendar je novela ZZK-1C z letom 2011 strankam ponudila še dve drugi listini, v primeru, da stranke ne razpolagajo z listino, ki izpolnjuje zakonske pogoje in lahko z njima popravi oziroma uredi neurejeno zemljiškoknjižno stanje, saj jih zakon enači z zemljiškoknjižnim dovolilom.
Omenjeni listini sta predmet obravnave magistrskega dela. V magistrskem delu bomo najprej sistematično predstavili načine pridobitve lastninske pravice na nepremičninah, razlikovanje predmetnih listin namreč izhaja prav iz načinov pridobitve, ki se s posamezno listino vpisujejo in so bistveni za razumevanje obravnavanih institutov. Glede na to, da sta instituta razmeroma nova bomo v magistrskem delu obravnavana instituta predstavili z veliko mero posluha za sodno prakso in s tem teoretičnemu delu dali življenje skozi sodno prakso.
Prva listina, ki je predmet obravnave je posadna listina, ki vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Druga listina pa je uskladitvena listina oziroma pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, s katero se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice (ponavadi zaradi nerazpolaganja z izvirnikom) in se z njo usklajuje zemljiškoknjižno stanje z dejanskim ali služi kot nadomestitev izgubljenih oziroma uničenih izvirnikov. Gre torej za izjavo osebe, ki jo izstavlja, da dovoljuje vpis lastninske pravice v korist nasprotne stranke z namenom uskladitve ali nadomestitve.
Ključna razlika med obravnavanima institutoma je, da je pri posadni listini načelo pravnega prednika brezpredmetno, med tem, ko se pri uskladitveni listini mora načelo pravnega prednika striktno in dosledno spoštovati.
Predmetnima listinama pa je skupno, da se uporabljata le, kadar med strankami ni spora o lastninski pravici in zato ni potrebe po sodnem reševanju. Razlikovanje obravnavanih listin in doslednost sodne prakse pri presoji, ali je lahko posadna listina v konkretnem primeru podlaga za vknjižbo ali pa je v danem primeru potrebna uskladitvena listina, ki ji je potrebno skladno z spoštovanjem načela pravnega prednika priložiti pravno podlago za vsak pravnoposlovni prenos ter kljub načelu formalnosti zemljiškoknjižnega razloga vsebinska oziroma materialna presoja zemljiškoknjižnega sodišča pri odločanju o vpisu pa je bistvenega pomena za to, da se sledi namenu zakonodajalca pri uvedbi novih institutov in preprečevanje uporabe posadne listine z namenom preskoka pravnega prednika in ubiranja lažje poti, pri čemer pa niso izpolnjene zakonsko določene predpostavke originarne pridobitve lastninske pravice. Pomembno je tako najti ustrezno ravnotežje med spoštovanjem volje strank in pravno varnostjo prometa nepremičnin. Ključne besede: Zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno pravo, lastninska pravica, nepremičnine, zemljiškoknjižno dovolilo, posadna listina, uskladitvena listina, načelo pravnega prednika. Objavljeno v DKUM: 08.08.2017; Ogledov: 3216; Prenosov: 666
Celotno besedilo (1,68 MB) |
3. PRAVNI UČINKI ZEMLJIŠKOKNJIŽNEGA DOVOLILATine Janžek, 2016, diplomsko delo Opis: Za vpis pravice v zemljiško knjigo sta potrebna zevezovalni in razpolagalni posel. Razpolagalni pravni posel predstavlja zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula), ki je izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti overjen. Zemljiškoknjižno dovolilo mora vsebovati podatke o imetnikih in pridobiteljih pravic, ter podatke o nepremičnini, na katero se vpis nanaša. Zemljiškoknjižnega dovolila ni dopustno pogojevati z roki in pogoji. Vendar tudi pri tej kogentni ureditvi obstajajo izjeme, v obliki pogodbe o dosmrtnem preživljanju in darila za primer smrti. Podlaga za vknjižbo pa niso le listine, ki vsebujejo zemljiškoknjižno dovolilo, pač pa enake učinke kot listinam z zemljiškoknjižnim dovolilom zakon pripisuje tudi vrsti drugih listin. Razpolagalni posel ni strogo osebne narave, zato je možno dati pooblastilo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Pooblastilo mora biti v pisni obliki in podpis pooblastitelja mora biti notarsko overjen. Postopek overitve podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu vsebuje različne mehanizme, ki varujejo interese strank in zagotavljajo pravno varnost, ter hkrati varujejo javni interes. Zemljiškoknjižno dovolilo je dvostranski posel, kar pomeni, da je za njegov nastanek potrebno soglasje volj obeh strank, je tudi kavzalni posel, kar pomeni da je njegova veljavnost odvisna od veljavnosti/neveljavnosti zavezovalnega posla, ki je podlaga za njegovo izstavitev. Z izročitvijo listine z vsebino zemljiškoknjižnega dovolila in overjenim podpisom odsvojitelja pridobitelju, je razpolagalni posel sklenjen. V tem trenutku preidejo upravičenja iz pravice, ki se prenaša z zemljiškoknjižnim dovolilom v premoženjskopravno sfero pridobitelja, vendar učinkujejo le relativno zoper odsvojitelja. Pridobitev pravice začne v polnem obsegu učinkovati šele z vpisom v zemljiško knjigo. Ključne besede: Zemljiškoknjižno dovolilo, pravni učinki, notarska overitev, pričakovana pravica Objavljeno v DKUM: 02.12.2016; Ogledov: 4030; Prenosov: 407
Celotno besedilo (598,59 KB) |
4. |
5. VRSTE VPISOV V ZEMLJIŠKO KNJIGOPolona Rožec, 2015, diplomsko delo Opis: Zemljiška knjiga je javna knjiga, ki je namenjena vpisu in objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Sestavljena je iz glavne knjige ter zbirke listin. Glavna knjiga je namenjena vpisu podatkov o pravicah na nepremičninah, kot tudi vpisu pravnih dejstev v zvezi z nepremičninami, za katere zakon določa, da se vpišejo v zemljiško knjigo. Zbirko listin pa tvorijo listine, ki so bile podlaga za opravljen vpis v glavno knjigo.
Samo popolna zemljiška knjiga predstavlja potrebno varnost pravnega prometa nepremičnin, česar so se zavedali že v preteklosti in zaradi česar danes poznamo različne vrste vpisov. Ločimo jih na glavne in pomožne. Z glavnimi se v zemljiško knjigo vpisujejo pravice in pravna dejstva, s pomožnimi vpisi pa drugi podatki, za katere zakon določa, da se vpišejo v zemljiško knjigo. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah je zraven veljavnega pravnega posla potrebna še vknjižba pravice. Listina, ki je podlaga za vknjižbo, mora izpolnjevati z zakonom določene pogoje in šele t.i. »perfektna« zemljiškoknjižna listina pridobi status intabulacijske klavzule na podlagi katere se lahko vknjižba tudi izvede. V praksi je pogosto, da listina ne izpolnjuje vseh pogojev za vpis, zaradi česar vknjižbe ni mogoče neposredno izvršiti, so se pa zato oblikovali še drugi načini, ki jih stranka v postopku lahko uporabi, da si zagotovi vpis želene pravice.
Da je lahko zemljiška knjiga kar se da ažurna, so v pomoč zraven vrst vpisov tudi načela zemljiškoknjižnega prava. V današnjem času, ko smo v veliki večini odvisni od elektronskih medijev, za ažurnost skrbi popolnoma informatizirana zemljiška knjiga. Ključne besede: zemljiška knjiga, informatizirana zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno dovolilo, načela zemljiškoknjižnega prava, vrste vpisov v zemljiško knjigo, glavni vpisi, pomožni vpisi, nepravilni vpisi, izbrisna tožba. Objavljeno v DKUM: 10.04.2015; Ogledov: 3441; Prenosov: 596
Celotno besedilo (1013,57 KB) |
6. VPIS PRAVIC V ZEMLJIŠKO KNJIGO S POUDARKOM NA VPISU SLUŽNOSTNE PRAVICEUrša Dragovan, 2015, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga obravnava vpis pravic v zemljiško knjigo, pri čemer je poudarek na vpisovanju služnostne pravice, kot ene izmed stvarnih pravic, ki se v skladu z zakonom vpisujejo v zemljiško knjigo.
Tako se najprej seznanimo s samo zemljiško knjigo, kot pravno evidenco in katastrom, kot dejansko evidenco o nepremičninah. Seznanimo se tudi z osnovnimi načeli zemljiškoknjižnega prava. Nadalje diplomska naloga obravnava glavne (vknjižba, predznamba in zaznamba) in pomožne (poočitev in plomba) vpise v zemljiško knjigo, preostale stvarne pravice, ki se lahko vpisujejo v zemljiško knjigo in sam način njihovega vpisovanja, kot tudi obligacijske pravice ter pravna dejstva, ki jih je skladno z zakonom mogoče vpisovati v zemljiško knjigo. Ta del diplomske naloge služi kot uvod v glavni del diplomskega dela, to je vpisovanju služnostne pravice v zemljiško knjigo.
Služnost je omejena stvarna pravica na tuji stvari. Služnosti v osnovi delimo na stvarne in osebne. Stvarna služnost vselej izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, to je gospodujoče in služeče nepremičnine. Tako je s stvarno služnostjo lahko obremenjena samo lastninska pravica na nepremičninah. Stvarna služnost se nikoli ne ustanovi v korist določene osebe, temveč se vpisuje v korist vsakokratnega imetnika gospodujoče nepremičnine. V kolikor bi to želeli, imamo na voljo institut neprave stvarne služnosti. Neprava stvarna služnost je po svoji vsebini stvarna služnost, a jo je mogoče ustanoviti v korist določene osebe. Stvarne služnosti se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo in sicer pri služeči nepremičnini. V kolikor bo zemljiškoknjižno sodišče vpis dovolilo, bo tudi po uradni dolžnosti odločilo o poočitvi obstoja služnosti pri gospodujoči nepremičnini. Pomembno je, da se vsebina služnosti, ki se ustanavlja, natančno opiše, saj sama vsebina stvarne služnosti z zakonom ni določena.
Osebne služnosti (užitek, raba in služnost stanovanja) se vselej ustanovijo v korist določene fizične ali prave osebe. Predmet osebnih služnosti so stvari ali pravice, ki dajejo koristi, pri čemer se užitek lahko ustanovi na nepremičninah, premičninah, premoženjskih pravicah ter tudi na potrošnih stvareh (nepravi užitek), predmet rabe so nepotrošne, kot tudi potrošne stvari, ki ne dajejo obresti in koristi (neprava služnost rabe), predmet služnosti stanovanja pa je lahko le nepremičnina. V zemljiško knjigo se osebne služnosti vpisujejo z vknjižbo pri služeči nepremičnini. Vpiše se vrsta pravice in njen imetnik. Opis vsebine ni potreben, saj izhaja iz zakona. V diplomskem delu je vsaka vrsta služnosti obravnavana ločeno. Navedeni so pravni temelji nastanka in prenehanja, kot tudi pogoji in sam vpis v zemljiško knjigo. Ključne besede: zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba, predznamba, zaznamba, poočitev, plomba, stvarna služnost, neprava stvarna služnost, osebne služnosti. Objavljeno v DKUM: 10.04.2015; Ogledov: 4417; Prenosov: 988
Celotno besedilo (804,17 KB) |
7. PRODAJA KMETIJSKIH ZEMLJIŠČBarbara Bališ, 2014, diplomsko delo Opis: V zadnjih letih je opaziti precejšen upad interesa za kmetijstvo, predvsem pri mladih. Lastniki kmetijskih zemljišč, ki jih obdelovanje zemlje ne zanima, se pogosto odločijo za prodajo le teh. Kmetijska zemljišča so zaradi svojih lastnosti za Slovenijo še kako pomembna. Prav zaradi tega zakonodajalec ni mogel dovoliti, da bi promet s kmetijskimi zemljišči potekal brez kakršnihkoli omejitev. V tretjem poglavju smo predstavili eno izmed glavnih ovir prostega prometa s kmetijskimi zemljišči, to je predkupna pravica. Kako pomemben institut je to, nam pove tudi dejstvo, da je določbe v zvezi s predkupno pravico na kmetijskih zemljiščih, mogoče zaslediti v več zakonih. Prodaja kmetijskega zemljišča brez upoštevanja predkupne pravice sploh ni mogoča. Predkupna pravica pa ni edina ovira pri prometu s kmetijskimi zemljišči. V četrtem poglavju smo opisali celoten postopek prodaje kmetijskih zemljišč. Ta zajema pridobitev potrdila o namenski rabi zemljišča, ponudbo, sprejem ponudbe, trenutek sklenitve pravnega posla, upoštevanje predkupnih upravičencev, odobritev pravnega posla s strani upravne enote, plačilo davka na promet nepremičnin, overitev zemljiškoknjižnega dovolila in vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ob pisanju smo naleteli na ne najbolj jasne in pomanjkljive določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih. O njih smo izrazili svoje mnenje, ponekod pa smo se oprli tudi na mnenja in stališča sodne prakse. Ključne besede: kmetijsko zemljišče, prodaja, predkupna pravica, predkupni upravičenec, zemljiškoknjižno dovolilo, ponudba, sprejem ponudbe, davek Objavljeno v DKUM: 19.12.2014; Ogledov: 4600; Prenosov: 632
Celotno besedilo (2,17 MB) |
8. VPIS PRAVIC V ZEMLJIŠKO KNJIGOIris Zakrajšek, 2013, diplomsko delo Opis: Zemljiška knjiga je javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Pomembna je za potek pravnega prometa z nepremičninami. Pri premičninah se domneva, da je lastnik tisti, ki ima premično stvar v posesti, pri nepremičninah pa se domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi.
Oblike vpisa v zemljiško knjigo so vknjižba, predznamba in zaznamba, ki so glavni vpisi. Pomožna vpisa pa sta poočitev in plomba. Z vknjižbo se izkaže nepogojna pridobitev oziroma prenehanje pravice, ki se dovoli na podlagi javne ali zasebne listine. S predznambo, pa se doseže pogojna pridobitev oziroma prenehanje pravice, ki se dovoli na podlagi zasebne listine, katera ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila ali nima overjenih podpisov, ter na podlagi nepravnomočnih oziroma nedokončnih odločb ipd. Za razliko od vknjižbe in predznambe, pa se z zaznambo opravi vpis oziroma izbris pravnih dejstev, za katera zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo, in tudi nadhipoteke.
V mojem diplomskem delu bom podrobneje predstavila pravice, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo. To so stvarne pravice ter nekatere obligacijske pravice, ki jih določa 13. člen ZZK-1. Stvarne pravice imajo absolutne učinke, kar pomeni, da delujejo proti vsakomur. Zaradi tega obstaja omejeno število (numerus clausus) stvarnih pravic: lastninska pravica, hipoteka, zemljiški dolg, služnostna pravica, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica. Obligacijskih pravic, pa je neomejeno, saj jih je mogoče poljubno ustanavljati in učinkujejo relativno, le med strankami pogodbenega razmerja. Zakon pa določa, da se lahko v zemljiško knjigo vpisujejo le določene obligacijske pravice, ki pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo omejeno absolutne učinke. Te numerus clausus obligacijske pravice so: pravica prepovedi odtujitve oziroma obremenitve, če so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, zakupna in najemna pravica, predkupna oziroma odkupna pravica, na podlagi pravnega posla, posebna pravica uporabe javnega dobra in druge pravice za katere zakon določa, da se vpišejo v zemljiško knjigo.
S sprejetjem novele ZZK-1C, ki je začela veljati 5. Aprila 2011, so se bistveno spremenila pravila zemljiškoknjižnega prava. Zakonodajalec je z novelo uvedel skoraj popolno informatizacijo zemljiške knjige, spremenil nekatera pravila zemljiškoknjižnega postopka in pravila materialnega zemljiškoknjižnega prava. Na podlagi teh sprememb, je prišlo do posebnosti pri vpisovanju nekaterih pravic, glede na novi koncept osnovnega in širšega pravnega položaja nepremičnin. V diplomskem delu bom te posebnosti še posebej poudarila in obrazložila. Ključne besede: zemljiška knjiga, vpis v zemljiško knjigo, javna listina, zasebna listina, zemljiškoknjižno dovolilo, stvarne pravice, obligacijske pravice, vknjižba, predznamba, osnovni in širši pravni položaj nepremičnine. Objavljeno v DKUM: 10.01.2014; Ogledov: 4111; Prenosov: 623
Celotno besedilo (1,33 MB) |