SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ARTICLE 77 CISG: REASONABLENESS OF THE MEASURES UNDERTAKEN TO MITIGATE THE LOSS
Peter Rižnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Dolocba 77. člena Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (CISG) od pogodbi zveste stranke zahteva, da opravi vse razumne ukrepe za zmanjšanje škode, ki izhaja iz kršitve pogodbe. Ta določba temelji na kriteriju razumnosti ukrepov, ki je podvržen različnim interpretacijam sodišč in arbitražnih tribunalov. To diplomsko delo se osredotoča predvsem na tolmačenje načela razumnosti, predvsem s predstavitvijo številnih primerov iz sodne prakse, obenem pa predstavlja tudi nekatere poglede pravne teorije na obravnavano problematiko. Izčrpno povzema aspekte določb 77. člena, vključno s problematično uporabo v primeru ko stranka poleg ali namesto odškodnine uveljavlja druga pravna sredstva, ki jih ima po CISG. Ker se CISG uporabi pri večini pogodb o mednarodni prodaji blaga je razumevanje interpretacije njenih določb nadvse pomembno. Namen tega dela je tako bralcu podrobno predstaviti princip zmanjševanja škode v pomembnem delu mednarodne prodaje blaga.
Ključne besede: CISG, Dunajska konvencija, Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga, dolžnost zmanjševanja škode, odškodnina, mednarodna prodaja blaga, mednarodna prodaja, Združeni narodi, mednarodna prodajna pogodba, pogodba o mednarodni prodaji blaga, zmanjševanje škode, 77. člen, pravna sredstva, kršitev pogodbe
Objavljeno: 18.02.2010; Ogledov: 2077; Prenosov: 334
.pdf Celotno besedilo (464,63 KB)

2.
3.
4.
VLOGA GENERALNE SKUPŠČINE OZN PRI RAZVOJU MEDNARODNEGA PRAVA
Dejan Tulimirović, 2016, diplomsko delo

Opis: 23. septembra 2015 so v New Yorku obeležili 70-letnico delovanja Organizacije Združenih narodov. Ustanovljena je bila leta 1945 v San Franciscu kot mednarodni mehanizem, da se ne bi ponovile grozote 2. svetovne vojne. V teh letih je organizacija pomembno vplivala na učinkovitejše in aktivno reševanje političnih in drugih pravnih sporov med državami članicami in tudi nečlanicami OZN. Pomembno vlogo pri tem je igrala ravno Generalna skupščina OZN, ki pa je edini organ, pri katerem so zastopane vse članice OZN. Pristojnosti Generalne skupščine so ratione materiae k pomembnim vprašanjem mirnega reševanja sporov med državami na podlagi VI. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov. Generalna skupščina OZN Izdaja predvsem neobvezujoče akte (priporočila), katera so le smernica za ravnanje držav, vendar se nekaterim deklaracijam in resolucijam daje izjemno velika teža pri vprašanjih, kako naj države ravnajo v primeru medsebojnih konfliktov v mednarodnih odnosih. Eden izmed poglavitnih virov mednarodnega prava so ravno mednarodne pogodbe (bilateralne, multilateralne) in mednarodnopravni običaji, vendar lahko umestimo tudi nekatere deklaracije in resolucije Generalne skupščine med novejše vire mednarodnega prava. Tako bo vloga Generalne skupščine v prihodnje vedno bolj vplivala na razvoj mednarodnega prava kot vira prava , hkrati pa kot svetovalka državam članicam OZN in s tem preprečevala nove krize med državami ter varovala celoten sklop človekovih pravic. V diplomski nalogi ravno obravnavam to večplastnost delovanja Generalne skupščine OZN in s tem vlogo tega osrednjega organa pri razvoju mednarodnega prava.
Ključne besede: Združeni narodi, Generalna skupščina OZN, deklaracije, resolucije, mirno reševanje sporov, progresivni razvoj in kodifikacija, odgovornost zaščititi
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 233; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (3,99 MB)

5.
Genocid
Tea Žgank, 2017, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem se ukvarjala s sistematično analizo zločina genocida. Področje preprečevanja genocida je utrpelo pomanjkanje jasnosti o tem, kaj pomeni obveznost preprečevanja genocida, saj v mednarodnem pravu dejansko ni obstoječega "sprejetega kanona" o tem, kako ga preprečiti. Namen diplomskega dela je preučiti, ali in v kolikšni meri je potrebno razumeti/razlagati/razvijati mednarodno pravo, da to omogoča, oziroma bo omogočilo učinkovitejše preprečevanje genocida. Pregled bo celovit, a površinski, osredotočen na pojasnitev osnovnih pojmov in konceptov, pregled aktualnih dilem ter analizo normativne ureditve. Diplomsko delo bo tako omejeno na obveznosti držav in ZN za preprečevanje genocida, in ne bo obravnavalo vprašanj, povezanih z njihovo odgovornostjo v primeru kršitve te obveznosti. Diplomsko delo se začne z opredelitvijo pojma genocid in njegovo umestitvijo v sistem mednarodnega kazenskega prava. V nadaljevanju so primeroma našteti pojavi genocida in genocidu podobnih ravnanj, s poudarkom na analizi genocida v Ruandi in Srebrenici. V naslednjem poglavju je prikazan normativni razvoj koncepta genocida ter proces sprejetja pravnih aktov, nato je podana analiza pravne ureditve in razprava o naravi in nosilcih obveznosti preprečevanja genocida, ki jo nalaga Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Ta pristop je bil izbran zato, ker je za razumevanje prevencije in obveznost preprečevanja, najprej treba razumeti okoliščine, v katerih je bila sprejeta Konvencija in kako so jo razlagali pobudniki. To je pokazalo, da je bila Konvencija sprejeta kot odgovor na izkušnje iz armenskega genocida in še bolj neposredno druge svetovne vojne, v kateri je nastal holokavst. Te okoliščine niso bile odločilne zgolj pri oblikovanju Konvencije, temveč so vplivale tudi na njeno vsebino, na primer, s poudarkom na zadnjih stopnjah genocida. Obveznost preprečevanja genocida iz I. člena Konvencije določa krovno obveznost, ki se nanaša na vsa druga pravila in ukrepe, ki so dovzetni za preprečevanje genocida. Pri prevenciji genocida je potrebno upoštevati vse dejavnike in faze prek treh stopenj preprečevanja: primarne, sekundarne in terciarne. Te tri ravni se nanašajo na obdobje pred začetkom konflikta, ki lahko vodi v genocid (primarna raven), med konfliktom, ki lahko privede do genocida (sekundarna raven) ter med in po dejanskem genocidu (terciarna raven). Pomembno je upoštevati, da so dejavniki in faze v procesu genocida povezani in skupaj ustvarjajo okolje, ki je ugodno za pojav genocida ter, da postopek genocida ni linearen – vse je odvisno od posebnosti vsakega kraja in situacije. Preventivne ukrepe je potrebno izvajati na vsaki ravni, brez gotovosti, da se bo genocid zgodil in brez gotovosti, da bodo ti absolutno preprečili genocid. Glede vprašanja časovnega obsega obveznosti preprečevanja je bilo sklenjeno, da obveznost ni časovno omejena, kar lahko povežemo z ugotovitvami prejšnjih poglavij, da je preprečevanje stalen proces. Prav tako merilo MKS o poznavanju resnega tveganja genocida ne omejuje obveznosti preprečevanja genocida, ker je tveganje lahko celo v zgodnji fazi postopka genocida resno.
Ključne besede: mednarodno javno pravo, mednarodna hudodelstva, človekove pravice, genocid, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, Združeni narodi, prevencija
Objavljeno: 13.09.2017; Ogledov: 328; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (1,38 MB)

6.
Pravica do samoodločbe na primeru Tibeta
Lea Teraž, 2017, diplomsko delo

Opis: Pravica do samoodločbe se je sprva razvijala v zatišju ostalih načel, postopoma je bila z mednarodnimi dokumenti povzdignjena v samostojno načelo, v procesu dekolonizacije pa je bil razvoj najvidnejši. K novejši razlagi vsebine pravice so pripomogli vidiki človekovih pravic, predvsem razvoj pravic manjšin in pravic avtohtonega prebivalstva. Danes je pravica do samoodločbe priznana kot univerzalna kolektivna pravica in spada med običajno mednarodno pravo. Pravica je omejena z načelom državne suverenosti, načelom neintervencije in načelom prepovedi uporabe sile. Upravičenci pravice so opredeljeni kot skupine individualnih ljudi, ki imajo za skupno: zgodovino, tradicijo, rasno ali etnično identiteto, kulturo, jezik, religijo ali ideologijo, teritorialno povezavo in skupno ekonomsko življenje. Z razvojem demokracije se pojmovanje pojma »peoples« spreminja. Pravica do samoodločbe se v teoriji deli na zunanjo in notranjo samoodločbo. Teoretična razlika med zunanjo in notranjo samoodločbo se nanaša na izčrpanost pravice s postavitvijo in realizacijo zahtevka. Tibetansko vprašanje se nanaša na teritorialnost in samoodločbo. Tibetanci so ljudstvo z lastnim jezikom, skupno identiteto, kulturo, vero in gospodarstvom. Poveljuje jim vodja Dalai Lama, ki združuje posvetno in religiozno oblast. Od razglasitve državne neodvisnosti leta 1913 do kitajske okupacije leta 1950 je de facto užival neodvisnost. Leta 1951 je bil z Ljudsko republiko Kitajsko podpisan Dogovor sedemnajstih točk, ki ureja upravljanje Tibeta. Pod komunističnim kitajskim režimom je leta 1965 bila ustanovljena Avtonomna regija Tibet, ki pa de facto ni uresničevala notranje samoodločbe Tibetancev. Leta 1987 je Dalai Lama sprejel Pet točkovni mirovni plan, s katerim se je odpovedal nekaterim zahtevam v zameno za izvrševanje določene stopnje notranje samoodločbe. Ljudska republika Kitajska je vedno nasprotovala vsem zahtevam, saj so jim formalno zagotavljali vse zahtevane pravice glede izvrševanja avtonomije. Pri razreševanju težav so posredovali Združeni narodi, ki so sprejeli tri resolucije glede tibetanskega vprašanja, s katerimi so priznali in pozvali k prenehanju kršitev osnovnih človekovih pravic in svoboščin Tibetancev. 2008 je tibetanska vlada v izgnanstvu izdala memorandum z zahtevami o pristni avtonomiji, ki ga LR Kitajska ne upošteva. Možne teoretične rešitve zahtevkov za notranjo samoodločbo bi lahko bile dosledno upoštevanje predpisov, sprememba volilnega prava LR Kitajske, vzpostavitev koncepta »associated statehood« kot moderno obliko protekcionistične države in obravnavanje primera pred mednarodnim sodiščem.
Ključne besede: samoodločba, ljudstvo, narod, Združeni narodi, Tibet, avtonomija
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 128; Prenosov: 54
.pdf Celotno besedilo (672,93 KB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici