1. Tehtanje temeljnih pravic v okviru regulacije verskega zakola živali v EU : magistrsko deloLina Lajlar, 2021, magistrsko delo Opis: Določene verske skupnosti (zlasti muslimani in judje) morajo žival, da jo lahko uživajo, usmrtiti v skladu z verskimi zapovedmi. Bistveno za tak verski zakol je, da žival pred zakolom ne sme biti predhodno omamljena. Po drugi strani pa imamo (tudi zaradi razvoja sodobne tehnologije) možnost predhodnega omamljanja živali pred zakolom. Veterinarji in nekateri drugi strokovnjaki na področju dobrobiti živali ugotavljajo, da je omamljanje pred zakolom tehnika, ki živalim nudi največjo zaščito ob usmrtitvi (čeprav je vsaka usmrtitev problematična z vidika dobrega počutja živali). Pri tem so možni različni načini omamljanja, med drugim tudi reverzibilno omamljanje.
Številne DČ, med drugim tudi Slovenija, so z nacionalno zakonodajo določile, da mora biti omamljenje živali izvedeno tudi pri verskem zakolu. Pripadniki verskih skupnosti so mnenja, da se s takšno zapovedjo pretirano posega v njihovo pravico do svobode veroizpovedi in da po eni strani tudi pravilno izveden verski zakol ne povzroči več trpljenja živalim oz. po drugi strani, da ima tudi metoda omamljanja živali pred zakolom številne pomanjkljivosti. Tukaj vidimo konflikt dveh vrednot: dobrobit živali na eni strani in pravico do svobode misli, vesti in vere na drugi.
Svoboda misli, vesti in vere je zagotovljena tako na ravni Sveta Evrope in EU kot tudi na nacionalni ravni. Urejena je v 10. členu Listine ter v 9. členu EKČP, v Ustavi RS pa je ta pravica zagotovljena v 41. členu. Pomembno je, da ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in vere, ki vključuje tudi izražanje vere pri obredih. Na drugi strani govorimo o dobrobiti živali. Živali v dandanašnji družbi niso subjekti prava in kot take ne morejo biti nosilke pravic in obveznosti. Pa vendar vemo, da se pogled na njihov status v družbi spreminja. Tem spremembam pa sledijo spremembe v zakonodaji, saj je pravo vedno odraz stanja v družbi.
Pomembni zakonodajni akt EU na tem področju je Uredba 1099/2009. Ta uredba po eni strani v 4(1). členu določa, da se lahko živali usmrtijo šele potem, ko so bile omamljene. Že v istem členu, in sicer v 4(4). členu Uredbe 1099/2009 pa je določena tudi izjema od te načelne zapovedi predhodnega omamljanja ravno za zakol v skladu z zahtevami določenih verskih obredov (če je zakol opravljen v klavnici). Uredba 1099/2009 pa v 26(2)(c). členu določa tudi, da lahko DČ sprejmejo nacionalne predpise, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi kot predpisi iz te uredbe, in to ravno na področju zakola živali v skladu z zahtevami verskih obredov (torej ravno v povezavi s 4(4). členom Uredbe 1099/2009). Zato se moramo vprašati, do kam sodi pristojnost DČ, da sprejemajo strožja pravila za zaščito živali ob usmrtitvi in ali res lahko popolnoma prepovejo verski zakol. S tem vprašanjem in to tematiko so se ukvarjali tako USRS kot ESČP in SEU, izbrane relevantne sodbe pa bodo podrobneje predstavljene v tej magistrski nalogi. Ključne besede: dobrobit živali, svoboda misli, vesti in vere, verski zakol, Uredba 1099/2009, test sorazmernosti, Zadeva U-I-140/14-21, Zakon o zaščiti živali. Objavljeno v DKUM: 24.09.2021; Ogledov: 927; Prenosov: 148
Celotno besedilo (1,42 MB) |
2. Zakon o zaščiti živali z vidika teorije pravic živaliKarolina Toplak, 2015, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo proučuje vlogo jezika pri ohranjanju dominacije, opresije in izkoriščanja živali v diskurzu zaščite živali. Z metodo kritične diskurzivne analize analiziramo Zakon o zaščiti živali. Razkrivamo ideološko ozadje antropocentrizma in specizma ter pojasnjujemo, kako so živali v Zakonu o zaščiti živali predstavljene. Nečloveške živali so objektivizirane in moralno omalovaževane, človeku pa predstavljajo zgolj potrošno dobrino za izpolnjevanje lastnih trivialnih interesov. To se kaže v lastninskem statusu živali, ki je v Zakonu o zaščiti živali prikazan kot naravno dano dejstvo. Koncept pravic živali se v temeljnih predpostavkah močno razlikuje od koncepta zaščite živali. Dokazi kognitivne etologije podpirajo teorijo pravic živali in hkrati razkrivajo, da bi morali ljudje vnovič temeljito razmisliti o moralni vrednosti živali. Zakon o zaščiti živali legitimira uporabo živali in prispeva k človekovi prevladi nad drugimi živalmi, soglasje s strani civilne družbe pa se kaže s privolitvijo v nakup produktov živalskega izvora. Ključne besede: pravice živali, zaščita živali, antropocentrizem, specizem, kritična diskurzivna analiza, Zakon o zaščiti živali, kognitivna etologija Objavljeno v DKUM: 01.02.2021; Ogledov: 1218; Prenosov: 120
Celotno besedilo (570,40 KB) |
3. NORMATIVNA UREDITEV DOBROBITI ŽIVALIAna Mrak, 2014, diplomsko delo Opis: Ljudje bivamo z živalmi že od nastanka človeštva. V času rimske civilizacije je bila žival stvar v pravnem prometu, prostoživeče živali pa res nullius, kar je pomenilo, da jo je lahko vsak vzel v posest. Pravna zaščita živali se je začela kot zaščita tuje lastnine, kar pomeni, da so imele status objekta. Saksonski kazenski zakonik iz 18. stoletja je bil eden prvih, ki je kaznoval njihovo zlorabo. Šele leta 1824 je bila v Angliji s strani Arthurja Brooma ustanovljena prva organizacija za zaščito živali. Sodobno pravo jim priznava pravno zaščito. Ta obsega človeške normativne in dejanske aktivnosti, ki naj preprečijo mučenje, izboljšajo življenjske razmere, zmanjšajo njihovo trpljenje ipd. V Sloveniji je zaščita živali določena v Zakonu o zaščiti živali , ki je bil sprejet leta 1999 in določa odgovornost ljudi za zaščito živali, s Kazenskim zakonikom ter drugimi zakoni in podzakonskimi akti. Na nacionalni ravni za zaščito živali skrbijo različni organi in organizacije, ki imajo pristojnosti določene z zakoni. Ko je v Evropi začel naraščati pomen dobrobiti živali, so se intenzivno lotili reševanja te problematike tudi v okviru Sveta Evrope in v okviru njihovega delovanja je bilo sprejetih več konvencij, ki so jih ratificirale tudi države zunaj Evrope. Združene države Amerike so sprejele Animal Welfare Act na zvezni ravni, posamezne države pa imajo lokalne predpise in zakone za zaščito živali. Španija predstavlja primer države, ki zaradi močnega krščanskega vpliva ni zaščitniško naravnana do živali, vendar se v zadnjih letih zadeve bistveno spreminjajo, dokaz za to predstavlja tudi prepoved bikoborb v Kataloniji, ki pomenijo eno izmed glavnih značilnosti in znamenitosti Španije. Danes je skrb za dobrobit živali postala pomembna tematika, vendar še vedno obstajajo dejavnosti, ki so dovoljene in nesankcionirane, pri katerih prihaja do mučenj, kot je testiranje na živalih, prav tako pa obstajajo pomanjkljivosti v zakonodajah, ki jih bo potrebno odpraviti, da se zagotovi tako dobrobit živali, kot tudi zdravje ljudi, ki uživajo meso in mlečne izdelke. Ključne besede: Dobrobit živali, zaščita živali, Zakon o zaščiti živali, mučenje živali, zaščita živali v ZDA, zaščita živali v Španiji, bikoborbe, vivisekcija. Objavljeno v DKUM: 07.10.2014; Ogledov: 2058; Prenosov: 340
Celotno besedilo (434,55 KB) |