Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Diplomska naloga obravnava zavajajoče nepoštene poslovne prakse, ki se jih poslužujejo trgovci v razmerju do potrošnikov in so urejene v DNPP, ki je bila prenesena v slovenski ZVPNPP. V zvezi s tem pojasni nomotehnično strukturo DNPP ter njeno področje uporabe. Preučuje veliko generalno klavzulo, ki vsebuje splošno prepoved nepoštenih poslovnih praks, mali generalni klavzuli, ki vsebujeta prepoved zavajajočih poslovnih praks, in črno listo prepovedi poslovnih praks, ki je vsebovana v Prilogi I k DNPP, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. Pri tem naloga zlasti izpostavlja analizo zavajajočih dejanj v DNPP in ZVPNPP ter analizo sodne prakse zavajajočih dejanj. Z analizo primerov Sodišča Evropske unije zavajajočih dejanj preučuje, kako to skozi prakso zagotavlja visoko stopnjo varstva potrošnikov. Sodišče to dosega s pomočjo široke razlage določenih pojmov in v zvezi s tem upošteva široko stvarno področje DNPP ter s pojasnitvijo pojmov, kar posledično potrošniku lajša prepoznanje nepoštenih poslovnih praks. Evropska parlament in Svet sta se ob sprejemu DNPP odločila za maksimalno haromonizacijo s strani držav članic EU. Obravnavan je tudi vpliv takšne harmonizacije DNPP na povečanje zaupanja potrošnikov in trgovcev v čezmejno poslovanje. V nalogi je narejena tudi analiza sodnih primerov v zvezi z maksimalno harmonizacijo DNPP in zavajajočimi dejanji. Na podlagi le-teh naloga ugotavlja, da Sodišče Evropske unije državam članicam prepoveduje nacionalne določbe, ki vsebujejo strožje omejevalne ukrepe, kot jih ureja DNPP. Kar zadeva primere v zvezi z zavajajočimi dejanji, ugotavlja, da je pomembno ločevanje le-teh od zavajajočih opustitev in velike generalne klavzule, upoštevanje seznama črne liste prepovedi ter izvajanje testa poštenosti, po katerem se umesti ravnanje bodisi med poslovne prakse, naštete na črni listi prepovedi, bodisi med majhni generalni klavzuli ali med veliko generalno klavzulo.
Ključne besede: nepoštene poslovne prakse, Direktiva o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, zavajajoča dejanja, zavajajoče opustitve, povprečen potrošnik, črna lista prepovedi
Objavljeno v DKUM: 22.11.2018; Ogledov: 1877; Prenosov: 315
Celotno besedilo (316,96 KB)

Opis: Diplomsko delo obravnava institut garancije za brezhibno delovanje stvari pri čemer se osredotoča na uveljavljanje garancijskih zahtevkov v sodni praksi. Institut garancije kupcu omogoča, da se v primeru okvare stvari znotraj garancijskega roka obrne na proizvajalca ali prodajalca, ki mora napako odpraviti oz. stvar zamenjati z novo, v kolikor to ni mogoče pa lahko alternativno uveljavlja ali znižanje kupnine ali odstop od pogodbe, pri čemer zaradi zakonsko določenega vrstnega reda kupec ne more prosto izbirati med zahtevki. Analiza sodne prakse pokaže, da je uspešnost uveljavljanja garancijskih zahtevkov odvisna od narave napake, saj sodišče presoja predvsem vpliv napake na funkcionalnost celotne stvari ter negativne posledice, ki bi lahko nastale na sami stvari zaradi nadaljnje uporabe. Pri tem je pomembno, da napaka oz. okvara stvari izhaja iz lastnosti stvari same, saj kupec, čigar stvar se je pokvarila zaradi napačne uporabe ali vzdrževanja ni upravičen do garancijskega zahtevka. Kot pomembno pri uspešnosti uveljavljanja zahtevkov iz garancije se izkaže tudi kupčevo pravočasno (torej v garancijskem roku) in primerno grajanje, ki se v smislu dokazovanja izkaže predvsem v pisni obliki. V okviru prostovoljne garancije na kvaliteto stvari pa je uspešnost uveljavljanja zahtevka iz garancije v precejšnji meri odvisna od garancijskih zagotovil garanta, ki lahko prostovoljno razširi jamstvo tudi za manjše napake, s čimer upravičencu nudi širše jamstvo. Garancijski upravičenec ima sodno varstvo tudi v primeru stečaja garanta, kjer se njegov garancijski zahtevek po samem zakonu pretvori v denarno terjatev, v stečajnem postopku se poplača sočasno in sorazmerno z ostalimi navadnimi upniki.
Ključne besede: Garancija za brezhibno delovanje stvari, obvezna garancija, prostovoljna garancija, napaka, garancijski zahtevek, garancija kvalitete, stečaj, Obligacijski zakonik, Zakon o varstvu potrošnikov
Objavljeno v DKUM: 23.09.2016; Ogledov: 2031; Prenosov: 208
Celotno besedilo (334,87 KB)

Opis: S hitrim razvojem znanosti se je pojavila možnost nadomestitve nekaterih človekovih organov z umetnimi izdelki. Najbolj se vsem nadomestkom in naprednim tehnologijam približa pojem medicinski pripomoček. Ker gre pri tovrstni industriji za trgovino globalnih razsežnosti, so se pojavile organizacije, ki poskušajo poenotiti termine. Namen organizacij je pospešitev globalno-tržne komunikacije, z možnostjo izmenjave povratnih informacij o delovanju izdelka. Medicinski pripomoček je, kot vsaka druga naprava, podvržen možnosti nastanka napak in okvar. Izdelek, vsajen v človekovo telo, v primeru okvare lahko povzroči smrt ali težjo telesno poškodbo. Javna agencija za medicinske pripomočke na teritoriju Slovenije izdaja potrdila o skladnosti izdelka s standardi in s tem potrjuje kakovost in varnost izdelka. Življenjski cikel medicinskega pripomočka vključuje številne faze, od načrtovanja izdelka do poročanja o njegovi uporabi. Zaradi številnih subjektov, ki sodelujejo v ciklu izdelka, se delo osredotoča na razmerja med proizvajalcem in pacientom, pri čemer se mestoma vključuje tudi prispevek zdravstvene stroke, zaradi neposrednega stika zdravnika z bolnikom. Zaradi specifičnosti problematike ter terminov, so bili sprejeti številni specialni predpisi, ki so večinoma povezani z obstoječimi splošnimi pravili. V diplomi so podrobneje obdelani pojmi: proizvajalec, potrošnik, pacient, stvar in napaka. Posebej poglobljeno je obdelana problematika odškodninske odgovornosti za škodo po izdelku. Tu se pojavi problem razmejitve med pravili Direktive 85/374 EEC, implementirane z Zakonom o varstvu potrošnikov in pravili Zakona o obligacijskih razmerjih. Slednji uvaja domnevo vzročne zveze med nevarnim izdelkom ter nastalo škodo. Oškodovanec bo moral dokazati samo napako in škodo. Na drugi strani Zakon o varstvu potrošnikov uvaja sistem, po katerem bo potrošnik oz. oškodovanec tisti, ki bo imel dokazno breme. Sodišče bo moral prepričati, da izdelek ni zadostil standardu pričakovane varnosti, ki jo potrošnik legitimno pričakuje. Na koncu so predstavljeni še razlogi razbremenitve objektivne odgovornosti, kot jih določata omenjena predpisa, s poudarkom na določbi Zakona o varstvu potrošnikov, v skladu s katero se proizvajalec razbremeni odgovornosti za škodo, če dokaže, da razvoj znanosti v trenutku, ko je bil izdelek dan na trg, še ni bil na nivoju, ki bi omogočal ugotovitev možnosti nastanka škode. Iz pravila izhaja, da je potrošnik stranka, ki trpi škodo zaradi razvojnega rizika. V delu so analizirani interesi subjektov, udeleženih v življenjskem ciklu medicinskega pripomočka. Prikazane so obstoječe rešitve, razporeditve rizikov nastanka škode, ki naj bi najbolj ugodno vplivale na razvoj celotne dejavnosti. Ključen problem ostaja premajhno število rešenih primerov, ki bi obsegali obravnavano tematiko.
Ključne besede: Razvojni riziko, interes, odgovornost za škodo po produktu, pacient, potrošnik, proizvajalec, napaka, medicinski pripomoček, nevarna stvar, Zakon o varstvu potrošnikov.
Objavljeno v DKUM: 13.07.2011; Ogledov: 4223; Prenosov: 391
Celotno besedilo (1,34 MB)

Opis: Turizem je v Sloveniji dobil intenzivnejši zagon šele po dokončanju železniške proge Dunaj — Trst (l. 1857). Pri tem velja predvsem omeniti Bled, Rogaško Slatino, Portorož, Radence, Dobrno in druge, ki pa so še sedaj poznane turistične destinacije. Zakonodaja, ki pri nas zajema turistično področje je Zakon o varstvu potrošnikov, ki kot krovni zakon ureja področje potrošnikov tudi na splošno. 57. člen Zakona o varstvu potrošnikov se nanaša na pogodbe o turističnih aranžmajih. Ureja pravice potrošnikov in potrošnic pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo. Pomemben je tudi Obligacijski zakonik, ki ureja naslednje pogodbe turističnega področja. Te so; Pogodba o organiziranju potovanja, Posredniško pogodbo o zavarovanju, Pogodba o najetju gostinskih zmogljivost (Altomajska pogodba). Zadnja leta je začela recesija vplivati tudi na turistično industrijo in posledično na obnašanje potrošnika - turista. Negativni vplivi recesije so se začeli kazati že v drugi polovici leta 2008. Mednarodni turizem je v letu 2009 upadel za med 4 in 6 %, Evropski pa za med 6 in 8 %. Statistični podatki pa kažejo, da je recesija v tem obdobju zares vplivala na obnašanje potrošnika — turista. Tako je na Hrvaškem je od januarja do maja 2009 počitnikovalo devet odstotkov manj turistov kot v istem obdobju lani. V Sloveniji je v prvih šestih mesecih letošnjega leta v vseh turističnih nastanitvenih objektih zabeleženih za sedem odstotkov manj skupnih prihodov turistov in pet odstotkov manj prenočitev kot v istem obdobju lani. Kljub upadu obiska pa so pri nas v zdraviliških krajih zabeležili porast nočitev gostov. Tako so tudi v Rogaški Slatini, Termah 3000, zabeležili večji odstotek gostov kot leto prej. Število turistov pri nas, ki so šli na turistična potovanja v prvih osmih mesecih je manjše oz. enako v primerjavi z istim obdobjem v letu 2008, število turističnih potovanj ter število zasebnih potovanj pa se je v tej primerjavi povečalo.
Ključne besede: turizem, Zakon o varstvu potrošnikov, Obligacijski zakonik, recesija, obnašanje potrošnika – turista, mednarodni turizem, turistična potovanja, zasebna potovanja
Objavljeno v DKUM: 14.12.2009; Ogledov: 3717; Prenosov: 379
Celotno besedilo (520,94 KB)