Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Izhodišča in namen: V magistrskem delu smo preučevali različne vrste odgovornosti medicinske sestre na delovnem mestu in pravne podlage za varstvo pacientovih pravic. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako dobro medicinske sestre poznajo vrste odgovornosti pri svojem delu, v kolikšni meri to upoštevajo in kako svoje znanje uporabljajo za izpolnjevanje pravic in dolžnosti pacientov ter ali se pri tem zavedajo svoje odgovornosti. Raziskovalna metodologija in metode: Uporabljena je bila kvantitativna metodologija raziskovanja. Podatke smo zbirali s tehniko anketiranja medicinskih sester v kliničnem okolju. Za obdelavo podatkov smo uporabili računalniške programe Microsoft Word, Microsoft Excel in SPSS. Rezultati: Ugotovili smo, da večina anketiranih medicinskih sester pozna vrste odgovornosti pri svojem delu. Anketirani najbolje poznajo osebno-moralno odgovornost, najmanj pa kazensko odgovornost. Prav tako rezultati kažejo, da večina medicinskih sester pozna vrste odgovornosti pri svojem delu. Glede profesionalne usposobljenosti smo potrdili, da imajo anketirane medicinske sestre z več leti delovnih izkušenj tudi več znanja iz področja odgovornosti. Z raziskavo smo potrdili, da medicinske sestre z višjo izobrazbo bolje poznajo vse vrste odgovornosti. Ugotovili smo, da si anketirane medicinske sestre le v manjšem odstotku želijo več izobraževanj na tem področju. Diskusija in zaključek: Poznavanje odgovornosti je zelo pomemben vidik pri delu medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev. Zaradi poznavanja različnih vrst odgovornosti pri delu medicinske sestre zagotavljajo pravice pacientom do kakovostne zdravstvene nege in oskrbe. Ob morebitnih kršitvah pravic pacientov pa je vzpostavljena pot, ki vodi k reševanju le-teh.
Ključne besede: Zakon o pacientovih pravicah, pravice, medosebni odnos, odnos med medicinsko sestro in pacientom, medicinska sestra, raziskava.
Objavljeno v DKUM: 21.12.2018; Ogledov: 1973; Prenosov: 378
Celotno besedilo (642,61 KB)

Opis: Izhodišča, namen: Pravica do zdravstvenega pooblaščenca pomeni, da pacient, ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let, določi osebo, ki bo v času njegove nesposobnosti odločala o njegovi zdravstveni oskrbi in drugih pravicah iz ZPacP. Namen raziskave je opozoriti na pravico do zdravstvenega pooblaščenca. Raziskovalne metode: Izvedli smo kvantitativno raziskavo, vključenih je bilo 144 anketiranih. Anketiranje je potekalo po principu snežne kepe. Rezultati raziskave so bili obdelani s programom Microsoft Excel, hipoteze preverjene s statističnim paketom SPSS V24. Rezultati: Večina anketiranih pozna pravico do vnaprej izražene volje glede zdravstvenih storitev, vendar svoje volje še nikoli niso v naprej izrazili; več kot polovica jih ne pozna pravice do zdravstvenega pooblaščenca, kateri so zanjo že slišali, so zanjo izvedeli iz spleta, ter od zdravstvenega osebja; odstotek tistih, ki jih je zdravstveno osebje poučilo o tej pravici je majhen. Večina jih želi biti bolje seznanjena s to pravico; ne drži, da so višje izobraženi bolje seznanjeni s to pravico; večina anketiranih še ni bila v vlogi zdravstvenega pooblaščenca in ne poznajo nikogar drugega, ki bi že bil v tej vlogi. Diskusija in zaključek: Raziskava kaže na nizko poznavanje in koriščenje te pravice v praksi, na željo po dodatnem informiranju o pravici, in na slabo izvajanje promocije pravice v praksi. Naloga medicinskih sester je tudi promocija zdravja, tako je seznanjenost pacientov o tej pravici dolžnost medicinskih sester, ki bi jo morale izvajati dosledneje.
Ključne besede: Zakon o pacientovih pravicah, volja, upoštevanje, pooblastilo, pooblaščenec, seznanjenost, zdravstveno osebje
Objavljeno v DKUM: 08.10.2018; Ogledov: 1710; Prenosov: 145
Celotno besedilo (1,27 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Sprejem Zakona o pacientovih pravicah še ne zagotavlja visoke stopnje uresničevanja pravic pacienta na dejanski ravni. Pacienti so kot osebe, podvržene zdravstveni oskrbi, dejansko v drugačnem položaju kot izvajalci le-te, saj jim je na prvem mestu skrb za ugoden izid zdravstvene oskrbe. V diplomskem delu smo predstavili pomen zagotavljanja pacientove pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe z vidika izvajalca zdravstvene nege in z raziskavo ugotavljali zavedanje oz. poznavanje te pravice s strani članov negovalnega tima. Metodologija raziskovanja: Raziskava je temeljila na metodi kvantitativnega raziskovanja. Kot instrument raziskave smo uporabili anketni vprašalnik, ki je bil sestavljen iz štirih sklopov vprašanj zaprtega tipa. Raziskava je potekala v enem od javnih zdravstvenih zavodov v Sloveniji v mesecu juliju 2016. V raziskavi je sodelovalo 55 naključno izbranih članov negovalnega tima, ki so zaposleni na različnih oddelkih javnega zdravstvenega zavoda. Rezultati: Ugotovili smo, da se anketiranci zavedajo pomena primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, ki jo v zdravstveni oskrbi tudi dejansko zagotavljajo. Do nje imajo pozitiven in profesionalen odnos, ki temelji na znanju in upoštevanju strokovnih in etičnih standardov. Člani negovalnega tima zagotavljajo pacientom primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo. Zlasti na področju varne zdravstvene oskrbe pa si želijo dodatnega izobraževanja. Sklep: Pacienti lahko upravičeno pričakujejo, da bodo izvajalci zdravstvene oskrbe proaktivno delovali v smislu uresničevanja oz. zagotavljanja njihovih pravic. Samo na takšen način je mogoče vzpostaviti partnerski odnos, ki lahko vodi v izboljšanje kakovosti zdravstvene oskrbe in ugodnejše učinke zdravljenja.
Ključne besede: pacientove pravice, zakon o pacientovih pravicah, kakovostna zdravstvena oskrba, varna zdravstvena oskrba, primerna zdravstvena oskrba, medicinska sestra.
Objavljeno v DKUM: 27.10.2016; Ogledov: 2145; Prenosov: 341
Celotno besedilo (1,11 MB)

Opis: V diplomskem delu je predstavljena primerjava med določanjem pacientove največje (zdravstvene) koristi po slovenskem in angleškem pravu, s posebnim poudarkom na vnaprej izraženi volji pacienta. Sodobni zakoni s področja pacientovih pravic vse bolj poudarjajo aktivno vlogo pacienta in ga tako predstavljajo kot partnerja pri njegovi zdravstveni obravnavi. Dokler je pacient sposoben sprejemati odločitve v svojo korist, je njegova odločitev glede predlaganega zdravstvenega posega za zdravnike zavezujoča, kljub temu, da morda menijo, da ni v njegovo najboljšo korist. V imenu pacientov, ki pa zaradi določenega zdravstvenega stanja ne morejo sprejemati odločitev v svojem nadaljnjem zdravljenju, odločitev sprejme nekdo drug. Vse odločitve morajo biti sprejete v pacientovi največji (zdravstveni) koristi, upoštevane morajo biti tudi njegove želje in stališča, ki jih je izjavil v preteklosti. Predpisana je tudi vključitev svojcev pacienta, da se skupaj oblikuje najboljša odločitev. Kakšno težo dejansko nosijo pretekle želje, prepričanja in vrednote pacienta, v imenu katerega se sprejema odločitev? Če pacient ni predhodno pripravil izjave vnaprej izražene volje, ki zadosti vsem zakonskim pogojem za veljavnost, je ovrednotenje takih neuradnih želja pacienta v rokah odločevalca – v Sloveniji zdravniškega tima na čelu z odgovornim zdravnikom, v Angliji in Walesu pa sodišča. V Sloveniji ima primarno vlogo pri oblikovanju odločitev zdravnik, saj ta tudi predlaga končno odločitev, ki je v najboljšem zdravstvenem interesu pacienta. Angleška sodna praksa je šla korak dlje, saj je postavila jasen standard, da to, kar je v najboljšem zdravstvenem interesu pacienta, ni nujno tudi v njegovem najboljšem interesu. Najboljši interesi posameznega pacienta morajo tako poleg zdravstvenih interesov ali okoliščin vključevati tudi čustvene in socialne interese, ter vse druge, ki bi lahko bili pomembni za njegovo dobrobit. Širša interpretacija angleških najboljših interesov bi lahko koristila tudi odločevalcem v Sloveniji.
Ključne besede: Pacient, pacientove pravice, Zakon o pacientovih pravicah, avtonomija pacienta, vnaprej izražena volja, soglasje, prekinitev zdravljenja, pacientova največja zdravstvena korist, pacientova največja korist, vpliv preteklih želja in stališč, vključevanje svojcev v proces odločanja.
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1804; Prenosov: 179
Celotno besedilo (585,64 KB)

Opis: V diplomski nalogi je predstavljen koncept in področje personalizirane medicine, ki je zelo aktualen tudi v Sloveniji, saj je bilo na to temo opravljenih že kar nekaj razprav in je vedno bolj prisotno tudi na naših tleh. Sam koncept personalizirane medicine je osnovan na spoznanju, da se pacienti kljub enaki diagnozi in enaki zdravstveni obravnavi različno odzovejo na samo zdravljenje. Po drugi strani pa lahko personalizacijo medicine razumemo tudi kot korelacijo odnosa med zdravnikom in pacientom na bolj osebni ravni. Diplomska naloga temelji predvsem na personalizirani medicini kot medicini, ki upošteva za diagnosticiranje, zdravljenje, preiskave in ostale medicinske ukrepe posameznikov genetski zapis. Zdravljenje je tako lahko dosti bolj učinkovito, saj se za ta namen upoštevajo lastnosti vsakega posameznika posebej, saj je tudi genetski zapis od posameznika do posameznika različen, čeprav se ob tem porajajo različne pravne in etične dileme. V sklopu pisanja diplomske naloge so preučeni tudi pravni viri, ki se neposredno ali posredno nanašajo na področje personalizirane medicine, in sicer tako na nacionalni kot tudi mednarodni ravni. Hitremu razvojem znanosti na področju medicine, kjer se nenehno porajajo nova spoznanja in ugotovitve, pa zakonodaja težko sledi, odpirajo se tudi številna etična vprašanja in v prihodnje bo definitivno potrebno, da bo to področje normativno bolj urejeno.
Ključne besede: personalizirana medicina, osebni pristop, Oviedska konvencija, biološki označevalci, Zakon o pacientovih pravicah, medicinska etika
Objavljeno v DKUM: 10.12.2015; Ogledov: 2382; Prenosov: 273
Celotno besedilo (856,06 KB)