Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Omejevalni ukrepi zavzemajo posebno mesto v kazenskem postopku, saj gre za posege v pravice in svoboščine obdolžencev že pred pravnomočno obsodilno sodbo, kar pomeni, da zanje še ni bilo ugotovljeno, če so sploh storili kaznivo dejanje. Ker pravnomočne obsodilne sodbe še ni, obdolženca varuje domneva nedolžnosti, zaradi česar so ti ukrepi lahko precej nevarni. Zavoljo tega mora biti za vsak tak poseg izpolnjen zakonsko določen pogoj, vključno z dokaznim standardom. Omejevalnih ukrepov nikoli ne smemo jemati za samoumevne, kot nujno posledico uvedbe kazenskega postopka po domnevno storjenem kaznivem dejanju. Ravno nasprotno, vselej so izjema in nikoli pravilo. Kljub temu pa ima država pravico, do uporabe prisilnih ukrepov, ki ji omogočajo izvedbo kazenskega postopka. V Sloveniji omejevalne ukrepe ločimo na osebne ali personalne, pri katerih država poseže v osebno svobodo posameznika ter stvarne ali realne, kjer se poseže v posameznikovo premoženje. Ne glede na vrsto, so ti namenjeni za odpravo nevarnosti ter zagotovitev učinkovite izvedbe kazenskega postopka. V diplomski nalogi se osredotočamo na stvarne omejevalne ukrepe, se pravi ukrepe, ki posežejo v premoženje obdolženca ali drugih oseb in se v praksi uporabljajo dokaj pogosto. Mednje spadajo začasni zaseg predmetov, začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka in začasno zavarovanje odvzema protipravne premoženjske koristi. Namenjeni pa so zagotoviti oziroma zavarovati uspešno izvedbo kazenskega postopka in izvršitev sodbe na koncu postopka. Stališče kazenskega prava je, da koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, nihče ne sme obdržati. Ravno zato morajo v kazenskem postopku odvzeti vse predmete, ki so bili uporabljeni, namenjeni ali pridobljeni s kaznivim dejanjem.
Ključne besede: stvarni omejevalni ukrepi, Zakon o kazenskem postopku, začasni zaseg predmetov, začasno zavarovanje premoženjskega zahtevka, začasno zavarovanje odvzema protipravne premoženjske koristi, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 08.12.2022; Ogledov: 415; Prenosov: 39
Celotno besedilo (1,21 MB)

Opis: Osebni omejevalni ukrepi zavzemajo posebno mesto v kazenskem postopku, saj posegajo v pravice in svoboščine domnevnih storilcev še preden jim je dokazana krivda. Zaradi tega morajo biti zgolj izjema in ne pravilo. V Zakonu o kazenskem postopku so opredeljeni v XVII. poglavju z naslovom Ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka. To je tudi njihov primarni namen, saj se jih odredi ravno s tem namenom, da se zagotovi nemoten potek kazenskega postopka in odpravi nevarnost, ki jo domnevni storilec predstavlja za izvedbo postopka ali varnost ljudi. Nadalje se osebni omejevalni ukrepi delijo na prisilne in prepovedne, glede na prevladujočo vsebino. Pod prisilne ukrepe tako spadajo obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča, javljanje na policijski postaji, varščina, prepoved približanja določenemu kraju ali osebi, hišni pripor in pripor. Med prepovedne ukrepe pa štejemo odvzem potne listine, začasni odvzem vozniškega dovoljenja in začasna prepoved opravljanja določnega dela. Ukrepi se razlikujejo glede na intenzivnost, zato je potrebno upoštevati, da se ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Prav tako se ukrepi odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Ukrep, ki brez dvoma najgloblje posega v svoboščine in pravice je pripor. V diplomski nalogi so tako podrobneje predstavljeni vsi osebni omejevalni ukrepi, pogoji za njihovo uporabo, postopek odločanja o njih in njihova zakonska ureditev. Med drugim je analizirana tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-18/93, s katero je sodišče podalo temeljni pogled na omejevalne ukrepe in je nosilna odločba za področje pripora. V diplomskem delu smo med drugim ugotovili, da so osebni omejevalni ukrepi urejeni nesistemsko in netransparentno, kar predstavlja nevarnost pretiranih posegov države v pravice posameznika.
Ključne besede: diplomske naloge, osebni omejevalni ukrepi, pripor, človekove pravice, Zakon o kazenskem postopku
Objavljeno v DKUM: 28.08.2020; Ogledov: 895; Prenosov: 138
Celotno besedilo (553,17 KB)

Opis: Funkciji odkrivanja in pregona kaznivih dejanj sta v pristojnosti dveh različnih, samostojnih organov – policije kot organa odkrivanja in državnega tožilstva kot organa pregona kaznivih dejanj. Oba delujeta z istim ciljem uspešnega boja proti kriminaliteti, kar jima omogočajo zakonsko natančno določena pooblastila, na podlagi katerih opravljata vsak svoje aktivnosti. Stičišče obeh funkcij je t. i. predkazenski postopek, katerega subjekt je poleg policije in državnega tožilstva tudi preiskovalni sodnik. Predkazenski postopek kot prva faza predhodnega postopka se začne, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Subjekti predkazenskega postopka pri tem opravljajo t. i. predprocesna dejanja. Policija, ki največkrat prva izve za storjeno kaznivo dejanje, opravlja v predkazenskem postopku operativno˗taktično dejavnost, z namenom, da bi odkrila kaznivo dejanje in njenega storilca ter zbrala dovolj informacij, ki so državnemu tožilcu potrebne za odločitev ali bo sprožil kazenski pregon ali da kaznivega dejanja ne bo preganjal. Poleg neformalnih dejanj opravlja policija tudi nekatera formalna dejanja, ki lahko imajo dokazno vrednost v kazenskem postopku. Dominus litis predkazenskega postopka je državni tožilec, saj mora biti obveščen o vseh kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, policijsko preiskovanje pa sme usmerjati z navodili, mnenji in predlogi. Preiskovalni sodnik v predkazenskem postopku vse bolj nastopa kot sodnik garant in ne kot aktiven preiskovalni organ. Odloča o izvedbi preiskovalnih dejanj policije ali o uporabi ukrepov, s katerimi policija posega v človekove pravice in svoboščine. Končni izid predkazenskega postopka je tako odvisen od skupnega dela vseh njegovih subjektov. Medsebojni odnos med policijo in državnim tožilcem se vzpostavi v predkazenskem postopku, predvsem pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, pri organiziranem kriminalu in pri težjih kaznivih dejanjih splošne kriminalitete. Zakon o kazenskem postopku ga ureja kot usmerjanje predkazenskega postopka, vendar ima širši pomen. Je zbir vseh možnih interakcij med policijo in državnim tožilcem v predkazenskem postopku. Policisti in državni tožilci se pri njihovem skupnem delu soočajo z nekaterimi težavami, ki med drugim izhajajo iz raziskave Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in ki vplivajo na uspešnost policijskega preiskovanja kaznivih dejanj, kot so npr. slabo obrazloženi predlogi policistov, slabo obrazložene tožilčeve zahteve, nezadostno povratno informiranje policistov o zadevah, ki jih usmerja državni tožilec, slaba komunikacija med policisti in tožilci. Predkazenski postopek kot ga poznamo danes, je bil vzpostavljen leta 1967. Številne spremembe prvega slovenskega Zakona o kazenskem postopku iz leta 1994 so počasi rušile idejno zasnovo kazenskega in s tem tudi predkazenskega postopka, zaradi česar kazenski postopek naj ne bi bil več konsistenten, saj so ga novele potiskale v bolj akuzatorno smer, medtem ko naše kazensko procesno pravo temelji na modelu mešanega kazenskega postopka. Posledično obstajajo težnje po novem modelu kazenskega postopka in tako Ministrstvo za pravosodje že dalj časa pripravlja osnutek novega Zakona o kazenskem postopku. Z vidika predkazenskega postopka bi predlagani model pomenil odpravo preiskovalnega sodnika in uvedbo policijsko˗tožilske preiskave. V literaturi obstajajo stališča za in stališča proti uvedbi takšne preiskave.
Ključne besede: predkazenski postopek, policija, državno tožilstvo, predprocesna dejanja, medsebojni odnos med policijo in državnim tožilcem, usmerjanje predkazenskega postopka, Zakon o kazenskem postopku, osnutek Zakona o kazenskem postopku, policijsko˗tožilska preiskava
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1875; Prenosov: 147
Celotno besedilo (870,22 KB)

Opis: Diplomsko delo obravnava institut pogojne odložitve kazenskega pregona, kot ga opredeljuje veljavni Zakon o kazenskem postopku (ZKP). Za uvodom diplomskega dela so predstavljena načela, ki zadevajo začetek kazenskega pregona, selekcijski mehanizmi zadev za kazenski pregon, izpostavljen je pojem odvračanja kazenskega pregona, konsenzualnost v kazenskem postopku ter vloga državnega tožilca v predkazenskem postopku. V osrednjem delu naloge je obravnavan pojem in temeljne značilnosti pogojne odložitve kazenskega pregona (razvoj, uporaba, kriteriji instituta, vrsta in izbira nalog, postopek, pravice oškodovanca, ...). Predstavljene so posebnosti rabe tega instituta pri mladoletnikih. Pogojna odložitev kazenskega pregona je institut kazenskega postopka, ko sme državni tožilec za določena kazniva dejanja s soglasjem oškodovanca odložiti kazenski pregon, če je osumljenec pripravljen ravnati po navodilih državnega tožilca in izpolniti določene naloge, s katerimi se zmanjšajo ali odpravijo škodljive posledice kaznivega dejanja. v nalogi je opravljena pravna analiza določil ZKP o odložitvi kazenskega pregona in Splošnih navodil za enotno uporabo določb 162. člena Zakona o kazenskem postopku o odložitvi kazenskega pregona. Tej analizi slovenske kazensko procesne zakonodaje sledi primerjava nemške pravne ureditve odvračanja kazenskega pregona v nemškem Zakonu o kazenskem postopku. Med alternativnimi oblikami kazenskega pregona državni tožilci pogosto uporabljajo tudi institut poravnavanja, zato je v delu opredeljena tudi razmejitev med pogojno odložitvijo kazenskega pregona ter poravnavanjem. Na podlagi teoretične obravnave je nato opravljena še analiza uspešnosti uporabe instituta pogojne odložitve kazenskega pregona v slovenski tožilski praksi, prednosti in slabosti tega instituta, hkrati so podani predlogi za izboljšanje in večjo uporabo instituta v prihodnosti.
Ključne besede: Načelo oportunitete, konsenzualnost, Zakon o kazenskem postopku, kaznivo dejanje, pogojna odložitev kazenskega pregona, državni tožilec, oškodovanec, osumljenec.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 3570; Prenosov: 249
Celotno besedilo (464,33 KB)

Opis: Diplomska naloga predstavlja institut - sporazum o priznanju krivde, ki je bil v slovenski pravni red uveden v okviru novele K, Zakona o kazenskem postopku - ZKP-K, ki se je začela uporabljati 15. maja 2012. Na začetku nas v nalogo vpelje zgodovinski pregled tega instituta, kjer je predstavljeno kako in kdaj se je ta institut pojavil v zgodovini. V nadaljevanju pa naloga predstavi sodobno ureditev sporazuma o priznanju krivde, najprej v tujini – v Združenih državah Amerike, Nemčiji, Bosni in Hercegovini, v nadaljevanju pa se z analizo literature in mnogimi članki iz revije Pravna praksa in Zbornikoma iz 3. in 4. Konference kazenskega prava in kriminologije, osredotoči na predstavitev instituta v slovenskem pravu. Diplomska naloga pa se dotakne tudi slovenske pravne prakse s tega področja in za konec predstavi primer, v katerem je bil uporabljen institut sporazuma o priznanju krivde.
Ključne besede: Sporazum o priznanju krivde, kazensko pravo, zgodovina, tujina, Zakon o kazenskem postopku z novelo K, pravna praksa.
Objavljeno v DKUM: 19.12.2014; Ogledov: 2329; Prenosov: 354
Celotno besedilo (582,90 KB)