| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SUPERFICIES SOLO CEDIT - POVEZANOST ZEMLJIŠČA IN OBJEKTA V SODNI PRAKSI
Blaž Štruc, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je celovito obravnavano stvarnopravno načelo povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) in njegova aplikacija v zakonskih določbah. V posameznih poglavjih sem se najprej osredinil na teoretične razlage, institutom pa so dodani tudi primeri iz sodne prakse, tako da je jasno razvidno, kako se pravna pravila uporabljajo v sodbah sodišč. Omenjeno načelo pomeni, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Gre za ključno pravilo nepremičninskega prava tako v našem, kot tudi v sorodnih pravnih redih. V zakonu so določene tudi izjeme od načela, katerih se podrobneje dotaknem v posameznih poglavjih. Gre za institute gradnje čez mejo nepremičnine, stavbno pravico in etažno lastnino. Načelo povezanosti zemljišča in objekta je obravnavano tako po sedaj veljavnem Stvarnopravnem zakoniku, kot tudi po prejšnjih predpisih, ki se v praksi še vedno uporabljajo – gre za Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Občni državljanski zakonik. Veliko sodne prakse je izhajalo in še vedno izhaja ravno iz teh pravnih virov, zato je vključitev in razlaga njunih pravnih pravil o gradnji na tujem svetu, v katerih se odraža načelo superficies solo cedit, nujno potrebna. V diplomskem delu so pojasnjeni tudi temeljni pojmi Stvarnopravnega zakonika, v vsebino katerih poseže vpliv omenjenega načela, gre za pojme stvari, sestavine in nepremičnine. Posebej obravnavam tudi posamezne institute, ki predstavljajo aplikacijo načela povezanosti zemljišča in objekta, poleg že omenjenih izjem gre predvsem za institut povečanja vrednosti nepremičnine in institut prirasti. Zaradi vključitve ureditve po Občnem državljanskem zakoniku in Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, je prikazan tudi razvoj stvarnega prava na območju Republike Slovenije, saj je tako vsebina določb omenjenih predpisov bolj jasna, njihova razlaga in uporaba v sodni praksi pa bolj razumljiva.
Ključne besede: superficies solo cedit, povezanost zemljišča in objekta, nepremičnina, gradnja na tujem svetu, prirast, gradnja čez mejo nepremičnine, povečanje vrednosti nepremičnine, ODZ, ZTLR
Objavljeno: 03.11.2014; Ogledov: 3020; Prenosov: 577
.pdf Celotno besedilo (840,01 KB)

2.
UPOŠTEVANJE NAČELA SUPERFICIES SOLO CEDIT PRI INSTITUTU GRADNJE NA TUJEM ZEMLJIŠČU SKOZI ČAS
Ana Strmšnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava aplikacije enega izmed temeljnih stvarnopravnih načel – načela superficies solo cedit pri institutu gradnje na tujem zemljišču skozi razvoj, ki sega v čas rimskega prava, vse do današnje ureditve v Stvarnopravnem zakoniku . Najprej so obravnavana teoretična izhodišča, nato pa sledi prikaz in uporaba načela skozi različna obdobja – od razvoja v rimskem pravu, do upoštevanja tega načela pri omenjenem institutu v različnih zakonskih virih, ki so se uporabljali na današnjem ozemlju Republike Slovenije. Iz orisa rimskopravne ureditve naredimo velik preskok v leto 1811, ko je današnje ozemlje Republike Slovenije spadalo pod Habsburško monarhijo. V tem obdobju je veljal Obči državljanski zakonik – ODZ. Pri institutu gradnje na tujem svetu je ODZ sledil ureditvi iz obdobja rimskega prava in maksimo superficies solo cedit dosledno upošteval. Po drugi svetovni vojni je na aplikacije načela superficies solo cedit v zakonskih določbah pomembno vplival institut družbene lastnine, saj na zemljiščih, ki so bila v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice. V diplomskem delu so tako pojasnjene pravne posledice, ki so nastale v primeru gradnje zasebnika na družbeni lastnini. Glede instituta gradnje na tujem zemljišču se je ODZ na našem ozemlju uporabljal do 1. septembra 1980, ko je pričel veljati Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. V tem obdobju je omenjeno načelo pri gradnji na tujem zemljišču postalo izjema, saj je lastnik zemljišča zgolj izjemoma postal tudi lastnik objekta, ki ga je na njegovem zemljišču zgradil nekdo drug. V posameznih poglavjih so tako pojasnjene različne situacije gradnje na tujem svetu, pravne posledice, ki so iz teh situacij nastale, ter zahtevki, ki so jih stranke imele na voljo. 1. januarja 2003 je pričel vejati SPZ. Ta se je zopet vrnil k izročilu iz obdobja rimskega prava in uvrstil načelo superficies solo cedit med temeljna načela. Predstavljena so načela SPZ, ki jih je potrebno dosledno upoštevati pri institutu gradnje na tujem zemljišču, ter zakonske določbe, ki so s tem institutom vsaj posredno povezane. Dodani so tudi primeri iz sodne prakse z namenom, da se preizkusi, ali se de iure ureditev, na sodiščih tudi de facto uporablja.
Ključne besede: superficies solo cedit, gradnja na tujem zemljišču, ODZ, ZTLR, SPZ, rimsko pravo, nepremičnina
Objavljeno: 14.07.2015; Ogledov: 1140; Prenosov: 284
.pdf Celotno besedilo (728,46 KB)

3.
Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem v povezavi s sodno prakso
Klara Boršič, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom »Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem v povezavi s sodno prakso« obravnava institut priposestvovanja kot originarnega načina pridobitve lastninske pravice na nepremičninah in vsebuje pregled aktualnih sodnih odločb na tem področju. Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah omogoča izpolnitev temeljnih predpostavk, in sicer dobre vere, lastniške posesti ter preteka 10 – letne priposestvovalne dobe, ki morajo biti izpolnjene kumulativno. Do priposestvovanja nepremičnine lahko pride v primerih, ko posestnik pridobi le posest na stvari, ne pa lastninske pravice, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke za njeno pridobitev. Zato pravimo, da institut sanira neveljavno pridobitev lastninske pravice in zagotavlja pravno zaščito posestnika oziroma bodočega lastnika nepremičnine. V diplomskem delu predstavim razvoj instituta, njegovo ureditev na področju Slovenije od Avstrijskega Občnega zakonika (ODZ), nato Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) in do današnje ureditve v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ). Stvarnopravni zakonik je dal zemljiški knjigi nekoliko večji pomen. Določa namreč, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti glede dejstva, da je stvar njegova. To pomeni, da je pri vpisanih nepremičninah lahko v dobri veri samo, če se je vpisal v zemljiško knjigo. Vendar pa zakonodajna ureditev ni povsem jasna, saj lahko iz nje razberemo, da zakonik dovoljuje tudi izvenknjižno priposestvovanje nepremičnin. Kljub temu, da Stvarnopravni zakonik določa strožje zahteve glede priposestvovanja nepremičnin lahko opazimo, da sodna praksa v zadnjih letih vse bolj pogosto dovoljuje tudi izvenknjižno priposestvovanje.
Ključne besede: priposestvovanje, lastninska pravica, nepremičnine, SPZ, ODZ, ZTLR, dobra vera, zemljiška knjiga, izvenknjižno priposestvovanje
Objavljeno: 23.05.2016; Ogledov: 2590; Prenosov: 346
.pdf Celotno besedilo (1,83 MB)

4.
Razvoj in primerjava služnosti v rimskem in modernem času
Maja Makari, 2018, diplomsko delo

Opis: Služnost so poznali že rimljani. Zanimalo nas je, kako je urejena v modernem času, od ODZ, ZTLR vse do SPZ. Če se primerjata SPZ in ZTLR ugotovimo, da je bilo le malo razlik. Večina razlik je v nomotehnični uredivi, predvsem da so stvari strnjene v istih členih ali so razdeljene na več odstavkov, posebnih členov. Črtanih členov je malo, Največje razlike so, da ne obstaja več družbena lastnina, kar je pravzaprav odvisno od ustavne ureditve na kateri slonijo zakoni, dodana je neprava stvarna služnost, ureditev v istem zakonu – stvarne in osebne služnosti so urejene v SPZ. V času uporabe ZTLR se je za osebne služnosti uporabljal prejšnji zakon, ODZ. Največja razlika, razen ureditve v skupnem zakonu je to, da je prej obstajala služnost stanovanja, ki je lahko bila ustanovljena kot raba ali užitek. Od tega je bil odvisen obseg upravičenj. SPZ obravnava služnost stanovanja kot posebno služnost. Preseneča pa dejstvo, da so se je tekom vsega tega dolgega obdobja pravila bolj malo spreminjala. Rimsko pravo je postavilo izvrstne temelje, na katerih še danes sloni moderna ureditev. Temeljna načela veljajo še danes. Poznali so zemljiške in osebne služnosti. Že rimljani so imeli razvite kompleksne pravne institute v zvezi s služnostjo. Pravno varstvo je bilo urejeno. Največje razlike so opazne pri načinih ustanovitve in prenehanja. Večinoma je bil način mancipacija ali in iure cessio. Ta dva pravna instituta današnje pravo ne pozna več. Prav tako moderno pravo ne pozna nekaterih služnosti, na primer služnost dela tujih sužnjev in živine.
Ključne besede: Služnost, primerjava, razvoj, ZTLR, ODZ, rimski čas
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 349; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (909,67 KB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici