| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
POSEBNA UREDITEV OBRAČUNAVANJA DAVKA NA DODANO VREDNOST ZA POTOVALNE AGENCIJE
Erika Režek, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem predstavila problematiko obdavčitve potovalnih agencij z vidika njene obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Direktiva Sveta 2006/112/ES omogoča državam članicam uporabo posebne ureditve za potovalne agencije tako, da je z DDV obdavčena le razlika v ceni, marža, ki jo doseže potovalna agencija v zvezi z opravljenimi storitvami do naročnika storitev. Pogoj, ki ga določa ta zakonodaja, je, da potovalna agencija deluje v svojem imenu in za svoj račun in pri zagotavljanju svojih storitev uporablja blago in storitve, ki jih potovalni agenciji dobavijo drugi davčni zavezanci. Rezultat te obdavčitve je, da je kupljena storitev obdavčena tam, kjer je dejansko potrošena, storitve, ki jih vezano na to potovanje zaračuna potovalna agencija, pa so obdavčene tam, kjer je sedež potovalne agencije. Prav tako uporaba te ureditve omogoča, da potovalna agencija prodane storitve šteje kot sestavljene (enotne) storitve in jih kot take zaračuna neposredno potniku. Tu pa se že postavi vprašanje, kdo je potnik: naročnik, ki kupi in koristi te storitve, ali je to le končni kupec (običajno potovanje koristi fizična oseba) ali je potnik lahko tudi druga potovalna agencija, ki potovanje kupi in ga naprej proda končnemu kupcu? Že prvotna Direktiva Sveta 77/388/EGS o skupnem sistemu davka na dodano vrednost iz leta 1977 je v definiciji določila 1. odstavka 26. člena, v katerem je opredeljeno področje uporabe posebne ureditve, uporabila izraz »naročnik«, ang. »customer«, v ostalih odstavkih pa »potnik«, ang. »traveller«. Direktiva Sveta 2006/112/ES iz leta 2006 je to povzela, vendar je nastal problem pri prevajanju tega določila v jezike držav članic, saj so nekatere države pojem« kupec« kot naročnik storitev uporabile le enkrat, nekatere države članice pa so povsod uporabile pojem »potnik«. Za namene maržne ureditve potnik ni nujno nekdo, ki potuje. Namen zakonodajalca je bil, da se termin potnik ne omeji le na ozko kategorijo oseb, pač pa velja za kupce, ki koristijo počitniški paket in vključuje tudi druge potovalne agencije, ki to storitev prodajo naprej. V nasprotnem je kršeno načelo nevtralnosti med davčnimi zavezanci in povzroča izkrivljeno konkurenco med gospodarskimi subjekti. Evropska komisija je leta 2002 izpostavila problem uporabe posebne maržne ureditve za potovalne agencije in je predlagala spremembo člena 26 Direktive Sveta 77/388/EGS. Po mnenju Evropske komisije se v skladu s to zakonodajo maržna ureditev uporablja le, če je kupec potnik (t.i. potnikov pristop). V letu 2007 je Evropska komisija začela postopek proti več državam članicam in je proti osmim državam članicam (Španiji, Poljski, Češki, Italiji, Finski, Portugalski, Grčiji, Franciji) na Sodišče EU vložila postopek presoje uporabe posebne ureditve. Te države so maržno ureditev uporabljale ne glede na to, ali je kupec tudi dejanski potnik ali ne (t.i. »kupčev pristop«). Sodišče EU je v letu 2013 odločilo v prid tem državam, tako, da se lahko maržna ureditev uporabi za vse vrste strank, tako v odnosu, ko potovalna agencija proda potovanje drugi potovalni agenciji, t.j. naročniku storitev, kot v odnosu do končnega potrošnika, t.j. kupcu storitev. Ta sodba je povzročila precej nesoglasja s strani potovalnih agencij. Prav tako se postavlja vprašanje določitve marže, ki jo potovalna agencija doseže za posamezno potovanje. Skladno z Direktivo Sveta 2006/112/ES marža potovalne agencije pomeni razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik (brez DDV) in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobavo blaga in storitev, ki jih potovalni agenciji opravijo drugi davčni zavezanci. Države članice določila Direktive Sveta 2006/112/ES še vedno različno implementirajo v nacionalni zakonodaji, zato je te anomalije potrebno odpraviti, na ravni spremembe Direktive Sveta 2006/112/ES oz. na ravni Sodišča EU.
Ključne besede: DDV – davek na dodano vrednost, DURS – Davčna uprava Republike Slovenije, FURS – Finančna uprava Republike Slovenije, TOMS, RVC – razlika v ceni, B2B - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetji, B2C - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetjem in končnim uporabnikom, EU – Evropska Unija, IBFD - The International Bureau of Fiscal Documentation - Mednarodni urad za fiskalno dokumentacijo, Direktiva Sveta 77/388/EGS − Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih, Direktiva Sveta 2006/112/ES - Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ZDDV-1 - Zakon o davku na dodano vrednost, Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 -Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, ECTA - Evropsko združenje turističnih agencij in organizatorjev potovanj, GEBTA – Evropsko cehovsko združenje potovalnih agencij za poslovna potovanja
Objavljeno v DKUM: 25.10.2016; Ogledov: 2803; Prenosov: 327
.pdf Celotno besedilo (824,44 KB)

2.
Obdavčitev dobav nepremičnin in z njimi povezanih storitev z davkom na dodano vrednost
Suzana Bezjak, 2016, magistrsko delo

Opis: Davek na dodano vrednost predstavlja najpogostejšo obliko davka na porabo in se obračunava pri dobavah blaga in opravljanju storitev za plačilo. Področje obdavčitve nepremičnin z davkom na dodano vrednost obsega tako dobave nepremičnin kakor tudi opravljanje storitev, povezanih z nepremičninami. Obdavčitev prometa nepremičnin in z njimi povezanih storitev z davkom na dodano vrednost je kompleksno in vedno aktualno področje. Čeprav so dobave nepremičnin in storitev, povezanih z nepremičninami, obdavčene po kraju, kjer nepremičnina leži, je bila zakonodaja iz tega področja deležna številnih sprememb. Leta 2013 je bila sprejeta Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 1042/2013 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 glede kraja opravljanja storitev, ki bistveno posega na obravnavano področje obdavčitve. Pojasnjuje namreč pojem nepremičnin in določa bližino, potrebno za obstoj povezave z nepremičnino. Določa podroben seznam primerov transakcij, ki so opredeljene kot storitve, povezane z nepremičnino. Prav nezadostna opredelitev osnovnih pojmov v Direktivi o DDV – npr. pojem nepremičnin in storitev, povezanih z njimi – je v preteklosti povzročala neenotno davčno obremenitev dobav in storitev na notranjem trgu. Na slednje kaže tudi bogata sodna praksa Sodišča EU. Poznavanje področja dobav in povezanosti obdavčenih storitev z nepremičninami v posameznih državah članicah je za davčne zavezance, ki bodisi opravljajo te storitve bodisi jih naročajo pri svojih partnerjih znotraj EU, zelo pomembno. Posebno pravilo glede kraja opravljanja storitev je na prvi pogled jasno in nedvoumno. Vendar pa se je potrebno pred opravljanjem storitev v vsaki posamezni državi članici pozanimati, ali se je potrebno tam tudi identificirati za namene DDV in ali je mogoče davčno obveznost prevaliti na prejemnika storitve ter obratno – kako postopati, kadar se zavezanci sami znajdejo kot prejemnik opravljene storitve v drugi državi članici ter kakšne so obveznosti glede poročanja in plačevanja davka. Namen posebne določbe o kraju opravljanja storitev, povezanih z nepremičninami, je obračun davka na kraju dejanske potrošnje. Posledica uporabe 47. člena Direktive o DDV je, da davčni organi držav članic prejmejo manj informacij o opravljenih storitvah, kot v primerih, ko se uporablja splošno pravilo iz 44. člena Direktive o DDV. Obdavčenje storitev, povezanih z nepremičninami, ki so obdavčene po kraju, kjer nepremičnina leži, lahko privede do nezakonitega davčnega izogibanja, saj države članice nimajo ustreznega mehanizma za zagotavljanje nadzora v tovrstnih primerih. Prihodnji razvoj sistema DDV v EU mora biti naravnan tako, da bo omogočal enostavno, učinkovito, zanesljivo in varno poslovanje na notranjem trgu s čim nižjimi stroški in administrativnimi obremenitvami za zavezance, po drugi strani pa bo državam članicam omogočal nadzor nad poslovanjem zavezancev.
Ključne besede: davek na dodano vrednost, dobave nepremičnin, storitve, povezane z nepremičninami, Direktiva o DDV, Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV-1, notranji trg, nevtralnost, Evropska unija.
Objavljeno v DKUM: 15.09.2016; Ogledov: 2104; Prenosov: 273
.pdf Celotno besedilo (2,70 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici