| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Nevtralnost interneta: človekova pravica v digitalni dobi?
Andreja Breškon, 2021, magistrsko delo

Opis: Pojav interneta velja za globalni fenomen, saj si življenja brez njegove pomoči ne bi več znali predstavljati. Internet lahko svoj uspeh pripiše ravno odprtosti, saj je z lahkoto prosto dostopen vsakomur in vsepovsod. Uporabniki, ki imajo možnost internetne povezave, lahko do informacij na internetnem omrežju dostopajo skoraj neomejeno. Da bi se omogočile čimbolj kakovostne spletne storitve in splošna internetna uporaba, pa se posamezniki ne smejo soočati s posebnimi omejitvami glede dostopa do omrežja ali drugimi omejitvami pri uporabi storitev, aplikacij in vsebin na internetu. Za takšne primere se je zato uveljavilo načelo nevtralnosti omrežja. Uvodoma magistrsko delo prikazuje splošno opredelitev pojma in njegov razvoj ter, primerjavo pravnega področja nekaterih neevropskih držav (predvsem Združene države Amerike). Področje nevtralnosti interneta namreč izhaja iz pravice do interneta in se tako razteza po vsem svetu. Ne glede na različne nacionalne zakonodaje je definicija načela vedno opredeljena enako. Za boljše razumevanje je predstavljena tudi sodna praksa, ki pa se v Evropski uniji zaenkrat osredotoča zgolj na en primer Sodišča Evropske unije, saj je nevtralnost omrežja relativno nov pojem. Ne glede na ustrezno evropsko zakonodajo in smernice, ki so v pomoč državam članicam pri uveljavitvi nacionalne zakonodaje o nevtralnem internetu, pa tveganje še vedno predstavlja pravna neenotnost držav članic na tem področju. Magistrsko delo med drugimi preučuje tudi ustreznost ureditve slovenske uzakonitve pojma nevtralnosti ter ali le-ta zadostuje ali bi bile na tem področju potrebne dopolnitve. Ugotavljam, da se nevtralnost omrežja hkrati povezuje tudi z načelom odprtega interneta in načelom brezplačnega interneta. Kljub hitremu razvoju digitalnega ekosistema pa glavno težavo še vedno predstavlja pomanjkljiva tehnična infrastruktura in cenovna nedostopnost interneta. Glavna tema, na katero se v magistrski nalogi osredotočam, je odgovor na vprašanje »Ali bi se nevtralnost interneta lahko uvrščala v sklop temeljnih človekovih pravic?«. Razprave o tem, da bi internet lahko postal nova človekova pravica, se sicer že pojavljajo, vendar zaenkrat še niso dovolj intenzivne za dejansko uresničitev. Pravica do interneta s svojo učinkovitostjo, razsežnostjo in vplivom trenutno še ne izpolnjuje kriterijev za uvrstitev med temeljne človekove pravice. Podobno velja tudi za nevtralnost interneta. Če bi bila nevtralnost interneta temeljna človekova pravica, bi posamezniki namreč imeli takšne privilegije, da bi lahko prosto odločali, na kakšen način in kako bodo uporabljali internet, katere informacije, storitve ali aplikacije bodo z njegovo pomočjo iskali in se jih posluževali, brez omejitev. Slednje bi vplivalo na celotno strukturo svetovne družbe. Prihodnost interneta in telekomunikacijskih sredstev zaenkrat ostaja še vedno nepredvidljiva in posledično nedorečena. Razvoj se trenutno usmerja v brezplačno dostopne točke na javnih mestih. Na takšen način se omogoča vsaj začasno dostopanje do interneta tistim uporabnikom, ki si ga sicer ne morejo privoščiti. Ker internetna povezava na žalost ostaja posebna ugodnost sodobne družbe, pravne določbe o priznanju novih človekovih pravic v digitalni dobi ostajajo prevelik izziv.
Ključne besede: nevtralnost omrežja, odprt internet, ponudniki internetnih storitev, Uredba 2015/2120, Zakon o elektronskih komunikacijah, BEREC, svoboda izražanja
Objavljeno: 18.10.2021; Ogledov: 104; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (852,56 KB)

2.
Problematika sodne poravnave s poudarkom na čezmejnem vidiku
Uroš Tomažič, 2016, magistrsko delo

Opis: Naloga se osredotoča na težave, ki se lahko pojavijo pri sklepanju sodnih poravnav, in na možnosti, ki jih ima upnik, če dolžnik svoje obveznosti ne izpolni prostovoljno, oziroma možnosti dolžnika, če se kasneje izkaže, da zaradi ničnosti sodna poravnava ne bi smela biti sklenjena. Poudarek naloge je na čezmejni izvršbi sodne poravnave. V prvem delu so navedene značilnosti sklepanja sodnih poravnav, od zadev, ki so primerne za sklenitev, in razlogov, zakaj so nekatere manj primerne, do načina sklepanja in vloge, ki jo imajo pri tem vsi udeleženi (stranke, sodniki in pooblaščenci). Povzete so dileme in prevladujoča mnenja sodne teorije in prakse o pravnomočnosti sodne poravnave in o pravnih sredstvih, ki so strankam na voljo za dosego izpolnitve ali za izpodbijanje sklenjene sodne poravnave po slovenskem pravu. Drugi del je namenjen pregledu evropskega prava na tem področju, predvsem petih uredb: Bruseljske uredbe I in Ia ter uredb o evropskem nalogu za izvršbo, evropskem plačilnem nalogu in evropskem postopku v sporih majhne vrednosti. Naloga se osredotoča na to, kaj uredbe določajo glede sodnih poravnav in kakšne možnosti imata upnik in dolžnik po sklenitvi sodne poravnave, če ta ni prostovoljno izpolnjena. Poglavje je namenjeno predvsem proučevanju razlik med evropskimi in slovenskimi določbami, oziroma med možnostmi, ki jih imata upnik in dolžnik v Sloveniji v primerjavi z njunimi možnostmi v isti zadevi, če se izvršba opravlja v tujini. Pomemben del poglavje je tudi primerjava uredb med seboj in razlik v njihovi ureditvi. Zadnji del naloge je namenjen raziskovalnemu delu. Analiziral sem, ali število sklenjenih sodnih poravnav v Sloveniji narašča, iz katerih razlogov se stranke odločijo za sklenitev sodne poravnave v posameznem primeru in kako se sodnih poravnav lotevajo pooblaščenci strank in sodniki. Na podlagi ločenih vprašalnikov za stranke, pooblaščence in sodnike sem analiziral morebitne težave ali ovire pri sklepanju sodnih poravnav v praksi in predloge udeležencev, kako bi lahko ureditev izboljšali.
Ključne besede: sodna poravnava, čezmejna izvršba, Bruseljska uredba I, prenovljena Bruseljska uredba Ia, uredba 805/2004, uredba 1896/2006, uredba 861/2007, uredba 2015/2421
Objavljeno: 15.11.2016; Ogledov: 1147; Prenosov: 143
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

3.
Priznavanje čezmejnih učinkov v insolvenčnih postopkih
Maja Gabrijelčič, 2016, magistrsko delo

Opis: Globalizacija v zadnjih desetletjih in razcvet mednarodne trgovine sta vzpodbudila čezmejno poslovanje tako pri gospodarskih subjektih kot tudi pri potrošnikih, ki v tujini iščejo nove poslovne in življenjske priložnosti. Vstopanje le-teh v pravna razmerja z mednarodnim elementom pa odpira vrsto vprašanj v primeru, da se nad katerim izmed njih začne insolvenčni postopek. Bistveno vprašanje za dolžnika kot tudi za njegove upnike je, kakšne pravne učinke bo imel začeti insolvenčni postopek na njihova obstoječa pravna razmerja. V okviru mednarodnega insolvenčnega prava se zato v zadnjih desetletjih poskuša najti odgovore in rešitve na omenjena vprašanja. Kot bo predstavljeno v tej magistrski nalogi, o poenotenju insolvenčnega prava zaradi zelo različnih nacionalnih ureditev (še) ni mogoče govoriti, zato se nacionalne in mednarodne ureditve osredotočajo predvsem na harmonizacijo temeljnih pravil mednarodnega insolvenčnega prava, in sicer glede določitve mednarodne pristojnosti za začetek insolvenčnega postopka, pravo katere države naj se uporabi za presojo določenih procesnopravnih in materialnopravnih vprašanj, kakšni mednarodni učinki bodo obveljali za postopke, ki bodo začeti pred določenim sodiščem (predvsem glede pogojev za priznanje odločb v insolvenčnih postopkih, izdanih v drugih državah, ali odločitev, ki zadevajo osebo ali premoženje v konkretnem insolvenčnem postopku) in kakšne so dopustne meje čezmejnega sodelovanja med akterji insolvenčnih postopkov. Temeljita analiza treh za Slovenijo najpomembnejših pravnih aktov na področju mednarodnega insolvenčnega prava - Uredbe 2015/848, UNCITRAL-ovega Vzorčnega zakona in 8. poglavja ZFPPIPP, kar je predmet te magistrske naloge, bo pokazala, da le uredba ureja vsa zgoraj omenjena temeljna vprašanja mednarodnega insolvenčnega prava in tako predstavlja najvišjo stopnjo harmonizacije nacionalnih zakonodaj na tem področju. Za razliko od uredbe vzorčni zakon ureja le priznanje tujega insolvenčnega postopka in obvezno sodelovanje med akterji insolvenčnih postopkov, kar je odraz njegove pravne narave in globalne uporabe. 8. poglavje ZFPPIPP, ki je bilo sprejeto na podlagi vzorčnega zakona, pa je po njegovem vzoru uredilo priznanje tujega insolvenčnega postopka in obvezno sodelovanje med akterji insolvenčnih postopkov, dodatno pa tudi področje uporabe prava, kar se sicer vzorčnemu zakonu očita kot njegova največja pomanjkljivost. Kljub različnemu obsegu ureditev, ki jo ponujajo omenjeni trije pravni akti, pa vsi urejajo področje priznanja tujega insolvenčnega postopka, kar je bistveno za priznavanje čezmejnih učinkov v insolvenčnih postopkih. Vsi trije pravni akti nedvomno pomenijo velik korak k harmonizaciji mednarodnega insolvenčnega prava in bistveno prispevajo k uspešnemu in učinkovitemu reševanju čezmejnih insolvenčnih postopkov. Zagotavljajo mednarodne pravne standarde za delovanje vseh akterjev v čezmejnih insolvenčnih postopkih, s tem pa tudi večjo pravno varnost vseh vpletenih na tem področju. Kljub temu je v praksi ostalo odprtih kar nekaj vprašanj, zato so nekatere dopolnitve in izboljšave v prihodnosti obravnavane v sklepnem delu.
Ključne besede: čezmejni insolvenčni postopki, Uredba 2015/848, UNCITRAL-ov Vzorčni zakon o čezmejni insolventnosti, ZFPPIPP
Objavljeno: 21.10.2016; Ogledov: 1200; Prenosov: 209
.pdf Celotno besedilo (1,77 MB)

4.
KONFLIKTNA RAZMERJA MED GEOGRAFSKIMI OZNAČBAMI IN BLAGOVNIMI ZNAMKAMI
Tina Kernulc, 2016, magistrsko delo

Opis: Konflikti med označbami geografskega izvora in blagovnimi znamkami so posledica njunih podobnosti in razlik. Obe pravici kažeta na izvor zadevnega proizvoda, vendar označbe geografskega izvora kažejo na geografsko poreklo, blagovne znamke pa razkrivajo komercialno poreklo. Konflikt se pojavlja tudi na mednarodni ravni, saj med državami ni enotne stopnje zaščite, nekatere predvidevajo višjo stopnjo zaščite za označbe geografskega izvora, druge to področje urejajo skupaj z blagovnimi znamkami. V magistrskem delu obravnavamo več situacij, ki se nanašajo na razmerje konflikta med označbami geografskega izvora in blagovnimi znamkami. Najprej konflikt med prejšnjo označbo geografskega izvora in kasnejšo blagovno znamko, nato še konflikt med prejšnjo blagovno znamko in kasnejšo označbo geografskega izvora. Prav tako se dotaknemo področja omejitve pravic iz označb geografskega izvora in blagovnih znamk. Predvidene rešitve posamezne vrste konflikta so predstavljene z vidika Sporazuma TRIPS, v okviru EU se podrobneje osredotočimo na Uredbo 1151/2012, ki ureja področje kmetijskih izdelkov in živil, ter vključimo relevantno sodno prakso Sodišča v Luxembourgu.
Ključne besede: Blagovne znamke, geografske označbe, pravice intelektualne lastnine, označbe porekla, Sporazum TRIPS, Uredba 207/2009, Uredba 1151/2012, Uredba 2015/2424, ZIL-1.
Objavljeno: 29.06.2016; Ogledov: 1090; Prenosov: 231
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici