| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 105
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Izobraževanje kot pomemben dejavnik pri varstvu osebnih podatkov v zdravstveno-socialni ustanovi
Alenka Sredanović, 2022, magistrsko delo

Opis: Osebni podatki so del človekove zasebnosti. Ob vstopu v zdravstveno socialno ustanovo se temu delu zasebnosti posameznik mora odpovedati. Prav zato je osrednja naloga vseh zaposlenih v zdravstveni negi in oskrbi skrbno ravnanje z osebnimi podatki in njihovo varovanje. Zdravstveni delavci se moramo zavedati, da ima vsak stanovalec pravico do zasebnosti in zaupnosti svojih zdravstvenih podatkov. Za izvedbo raziskave smo uporabili deskriptivno metodo empiričnega raziskovanja. Kot orodje smo uporabili anketni vprašalnik, ki je zajemal vprašanja s področja teoretičnega poznavanja mednarodne konvencije, zakonov, pravilnikov in kodeksov ter vprašanja s področja prakse glede upoštevanja varstva podatkov v delovnem okolju. Anketiranje je potekalo 10 dni v mesecu marcu 2022, vzorec pa je predstavljalo 118 zaposlenih v zdravstveno socialni organizaciji. Da ne bi prihajalo do kršitev varovanja osebnih podatkov, je potrebno usposobiti vse zaposlene v zdravstveno socialnih ustanovah, da bodo pri svojem delu pravilno obravnavali in uspešno varovali pridobljene osebne podatke.
Ključne besede: Splošna uredba EU o varstvu osebnih podatkov, osebni podatek, zdravstveni podatki, poklicna skrivnost
Objavljeno v DKUM: 14.10.2022; Ogledov: 45; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

2.
Ureditev komunikacijskih storitev OTT na področju elektronskih komunikacij v pravu EU : magistrsko delo
Miha Pražnikar, 2022, magistrsko delo

Opis: Komunikacijske storitve OTT, ki se uporabljajo za komunikacijo in se navadno ponujajo preko aplikacij so doživele izjemen razvoj. Ker jih evropski zakonodajni sveženj na področju elektronskih komunikacij iz leta 2002 ni urejal, so mnogi v njih videli slepe potnike elektronskih komunikacijskih omrežij, ki konkurirajo tradicionalnim elektronskim komunikacijskim storitvam, kot so govorna telefonija in SMS sporočila. Kot plod tega je nastala Direktiva o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah, kot novelacija štirih direktiv na področju elektronskih komunikacij, katere eden od glavnih ciljev je bil normirati komunikacijske storitve OTT. Poleg Evropskega zakonika o elektronskih komunikacijah, ureja področje elektronskih komunikacij tudi Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, sprejeta v okviru evropskega zakonodajnega svežnja elektronskih komunikacij iz leta 2002 in normira obdelavo osebnih podatkov in varstvo zasebnosti na področju elektronskih komunikacij. Čeprav še vedno veljavna, predstavlja anahronizem ureditve, ki ne zajema komunikacijskih storitev OTT. Kot rešitev problema je nastal predlog Uredbe o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, ki čaka na sprejetje. Magistrska naloga predstavlja problematiko opredelitve komunikacijskih storitev OTT z relevantno sodno prakso in njihovo trenutno ureditev v Direktivi o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah ter primerjavo ureditve med vrstami komunikacijskih storitev OTT in tradicionalnimi elektronskimi komunikacijskimi storitvami. Predstavljena je tudi trenutna ureditev varstva osebnih podatkov na področju elektronskih komunikacij z vidika komunikacijskih storitev OTT ter njihova bodoča ureditev v predlogu Uredbe o zasebnosti in elektronskih komunikacijah. V magistrski nalogi zaključujem, da vseh komunikacijskih storitev OTT ni moč metati v isti koš. Glede na ponujeno storitev se razlikuje tudi njihovo normiranje. Komunikacijske storitve OTT, ki se povezujejo v elektronska komunikacijska omrežja, so v večji meri izenačena s tradicionalnimi elektronskimi komunikacijskimi storitvami. Na drugi strani zadevajo komunikacijske storitve OTT, ki se ne povezujejo v omrežja, v grobem, zgolj določbe o varstvu končnih uporabnikov. Na področju varstva osebnih podatkov elektronskih komunikacij trenutno obstaja pravna praznina, saj večina komunikacijskih storitev OTT ni urejenih. Predlog Uredbe o zasebnosti in elektronskih komunikacijah v trenutni različici v skoraj vseh določbah izenačuje tradicionalne elektronske komunikacijske storitve in komunikacijske storitve OTT.
Ključne besede: komunikacijske storitve OTT, elektronske komunikacije, NB-ICS, NI-ICS, Direktiva (EU) 2018/1972 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah, EECC, Direktiva 2002/58/ES o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, Uredba o zasebnosti in elektronskih komunikacijah.
Objavljeno v DKUM: 22.09.2022; Ogledov: 111; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

3.
Izvrševanje konkurenčnih pravil EU: vloga nacionalnih konkurenčnih organov v luči Direktive 1/2019 : vloga nacionalnih konkurenčnih organov v luči Direktive 1/2019
Filip Lenovšek, 2021, magistrsko delo

Opis: Svobodna konkurence predstavlja enega od temeljev notranjega trga EU. Sistem varstva konkurence temelji na decentraliziranem javnem izvrševanju pravil konkurenčnega prava EU s strani Komisije in NKO. Zaradi nacionalne procesne avtonomije so med NKO nastajale razlike, ki so ogrožale učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU. Cilj Direktive 1/2019 je odprava razlik in vzpostavitev minimalnih standardov delovanja NKO. Uvodoma je v nalogi predstavljen sistem izvrševanja členov 101 in 102 PDEU s poudarkom na Uredbi 1/2003 in nekaterih drugih pomembnejših vprašanjih sistema. Analizirane so ključne določbe Direktive 1/2019. V povezavi z njimi se tesno obravnava vloga NKO, predvsem pa se konkretneje predstavi nezavezujoče pravo, ki ga je izoblikovala Komisija in EMKO. Poudarek je dan tudi sodni praksi SEU in ESČP. Ker imajo slednji viri podlago v strokovnem znanju in dolgoletnih izkušnjah, predstavljajo pomembno vodilo državam članicam, za katere je področje konkurenčnega prava še vedno relativna novost. Navsezadnje bo analizirana ureditev javnega izvrševanja členov 101 in 102 PDEU v RS. Ta temelji na ZPOmK-1 in AVK kot organu pristojnemu za konkurenco v RS. Zaradi implementacije Direktive 1/2019 je ureditev v RS obravnavana v luči Direktive 1/2019. Slednjo ima namen implementirati predlog ZPOmK-2, katerega določbe so predstavljene na mestih, kjer le-te prenašajo rešitve Direktive 1/2019 v slovensko zakonodajo. Rešitve, ki jih prinaša Direktiva 1/2019, bodo okrepile NKO za boj proti kartelom, hkrati pa pomembno prispevale k dvigu konkurenčne kulture skozi EU in posledično k še večjemu poudarku na varstvu konkurence in nadaljnjim spremembam zakonodaj držav članic na tem področju. Predlog ZPOmK-2 v večji meri povzema rešitve Direktive 1/2019, vendar še vedno ostaja problematičen z vidika določb o neodvisnosti, saj slednjih ne ureja dovolj transparentno, hkrati pa nekatera vprašanja prepušča v ureditev AVK, kar lahko predstavlja nevarnost za arbitrarne posege, če sam zakon ne vsebuje pravil o mejah dovoljenih intervencij v delovanje AVK s strani državnih organov ali zasebnih subjektov.
Ključne besede: konkurenca, konkurenčni organi, člen 101 in 102 PDEU, Uredba 1/2003, Direktiva 1/2019, ZPOmK-1, AVK
Objavljeno v DKUM: 08.11.2021; Ogledov: 415; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

4.
Neposredno izvršljiv notarski zapis po slovenskem in evropskem pravu ter sodna praksa : magistrsko delo
Sara Čobec, 2021, magistrsko delo

Opis: Neposredno izvršljiv notarski zapis je javna listina, ki jo sestavi pooblaščena oseba (notar) in dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano. Stranki se lahko že v naprej dogovorita , da bo pogodba neposredno izvršljiva, ki jo skleneta v obliki izvršljivega notarskega zapisa. Ko so izpolnjeni zakonski pogoji, ni potrebno najprej vlagati tožbe, čakati na pravnomočno sodbo in šele na podlagi tega predlagati izvršilni postopek. Upnik lahko takoj zahteva izvršbo, kar pomeni, da lahko pride do poplačila svoje terjatve hitreje in tudi ugodneje. Z globalizacijo pa so se razširili tudi čezmejni ali mednarodni pravni posli, kar je pokazalo potrebo po ureditvi izvršilnega postopka, ki bi bil hiter in enoten. Države članice so poskušale vzpostaviti poenostavljene postopke za izvršbo terjatev, ampak se vsebina nacionalnih zakonodaj tako kot tudi učinkovitost domačih postopkov močno razlikujejo. Poleg tega pa so tudi izvršilni postopki v čezmejnih zadevah pogosto nedopustni ali celo neizvedljivi. Evropski nalog za izvršbo oziroma evropski izvršilni naslov uvaja unificirana pravila za čezmejno izvršbo na podlagi tujih odločb in prispeva k izboljšanju razumevanja ureditev izvršbe v Evropski Uniji (v nadaljevanju: EU). Uredba o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: UEIN) zagotavlja hitro in učinkovito izvršbo neporavnanih, a nespornih terjatev, kar je pa tudi bistvenega pomena za gospodarske subjekte v EU, saj zamude pri plačilih ogrožajo plačilno sposobnost podjetij. Razlike med nacionalnimi sistemi tako povzročajo tudi izkrivljanje konkurence, zaradi ovir za dostop do učinkovitega pravnega varstva v čezmejnih zadevah in neenakih procesni sredstev, ki so na voljo upnikom v različnih državah članicah. Zato je potrebna enotna zakonodaja na tem področju, ki omogoča enake pogoje za upnike in dolžnike po vsej EU. V magistrski nalogi obravnavam neposredno izvršljiv notarski zapis po pravu Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) in po pravu EU s poudarkom na Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov.
Ključne besede: Uredba št. 805/2004, izvršljiva notarska listina, tuj notarski zapis, izvršilni postopek, mednarodni izvršilni postopek, evropski izvršilni naslov, javne listine.
Objavljeno v DKUM: 18.10.2021; Ogledov: 535; Prenosov: 213
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

5.
Nevtralnost interneta: človekova pravica v digitalni dobi? : magistrsko delo
Andreja Breškon, 2021, magistrsko delo

Opis: Pojav interneta velja za globalni fenomen, saj si življenja brez njegove pomoči ne bi več znali predstavljati. Internet lahko svoj uspeh pripiše ravno odprtosti, saj je z lahkoto prosto dostopen vsakomur in vsepovsod. Uporabniki, ki imajo možnost internetne povezave, lahko do informacij na internetnem omrežju dostopajo skoraj neomejeno. Da bi se omogočile čimbolj kakovostne spletne storitve in splošna internetna uporaba, pa se posamezniki ne smejo soočati s posebnimi omejitvami glede dostopa do omrežja ali drugimi omejitvami pri uporabi storitev, aplikacij in vsebin na internetu. Za takšne primere se je zato uveljavilo načelo nevtralnosti omrežja. Uvodoma magistrsko delo prikazuje splošno opredelitev pojma in njegov razvoj ter, primerjavo pravnega področja nekaterih neevropskih držav (predvsem Združene države Amerike). Področje nevtralnosti interneta namreč izhaja iz pravice do interneta in se tako razteza po vsem svetu. Ne glede na različne nacionalne zakonodaje je definicija načela vedno opredeljena enako. Za boljše razumevanje je predstavljena tudi sodna praksa, ki pa se v Evropski uniji zaenkrat osredotoča zgolj na en primer Sodišča Evropske unije, saj je nevtralnost omrežja relativno nov pojem. Ne glede na ustrezno evropsko zakonodajo in smernice, ki so v pomoč državam članicam pri uveljavitvi nacionalne zakonodaje o nevtralnem internetu, pa tveganje še vedno predstavlja pravna neenotnost držav članic na tem področju. Magistrsko delo med drugimi preučuje tudi ustreznost ureditve slovenske uzakonitve pojma nevtralnosti ter ali le-ta zadostuje ali bi bile na tem področju potrebne dopolnitve. Ugotavljam, da se nevtralnost omrežja hkrati povezuje tudi z načelom odprtega interneta in načelom brezplačnega interneta. Kljub hitremu razvoju digitalnega ekosistema pa glavno težavo še vedno predstavlja pomanjkljiva tehnična infrastruktura in cenovna nedostopnost interneta. Glavna tema, na katero se v magistrski nalogi osredotočam, je odgovor na vprašanje »Ali bi se nevtralnost interneta lahko uvrščala v sklop temeljnih človekovih pravic?«. Razprave o tem, da bi internet lahko postal nova človekova pravica, se sicer že pojavljajo, vendar zaenkrat še niso dovolj intenzivne za dejansko uresničitev. Pravica do interneta s svojo učinkovitostjo, razsežnostjo in vplivom trenutno še ne izpolnjuje kriterijev za uvrstitev med temeljne človekove pravice. Podobno velja tudi za nevtralnost interneta. Če bi bila nevtralnost interneta temeljna človekova pravica, bi posamezniki namreč imeli takšne privilegije, da bi lahko prosto odločali, na kakšen način in kako bodo uporabljali internet, katere informacije, storitve ali aplikacije bodo z njegovo pomočjo iskali in se jih posluževali, brez omejitev. Slednje bi vplivalo na celotno strukturo svetovne družbe. Prihodnost interneta in telekomunikacijskih sredstev zaenkrat ostaja še vedno nepredvidljiva in posledično nedorečena. Razvoj se trenutno usmerja v brezplačno dostopne točke na javnih mestih. Na takšen način se omogoča vsaj začasno dostopanje do interneta tistim uporabnikom, ki si ga sicer ne morejo privoščiti. Ker internetna povezava na žalost ostaja posebna ugodnost sodobne družbe, pravne določbe o priznanju novih človekovih pravic v digitalni dobi ostajajo prevelik izziv.
Ključne besede: nevtralnost omrežja, odprt internet, ponudniki internetnih storitev, Uredba 2015/2120, Zakon o elektronskih komunikacijah, BEREC, svoboda izražanja
Objavljeno v DKUM: 18.10.2021; Ogledov: 458; Prenosov: 140
.pdf Celotno besedilo (852,56 KB)

6.
Privolitev v sistemu splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov (GDPR) : magistrsko delo
Elena Fridau, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava elemente in določbe o privolitvi s primeri ter mnenja relevantnih institucij oziroma organov, ki so vodilne na področju varstva osebnih podatkov tako na evropski kot na nacionalni ravni. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki je bila sprejeta 25. maja 2018 in se neposredno uporablja v vseh državah članicah EU, v točki (a) prvega odstavka 6. člena določa, da je obdelava zakonita takrat in če posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov. Za primerjavo, predstavljam tudi slovensko in avstrijsko zakonodajo s področja varstva osebnih podatkov oziroma določbe glede privolitve, kot pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov. Nadalje predstavljam izzive in tveganja za kazni, ki jih določajo evropski in nacionalni predpisi s področja varstva osebnih podatkov. Globa, ki jo Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov predvideva v primeru kršenja določb, je v višini štirih odstotkov letnega prihodka podjetja oz. 20 milijonov evrov, odvisno od tega, kateri znesek je višji. V osrednjem delu magistrskega dela so predstavljeni določeni primeri ter primerjava med ZVOP-1, DSG in Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov na področjih, ki odpirajo največ vprašanj, na primer: privolitev otrok, dokazovanje privolitve, umik privolitve, privolitve posameznikov, ki so bile pridobljene pred uveljavitve Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov ter privolitvena nesposobnost. V tem delu magistrskega dela se pokažejo razlike in hkrati podobnosti med različnimi zakonodajami ter področnimi zakoni, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. Za zaključek magistrsko delo obravnava predlog ZVOP-2 v delu, ki se nanaša na privolitev kot pravno podlago ter analizo novosti, ki jih prinaša na področju privolitve. Slovenija, kot ena izmed zadnjih držav članic, ki še ni sprejela zakona, ki bi implementiral določbe Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, želi s predlogom ZVOP-2 doseči čimprejšno harmonizacijo predpisov in ureditev področja varstva osebnih podatkov.
Ključne besede: SPLOŠNA UREDBA O VARSTVU OSEBNIH PODATKOV, PRIVOLITEV, OSEBNI PODATKI, ZVOP-1, DSG, INFORMIRANOST, PROSTOVOLJNOST, NEDVOUMNOST, SPECIFIČNOST
Objavljeno v DKUM: 18.10.2021; Ogledov: 430; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (1003,06 KB)

7.
Tehtanje temeljnih pravic v okviru regulacije verskega zakola živali v EU : magistrsko delo
Lina Lajlar, 2021, magistrsko delo

Opis: Določene verske skupnosti (zlasti muslimani in judje) morajo žival, da jo lahko uživajo, usmrtiti v skladu z verskimi zapovedmi. Bistveno za tak verski zakol je, da žival pred zakolom ne sme biti predhodno omamljena. Po drugi strani pa imamo (tudi zaradi razvoja sodobne tehnologije) možnost predhodnega omamljanja živali pred zakolom. Veterinarji in nekateri drugi strokovnjaki na področju dobrobiti živali ugotavljajo, da je omamljanje pred zakolom tehnika, ki živalim nudi največjo zaščito ob usmrtitvi (čeprav je vsaka usmrtitev problematična z vidika dobrega počutja živali). Pri tem so možni različni načini omamljanja, med drugim tudi reverzibilno omamljanje. Številne DČ, med drugim tudi Slovenija, so z nacionalno zakonodajo določile, da mora biti omamljenje živali izvedeno tudi pri verskem zakolu. Pripadniki verskih skupnosti so mnenja, da se s takšno zapovedjo pretirano posega v njihovo pravico do svobode veroizpovedi in da po eni strani tudi pravilno izveden verski zakol ne povzroči več trpljenja živalim oz. po drugi strani, da ima tudi metoda omamljanja živali pred zakolom številne pomanjkljivosti. Tukaj vidimo konflikt dveh vrednot: dobrobit živali na eni strani in pravico do svobode misli, vesti in vere na drugi. Svoboda misli, vesti in vere je zagotovljena tako na ravni Sveta Evrope in EU kot tudi na nacionalni ravni. Urejena je v 10. členu Listine ter v 9. členu EKČP, v Ustavi RS pa je ta pravica zagotovljena v 41. členu. Pomembno je, da ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in vere, ki vključuje tudi izražanje vere pri obredih. Na drugi strani govorimo o dobrobiti živali. Živali v dandanašnji družbi niso subjekti prava in kot take ne morejo biti nosilke pravic in obveznosti. Pa vendar vemo, da se pogled na njihov status v družbi spreminja. Tem spremembam pa sledijo spremembe v zakonodaji, saj je pravo vedno odraz stanja v družbi. Pomembni zakonodajni akt EU na tem področju je Uredba 1099/2009. Ta uredba po eni strani v 4(1). členu določa, da se lahko živali usmrtijo šele potem, ko so bile omamljene. Že v istem členu, in sicer v 4(4). členu Uredbe 1099/2009 pa je določena tudi izjema od te načelne zapovedi predhodnega omamljanja ravno za zakol v skladu z zahtevami določenih verskih obredov (če je zakol opravljen v klavnici). Uredba 1099/2009 pa v 26(2)(c). členu določa tudi, da lahko DČ sprejmejo nacionalne predpise, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi kot predpisi iz te uredbe, in to ravno na področju zakola živali v skladu z zahtevami verskih obredov (torej ravno v povezavi s 4(4). členom Uredbe 1099/2009). Zato se moramo vprašati, do kam sodi pristojnost DČ, da sprejemajo strožja pravila za zaščito živali ob usmrtitvi in ali res lahko popolnoma prepovejo verski zakol. S tem vprašanjem in to tematiko so se ukvarjali tako USRS kot ESČP in SEU, izbrane relevantne sodbe pa bodo podrobneje predstavljene v tej magistrski nalogi.
Ključne besede: dobrobit živali, svoboda misli, vesti in vere, verski zakol, Uredba 1099/2009, test sorazmernosti, Zadeva U-I-140/14-21, Zakon o zaščiti živali.
Objavljeno v DKUM: 24.09.2021; Ogledov: 383; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

8.
Seznanjenost komitentov finančnih institucij s Splošno uredbo EU o varstvu podatkov
Ana Šimenko, 2021, magistrsko delo

Opis: Živimo v tehnološko hitro razvijajočem se svetu, kjer so naši osebni podatki postali zelo ogroženi. Zaradi te problematike je Evropska unija sprejela Uredbo (EU) 2016/679, bolje poznano pod imenom Splošna uredba. Vsakodnevno prihaja do različnih zlorab osebnih podatkov, kar pa lahko izboljšamo na način, da se z zakonodajo in s svojimi pravicami dobro seznanimo. To lahko dosežemo predvsem s pomočjo informiranja in marketinškega komuniciranja na to temo. Boljša informiranost in posledično seznanjenost lahko privedeta tudi do večjega zaupanja podjetju, s katerim poslujemo. Kljub pomembnosti tematike veliko ljudi ne pozna vsebine Uredbe in posledično tudi svojih pravic. Naloga je razdeljena na dva dela, teoretičnega in empiričnega. V teoretičnem delu smo najprej predstavili ključne pojme za našo nalogo, nato smo iz teoretičnega vidika obravnavali področja Splošne uredbe ter Zakon o varstvu osebnih podatkov. V nadaljevanju smo predstavili še informiranje in z njim tesno povezano marketinško komuniciranje. Po pregledu strokovne literature s področja raziskovanja in zaključenemu prvemu delu naloge, smo se lotili še empiričnega dela. V tem delu smo se osredotočili predvsem na lastno raziskavo z zbiranjem primarnih podatkov, kjer nas je zanimalo, kako dobro so komitenti finančnih institucij v slovenskem prostoru seznanjeni s Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov. Raziskavo smo izvedli s pomočjo spletnega vprašalnika, ki smo ga delili na družbenih omrežjih. Vključenih je bilo 146 polnoletnih posameznikov iz različnih starostnih skupin. Z nalogo smo želeli preveriti, ali je bilo dovolj informiranja in marketinškega komuniciranja na področju Splošne uredbe ter kakšno mnenje imajo komitenti o svojem znanju na tem področju. Zanimalo pa nas je tudi, ali bi želeli biti še bolje obveščeni o obravnavani tematiki ter na kakšen način.
Ključne besede: Splošna uredba, informiranje, marketinško komuniciranje, finančna institucija, osebni podatek
Objavljeno v DKUM: 14.04.2021; Ogledov: 427; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

9.
ANALIZA MINIMALNIH STANDARDOV ZA OBVEŠČENOST DOLŽNIKA O POSTOPKIH V NESPORNIH ZADEVAH PO UREDBI ŠT. 805/2004
Sara Žolger, 2021, magistrsko delo

Opis: Evropsko civilno procesno pravo je z razvojem prineslo veliko sprememb in izboljšav v ureditvi določenih procesnih pravil znotraj območja EU ter predvsem omogočilo enostavnejše, enotnejše in hitrejše postopke izvršbe v drugi državi članici z zagotovitvijo polnega načela prostega pretoka sodnih odločb med državami članicami. Uredba št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov je še posebej pomembna, saj je bil s slednjo uveden postopek evropskega naloga za izvršbo za nesporne zahtevke in hkrati odprava eksekvature, ki pomeni prosti pretok sodb, sodnih poravnav in javnih listin med državami članicami brez vmesnih postopkov. Odprava eksekvature torej pomeni ukinitev kakršnegakoli postopka v državi izvršbe, kjer bi se opravil preizkus ali sodba iz druge države izpolnjuje pogoje za učinkovanje v državi izvršbe in je močno povezana z načelom medsebojnega zaupanja med različnimi pravnimi redi držav članic. Glede na navedeno je potrebno dodati, da se postopek izdaje sodbe v celoti opravi skladno z nacionalnim pravnim redom države članice. Šele kasneje v primeru postopka za izdajo potrdila o evropskem izvršilnem naslovu se opravi presoja, ali postopek, ki je tekel po nacionalnih pravilih, ustreza vsem zahtevam Uredbe 805/2004. Slednja tako ne vzpostavlja enotnega postopka izvršbe za vse države članice EU in tudi ne pomeni obveznosti za države članice, da prilagodijo svojo nacionalno zakonodajo minimalnim postopkovnim standardom, ki jih določa. Pomeni le možnost za upnika, da lahko zoper dolžnika uveljavlja izvršbo za svojo terjatev v drugi državi članici na podlagi potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. Obenem je potrebno poudariti, da morajo za izdajo le-tega biti izpolnjeni določeni pogoji skladno z Uredbo 805/2004. Posebna pozornost je namenjena pojmu nespornih zahtevkov, saj je v primeru, ko gre za pasivno nesporni zahtevek v nasprotju z aktivno nespornim zahtevkom, za katerega je toženec aktivno izrazil soglasje, potreben še preizkus skladnosti postopka z minimalnimi standardi za postopke o nespornih zahtevkih po Uredbi 805/2004. Minimalni standardi se nanašajo na vročanje listin dolžniku ali zastopnikom dolžnika, zagotovitev ustreznih informacij dolžniku o zahtevku in postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku, popravek neskladnosti z minimalnimi standardi in pravno sredstvo v izjemnih primerih. Našteti minimalni standardi so pomembni predvsem z vidika zagotovitve obveščenosti dolžnika o postopkih, ki jih je sodišče uvedlo proti njemu ter zagotavljanju ustrezne procesne garancije v postopku.
Ključne besede: Uredba št. 805/2004, nesporni zahtevek, evropski nalog za izvršbo, minimalni standardi
Objavljeno v DKUM: 10.03.2021; Ogledov: 433; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (589,74 KB)

10.
Novosti, ki jih prinaša GDPR na področju računovodenja
Nina Majer, 2020, diplomsko delo

Opis: Varstvo osebnih podatkov in spoštovanje zasebnega življenja sta pomembni temeljni človekovi pravici. Zaradi uporabe informacijske tehnologije svoje podatke večkrat razkrivamo tretjim osebam, pri tem pa ne pomislimo na njihovo zlorabo. Nova pravila o varstvu podatkov, ki krepijo pravice državljanov in poenostavljajo pravila za podjetja v digitalni dobi, so začela veljati maja 2018 s Splošno uredbo o varstvu podatkov. Ta je prinesla spremembe v smislu večjega nadzora nad obdelavo posameznikovih osebnih podatkov. Splošna uredba o varstvu podatkov je splošno veljavna in neposredno zavezujoča za vse članice Evropske unije se pa znotraj uredbe najdejo določbe, ki jih je treba specifično urediti v nacionalnih zakonih. V diplomskem projektu bomo za lažje razumevanje uredbe najprej opredelili splošne pojme s področja varstva osebnih podatkov ter predstavili določbe, ki so bile določene v Zakonu o varstvu osebnih podatkov v povezavi s tistimi, ki jih je prinesla Splošna uredba o varstvu podatkov. V nadaljevanju se bomo osredotočili na računovodsko dejavnost, s poudarkom na obdelavi osebnih podatkov in presojo skladnosti z veljavno zakonodajo.
Ključne besede: Splošna uredba o varstvu podatkov, varstvo osebnih podatkov, računovodstvo, upravljavec, obdelovalec.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2020; Ogledov: 662; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici