| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
NEDOVOLJENE GRADNJE Z VIDIKA UPRAVNEGA IN CIVILNEGA PRAVA
Urška Kapun, 2014, diplomsko delo

Opis: Upravno pravo predstavlja samostojno pravno panogo, ki spada v okvir javnega prava, to je prava, ki temelji na urejanju in uresničevanju državne oblasti in usmerjenosti v urejanje in varovanje javnih interesov. Gradbeno dovoljenje, ki je najpomembnejši dokument pri odločanju o tem, ali je neka gradnja dovoljena, se izda v upravnem postopku. Z njim pristojni upravni organ ugotovitvi, da je nameravana gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, da bo zgrajeni ali rekonstruirani objekt izpolnjeval bistvene zahteve, in da z nameravano gradnjo ne bodo prizadete pravice tretjih in javna korist, dovoli takšno gradnjo in s katero predpiše konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati. Med nedovoljenimi gradnjami ločimo nelegalne, neskladne in nevarne gradnje. V primeru, da je objekt nedovoljen, se opravi inšpekcijski postopek, če se seveda nedovoljena gradnja odkrije. Težko bi namreč določili točno število nedovoljenih gradenj v Sloveniji, saj o njih nimamo posebne evidence. Določimo lahko le število nedovoljenih gradenj, o katerih se vodi inšpekcijski postopek. Gradbeni inšpektorji izvajajo nadzor nad izvrševanjem predpisov s področja okolja in graditve v okviru gradbene, geodetske in stanovanjske inšpekcije, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor. Civilno pravo je veja zasebnega prava, ki se uporablja med strankami, ki so v enakopravnem položaju. Z vidika gradnje je pomembno zaradi sprememb lastnikov nepremičnin, kjer stoji nedovoljena gradnja. Zaradi varstva tretjih in tudi pravnega prometa je zato potrebno uporabiti določene institute, na podlagi katerih se lahko ti seznanijo s pravnim položajem nepremičnine. Med njimi je tudi zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje. Z zaznambo se vpisujejo dejstva, ki niso podlaga za pridobitev pravic. Gre predvsem za pravna dejstva, ki so pomembna za varen pravni promet, npr. dejstva, ki vplivajo na poslovno sposobnost posameznika ali na pravni promet z nepremičnino.
Ključne besede: Upravno pravo, civilno pravo, nedovoljena gradnja, inšpekcijski postopek, legalizacija, zaznamba prepovedi nedovoljene gradnje.
Objavljeno: 15.12.2014; Ogledov: 999; Prenosov: 463
.pdf Celotno besedilo (804,94 KB)

2.
3.
4.
5.
Državni osnovni zakoni in drugi ustavni in upravni zakoni z odločbami najvišjih sodnih dvorov, ter spremenjeni deželni redi in deželni volilni redi slovenskih dežela
1910, zakoni

Opis: Državni osnovni zakoni in drugi ustavni in upravni zakoni z odločbami najvišjih sodnih dvorov, ter spremenjeni deželni redi in deželni volilni redi slovenskih dežela
Ključne besede: sodne odločbe, volilni sistemi, Avstrija, volilno pravo, zakoni, ustavno pravo, upravno pravo, državno pravo, sodna praksa, Avstro-Ogrska, Slovenija, 1860-1909
Objavljeno: 30.12.2015; Ogledov: 340; Prenosov: 29
URL Povezava na celotno besedilo

6.
Odnos prava EU do vprašanja dvotirnosti varstva pred okoljsko škodo po nacionalnem pravu
Petra Jere, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravo varstva okolja je mlajša pravna panoga, ki se je pričela razvijati skupaj z EU. Njen razvoj ni končan, saj EU z namenom varstva okolja in zmanjšanjem onesnaženih območji sprejema nova pravila na tem področju oziroma spreminja že sprejete določbe. Z namenom vzpostavitve okoljske odgovornosti je bila sprejeta tudi Direktiva o okoljski odgovornosti, ki vzpostavlja okoljsko odgovornost po načelu »Povzročitelj obremenitve plača«, pri čemer se odgovornost v skladu z direktivo nanaša na škodo na okolju samem, tj. zavarovanim vrstam in njihovim habitatom, vodi in tlom. Varstvo pred okoljsko škodo se zagotavlja na dva različna načina: s preventivnimi ukrepi, ki se izvedejo z namenom preprečiti ali čimbolj zmanjšati okoljsko škodo in sanacijskimi ukrepi, ki se izvajajo v primerih, ko je do okoljske škode dejansko že prišlo. Varstvo okolja se lahko zagotavlja v javnem kot tudi v zasebnem interesu. EU daje velik poudarek vključevanju nevladnih organizacij v postopke varstva okolja. Aktivna legitimacija nevladnih organizacij za zagotavljanje pravnega varstva v zvezi z odgovornostjo za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode po ZVO-1 je pogojena s pridobitvijo statusa nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki delujejo v javnem interesu. Poleg teh pa delujejo tudi nevladne organizacije, ki takšnega statusa nimajo in je njihova aktivna legitimacija v posameznih postopkih odvisna od vrste postopka oziroma zahtevka, ki se ga poslužijo (npr. prepovedni zahtevek, opustitveni zahtevek, odškodninski zahtevek) in tudi od tega proti komu je takšen zahtevek naperjen (onesnaževalci, država,…). Pri varstvu okolja v javnem interesu je v ospredju restitucija oziroma vrnitev okolja v prejšnje stanje, zahtevki podani v zasebnem interesu pa v ospredje postavljajo odškodnino. Poleg tega pa slovensko civilno pravo pozna tudi preventivne zahtevke, na primer zahtevke za odstranitev škodne nevarnosti, česar v drugih pravnih sistemih ne najdemo. Z Direktivo o okoljski odgovornosti pa se varstvo s preventivnimi ukrepi uveljavlja tudi na področju javnega prava. V sistemu varstva v zasebnem interesu okolje ni posebej izpostavljeno kot varovana dobrina in je določanje odškodnine mogoče samo v okvirih pravno priznanih škod v okviru civilnopravnega varstva. Varstvu okolja kot takemu je namenjen sicer 14. člen ZVO-1, ki določa opustitveni oziroma prepovedni zahtevek napram nosilcu posega v okolje, da ustavi poseg če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. Žal pa v sodni praksi ni najti primerov tožb po 14. členu ZVO-1, prav tako je sodna praksa skopa z odločitvami po 133. členu OZ v povezavi z varstvom okolja.
Ključne besede: Slovenija, EU, Direktiva o okoljski odgovornosti, zakoni, varstvo okolja, okolje, škoda, odgovornost, civilno pravo, upravno pravo, nevladne organizacije, javni interes, zasebni interes
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 569; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (1,41 MB)

7.
Evropski upravni postopek
David Grabnar, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava področje upravnega prava Evropske unije, natančneje upravni postopek Evropske unije. V prvem delu naloge je predstavljen upravni prostor Evropske unije na sploh, razvoj upravnega prava Evropske unije, viri upravnega prava ter splošne karakteristike Evropskega upravnega prava. Bistven del diplomskega dela pa povezama projekt »Research Network on European Union Administrative Law«, namen ter cilje projekta, dosežke ter usodo samega vzorčnega zakona, ki je bil izdan v okviru delovanja projekta, kot morebitnega temelja za enoten Evropski upravni postopek.
Ključne besede: Evropski upravni postopek, Evropsko upravno pravo, Projekt ReNEUAL
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 909; Prenosov: 155
.pdf Celotno besedilo (879,29 KB)

8.
Molk organa in sodno varstvo s primerjalnopravno analizo
Barbara Balažic, 2019, magistrsko delo

Opis: Molk organa kot poseben upravnoprocesni institut nastopi, kadar v predpisanem roku ne pride do izdaje oziroma vročitve upravnega akta, s katerim bi pristojni organ moral odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Upravna neodzivnost je pravno vprašanje, povezano z načelom dobrega upravljanja, varstva pravic strank in načelom zakonitosti, ki ščiti pred samovoljo in arbitrarnostjo upravnih organov. Posamezni nacionalni upravni sistemi molk organa različno urejajo in zakonodajalec kršitev predpisanih rokov za odločanje ne opredeli kot nezakonito dejanje. Najbolj razširjen pravni učinek molka organa je fikcija negativne odločitve, ki omogoči uveljavitev pravnih sredstev, kajti šteje se, da je bil zahtevek stranke zavrnjen. Vse bolj pa se z namenom večje učinkovitost upravnega odločanja, kot izjema od klasičnega molka organa, uveljavlja fikcija pozitivne odločitve, ki jo spodbuja tudi pravo Evropske unije. Sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave se izvaja preko kontrole dokončnih upravnih aktov, ki predstavljajo predpostavko za sprožitev upravnega spora. Ker v primeru molka organa formalnega upravnega akta ni, se s tem onemogoča sodni nadzor in sprožitev upravnega spora stranki. Zato neizdan upravni akt v primeru molka organa nadomesti fikcija negativne odločitve in gre za t. i. predhodni upravni spor. Sodišče ima v primeru tožbe s katero se zahteva izdaja oziroma vročitev upravnega akta na voljo več možnosti. Lahko naloži izdajo upravnega akta pristojnemu organu, vročitev odločbe ali ob izpolnjenih zakonskih pogojih samo odloči v zadevi. Toda nadomeščanje upravnih aktov s sodnimi odločbami ni pravilo, temveč se uporabi v primeru, kadar je zaradi pravnih in dejanskih okoliščin odločitev sodišča potrebna. V skladu s 6. in 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah imajo posamezniki pravico do učinkovitega pravnega sredstva na nacionalni ravni in do dostopa do sodišča ter poštenega postopka v razumnem roku tudi v upravnih zadevah. Upravno sodstvo z nadzorstveno funkcijo nad delom uprave predstavlja pomembno instanco varstva človekovih pravic, saj se z možnostjo upravnega spora v primeru molka organa uresničuje načelo pravne države. Po sprejetem subjektivnem konceptu upravnega spora, ki temelji na varstvu pravic, posameznik z zatrjevanjem kršitve s posledicami prispeva k varstvu objektivne zakonitosti pravnega reda. Upravna sodišča ne presojajo zgolj zakonitosti dokončnih upravnih aktov in dejanj uprave, temveč s svojimi odločitvami usmerjajo delovanje upravnih organov.
Ključne besede: uprava, sodni nadzor, upravno sodišče, upravni akt, fikcija negativne odločitve, upravni spor, pravo Evropske unije
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 304; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (825,59 KB)

9.
Evropeizacija slovenskega upravnega sodstva
Urška Požlep, 2019, magistrsko delo

Opis: V tem magistrskem delu je obravnavan institut upravnega spora, ki ga ureja Zakon o upravnem sporu in zagotavlja sodno varstvo pravic in koristi posameznikov nasproti osebam, ki odločajo v upravnem postopku (državnim organom, organom lokalnih skupnosti, nosilcem javnih pooblastil), kadar ni z zakonom določeno kakšno drugo pravno varstvo. Sodni nadzor nad njihovim delovanjem na prvi stopnji izvaja neodvisno in nepristransko specializirano sodišče, tj. Upravno sodišče RS, na drugi stopnji pa Vrhovno sodišče RS, razen če zakon določa drugače. Za celovito razumevanje pravne ureditve upravnega spora je potrebno obravnavati tudi pravo Evropske unije in EKČP oziroma z njo povezano sodno prakso ESČP. Slovenija se je z vstopom v Evropsko unijo zavezala vpeljati pravna pravila EU v svoj nacionalni pravni sistem, posledično so jih vsi organi držav članic pri svojem delu dolžni upoštevati. EU je praviloma izvrševanje prava EU prepustila državam članicam oziroma njihovim pristojnim organom, pri čemer ne praviloma določa, kako mora država članica organizirati svojo lastno upravo in nasploh javno oblast, kar se odraža v načelu nacionalne institucionalne avtonomije. Prav tako je tukaj potrebno omeniti načelo nacionalne postopkovne avtonomije (in njegove meje). Vseeno pa pravo EU vpliva na upravno sodstvo s pomočjo instituta predhodnega odločanja, s katerim Sodišče EU podaja razlago prava EU, pa tudi na druge načine, kot je prikazano v tej magistrski nalogi. Dodatno na slovensko upravno sodstvo vpliva EKČP, predvsem pravica do poštenega sojenja, ki je zajeta v njenem 6. členu. Zaradi kršitve tega člena je bila Republika Slovenija že obsojena zaradi odsotnosti glavne obravnave v postopku pred Upravnim sodiščem in sojenja zaradi nepotrebnega odlašanja.
Ključne besede: upravno sodstvo, upravni spor, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravo Evropske Unije, pravica do poštenega sojenja, Zakon o upravnem sporu
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 139; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

10.
Nekatera vprašanja upravnopravnega varstva okolja v Republiki Sloveniji
Iztok Rakar, Bojan Tičar, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: Namen prispevka: Namen prispevka je predstaviti sistem pravnega urejanja varstva okolja v Republiki Sloveniji, njegovo vrednostno izhodišče in temeljna načela ter analizirati različne pristope k upravnopravnemu urejanju varstva okolja. Ta cilj bo dosežen z analizo pozitivno-pravne ureditve varstva okolja in primerjalno analizo stališč teorije. Prispevek izhaja iz klasičnega razumevanja razmerja med državo in posameznikom in ga nadgrajuje s pomočjo spoznanj na področju upravnopravnega urejanja varstva okolja. Glavna ugotovitev prispevka je, da se je na področju varstva okolja v Sloveniji v polni meri uveljavilo načelo odprtosti delovanja uprave, s čimer je okoljsko upravno pravo postalo referenčno področje za uveljavljanje tega načela na drugih področjih upravnega prava. Metode: Prispevek temelji na deskriptivni analizi de lege lata upravnopravne ureditve varstva okolja v Republiki Sloveniji. Poudarek študije je na upravnem pravu, brez implikacij na civilno pravno in kazensko pravno ureditev. Ugotovitve: Slovenska pravna ureditev varstva okolja je razdeljena na dve glavni področji: nadzorovanje onesnaževanja in sanacije ter ohranjanje in upravljanje virov. Pravna ureditev je pogosto vsebinsko omejena – to je, da se pravna določila nanašajo samo na določene elemente okolja, kot so zrak, voda, prst itd – in nadzor tako emisij in onesnaževanja posameznega naravnega vira kot tudi odgovornost za prekoračitev dovoljene emisije in odgovornost za čiščenje in sanacijo. Raziskovalni rezultati v članku so omejeni na primer Slovenije. Izvirnost/pomembnost prispevka: Vrednost naslovnega članka je v analitičnem prikazu podlag in normativne ureditve posebnega upravnopravnega področja, kot je varstvo okolja.
Ključne besede: varstvo okolja, upravno pravo, Slovenija
Objavljeno: 05.05.2020; Ogledov: 133; Prenosov: 4
URL Povezava na datoteko
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici