SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
POSTOPKI PLEMENITENJA ZA ZMANJŠANJE UV PREPUSTNOSTI MATERIALOV
Patricija Murko, 2009, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega delu z naslovom »Postopki plemenitenja za zmanjšanje UV prepustnosti materialov« je bilo proučevanje UV prepustnosti različnih tkanin, obdelanih s potencialnim UV absorberjem, ekstraktom rdečega bora, po različnih tehnoloških postopkih. Analizirala sem pet tkanin, ki so izdelane iz bombaža, poliamida, mešanice bombaža in poliestra v različnih konstrukcijah, gostoti, teži in zračni prepustnosti, saj vse tekstilije niso primeren filter za UV žarke. Te tkanine sem naknadno plemenitila z nanosom UV absorberja po impregnacijskem postopku na foulardu in primerjalno po izčrpalnem postopku. Vsem vzorcem sem spektrofotometrično izmerila UV prepustnost in izračunala UPF faktor. Ugotovila sem, da ima rdeči bor kot uporabljen UV absorber pomemben vpliv na zaščito pred ultravijoličnim sevanjem, njegova učinkovitost pa je v veliki meri odvisna od materiala, tehnološkega postopka in strukture tekstilije.
Ključne besede: UV absorber, UV prepustnost, rdeči bor, UPF, UVA, UVB.
Objavljeno: 01.07.2009; Ogledov: 2134; Prenosov: 175
.pdf Polno besedilo (1,58 MB)

3.
VPLIV POVRŠINSKE OBDELAVE NANODELCEV TITANOVEGA DIOKSIDA RUTILNE KRISTALNE STRUKTURE NA UV ABSORPCIJSKE LASTNOSTI POLIMERNEGA NANOKOMPOZITA
Jerneja Godnjavec, 2012, doktorska disertacija

Opis: Polimerni kompoziti, ki se uporabljajo tudi v premaznih sredstvih, estetsko spreminjajo okolje, v katerem živimo, obenem pa jih uporabljamo tudi za zaščito površin, ki lahko propadajo zaradi škodljivih zunanjih vplivov, npr. zaradi izpostave UV svetlobi. Nove tehnološke rešitve zaradi izboljšanja funkcionalne lastnosti, kot je npr. UV zaščita, se v industriji polimernih kompozitov uvajajo tudi s pomočjo nanotehnologije, v tem primeru z vgradnjo nanodelcev TiO2. Pomembno vlogo v skupini nanodelcev, ki se uporabljajo v polimernih kompozitih, predstavljajo nanodelci TiO2. Veliko raziskav je bilo usmerjenih v študij posebnih lastnosti nanodelcev TiO2, ki omogočajo doseganje posebnih funkcijskih lastnosti in transparentnosti polimernih kompozitov. Nanodelci TiO2 rutilne kristalne strukture so odlični UV absorberji, zato se dodajajo različnim polimernim kompozitom za doseganje izboljšane UV in vremenske obstojnosti. Za optimalno izkoriščanje posebnih lastnosti nanodelcev v polimernih kompozitih je ključni problem tendenca aglomeracije nanodelcev zaradi London - van der Waals - ovih interakcij v disperziji. To je mogoče preprečiti z ustrezno stabilizacijo nanodelcev v disperziji, kar zagotavlja tudi ozko porazdelitev velikosti delcev in posledično omogoča zadostno transparentnost polimernega kompozita ter učinkovitost UV zaščite. Eden izmed načinov stabilizacije nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture v disperziji je površinska obdelava z anorganskimi ter organskimi snovmi. Površinska obdelava površine rutilnih TiO2 nanodelcev z anorganskimi oksidi je pomembna zaradi izboljšanja disperzbilnosti ter zmanjšanja fotokatalitske aktivnosti. Prav tako anorganski sloj na površini nanodelcev poveča njihovo specifično površino v primerjavi z neobdelanim nanodelcem. Po apliciranju anorganskega oksida na površini TiO2 je le ta v vodni disperziji obdelan še z organskimi reagenti – površinsko aktivnimi sredstvi, ki omogočajo stabilizacijo v topilu oziroma polimeru in vzpostavijo odbojne sile med posameznimi delci ter posledično izboljšajo funkcionalno učinkovitost sistema. Doktorski študij temelji na izvedbi dveh inovativnih sklopov dodatne površinske obdelave nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture ter določitvi vpliva na aplikacijske lastnosti in UV absorpcijsko učinkovitost polimernih nanokompozitov. V ta namen smo uporabili s koprecipitacijsko metodo sintetizirane nanodelce TiO2 rutilne kristalne strukture. Poleg klasične stabilizacije nanodelcev TiO2 s polidimetilsiloksani smo razvili dodatna komplementarna postopka površinske obdelave. Z namenom izboljšanje stabilnosti nanodelcev v vodni ter polimerni disperziji smo v prvem sklopu raziskav nanodelce TiO2 dodatno površinsko obdelali z 3 – glicidil oksipropil trimetoksi silanom (GLYMO), v drugem pa z anorganskim oksidom  - Fe2O3. Študirali smo vpliv razmerja TiO2/GLYMO ter procesnih pogojev priprave disperzij kot sta čas in temperatura površinske obdelave z GLYMO ter vpliv ut. % dodatka  - Fe2O3 na stabilnost disperzije nanodelcev TiO2. V tretjem delu doktorske disertacije smo namesto nepravilne oblike TiO2 nanodelcev površinsko obdelali nanodelce TiO2 riževe strukture. Najprej so na TiO2 nanodelce precipitirali Al2O3. Nato smo jih površinsko obdelali z trisilanolnimi poliedrični oligomerni silseskvioksani (POSS). Študirali smo vpliv površinske obdelave TiO2 nanodelcev z POSS molekulami na transparenco ter UV zaščito polimernih nanokompozitov. S postopkom dodatne površinske obdelave nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture smo potrdili postavljene teze o vplivu površinske obdelave na UV absorpcijske lastnosti kot tudi transparenco polimernega kompozita. Tako smo z dodatno površinsko obdelavo z -Fe2O3 dosegli višjo UV zaščito polimernega nanokompozita, v primeru dodatne površinske obdelave z GLYMO pa višjo transparenco polimernega nanokompozita. Končna polimerna disperzija z integriranimi površinsko obdelanimi nanodelci TiO2 rutilne kristalne strukture ima tudi ustrezne ap
Ključne besede: TiO2, nanodelci, rutil, GLYMO, -Fe2O3, POSS, UV absorber, polimerni nanokompozit
Objavljeno: 22.08.2012; Ogledov: 1633; Prenosov: 292
.pdf Polno besedilo (6,42 MB)

4.
Uvedba proizvodnega procesa tabletiranja v podjetju Turno d.o.o.
Sašo Fluher, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljena uvedba proizvodnega procesa tabletiranja v podjetju Turna d.o.o.. Težava, ki se pojavi med življenjsko dobo vakuumsko-izolacijskih panelov (VIP) je, da skozi folijo prehaja plin in vlaga, kar zvišuje notranji tlak in posledično dviguje toplotno prevodnost. Rezultati testiranj so pokazali, da vstavljanje granulata kalcijevega oksida (CaO) kot absorberja vlage v panel preprečuje dvigovanje notranjega tlaka in višanje toplotne prevodnosti. Vstavljanje CaO med plasti jedra panela povzroča odtis na površju vakuumsko-izolacijskega panela. Rešitev, ki je predstavljena v diplomskem delu, je v vstavitvi absorberja CaO v obliki tablete, ki se vstavi v posebej za to predviden prostor v jedru vakuumsko-izolacijskega panela. Tak način vstavitve pripomore k lažji manipulaciji CaO, boljši kvaliteti ter izgledu samega vakuumsko-izolacijskega panela. Izdelana tableta je primerne velikosti in želene teže ter kvalitete, saj ni opaziti kapičenja, ki je posledica prevelike sile na tabletirno maso. V sklopu celovitega obravnavanja uvedba proizvodnega procesa tabletiranja v podjetju Turna d.o.o., je opravljena tudi kalkulacija stroškov izdelave tablete. Zaključiti je, da je lastna proizvodnja smiselna, saj je izdelana tableta štiri ali večkrat ugodnejša od konkurenčnih izdelkov.
Ključne besede: vakuumsko-izolacijski panel, tabletiranje, tabletirka, absorber, kalcijev oksid, lastna proizvodnja, kalkulacija
Objavljeno: 12.06.2013; Ogledov: 816; Prenosov: 94
.pdf Polno besedilo (3,24 MB)

5.
Funkcionalizacija materialov z uporabo TiO2 nano-struktor
Zlatka Šuen, 2013, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela z naslovom » Funkcionalizacija materialov z uporabo TiO2 nano-struktur« je bilo proučevanje UV prepustnosti obdelanih tkanin s potencialnim UV absorberjem titanovega dioksida (TiO2 ) po izčrpalnem postopku. Istočasno sem ugotavljala ali ima TiO2 sredstvo tudi učinek samočistilnosti na uporabljenih materialih. Analizirala sem dve različni tkanini, ki so bile izdelane iz čistega bombaža in mešanice bombaž /poliester. Vsem vzorcem sem izmerila tudi UV prepustnost in UPF faktor na spektrofotometru. Ugotovila sem, da lahko po izčrpalnem postopku obdelave tkanine zvišamo UV zaščito. Uporabljen UV absorber titanovega dioksida se je pri raziskavi pokazal kot dobro sredstvo za UV zaščito, še posebej pri obdelavi bombažnih materialov.
Ključne besede: UV prepustnost, UV absorber, UPF, UVA, UVB, TiO2-titanov dioksid
Objavljeno: 17.10.2013; Ogledov: 771; Prenosov: 53
.pdf Polno besedilo (1,32 MB)

6.
Coupled nonlineary problems in finite element analysis - a case study
Ivana Atanasovska, Meri Burzić, Tomaž Vuherer, Dejan Momčilović, 2012, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Opis: The paper describes the Finite Element Method (FEM) analysis of elastic plastic deformation of steel tube impact absorbers for railway vehicles. Experiment investigation is used as a basis for FEM modelling and simulation. The developed FEM model includes material nonlinearity (plasticity), nonlinear contact and large deformation of finite elements. All aspects used in the absorber FEM model are explained in detail. The finite element analysis results for a chosen absorber are presented and discussed. The developed model opens the possibilities for future investigations of similar problems.
Ključne besede: kinetic energy absorber, railway, elastic plastic deformation, contact, finite element analysis
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 250; Prenosov: 2
URL Polno besedilo (0,00 KB)

7.
Analiza pretokov dihalne zmesi skozi krožne anestezijske dihalne sisteme in njihov vpliv na izsušenost zrnc absorberja CO2
Miljenko Križmarić, Aleksander Manohin, 2012, izvirni znanstveni članek

Opis: Izhodišča: Če na anestezijskem aparatu ob koncu anestezije pozabimo zapreti pline, ti kontinuirano tečejo skozi anestezijski dihalni sistem (ADS) in lahko izsušijo absorbent v absorberju. Ob začetku naslednje anestezije izsušeni absorbent razgradi lahkohlapni anestetik in tako nastajajo strupene zmesi, ki so nevarne za bolnika. Tedaj se razlikujeta tudi odbrana in izmerjena vrednost lahkohlapnega anestetika. V prispevku analiziramo potencialno nevarne možne smeri kontinuiranega pretoka dihalne zmesi skozi različne ADS. Metode: V prvem delu raziskave smo z eksperimentalno metodo simulirali kontinuirani pretok dihalne zmesi na anestezijskem aparatu Sulla. V drugem delu smo analizirali, ali so mogoči retrogradni pretoki skozi absorber pri konvencionalnem ADS in anestezijskih aparatih Fabius GS, Cato, Julian in Primus pri zaprtem oziroma odprtem nastavku Y. Stopili smo v stik s servisno službo proizvajalca anestezijskih aparatov, da bi nam posredovali informacije, ali uporabniki zaradi neujemanja odbranih in izmerjenih koncentracij anestetika potrebujejo serviserja. Rezultati: Skozi ADS Dräger ISO 8 (anestezijski aparat Sulla) ni mogoč retrogradni pretok pri standardnem priključku dovoda svežih plinov. Absorbent se suši v primeru odprtega ali zaprtega nastavka Y pri kontinuiranem pretoku. Pri anestezijskem aparatu Sulla je možen retrogradni pretok samo pri tistih aparatih, pri katerih je dovod svežega plina nameščen pod inspiracijsko zaklopko. Retrogradni pretoki, ki sušijo zrnca absorbenta v absorberju, so mogoči pri anestezijskih aparatih Cato, Julian, Fabius GS in Primus pri zaprtem nastavku Y. Serviserji opozarjajo na težave, ki se dogajajo predvsem ob ponedeljkih zjutraj, pred prvo anestezijo. Zaključki: Po zaključeni anesteziji moramo vedno zapreti dovode svežih plinov na anestezijskem aparatu. Pozorni moramo biti na absorbent, predvsem pri starejših anestezijskih aparatih in pred prvo anestezijo ob ponedeljkih. Pri anestezijskih aparatih novejše generacije moramo paziti, da je ventil za urgentno predihavanje (Safety O2) po koncu anestezije zaprt.
Ključne besede: anestezijski aparat, anestezijski dihalni sistem, absorber CO2, izsušitev (desikacija) absorberja
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 429; Prenosov: 13
.pdf Polno besedilo (928,11 KB)

8.
Mehanizem dopiranja ultrafinega rutilnega TiO 2 za spreminjanje fotokatalitske aktivnosti
Maja Lešnik, 2016, doktorska disertacija

Opis: Cilja doktorske disertacije sta bila razvoj fotokatalitsko aktivnega TiO2 v rutilni kristalni modifikaciji na vidni svetlobi in razvoj UV absorberja rutilnega TiO2, ki je fotokatalitsko neaktiven. S tem namenom smo v okviru doktorske disertacije poiskali dopanta, ki sta ustrezno modificirala kristalno strukturo TiO2. Proučili smo vpliv kovinskih in nekovinskih dopantov na fotokatalitsko delovanje TiO2, za kar smo uporabili rutilno kristalno modifikacijo TiO2 in hidrotermalno metodo. Pred tem smo z uporabo hidrotermalne metode proučili različne pogoje za nastanek monokristaliničnih rutilnih TiO2 delcev. Za proučevanje kovinskih dopantov smo uporabili ione Fe, Mn in Cu. Ugotovili smo, da uporabljeni kovinski dopanti inhibirajo fotokatalitsko delovanje TiO2, vendar se v učinkovitosti inhibicije razlikujejo. Dopant, ki najučinkoviteje inhibira fotokatalitsko aktivnost TiO2, je Mn. Pri inkorporaciji kovinskih dopantov v kristalno rešetko TiO2 smo znižali energijsko vrzel in premaknili absorpcijski rob dopiranih vzorcev v vidni del svetlobnega spektra. Pri proučevanju vpliva nekovinskih dopantov na povišanje fotokatalitske aktivnosti rutilnega TiO2 smo proučili ione dopantov N in S. Pri nekovinskih dopantih ne velja splošno pravilo o povišanju fotokatalitske aktivnosti. Rezultati kažejo, da ioni dopanta S znižajo fotokatalitsko aktivnost TiO2, medtem ko ioni N učinkovito zvišajo fotokatalitsko aktivnost v UV in vidnem delu svetlobnega spektra. Ugotovili smo, da z dopiranjem rutilnega TiO2 z N lahko izdelamo fotokatalizator, ki deluje na vidni svetlobi. Pri inkorporaciji nekovinskih dopantov ne pride do znižanja energijske vrzeli, kot tudi ne do večjega premika absorpcijskega roba v vidni del svetlobnega spektra. Dopant N se intersticijsko vgradi v kristalno rešetko. Rutilna kristalna modifikacija je bila na področju razvoja fotokatalizatorja na vidni svetlobi do sedaj v ozadju, saj ni izkazovala dobrih fotokatalitskih lastnosti. Z našimi preliminarnimi raziskavami pa smo ugotovili, da rutilna kristalna modifikacija izkazuje višjo fotokatalitsko aktivnost kot anatasna. Z razvojem rutilnega vidnega fotokatalizatorja smo rutilni kristalni modifikaciji pripisali velik pomen na področju fotokatalize. Hkrati pa smo tudi razjasnili vpliv uporabe kovinskih in nekovinskih dopantov na fotokatalitsko aktivnost rutilnega TiO2 ob uporabi hidrotermalne sinteze. Naši izsledki imajo pomemben doprinos k razvoju znanosti na tem področju.
Ključne besede: Titanov dioksid, rutil, dopiranje, hidrotermalna sinteza, vidni fotokatalizator, UV absorber
Objavljeno: 04.10.2016; Ogledov: 513; Prenosov: 22
.pdf Polno besedilo (7,06 MB)

9.
Akumulacija ogljikovega dioksida v anestezijskem krožnem dihalnem sistemu zaradi napačne uporabe absorberja
Sara Zidarič, 2017, diplomsko delo

Opis: Absorber je eden izmed najpomembnejših sestavnih delov anestezijske delovne postaje, ki nase veže izdihan CO2. Pri nameščanju novega absorberja lahko pride do nepravilne namestitve, kar privede do naraščanja ogljikovega dioksida. V diplomskem delu smo raziskovali kako lahko simuliramo napako na absorberju, kako se bodo vrednosti ogljikovega dioksida, med eksperimentom, spreminjale ter v kolikšnem času se bodo vrednosti povrnile v normalne začetne pogoje. Namen diplomskega dela je raziskati, kako se akumulira ogljikov dioksid v anestezijskem krožnem dihalnem sistemu. Opisali in predstavili smo anestezijsko delovno postajo, anestezijski krožni dihalni sistem in absorber. Študijo smo izvedli s pomočjo anestezijske delovne postaje Dräger PRIMUS ter simulatorja METI HPS. Simulator METI HPS smo uvedli v splošno anestezijo in kasneje intubirali ter napačno priključili absorber. Eksperiment smo posneli na video film. Pridobljene rezultate smo obdelali v statističnem programskem okolju Microsoft Excel. Ugotovili smo, da se je vrednost ogljikovega dioksida v inspiriju, začela silovito dvigovati in v peti minuti eksperimenta dosegla najvišjo vrednost 16 mmHg. Najvišja dosežena vrednost PACO2 je bila 48,8 mmHg, PvCO2 je dosegel maksimum na 51,3 mmHg in najvišja vrednost PaCO2 je bila 48,6 mmHg. Po ponovnem vklopu absorberja so vrednosti upadle v manj kot dveh minutah. Opazili smo, da so vrednosti ogljikovega dioksida v alveolah, arterijski in venski krvi simulatorja, pred izklopom absorberja, zaradi intubacije, preoksigenacije in ventilacije, padle. Eksperiment je trajal osemnajst minut, in nato smo ponovno vklopili absorber. Videli smo, da so vrednosti po vklopu absorberja začele upadati, predvsem hitro se je, v normalno začetno vrednost, vrnila inspiracijska vrednost ogljikovega dioksida. Povzemamo da se, v primeru izklopa absorberja, začnejo vrednosti ogljikovega dioksida dvigovati. Anestezijska delovna postaja nas z alarmom rumene barve, opozori na visoke vrednosti CO2 v inspiriju. Tako lahko pravočasno zaznamo napako in se izognemo morebitnim posledicam.
Ključne besede: Anestezijska delovna postaja, anestezijski krožni dihalni sistem, absorber, ogljikov dioksid
Objavljeno: 23.02.2017; Ogledov: 359; Prenosov: 64
.pdf Polno besedilo (19,67 MB)

10.
Interakcija med absorbentom CO2 in lahkohlapnim anestetikom v krožnem anestezijskem dihalnem sistemu
Miljenko Križmarić, Aleksander Manohin, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: Izhodišča: Izsušenost zrnc absorbenta v absorberju ogljikovega dioksida (CO2) v anestezijskem dihalnem sistemu (ADS) povzroča odstopanje med želeno (odbrano) in dejansko (izmerjeno) vrednostjo lahkohlapnega anestetika; izmerjena vrednost je manjša od odbrane, zato bolnika težko uvedemo v anestezijo. Poleg tega pa zaradi zapletene interakcije med zrnci v absorberju in anestetikom v ADS nastajajo strupeni plini, ki jih ne moremo zaznati s standardnim merjenjem spremenljivk med anestezijo. Namen prispevka je preveriti, ali zdravstveno osebje, ki skrbi za zamenjavo zrnc v absorberju, pozna ta problem, in podati smernice za njegovo preprečevanje. Metode: V deskriptivni študiji smo podatke zbrali z anketnim vprašalnikom odprtega tipa. Pilotsko raziskavo smo izvedli na vzorcu 25 anestezijskih medicinskih sester iz petih slovenskih splošnih bolnišnic, kjer se izvajajo operativni posegi v splošni anesteziji. Rezultati: Ugotovili smo, da je 92 % udeležencev raziskave že opazilo neskladja med odbrano in izmerjeno koncentracijo anestetika, ki je nihala med 10 % in 50 %. Velik delež anketiranih anestezijskih medicinskih sester (64 %) ne razmišlja, da bi lahko bil vzrok v absorberju. Samo en odgovor v anketnem vprašalniku je omenjal pravi vzrok težav – izsušena zrnca v absorberju. Smernice za zamenjavo zrnc v absorberju se med bolnišnicami razlikujejo, tako da se absorbent zamenjuje v različnih intervalih. Razpravljanje: Pravi vzrok večjega odstopanja koncentracij anestetika zaradi izsušitve večini anketirancev ni znan. Izsuševanje zrnc v absorberju lahko preprečimo z ustrezno pripravljenimi smernicami, v katerih poskrbimo za zamenjavo absorbenta v ustreznih intervalih in ob pravem času.
Ključne besede: anestezijski aparat, anestezijski dihalni sistem, absorber CO2, izsušitev absorbenta
Objavljeno: 28.03.2017; Ogledov: 79; Prenosov: 4
.pdf Polno besedilo (436,30 KB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici