Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Namen diplomskega dela je bil sintetizirati poli(metil metakrilat-ko-etilen glikol dimetakrilat) monolite, krajše poli(MMA-ko-EGDMA), s polimerizacijo emulzij z različnim deležem notranje faze (0–95 vol%). Delež notranje faze se je izkazal kot ključen parameter za nastanek por in morfologijo končnega polimera. Pri nizkih deležih so nastali kompaktni monoliti, pri srednjih deležih se je razvila celična struktura z redkimi povezovalnimi porami, pri visokih deležih pa odprta makroporozna mreža. S pomočjo FT-IR spektroskopije in elementne analize smo potrdili uspešno vključitev monomerov MMA in EGDMA v polimerno mrežo. S SEM analizo smo potrdili prehod od kompaktne do spužvaste strukture, pri čemer se je v območju med 60 in 95 vol% notranje faze pokazalo izrazito povečevanje primarnih por ter postopno nastajanje in širjenje povezovalnih por, ob sočasnem tanjšanju sten porozne mreže. Meritve so potrdile, da povprečni premeri por in povezovalnih por naraščajo s povečevanjem deleža notranje faze. Premeri primarnih por so se v analiziranih vzorcih gibali od najmanjših 2,6 μm pri vzorcu PL-02 do največjih 44,2 μm pri PL-13, kar kaže na izrazito povečanje velikosti por. Povezovalne pore so bile zaznane šele od vzorca PL-08 dalje, pri čemer so se njihove vrednosti gibale od 0,7 μm (PL-08 in PL-10) do 10,3 μm (PL-13). Pri PL-09 so bile primarne pore enotne (≈5,5 μm), povezovalne pa majhne (1,2–1,8 μm). Tako primarne kot povezovalne pore so torej dosegle največje dimenzije v vzorcu PL-13 (95 vol% notranje faze). Specifična površina, določena z BET metodo, je prav tako naraščala z večanjem poroznosti in dosegla največjo vrednost 5,42 m²/g pri 80 vol% notranje faze. Rezultati tako jasno potrjujejo povezavo med deležem notranje faze, morfologijo in specifično površino polimernih materialov.
Ključne besede: HIPE, poliHIPE, poli(MMA-ko-EGDMA), delež notranje faze, poroznost, FT-IR spektroskopija, SEM, BET analiza.
Objavljeno v DKUM: 07.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 4
Celotno besedilo (4,36 MB)

Opis: Za detekcijo različnih farmacevtskih učinkovin smo uporabili impedančni biosenzor, ki je temeljil na predhodno razviti in optimizirani elektrokemijski celici z biološko komponento kvasovk vrste Saccharomyces cerevisiae. Za izdelavo elektrod smo uporabili nerjavno jeklo tipa 316, iz katerega smo sestavili trielektrodni elektrokemijski sistem v RCW side-by-side konfiguraciji. Pripravili smo različno koncentrirane raztopine acetaminofena, naproksena in izoniazida ter jih tekom meritev dodajali v zaprt elektrokemijski sistem. Stabilnost elektrokemijskega sistema smo ocenili z merjenjem potenciometrije pri odprtem tokokrogu (OCP), z elektrokemijsko impedančno spektroskopijo (EIS) pa smo spremljali odziv kvasovk vrste Saccharomyces cerevisiae na delovni elektrodi ob odsotnosti (0,9 % NaCl) in prisotnosti farmacevtskih učinkovin. Impedančni odziv sistema smo predstavili z Nyquistovimi in Bodejevimi diagrami, rezultatom pa izračunali standardni odklon, natančnost in točnost. Za vsako izmed farmacevtskih učinkovin smo oblikovali kalibracijsko krivuljo z R2 vrednostjo nad 0,95 ter izračunali mejo zaznavnosti (LOD). Za preučevanje vpliva farmacevtskih učinkovin na kvasovke vrste Saccharomyces cerevisiae smo izvedli eksperiment z rastno krivuljo, pri kateri smo spremljali spreminjanje optične gostote pri 600 nm (OD600) s časom po dodatku kontrole (0,9 % NaCl) in različno koncentriranih raztopin farmacevtskih učinkovin. Ugotovili smo, da je naš biosenzor zmožen detekcije učinka različnih koncentracij acetaminofena, naproksena in izoniazida. Dokazali smo, da z naraščanjem koncentracije naštetih farmacevtskih učinkovin pada impedanca elektrokemijskega sistema. S pripravo rastnih krivulj smo dokazali, da dodatek farmacevtskih učinkovin zavira rast celic kvasovk. Razvit biosenzor predstavlja cenovno ugodno in obetavno alternativo za hitrejšo in enostavnejšo detekcijo farmacevtskih učinkovin v vzorcih odpadne vode z uporabo živih celic kot biološke prepoznavne komponente.
Ključne besede: impedančni biosenzor, elektrokemijska celica, kvasovke vrste Saccharomyces cerevisiae, elektrokemijska impedančna spektroskopija (EIS), farmacevtske učinkovine
Objavljeno v DKUM: 15.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 27
Celotno besedilo (3,85 MB)

Opis: Hmelj oz. Humulus lupulus je zelnata trajnica iz družine konopljevk, ki se že stoletja uporablja predvsem v pivovarstvu. Kljub dolgi tradiciji njegove uporabe v prehramben namene pa v zadnjem času pridobiva vse večjo pozornost na področju naravoslovnih ved, predvsem zaradi svoje bogate in kompleksne kemijske sestave. Hmeljevi storžki vsebujejo vrsto bioaktivnih snovi, med katerimi poleg eteričnih olj in polifenolov izstopajo predvsem smole, vključno z ad-humulonom. Zaradi prisotnosti številnih šibkih kislin je določevanje vrednosti pKa posameznih spojin ključnega pomena za razumevanje njihovih spektroskopskih lastnosti, topnosti v različnih medijih in tudi kemijske reaktivnosti. Poleg tega je konstanta, ki opisuje stopnjo protoniranosti glede na pH vrednost, ključna za uspešno uporabo metod računske kemije. V diplomskem delu smo izolirali ad-humulon in mu določili pKa vrednosti. Sprva smo iz posušenih hmeljevih storžkov pripravili hmeljev ekstrakt. Nato smo z uporabo preparativnega HPLC s hitro in preparativno metodo iz ekstrakta izolirali želeno α-kislino. Čistost eluentov smo na vsaki stopnji spremljali z analitskim HPLC. Iz začetnega ekstrakta smo dobili 96 mg ad-humulona. Istovetnost spojine smo določili tako z uporabo analitskega HPLC kot tudi z NMR. Kromatografska čistost izolirane spojine je 84 %. Ad-humulonu smo z UV-Vis spektroskopsko metodo pomerili spektre pri različnih vrednostih pH. Rezultat pKa vrednosti smo dobili z modelnim prileganjem eksperimentalnih in izračunanih vrednosti. Določili smo dve pKa vrednosti. Za prvo deprotonacijo smo dobili vrednost pKa₁ 4,11. Pri drugi deprotonaciji pa je pKa₂ znašala 11,94.
Ključne besede: hmelj, α-kisline, ad-humulon, kromatografija, pKa vrednost, UV/Vis spektrometrija
Objavljeno v DKUM: 05.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 9
Celotno besedilo (4,59 MB)

Opis: Smoter magistrskega dela je bil sinteza novih koordinacijskih spojin kobalta z različnimi vezanimi cianopiridini. Za izvedbo sinteze je bil kot vir kobaltovih ionov uporabljen kobaltov(II) acetat tetrahidrat z molekulsko formulo: Co(CH3COO)2 ∙ 4H2O ter trije različni cianopiridini (2-cianopiridin, 3-cianopiridin in 4-cianopiridin) z molekulsko formulo C6H4N2. Skupno je bilo izvedenih 24 sintez, ki so bile opravljene po dveh različnih metodah, in sicer: mešanje pri sobni temperaturi ter sinteza z mešanjem pod refluksom. Sintezirani produkti so bili karakterizirani s pomočjo Fourierjeve transformirajoče infrardeče spektroskopije ter z rentgensko analizo na monokristalu. Podatke o lastnostih in strukturi spojin smo pridobili s pomočjo termogravimetrične analize.Sintetizirana je bila nova kobaltova koordinacijska spojina z vezanim ligandom 4-cianopiridinom in molekulsko formulo: [Co(C2H3O2)2(C6H4N2)(H2O)3].
Ključne besede: kobaltove koordinacijske spojine, cianopiridini, Fourierjeva transformirajoča infrardeča spektroskopija, rentgenska monokristalna analiza, termogravimetrična analiza
Objavljeno v DKUM: 04.07.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 34
Celotno besedilo (3,63 MB)

Opis: Razvoj odpornosti bakterij na antibiotike je eden izmed večjih izzivov človeštva, ki zahtevajo tako iskanje novih protibakterijskih učinkovin, kot tudi izboljšanih načinov uporabe protibakterijskih sredstev. Raziskovalci nove protibakterijske učinkovine iščejo tudi med naravnimi spojinami s protimikrobnimi in protibakterijskimi učinki. Rastline vsebujejo tanine, ki so polifenolni sekundarni metaboliti, ki jih raziskujemo zaradi njihovih številnih potencialnih za zdravje ugodnih učinkov. Glede na njihovo kemijsko strukturo jih delimo na proantocianidine (kondenzirane tanine) in hidrolizirajoče tanine. Slednji se nadalje razdelijo na dve glavni podskupini (galotanin in elagitanini). V diplomskem delu smo proučevali vezavo elagitaninov na lizocim – modelni protein. Po dializi v pufru s pH = 5 smo lizocim titrirali z galno kislino, metil galatom in veskalaginom. Opazovali smo, kako prisotnost elagitaninov vpliva na fluorescenco lizocima. Vpliv dodatka taninov na sekundarno strukturo lizocima smo opazovali s cirkularnim dikroizmom (CD-spektroskopija), medtem ko smo termodinamiko vezave opazovali z izotermno titracijsko kalorimetrijo (ITC). Z opazovanjem temperaturne odvisnosti fluorescenčnega spektra lizocima smo ugotovili, da prisotnost taninov ne vpliva na temperaturo tališča proteina. S pomočjo Stern-Volmerjeve enačbe ob upoštevanju učinka notranjega filtra smo poskusili pridobiti konstante vezave taninov na lizocim. S CD-spektroskopijo smo ugotovili, da ima veskalagin večji vpliv na denaturacijo proteina, kot metil galat in galna kislina. Ugotovili smo, da je interakcija veskalagina in lizocima mnogo bolj eksotermna, kot interakcija metil galata ali galne kisline z lizocimom. Poleg tega smo z ITC-jem potrdili, da gre pri interakcijah taninov z lizocimom za razmeroma šibke interakcije.
Ključne besede: elagitanini, protein, konstanta vezave, sekundarna struktura, spektroskopija, termodinamični parametri vezave
Objavljeno v DKUM: 17.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 87
Celotno besedilo (4,11 MB)