| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb po OZ in Načelih UNIDROIT : magistrsko delo
Anja Jelen, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo temelji na analizi instituta zastaranja v zvezi s terjatvami iz gospodarskih pogodb, ki je dopolnjena s primerjavo pravil ureditve zastaranja po Obligacijskem zakoniku in po Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Slednja zaradi teženj po poenotenju evropskega civilnega prava postajajo vse pomembnejša tudi v našem pravnem redu. S potekom zastaralnega roka dolžnikova obveznost zastara, veljavna pa ostaja naprej v obliki naturalne oziroma neiztožljive obveznosti. To pomeni, da je upnik ne more več sodno uveljavljati, zato pravimo, da je zastaranje institut, ki sili upnika k uveljavljanju svojih pravic. Enako velja tudi v primeru instituta zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb, ki ga v slovenskem pravu ureja Obligacijski zakonik. Ta zastaranju v gospodarskih zadevah namenja posebna pravila, ki so dodelana z obsežno sodno prakso. Institut zastaranja urejajo tudi Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe, ki kot modelni zakonik predstavljajo poskus poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU, s poenostavljenim sistemom zastaranja pa konkurirajo togim določbam Obligacijskega zakonika. Primerjava med njima pokaže, da je ureditev po Obligacijskem zakoniku do gospodarskih subjektov strožja, medtem ko jim Načela UNIDROIT pri sklepanju pogodbenih razmerij puščajo več svobode, predvsem glede možnosti spreminjanja dolžine zastaralnih rokov. Kogentno naravo določb Obligacijskega zakonika, ki omejujejo avtonomijo strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij, nekateri teoretiki kritizirajo, medtem ko jo drugi razumejo kot poskus zakonodajalca, da bi preprečil neskončne pravde in povečal pravno varnost. Ne glede na vse, pa se je za problematično pokazalo zlasti vprašanje vezanosti začetka teka zastaralnih rokov na objektivni trenutek. V zvezi s tem bi slovenski zakonodajalec moral slediti ureditvi iz Načel UNIDROIT in vzpostaviti kombinacijo objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka. Slovenska sodna praksa, ki bi se nanašala na institut zastaranja po ureditvi iz Načel UNIDORIT, ne obstaja. Vsled navedenega gre zaključiti, da subjekti pravil glede zastaranja iz Načel UNIDROIT v gospodarske pogodbe načeloma ne vključujejo, razlog pa gre iskati prav v prisilni naravi določb Obligacijskega zakonika. Iz Načel UNIDROIT namreč izhaja, da njihove določbe ne morejo nadomestiti kogentnih določb nacionalnega prava.
Ključne besede: gospodarska pogodba, zastaranje, zastaralni roki, avtonomija volje, ugovori, odpoved zastaranju, pripoznava dolga, Načela UNIDROIT
Objavljeno v DKUM: 10.07.2020; Ogledov: 808; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (535,41 KB)

2.
Prenos pogodbenih pravic in obveznosti - primerjava pravil OZ in Načel UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe : magistrsko delo
Taja Jeseničnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo predstavlja analizo institutov prenosa pogodbenih pravic in obveznosti ter primerjavo pravil slovenske ureditve v Obligacijskem zakoniku in ureditve v Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Načela UNIDROIT imajo v mednarodnem gospodarskem pravu zelo pomembno vlogo, saj predstavljajo poenotenje pravil gospodarskega prava in tako znatno olajšajo mednarodno poslovanje, saj se je z njihovo uporabo mogoče izogniti koliziji pravil nacionalnih pravnih redov. Pravice in obveznosti je mogoče prenesti ločeno, lahko pa se prenesejo tudi skupaj v okviru instituta prenosa pogodbe, zato so tudi pravila, ki urejajo prenos pogodbe na določenih mestih nekakšna smiselna kombinacija pravil, ki urejajo prenos pravic in pravil, ki urejajo prenos obveznosti, vsekakor pa imajo tudi svoje posebnosti. Vse tri institute, prenos pravic, prenos obveznosti in prenos pogodbe, ureja tako Obligacijski zakonik kot Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Sama pravila obeh ureditev so si zelo podobna, vendar pa se na določenih mestih tudi razhajajo, kar je v magistrskem delu tudi podrobneje predstavljeno.
Ključne besede: cesija, prevzem dolga, pristop k dolgu, prenos pogodbe, Načela UNIDROIT, stranske pravice, ugovori
Objavljeno v DKUM: 10.01.2020; Ogledov: 1258; Prenosov: 324
.pdf Celotno besedilo (731,78 KB)

3.
Ekonomski in pravni vidiki factoringa s sodno prakso sodišč Republike Slovenije
Aleksandar Kokerić, 2017, magistrsko delo

Opis: Factoring predstavlja aktualni gospodarski instrument oziroma finančno pravni posel sodobnega časa, ki omogoča zunanje financiranje gospodarskih subjektov. Izboljšuje likvidnost subjekta in vpliva na optimizacijo poslovanja. V pravnem kontekstu factoring predstavlja kompleksno obliko pogodbe, sestavljeno iz več različnih pravnih institutov. Slednji kot normativno urejeni ali normativno ne urejeni, med seboj ne ustvarjajo nove homogene celote, temveč ohranjajo svoje temeljne lastnosti, ki kot posamezna pravila urejajo pogodbo o factoringu in razmerja med strankami. Ta pravila imajo le instrumentalni značaj za doseganje temeljnega cilja pogodbe, pa se pod njih ne more subsumirati samostojne pogodbe o factoringu. Za slednjo je precej pomemben namen in interes strank, ki pogodbo oblikujeta in jo konkretizirata v pravnem prometu. Bistvo factoringa predstavljajo funkcije financiranja in funkcije del credere jamstva, od katerih je odvisna sama pojavna oblika factoring posla in obveznosti strank, ki izvirajo iz tega. Nepreciznost in nepopolnost regulacije factoringa v pravnem redu R. Slovenije, še vedno predstavljata omejevalni faktor za nadaljnjo rast in razvoj tega instituta, čeprav je ta mogoč in dopusten. Ali bo regulacija sledila ustvarjanjem novih določb v že obstoječe zakone in definiranjem factoringa kot nominatne pogodbe ali ustvarjanjem novega, posebnega zakona kot lex specialis, ki bi celovito uredil pravni posel in odklonil vse dvome, je vprašanje nadaljnjih potreb prakse in odločitve zakonodajalca. Prizadevanje mednarodnih organizacij za ponujene rešitve in določanje okvirjev factoringa skozi konvencije UNIDROIT IN UNCITRAL ter splošne pogoje poslovanja FCI predstavljajo pomemben rezultat na področju unifikacije pravil mednarodnega factoringa in mednarodnega gospodarskega prava kot celote. Normativna nedoločljivost factoringa ne vpliva na dejstvo, da je slednji v praksi zelo uveljavljen in standardiziran kot samostojni pravni posel.
Ključne besede: Factoring, odkup terjatev, financiranje, cesija, mešana pogodba, UNIDROIT, UNCITRAL, FCI.
Objavljeno v DKUM: 21.12.2017; Ogledov: 903; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

4.
PRENEHANJE POGODBE O FINANČNEM LEASINGU
Nataša Špiganovič, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je obravnavana tema s področja finančnega leasinga v Sloveniji z iskanjem njegove pravne narave v pogodbenem pravu in analizo možnih razlogov, ki so vzrok za prenehanje veljavnosti pogodbe o finančnem leasingu. Pri nas finančni leasing ni zakonsko urejen in tudi Konvencije UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu nismo ratificirali. V diplomski nalogi je najprej predstavljen finančni leasing na splošno, nato so opredeljene sestave ter načela pri iskanju njegove pravne narave. Podrobneje so razloženi interesi, cilji in namene strank, ki sklepajo leasing pogodbe. Pojasnjeno je, kako je urejen prenos lastninske pravice na predmetu, za katerega je bila sklenjena leasing pogodba, kako je s stroški in obroki ter z vsebino pogodbe. Opisane so pogodbe, ki se jim leasing pogodba najbolj približa kot pogodba posebne pravne narave. Posebej sta opisani dve pogodbi (pogodba o dobavi blaga in pogodba o leasingu), ki sestavljata posel finančnega leasinga po Vzorčnem zakonu UNIDROIT o leasingu. V četrtem poglavju so analizirani možni razlogi za prenehanje leasing pogodbe. Po načinu prenehanja je pogodba ločena na pogodbo, ki preneha po preteku časa, za katerega je bila sklenjena – redni potek pogodbe, in pogodbo, ki preneha iz določenega razloga že pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena – izredni potek pogodbe. Najpogostejši razlog prenehanja leasing pogodbe je plačilna nedisciplina. Poznamo tudi druge razloge, ki privedejo do prenehanja leasing pogodbe; ti razlogi so neodvisni od volje pogodbenih strank, zato so predstavljeni posebej. Konec četrtega poglavja je osredotočen na Vzorčni zakon UNIDROIT. Podrobno je pojasnjeno, kaj pomeni neizpolnitev pogodbe po tem zakonu. Ta zakon namreč pozna enoten pojem kršitve. Pomembno je, ali je kršitev bistvena ali nebistvena. Gre za izjemo člena, ki pravi, da odstop od pogodbe v primeru bistvene kršitve lahko zahteva samo leasingodajalec. V petem poglavju je opisano prenehanje leasing pogodbe po posebnih predpisih. V šestem poglavju so podane sklepne ugotovitve. V diplomskem delu so – zraven prispevkov pravne teorije – predstavljene tudi odločbe naših sodišč v konkretnih primerih.
Ključne besede: finančni leasing, leasingodajalec, leasingojemalec, prenehanje pogodbe o finančnem leasingu, Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu, Vzorčni zakon UNIDROIT o leasingu
Objavljeno v DKUM: 28.06.2016; Ogledov: 1806; Prenosov: 276
.pdf Celotno besedilo (375,11 KB)

5.
FINANČNI LEASING Z VIDIKA JEMALCA LEASINGA IN DOBAVITELJA (V SLOVENSKEM IN MEDNARODNEM PRAVU)
Ana Dulič, 2010, diplomsko delo

Opis: Pogodbo o finančnem leasingu lahko opredelimo kot pogodbo s katero se dajalec leasinga zaveže, da bo prepustil jemalcu leasinga stvar v uporabo ali uživanje, ta pa mu bo to uporabo plačal, s tem, da ima po izteku dogovorjenega roka jemalec leasinga pravico izbire, da vrne stvar dajalcu leasinga, podaljša pogodbo, stvar odkupi ali jo celo zamenja za novo. Pogodbe o finančnem leasingu se po navadi sklepajo v zvezi z nakupom opreme za proizvodnjo ali podobno (na primer ladij, letal), torej predmetov, ki se gospodarsko izkoriščajo in s tem ustvarjajo sredstva za plačilo njihove uporabe. Pogodbe o mednarodnem finančnem leasingu se navadno sklepajo glede nakupa kapitalskih dobrin kot so ladje, letala in oprema za izkoriščanje rudnih bogastev. Glede na to, da gre za relativno drage objekte z dolgo ekonomsko življenjsko dobo, se tovrstne pogodbe sklepajo za daljši čas. Kar pa pomeni precejšen finančni rizik za dajalca leasinga, ki transakcijo financira. Že iz tega razloga pri pogodbah o mednarodnem finančnem leasingu dobavitelj (proizvajalec ali trgovec) ne nastopa sam kot dajalec leasinga, ampak to funkcijo opravljajo posebne finančne institucije, ki so navadno za leasing specializirane hčerinske družbe velikih bank. V diplomski nalogi sem želela podrobno opredeliti posel finančnega leasinga, njegov razvoj, njegovo pravno naravo, stranke, značilnosti, ter druge lastnosti, ki so značilne za posle finančnega leasinga tako doma, kot na mednarodnem področju. Pri pisanju sem se nekoliko bolj skoncentrirala na mednarodni finančni leasing. Prav tako, pa sem v diplomski nalogi podrobneje opredelila odnos med jemalcem leasinga in dobaviteljem.
Ključne besede: finančni leasing, mednarodni finančni leasing, razvoj leasinga, stranke leasinga, značilnosti finančnega leasinga, stečaj, Unidroit konvencija, Capetownska konvencija, mednarodna leasing združenja.
Objavljeno v DKUM: 28.10.2010; Ogledov: 2436; Prenosov: 534
.pdf Celotno besedilo (555,71 KB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici