SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
PRAVNI IN ETIČNI VIDIKI TRANSSEKSUALNOSTI IN SPREMEMBE SPOLA
Staša Grom, 2011, diplomsko delo

Opis: Transseksualci so nekakšna spolna manjšina, o kateri smo večinoma premalo poučeni, saj mnogo ljudi še zmeraj meni, da gre za hud in perverzen odklon od »normalnega«, ne glede na to, kaj to sploh pomeni. Po mnenju raznovrstnih strokovnjakov je transseksualnost motnja spolne identitete oziroma želja osebe, da bi bila nasprotnega spola, zato svoje počutje najpogosteje opisuje kot neprijetno stanje oziroma občutek, da v telesu biva oseba »napačnega« spola. Transseksualnost v najožjem smislu pomeni pojav, ko oseba (operativno) spremeni biološki spol. Vendar termin vključuje tudi stanja, pri čemer osebe upajo na spremembo spola, vendar se ta dejansko (še) ni zgodila, ter stanja, ko osebe le čutijo določeno diskrepanco med biološkim in družbenim spolom. Pri transseksualnosti se odpira več pomembnih značilnosti in vprašanj v sodobni družbi. Eno najbolj perečih vprašanj transseksualnosti in druge problematike različnosti spolov je pravno priznanje novega spola transseksualne osebe. To vključuje tudi spremembo imena v uradnih dokumentih in spremembo spola v evidencah. Ta in podobna pravna vprašanja so v različnih državah različno urejena, pravna praksa pa kaže, da morajo posamezne države na tem področju še veliko storiti. Opazne so tudi razlike glede sprejemanja in priznavanja oseb s spremenjenim spolom v Evropski uniji. Odprta so tudi pomembna vprašanja, ki se nanašajo na prepoved in preprečevanje diskriminacije transseksualnih oseb. To vključuje tako diskriminacijo zaradi biološkega kot spremenjenega spola. Diskriminacija zaradi spola oziroma druge osebne okoliščine je tako kot v večini držav po svetu prepovedana tudi v Sloveniji, praksa pa dokazuje, da temu le ni vedno tako. Osebe, ki so spremenile svoj spol, so pogosto izpostavljene diskriminaciji na delovnem mestu, v družbi ipd., dokazujejo izsledki raziskav.
Ključne besede: transseksualnost, biološki spol, družbeni spol, spolna identiteta, sprememba spola, diskriminacija
Objavljeno: 01.06.2011; Ogledov: 2748; Prenosov: 493
.pdf Polno besedilo (666,00 KB)

2.
V OZADJU SPOLNEGA DIMORFIZMA: TRETJI SPOL KOT DRUŽBENO-KULTURNI KONSTRUKT
Arjana Savarin, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu z naslovom V ozadju spolnega dimorfizma: tretji spol kot družbeno-kulturni konstrukt je opisana totalnost spolnega fenomena, ki je obravnavan v okviru različnih kulturnih svetov oz. z vidika medkulturne variabilnosti tega fenomena. Temeljni namen diplomskega dela je preseči absolutnost in samoumevnost vedno znova prikazanega binarnega vzorca spola oz. spolnega dimorfizma, ki se v kontekstu zahodne kulturne miselnosti vedno znova poudarja. V zahodnih kulturah se kot »normalna« in »naravna« priznavata le moška in ženska spolna kategorija. V nature-nurture razpravi smo s tem namenom prikazali pomen vpliva kulturnih determinant na spolne razlike in njihovo medkulturno variabilnost. Opredelili smo dojemanje in strukturiranje spola v okviru dualistične spolne norme, kot njeno protiutež pa smo v medkulturni primerjavi raziskali različne kulturne skupine (ljudstva), ki v okviru svoje spolne konstrukcije priznavajo sistem multiplih spolnih kategorij. Proučevali smo različne in specifične spolne fenomene, ki so splošno priznane kategorije spolnega sistema, kot so: berdaches v ameriških indijanskih družbah, fa'afafine na Samoi, zaprisežene device na jugovzhodnem Balkanu, bissuje na J. Sulavesiju (Indonezija), muxe v Mehiki in hidžre v Indiji in Pakistanu. Navedeni primeri pričajo o različnem dojemanju in strukturiranju koncepta spola ter s tem povezane spolne identitete in spolnih vlog glede na različna kulturna okolja in kulturno pogojeno socializacijo. Ravno zaradi pomena primarne socializacije pri strukturiranju spola smo raziskali njen pomen pri sprejemanju in oblikovanju spolne identitete z vidika psihoanalitične teorije, teorije socialnega učenja in razvojno kognitivne teorije. V okviru socializacije smo se dotaknili tudi pojava fluidnosti in netradicionalnosti spolnih identitet, ki se vsaj navidezno dopuščajo v okviru zahodnih postmodernih družb. S tem namenom smo opisali pojav interseksualnosti, transseksualnosti, homoseksualnosti in metroseksualnosti ter nazorno prikazali, zakaj se kljub pojavnosti teh različnih spolnih identitet še vedno vztraja pri tradicionalni spolni dihotomiji in heteroseksualni spolni usmeritvi. Kategorijo spola in njeno dojemanje, konstruiranje in razlaganje smo prikazali kot medkulturno variabilni pojav. Tako kot v sklopu naše kulture obstajata dve uradno priznani spolni kategoriji lahko z isto mero verodostojnosti v drugih kulturah priznavajo še tretjo, četrto ali peto spolno kategorijo. Ljudje gledamo vsak kulturni svet skozi očala svoje kulture ter ga tako tudi razumemo in interpretiramo, kar pa še ne pomeni, da je to edina pravilna izbira oz. možnost. To je le naš vidik, obstaja pa jih vsaj toliko, kot je na svetu različnih kultur.
Ključne besede: spol, biološki spol, družbeni spol, seksualnost, spolne razlike (nature-nurture razprava), spolna identiteta, spolne vloge, spolni stereotipi, družbeno-kulturna konstrukcija spola, spolni dimorfizem, tretji spol, multiple spolne kategorije, medkulturna primerjava, socializacija, psihoanalitične teorije, teorije socialnega učenja, kognitivna razvojna teorija, sprememba spola, interseksualnost, transseksualnost, homoseksualnost, metroseksualnost, matriarhat, prisilna heteroseksualnost, Ojdipov kompleks.
Objavljeno: 29.08.2016; Ogledov: 319; Prenosov: 83
.pdf Polno besedilo (3,23 MB)

3.
NEDOLOČEN SPOL OTROKA - PRIKAZ NEMŠKE IN AVSTRALSKE PRAVNE UREDITVE
Sandra Zadravec, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je obravnavana tematika nedoločenega spola otroka, ki je izziv spolni dihotomiji družbe, kjer priznavajo le moški in ženski spol. To, da družbe priznavajo le dva spola, ne pomeni, da druge oblike spola ne obstajajo, kar potrjujejo tudi biomedicinske raziskave. Že takoj ob rojstvu ali tudi pred, nas ljudje začnejo umeščati v sisteme, dodeljevati vloge ter pripisovati značilnosti glede na spol. V skladu z našim spolom nam potem izberejo tudi ime ter uskladijo njihov pristop ter obnašanje. V primeru, da se rodi interspolen otrok, je prisotna zmeda. Otroci in sprva predvsem starši se s tem stežka soočajo, saj svet o tem ni veliko poučen. Medicina to stanje dojema kot patologijo, kot motnjo v razvoju spola, zato zdravstveno osebje kolikor hitro je mogoče, potem poskuša ''normalizirati'' stanje posameznika, da se ohrani predpostavka o obstoju dveh spolov. Izziv spolni dihotomiji so tudi transseksualci, ki so prav tako zajeti v diplomski nalogi. Po mnenju strokovnjakov, gre v tem primeru za motnjo spolne identitete. Transseksualna oseba zavrača svoj biološki spol ter si želi, da bi bila nasprotnega spola. Tako interseksualci kot transseksualci so dokaz, da je spolni binarizem družbeni dogovor kulture, ki z neodobravanjem, usmerjanjem vsakršnih odstopanj ali kakšnim drugim načinom poskuša ohraniti spolno dihotomijo. Z zavedanjem in ozaveščanjem slednjega, so nekatere države postale bolj odprte ter že pravno priznavajo nedoločen spol otroka (Nemčija) oziroma oznako X (Avstralija), v kolikor se oseba identificira drugače kot s spolom, ki ji je bil pripisan ob rojstvu ali še kot dojenčku ali pa z družbenim spolom, ki ni ne moški ne ženska.
Ključne besede: biološki spol, družbeni spol, interseksualnost, transseksualnost, spolna dihotomija, binarni sistem, tretji spol
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 242; Prenosov: 61
.pdf Polno besedilo (1,29 MB)

4.
Hämäläinen proti Finski - sprememba spola in prisilna razveza zakonske zveze
Matej Leljak, 2017, diplomsko delo

Opis: Spol je temelj identificiranja, ki nam je pripisan ob rojstvu. Binarni spolni sistem loči na moške in ženske, pri čemer pa izključuje transspolne osebe in onemogoča svobodno izražanje spolne identitete. Transspolnost je pojem za ljudi, katerih spolna identiteta se ne ujema s spolom, ki jim je dodeljen ob rojstvu. Te osebe se s svojim biološkim spolom ne morejo poenotiti in se počutijo kot nasprotni spol. Ena izmed transspolnih identitet pa je tudi transseksualnost. Transseksualne osebe pa so tiste, ki se odločijo za medicinski poseg, s katerim spremenijo svoje telo tako, da se le to ujema s spolno identiteto, za katero čuti, da ji pripada. Transspolne in transseksualne osebe se v vsakdanjem življenju soočajo s številnimi težavami, saj so pogosto izključene v družbi, velik problem pa jim predstavlja tudi vsak vsakodnevni dogodek, pri katerem morajo pokazati na primer svojo osebno izkaznico, iz katere je razviden drug spol, kot ga oseba v resnici čuti. Omogočeno jim je pravno priznanje spola, da se v takšnih situacijah ne bi znašle, vendar se za izvedbo takšnega postopka zahtevajo določeni pogoji, ki se od države do države razlikujejo. Gre dejansko za postopek spremembe imena in uradnih podatkov o spolu v uradnih dokumentih in registrih, namen pa je priznanje spolne identitete. V Sloveniji posebnega zakona o postopku za pravno priznanje spola ni, spremembo imena in priimka pa ureja Zakon o osebnem imenu. Postopek je urejen v Pravilniku o izvrševanju zakona o matičnem registru, ki določa tudi pogoje, ki jih mora izpolniti oseba, da lahko dobi pravno priznanje spremembe spola, uveljavljanje te pa pravice pa pri nas ni mogoče brez pridobitve medicinske diagnoze. Takšno ureditev ima tudi večina drugih evropskih držav in predstavlja diskriminacijo ter krši človekove temeljne pravice in svoboščine, ki izhajajo iz 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Prva država, ki je ureditev spremenila in ukinila pogoj, da mora biti diagnosticirana duševna motnja za priznanje spola, je bila Danska, sledile pa so ji tudi druge. V večini držav pa je uveljavljena tudi tako imenovana prisilna razveza, saj se od osebe, ki želi pridobiti pravno priznano spremembo spola in je že v zakonski zvezi zahteva, da le to razveže ali pa da jo preoblikuje v istospolno registrirano partnersko skupnost. Kot specifika pa naj poudarim tudi ureditev na Japonskem, kjer se kot pogoj zahteva tudi sterilizacija osebe, ki je spremenila spol in želi pravno priznanje. Odmevna odločba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na pravno priznanje spola in na pogoj razveze že obstoječe zakonske zveze je bila leta 2014 v zadevi Hämäläinen proti Finski, kjer je sodišče odločilo, da zakonska zveza ni človekova pravica za istospolne partnerje, ampak je v takšnih primerih na voljo drugi institut, in sicer registracija istospolne partnerske skupnosti, ki predstavlja zadostno rešitev. S tem je Evropsko sodišče za človekove pravice želelo zaščititi tradicionalno pojmovanje zakonske zveze med moškim in žensko. V zadevnem primeru je bila pritožnica Heli Hämäläinen, ki ji je bila na Finskem zavrnjena zahteva za pravno priznanje spremembe spola, saj je bila v zakonski zvezi in le te ni želela razvezati, saj je menila, da bi to vplivalo na njeno ženo in otroka ter bi ji s tem kršilo pravico do družinskega življenja. Sklicevala se je na kršitev 8. in 12. člena Evropske konvencije za človekove pravice, ki določata pravico do zasebnega in družinskega življenja. Pritožnica je menila, da ni v skladu z Evropsko konvencijo za človekove pravice zahteva, da se mora, ali razvezati od svoje dosedanje zakonske partnerice, ali pa se mora odpovedati pravnemu priznanju spola.
Ključne besede: Transseksualnost, pravno priznanje spola, istospolni partnerji, nevtralna zakonska zveza, istospolne poroke držav Severne Evrope
Objavljeno: 12.09.2017; Ogledov: 60; Prenosov: 10
.pdf Polno besedilo (432,69 KB)

Iskanje izvedeno v 0.02 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici