| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 14
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
ŠTUDIJ TiO2 NANO-PREVLEK REGENERIRANIH CELULOZNIH VLAKEN ZA DOSEGANJE SAMOČISTILNEGA UČINKA
Nika Veronovski, 2009, doktorska disertacija

Opis: Cilj naloge je bil razvoj postopka nanomodifikacije površine regeneriranih celuloznih vlaken z namenom pridobivanja vlaken s trajnimi samočistilnimi lastnostmi, hkrati pa zaščititi vlakno pred negativnimi vplivi postopka obdelave in fotokatalitičnega delovanja delcev na lastnosti vlaken. Za raziskavo smo uporabili regenerirana celulozna liocel vlakna, ki sodijo med obnovljiva vlakna izdelana po ekološko nespornem postopku direktnega raztapljanja celuloze. Za modifikacijo smo uporabili fotokatalizator TiO2, ki smo ga na vlakno nanašali z uporabo različnih postopkov. Raziskava je zajemala dva temeljna postopka plastenja; to sta postopek neposrednega oblikovanja nanoprevlek na vlaknih in vezava predhodno oblikovanih delcev na vlakna. Preučili smo vpliv pogojev plastenja na morfologijo nanoprevlek in na njihovo učinkovitost. V prvi fazi smo pripravili prevleke na vlaknih s pomočjo sol-gel tehnologije. Proučili smo vpliv pogojev sol-gel postopka na velikost in učinkovitost delcev ter nekatere lastnosti obdelane tekstilije (mehanske lastnosti, trajnost obdelave, elektrokinetične lastnosti) ter ocenili poškodbe vlaken. V drugem delu raziskave smo za pripravo prevlek uporabili že pripravljene TiO2 nanodelce, ki imajo ustrezno fotokatalitično aktivnost za doseganje samočistilnosti modificiranih površin. Določili smo uporabnost TiO2 P25 nanodelcevza oblikovanje prevlek na vlaknih na osnovi stabilnosti njihovih koloidnih raztopin. Za doseganje stabilizacije delcev v vodnih disperzijah smo spreminjali površinski naboj delcev in/ali uporabili površinsko aktivna sredstva. Poleg tega smo preučili postopek vezave kompozitnih TiO2-SiO2 nanodelcev, kjer SiO2 deluje hkrati kot vezivno sredstvo, poleg tega pa ščiti nosilno vlakno pred fotokatalitičnimi vplivi katalizatorja. Kot vezivno sredstvo za vezanje nanodelcev smo uporabili še raztopino celuloze. Kljub temu, da so raziskave pokazale, da imajo vsi vzorci s TiO2 prevlekami samočistilno sposobnost, pa je le-ta najvišja v primeru vzorcev, obdelanih v stabilni disperziji TiO2 P25 nanodelcev. Največ organske snovi v madežu se razgradi v 8-ih dneh izpostavljenosti direktni dnevni svetlobi. Po funkcinalni učinkovitosti in vplivu na tehnološko-uporabne lastnosti je postopek izdelave kompozitnih TiO2-SiO2 nanoprevlek najprimernejši.
Ključne besede: TiO2 nanodelci, fotokatalizator, samočistilnost, regenerirana celulozna vlakna
Objavljeno: 30.04.2009; Ogledov: 3986; Prenosov: 452
.pdf Celotno besedilo (4,38 MB)

3.
ŠTUDIJ POVRŠINSKE OBDELAVE PIGMENTNIH DELCEV TiO 2 Z ANORGANSKIMI MATERIALI
Maja Lešnik, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo s sistematičnim pristopom izvedli postopek površinske obdelave pigmentnega titanovega dioksida (TiO2), saj le-ta igra pomembno vlogo pri izboljšanju lastnosti TiO2 (optične lastnosti, vremenska obstojnost in fotostabilnost). S homogenimi, transparentnimi plastmi anorganskih hidratiziranih oksidov (SiO2 in/ali Al2O3) na površini TiO2 želimo omejiti vpliv negativnega delovanja zunanjih dejavnikov na lastnosti premazov za zunanje aplikacije. Površinska obdelava zahteva poglobljeno poznavanje in razumevanje osnov koloidne kemije. Postopek je zelo kompleksen in dinamičen ter ga lahko z uravnavanjem ustreznih parametrov vodimo v želeno smer. Na morfologijo nanosa in posledično na končne lastnosti pigmenta vplivajo procesni pogoji (temperatura, vrednost pH, hitrost postopka, izbira prekurzorja, zaporedje korakov). Zato je raziskava obsegala analizo vseh vhodnih surovin in preučitev številnih procesnih parametrov. Pri površinski obdelavi smo uporabili natrijev silikat (Na2SiO3) kot vir SiO2 in natrijev aluminat (NaAlO2) kot vir Al2O3. Uspešnost površinske obdelave TiO2 delcev smo določili z uporabo vrstične in presevne elektronske mikroskopije (SEM in TEM), medtem ko smo spremembo elektrokinetičnih lastnosti delcev pred in po površinski obdelavi določili s pomočjo aparata za določanje površinskega naboja delcev (PCD). Z BET analizatorjem smo izmerili specifično površino delcev, funkcionalne skupine na površini pigmenta pa smo določili z FTIR aparaturo.
Ključne besede: Pigmentni TiO2, površinska obdelava, izobarjanje, anorganski hidratizirani oksidi SiO2 in Al2O3.
Objavljeno: 14.07.2011; Ogledov: 2016; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (19,97 MB)

4.
UČINKI FOTOKATALITIČNEGA POSTOPKA NEGE TEKSTILIJ
Tjaša Hrovatič, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem raziskala učinke fotokatalitičnega postopka nege bombažne tkanine. Fotokataliza je pojem, ki vključuje proces aktivacije kemijske reakcije s pomočjo katalizatorja in fotonov, ki v katalizatorju sprožijo začetni reakcijski mehanizem. Bombaž je celulozno vlakno, ki je do danes najbolj uporabljeno tekstilno vlakno. Danes vemo, da je čiščenje različnih tekstilij ekološko in energetsko sporen proces zaradi onesnaževanja okolja z različnimi kemikalijami. Problem lahko zmanjšamo s samočistilnimi površinami oziroma površinami z enostavnim vzdrževanjem na osnovi fotoaktivnih kovinskih oksidov. V zadnjem času opažamo izrazito aktivnost v smeri alternativnih postopkov čiščenja, ki so predmet mnogih raziskav. Eden izmed njih je tudi fotokatalitični postopek nege, ki pa za enkrat ostaja neraziskan in bo zato predmet mojega diplomskega dela.
Ključne besede: nega tekstilij, UV sevanje, TiO2, fotokataliza, odstranjevanje nečistoč, razkuževanje tekstilij.
Objavljeno: 13.10.2011; Ogledov: 1828; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (888,75 KB)

5.
6.
VPLIV POVRŠINSKE OBDELAVE NANODELCEV TITANOVEGA DIOKSIDA RUTILNE KRISTALNE STRUKTURE NA UV ABSORPCIJSKE LASTNOSTI POLIMERNEGA NANOKOMPOZITA
Jerneja Godnjavec, 2012, doktorska disertacija

Opis: Polimerni kompoziti, ki se uporabljajo tudi v premaznih sredstvih, estetsko spreminjajo okolje, v katerem živimo, obenem pa jih uporabljamo tudi za zaščito površin, ki lahko propadajo zaradi škodljivih zunanjih vplivov, npr. zaradi izpostave UV svetlobi. Nove tehnološke rešitve zaradi izboljšanja funkcionalne lastnosti, kot je npr. UV zaščita, se v industriji polimernih kompozitov uvajajo tudi s pomočjo nanotehnologije, v tem primeru z vgradnjo nanodelcev TiO2. Pomembno vlogo v skupini nanodelcev, ki se uporabljajo v polimernih kompozitih, predstavljajo nanodelci TiO2. Veliko raziskav je bilo usmerjenih v študij posebnih lastnosti nanodelcev TiO2, ki omogočajo doseganje posebnih funkcijskih lastnosti in transparentnosti polimernih kompozitov. Nanodelci TiO2 rutilne kristalne strukture so odlični UV absorberji, zato se dodajajo različnim polimernim kompozitom za doseganje izboljšane UV in vremenske obstojnosti. Za optimalno izkoriščanje posebnih lastnosti nanodelcev v polimernih kompozitih je ključni problem tendenca aglomeracije nanodelcev zaradi London - van der Waals - ovih interakcij v disperziji. To je mogoče preprečiti z ustrezno stabilizacijo nanodelcev v disperziji, kar zagotavlja tudi ozko porazdelitev velikosti delcev in posledično omogoča zadostno transparentnost polimernega kompozita ter učinkovitost UV zaščite. Eden izmed načinov stabilizacije nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture v disperziji je površinska obdelava z anorganskimi ter organskimi snovmi. Površinska obdelava površine rutilnih TiO2 nanodelcev z anorganskimi oksidi je pomembna zaradi izboljšanja disperzbilnosti ter zmanjšanja fotokatalitske aktivnosti. Prav tako anorganski sloj na površini nanodelcev poveča njihovo specifično površino v primerjavi z neobdelanim nanodelcem. Po apliciranju anorganskega oksida na površini TiO2 je le ta v vodni disperziji obdelan še z organskimi reagenti – površinsko aktivnimi sredstvi, ki omogočajo stabilizacijo v topilu oziroma polimeru in vzpostavijo odbojne sile med posameznimi delci ter posledično izboljšajo funkcionalno učinkovitost sistema. Doktorski študij temelji na izvedbi dveh inovativnih sklopov dodatne površinske obdelave nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture ter določitvi vpliva na aplikacijske lastnosti in UV absorpcijsko učinkovitost polimernih nanokompozitov. V ta namen smo uporabili s koprecipitacijsko metodo sintetizirane nanodelce TiO2 rutilne kristalne strukture. Poleg klasične stabilizacije nanodelcev TiO2 s polidimetilsiloksani smo razvili dodatna komplementarna postopka površinske obdelave. Z namenom izboljšanje stabilnosti nanodelcev v vodni ter polimerni disperziji smo v prvem sklopu raziskav nanodelce TiO2 dodatno površinsko obdelali z 3 – glicidil oksipropil trimetoksi silanom (GLYMO), v drugem pa z anorganskim oksidom  - Fe2O3. Študirali smo vpliv razmerja TiO2/GLYMO ter procesnih pogojev priprave disperzij kot sta čas in temperatura površinske obdelave z GLYMO ter vpliv ut. % dodatka  - Fe2O3 na stabilnost disperzije nanodelcev TiO2. V tretjem delu doktorske disertacije smo namesto nepravilne oblike TiO2 nanodelcev površinsko obdelali nanodelce TiO2 riževe strukture. Najprej so na TiO2 nanodelce precipitirali Al2O3. Nato smo jih površinsko obdelali z trisilanolnimi poliedrični oligomerni silseskvioksani (POSS). Študirali smo vpliv površinske obdelave TiO2 nanodelcev z POSS molekulami na transparenco ter UV zaščito polimernih nanokompozitov. S postopkom dodatne površinske obdelave nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture smo potrdili postavljene teze o vplivu površinske obdelave na UV absorpcijske lastnosti kot tudi transparenco polimernega kompozita. Tako smo z dodatno površinsko obdelavo z -Fe2O3 dosegli višjo UV zaščito polimernega nanokompozita, v primeru dodatne površinske obdelave z GLYMO pa višjo transparenco polimernega nanokompozita. Končna polimerna disperzija z integriranimi površinsko obdelanimi nanodelci TiO2 rutilne kristalne strukture ima tudi ustrezne ap
Ključne besede: TiO2, nanodelci, rutil, GLYMO, -Fe2O3, POSS, UV absorber, polimerni nanokompozit
Objavljeno: 22.08.2012; Ogledov: 2224; Prenosov: 326
.pdf Celotno besedilo (6,42 MB)

7.
FOTOKATALITIČNA RAZGRADNJA IZBRANIH SNOVI V VODNIH RAZTOPINAH Z UPORABO NANODELCEV
Blaž Berglez, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo poskušali ugotoviti vpliv oksidacijskih procesov na nekatera pogosto prisotna onesnaževala v vodi. Z uporabo nanodelcev TiO2 smo poskušali zmanjšati koncentracijo izbranih onesnaževal. Pridobljene podatke smo nato uporabili za testiranje razgradnje snovi na realnem vzorcu onesnažene vode. Rezultati analiz so pokazali, da smo z uporabo nanodelcev TiO2 uspešno zmanjšali koncentracije raztopin organskih snovi v vodi, medtem ko koncentracije amonijevega dušika z uporabljenimi metodami nismo uspeli zmanjšati v zadostni meri. Poskusi zmanjšanja stopnje onesnaženosti izcedne vode so bili nezadovoljivi.
Ključne besede: nanodelci, TiO2, oksidacija, fotokataliza, onesnaževala, razgradnja
Objavljeno: 30.10.2012; Ogledov: 1341; Prenosov: 139
.pdf Celotno besedilo (2,16 MB)

8.
Barve in funkcionalne lastnosti materialov
Mateja Blagovič, 2013, magistrsko delo

Opis: Cilj naloge je bil razvoj primernega postopka aplikacije TiO2 delcev na surovem in obarvanem PES materialu, za doseganje dobre UV zaščite in samočistilnega učinka. Za modifikacijo vlaken smo uporabili dve obliki TiO2 nano delcev – rutilno in anatazno, ki so bili različno površinsko modificirani in smo jih na vlakna nanašali z uporabo različnih postopkov. Raziskava je zajemala dva sklopa. V prvem smo raziskovali primernost postopka nanosa sedmih različno površinsko modificiranih TiO2 past – rutilno in anatazno v obliki suspenzij. Za nanos smo uporabili postopek izčrpavanja in postopek impregnacije. Pri postopku izčrpavanja smo želeli ugotoviti tudi kompatibilnost postopka barvanja in istočasnega nanosa past. Za ugotavljanje učinkovitosti postopkov smo primerjali UPF vrednosti surovih, obarvanih in s pastami obdelanih vzorcev in ugotavljali spremembe barve kot posledica uporabe različnih postopkov. Pri postopku impregnacije smo za paste z rutilno obliko TiO2 PES vzorcev impregnirali v koncentracijah 1 g/L, 3 g/L in 5 g/L, drugi del PES vzorcev pa smo impregnirali s pastami, ki vsebujejo anatazno obliko TiO2, in sicer v koncentracijah 5 g/L, 10 g/L in 30 g/L. Fiksiranje je potekalo pri temperaturi 180 °C. Na podlagi analiz tako obdelanih vzorcev, smo ugotavljali učinkovitost nanosa in določili optimalno koncentracijo, ki je glede na dosežene rezultate pri postopku impregnacije 10 g/L, pri postopku izčrpavanja pa 9 %. Pri analizi funkcionalnih lastnosti smo tako impregnirane vzorce umazali s sokom rdeče pese in z rdečim vinom. Vzorce smo v različnih časovnih intervalih osvetljevali z dnevno svetlobo in v komori z UV svetlobo. Rezultati raziskave so pokazali, da lahko uporabimo tako izčrpalni kot impregnacijski način nanosa različnih past, da sta postopek barvanja in nanosa kompatibilna, da nam tovrstni nanosi dajejo dobro zaščito pred UV žarki, da pa je njihova samočistilnost omejena le na določene madeže.
Ključne besede: UV zaščita, poliester, disperzna barvila, TiO2 nanodelci, samočistilnost
Objavljeno: 05.02.2013; Ogledov: 1493; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (5,49 MB)

9.
Funkcionalizacija materialov z uporabo TiO2 nano-struktor
Zlatka Šuen, 2013, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela z naslovom » Funkcionalizacija materialov z uporabo TiO2 nano-struktur« je bilo proučevanje UV prepustnosti obdelanih tkanin s potencialnim UV absorberjem titanovega dioksida (TiO2 ) po izčrpalnem postopku. Istočasno sem ugotavljala ali ima TiO2 sredstvo tudi učinek samočistilnosti na uporabljenih materialih. Analizirala sem dve različni tkanini, ki so bile izdelane iz čistega bombaža in mešanice bombaž /poliester. Vsem vzorcem sem izmerila tudi UV prepustnost in UPF faktor na spektrofotometru. Ugotovila sem, da lahko po izčrpalnem postopku obdelave tkanine zvišamo UV zaščito. Uporabljen UV absorber titanovega dioksida se je pri raziskavi pokazal kot dobro sredstvo za UV zaščito, še posebej pri obdelavi bombažnih materialov.
Ključne besede: UV prepustnost, UV absorber, UPF, UVA, UVB, TiO2-titanov dioksid
Objavljeno: 17.10.2013; Ogledov: 1072; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

10.
OPTIMIZACIJA OPTIČNIH LASTNOSTI DEKORATIVNEGA OMETA ZA NOTRANJO UPORABO
Mihael Dergan, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo optimizirali formulacijo disperznega dekorativnega ometa (NDO) za notranjo uporabo. V raziskavi smo iskali vzrok za nezadostno belino, ki je posledica izrazitega rumenega podtona notranjega dekorativnega ometa. Znani so številni razlogi za pojav rumenega podtona v premazih. V diplomskem delu smo se osredotočili na prispevek titanovega dioksida (TiO2). Na trgu je na voljo veliko različic TiO2, ki se razlikujejo po postopku izdelave, čistosti, površinski obdelavi, velikosti delcev, kristalni strukturi (rutil, anataz), kar vse vpliva tudi na optične lastnosti premaza. V prvem delu diplomskega dela smo optimizirali optične lastnosti NDO z TiO2 rutilne kristalne strukture proizvedenem po sulfatnem postopku. Najprej smo preverili, kako na belino in rumen podton vpliva vsebnost TiO2 v formulaciji. Nato smo ugotavljali, kako na belino in rumen podton vpliva čas dispergiranja. V drugem delu raziskave smo testirali optične lastnosti NDO z drugimi tipi TiO2, in sicer rutilom proizvedenem po kloridnem postopku in anatazom proizvedenem po sulfatnem postopku. V zadnjem delu raziskave smo rumen podton poizkušali izničiti z dodajanjem modrega pigmenta. Optične lastnosti smo merili s spektrofometrom, vzorce pa pregledali tudi vizualno. Vse štiri možnosti smo na koncu primerjali in izbrali ekonomsko in tehnično najprimernejšo rešitev.
Ključne besede: belina, dekorativni omet, TiO2, optične lastnosti, podton, kolormetrija
Objavljeno: 22.04.2015; Ogledov: 531; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (2,44 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici