| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 14
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Fotokatalitski filter na osnovi TiO2 za čiščenje zraka
Luka Romanić, 2018, magistrsko delo

Opis: Čiščenje zraka je vedno bolj bistvenega pomena, saj poskrbimo za zdravo bivalno okolje, ustreznost zakonodajnim zahtevam in nenazadnje znižanje družbenih stroškov. Lahkohlapne organske spojine (VOC) so prepoznane kot eno glavnih onesnažil zraka. Znaten vpliv imajo tudi na kakovost zraka v zaprtih prostorih. Dolgotrajna izpostavljenost tem toksičnim snovem, pa predstavlja tako grožnjo za zdravje ljudi, kot za ravnovesje ekosistemov. Fotokataliza je ena izmed številnih ukrepov za reševanje tega problema. Tekom naše študije smo preučili tri različne komercialno dostopne tipe fotokatalizatorja (CCA 100BS, CCR 200N in S5 300B) na osnovi titanovega dioksida (TiO2). Preučili smo lastnosti materialov, ki vplivajo na fotokatalitsko aktivnost TiO2 kot katalizatorja. Ker smo želeli pridobiti mehansko dovolj stabilne vzorce smo fotokatalizator imobilizirali na dva različna tipa nosilca. Na ploščice anodiziranega aluminija različnih hrapavosti in na keramično peno različne poroznosti. Kot vezivo smo uporabili peroksotitanovo kislino (PTK), v katero smo vmešali vsak tip fotokatalizatorja posebej, tako da smo dobili suspenzijo (UF TiO2 + PTK), različnih masnih koncentracij γ(TiO2) = 5, 10, 20 in 40 g/L. S potopitveno metodo smo nato oslojili nosilce. Fotokatalitska aktivnost tvorjene plasti (UF TiO2 + PTK) na substratih, je bila ocenjena na podlagi fotorazgradnje izopropanola in acetona, kot modelnih VOC pod UV/VIS svetlobo v pretočnem fotoreaktorju. Za primerjavo in potrditev fotokatalitske aktivnosti pripravljenih substratov, smo izvedli še elektrokemijsko analizo vzorcev anodiziranega aluminija, potopljenih v tri odstotni raztopini NaCl. To smo izvedli z merjenjem impedance v prisotnosti UV-svetlobe in brez UV-svetlobe, v različnih časovnih intervalih od 1, 3, 5, 7 do 10 ur. Z vrstičnim elektronskim mikroskopom smo analizirali morfologijo tvorjene plasti. Ugotovili smo, da je plast kompaktna in da se z višanjem koncentracije fotoatalizatorja viša fotokatalitska aktivnost substrata. Prav tako se z višanjem specifične površine substrata, viša tudi fotokatalitska učinkovitost. Preučevani materiali so izkazali primerno visoko fotokatalitsko učinkovitost in tako kažejo potencial kot filtri za čiščenje zraka.
Ključne besede: Titanov dioksid, TiO2, fotokataliza, lahkohlapne organske spojine, VOC, elektrokemijska impedančna spektroskopija, EIS, peroksotitanova kislina, PTK, meritev fotokatalitske aktivnosti.
Objavljeno: 13.09.2018; Ogledov: 958; Prenosov: 154
.pdf Celotno besedilo (3,83 MB)

2.
3.
Synthesis of NiTi/Ni-TiO[sub]2 composite nanoparticles via ultrasonic spray pyrolysis
Peter Majerič, Rebeka Rudolf, Ivan Anžel, Jelena Bogovic, Srečko Stopić, Bernd Friedrich, 2015, izvirni znanstveni članek

Opis: In this paper we present the production of NiTi/Ni-TiO2 composite nanoparticles via the synthesis method called ultrasonic spray pyrolysis (USP). The precursor solution for the synthesis of spherical NiTi particles was prepared from an orthodontic wire with a chemical composition of Ni (amount fraction x = 51.46 %) and Ti (x = 48.54 %). TEM microscopy, in combination with EDX analyses, was used for a detailed characterization of the obtained NiTi nanoparticles. The results showed the nanoparticle sizes ranging from 60 nm to 600 nm, depending on the parameters of the production procedure. This showed the versatility of the new USP synthesis procedure, proving its usefulness for different materials and applications.
Ključne besede: ultrasonic spray pyrolysis, NiTi/Ni-TiO2 composite nanoparticles, characterization, Transmission electron microscope (TEM), TEM microscopy
Objavljeno: 23.03.2017; Ogledov: 746; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
Uporaba oplaščenega zeolita za odstranjevanje organske snovi iz kompostne vode
Maša Hren, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo proučevali odstranjevanje huminske kisline iz modelnih in kompostnih vod z adsorpcijo na zeolit. Testirali smo štiri različne sintetične zeolite: ZSM-5 Silicalite, ZSM-5 MFI:14-19, ZP-13X, ZP-4A-TSR. Ker se je kot najprimernejši izkazal ZSM-5 Silicalite, smo ga granulirali ter granule oplastili s TiO2. Proučevali smo učinkovitost oplaščenega zeolita in neoplaščenega zeolita za adsorpcijo huminske kisline iz modelne in kompostne vode. Poskuse smo izvajali v koloni z nasutim slojem granul, pri spreminjanju pretoka in pH modelne vode. Pri pretoku 4 mL/min smo na podlagi izmerjenih absorbanc pri 254 nm ugotovili, da je največji izkoristek v kislem pH modelne vode, in sicer za oplaščen zeolit 23,4 % in za neoplaščen zeolit 13,9 %. Pri adsorpciji pod pogoji kislega in bazičnega pH je bil izkoristek adsorpcije višji pri uporabi oplaščenega zeolita napram uporabi neoplaščenega zeolita, ravno obratno pa je bilo pri nevtralnem pH. Pretok smo zmanjšali na 2 mL/min in ponovili poskus z nevtralnim pH modelne vode, pri čemer se je izkazalo, da je izkoristek višji pri uporabi oplaščenega zeolita, in sicer 32,4 % za oplaščen in 26,5 % za neoplaščen zeolit. Poskuse smo na enak način izvedli še s kompostno vodo, pri čemer smo spreminjali pretok. Izkoristek adsorpcije z uporabo oplaščenega proti neoplaščenemu zeolitu v kompostni vodi se je pri pretoku 0,5 mL/min zvišal za 7,0 % in pri pretoku 2 mL/min za 9,9 %.
Ključne besede: zeolit, adsorpcija, kompostna voda, oplastitev s TiO2, čiščenje vode
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 798; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (3,25 MB)

5.
OPTIMIZACIJA OPTIČNIH LASTNOSTI DEKORATIVNEGA OMETA ZA NOTRANJO UPORABO
Mihael Dergan, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo optimizirali formulacijo disperznega dekorativnega ometa (NDO) za notranjo uporabo. V raziskavi smo iskali vzrok za nezadostno belino, ki je posledica izrazitega rumenega podtona notranjega dekorativnega ometa. Znani so številni razlogi za pojav rumenega podtona v premazih. V diplomskem delu smo se osredotočili na prispevek titanovega dioksida (TiO2). Na trgu je na voljo veliko različic TiO2, ki se razlikujejo po postopku izdelave, čistosti, površinski obdelavi, velikosti delcev, kristalni strukturi (rutil, anataz), kar vse vpliva tudi na optične lastnosti premaza. V prvem delu diplomskega dela smo optimizirali optične lastnosti NDO z TiO2 rutilne kristalne strukture proizvedenem po sulfatnem postopku. Najprej smo preverili, kako na belino in rumen podton vpliva vsebnost TiO2 v formulaciji. Nato smo ugotavljali, kako na belino in rumen podton vpliva čas dispergiranja. V drugem delu raziskave smo testirali optične lastnosti NDO z drugimi tipi TiO2, in sicer rutilom proizvedenem po kloridnem postopku in anatazom proizvedenem po sulfatnem postopku. V zadnjem delu raziskave smo rumen podton poizkušali izničiti z dodajanjem modrega pigmenta. Optične lastnosti smo merili s spektrofometrom, vzorce pa pregledali tudi vizualno. Vse štiri možnosti smo na koncu primerjali in izbrali ekonomsko in tehnično najprimernejšo rešitev.
Ključne besede: belina, dekorativni omet, TiO2, optične lastnosti, podton, kolormetrija
Objavljeno: 22.04.2015; Ogledov: 738; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (2,44 MB)

6.
Funkcionalizacija materialov z uporabo TiO2 nano-struktor
Zlatka Šuen, 2013, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela z naslovom » Funkcionalizacija materialov z uporabo TiO2 nano-struktur« je bilo proučevanje UV prepustnosti obdelanih tkanin s potencialnim UV absorberjem titanovega dioksida (TiO2 ) po izčrpalnem postopku. Istočasno sem ugotavljala ali ima TiO2 sredstvo tudi učinek samočistilnosti na uporabljenih materialih. Analizirala sem dve različni tkanini, ki so bile izdelane iz čistega bombaža in mešanice bombaž /poliester. Vsem vzorcem sem izmerila tudi UV prepustnost in UPF faktor na spektrofotometru. Ugotovila sem, da lahko po izčrpalnem postopku obdelave tkanine zvišamo UV zaščito. Uporabljen UV absorber titanovega dioksida se je pri raziskavi pokazal kot dobro sredstvo za UV zaščito, še posebej pri obdelavi bombažnih materialov.
Ključne besede: UV prepustnost, UV absorber, UPF, UVA, UVB, TiO2-titanov dioksid
Objavljeno: 17.10.2013; Ogledov: 1322; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

7.
Barve in funkcionalne lastnosti materialov
Mateja Blagovič, 2013, magistrsko delo

Opis: Cilj naloge je bil razvoj primernega postopka aplikacije TiO2 delcev na surovem in obarvanem PES materialu, za doseganje dobre UV zaščite in samočistilnega učinka. Za modifikacijo vlaken smo uporabili dve obliki TiO2 nano delcev – rutilno in anatazno, ki so bili različno površinsko modificirani in smo jih na vlakna nanašali z uporabo različnih postopkov. Raziskava je zajemala dva sklopa. V prvem smo raziskovali primernost postopka nanosa sedmih različno površinsko modificiranih TiO2 past – rutilno in anatazno v obliki suspenzij. Za nanos smo uporabili postopek izčrpavanja in postopek impregnacije. Pri postopku izčrpavanja smo želeli ugotoviti tudi kompatibilnost postopka barvanja in istočasnega nanosa past. Za ugotavljanje učinkovitosti postopkov smo primerjali UPF vrednosti surovih, obarvanih in s pastami obdelanih vzorcev in ugotavljali spremembe barve kot posledica uporabe različnih postopkov. Pri postopku impregnacije smo za paste z rutilno obliko TiO2 PES vzorcev impregnirali v koncentracijah 1 g/L, 3 g/L in 5 g/L, drugi del PES vzorcev pa smo impregnirali s pastami, ki vsebujejo anatazno obliko TiO2, in sicer v koncentracijah 5 g/L, 10 g/L in 30 g/L. Fiksiranje je potekalo pri temperaturi 180 °C. Na podlagi analiz tako obdelanih vzorcev, smo ugotavljali učinkovitost nanosa in določili optimalno koncentracijo, ki je glede na dosežene rezultate pri postopku impregnacije 10 g/L, pri postopku izčrpavanja pa 9 %. Pri analizi funkcionalnih lastnosti smo tako impregnirane vzorce umazali s sokom rdeče pese in z rdečim vinom. Vzorce smo v različnih časovnih intervalih osvetljevali z dnevno svetlobo in v komori z UV svetlobo. Rezultati raziskave so pokazali, da lahko uporabimo tako izčrpalni kot impregnacijski način nanosa različnih past, da sta postopek barvanja in nanosa kompatibilna, da nam tovrstni nanosi dajejo dobro zaščito pred UV žarki, da pa je njihova samočistilnost omejena le na določene madeže.
Ključne besede: UV zaščita, poliester, disperzna barvila, TiO2 nanodelci, samočistilnost
Objavljeno: 05.02.2013; Ogledov: 1816; Prenosov: 126
.pdf Celotno besedilo (5,49 MB)

8.
FOTOKATALITIČNA RAZGRADNJA IZBRANIH SNOVI V VODNIH RAZTOPINAH Z UPORABO NANODELCEV
Blaž Berglez, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo poskušali ugotoviti vpliv oksidacijskih procesov na nekatera pogosto prisotna onesnaževala v vodi. Z uporabo nanodelcev TiO2 smo poskušali zmanjšati koncentracijo izbranih onesnaževal. Pridobljene podatke smo nato uporabili za testiranje razgradnje snovi na realnem vzorcu onesnažene vode. Rezultati analiz so pokazali, da smo z uporabo nanodelcev TiO2 uspešno zmanjšali koncentracije raztopin organskih snovi v vodi, medtem ko koncentracije amonijevega dušika z uporabljenimi metodami nismo uspeli zmanjšati v zadostni meri. Poskusi zmanjšanja stopnje onesnaženosti izcedne vode so bili nezadovoljivi.
Ključne besede: nanodelci, TiO2, oksidacija, fotokataliza, onesnaževala, razgradnja
Objavljeno: 30.10.2012; Ogledov: 1592; Prenosov: 151
.pdf Celotno besedilo (2,16 MB)

9.
VPLIV POVRŠINSKE OBDELAVE NANODELCEV TITANOVEGA DIOKSIDA RUTILNE KRISTALNE STRUKTURE NA UV ABSORPCIJSKE LASTNOSTI POLIMERNEGA NANOKOMPOZITA
Jerneja Godnjavec, 2012, doktorska disertacija

Opis: Polimerni kompoziti, ki se uporabljajo tudi v premaznih sredstvih, estetsko spreminjajo okolje, v katerem živimo, obenem pa jih uporabljamo tudi za zaščito površin, ki lahko propadajo zaradi škodljivih zunanjih vplivov, npr. zaradi izpostave UV svetlobi. Nove tehnološke rešitve zaradi izboljšanja funkcionalne lastnosti, kot je npr. UV zaščita, se v industriji polimernih kompozitov uvajajo tudi s pomočjo nanotehnologije, v tem primeru z vgradnjo nanodelcev TiO2. Pomembno vlogo v skupini nanodelcev, ki se uporabljajo v polimernih kompozitih, predstavljajo nanodelci TiO2. Veliko raziskav je bilo usmerjenih v študij posebnih lastnosti nanodelcev TiO2, ki omogočajo doseganje posebnih funkcijskih lastnosti in transparentnosti polimernih kompozitov. Nanodelci TiO2 rutilne kristalne strukture so odlični UV absorberji, zato se dodajajo različnim polimernim kompozitom za doseganje izboljšane UV in vremenske obstojnosti. Za optimalno izkoriščanje posebnih lastnosti nanodelcev v polimernih kompozitih je ključni problem tendenca aglomeracije nanodelcev zaradi London - van der Waals - ovih interakcij v disperziji. To je mogoče preprečiti z ustrezno stabilizacijo nanodelcev v disperziji, kar zagotavlja tudi ozko porazdelitev velikosti delcev in posledično omogoča zadostno transparentnost polimernega kompozita ter učinkovitost UV zaščite. Eden izmed načinov stabilizacije nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture v disperziji je površinska obdelava z anorganskimi ter organskimi snovmi. Površinska obdelava površine rutilnih TiO2 nanodelcev z anorganskimi oksidi je pomembna zaradi izboljšanja disperzbilnosti ter zmanjšanja fotokatalitske aktivnosti. Prav tako anorganski sloj na površini nanodelcev poveča njihovo specifično površino v primerjavi z neobdelanim nanodelcem. Po apliciranju anorganskega oksida na površini TiO2 je le ta v vodni disperziji obdelan še z organskimi reagenti – površinsko aktivnimi sredstvi, ki omogočajo stabilizacijo v topilu oziroma polimeru in vzpostavijo odbojne sile med posameznimi delci ter posledično izboljšajo funkcionalno učinkovitost sistema. Doktorski študij temelji na izvedbi dveh inovativnih sklopov dodatne površinske obdelave nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture ter določitvi vpliva na aplikacijske lastnosti in UV absorpcijsko učinkovitost polimernih nanokompozitov. V ta namen smo uporabili s koprecipitacijsko metodo sintetizirane nanodelce TiO2 rutilne kristalne strukture. Poleg klasične stabilizacije nanodelcev TiO2 s polidimetilsiloksani smo razvili dodatna komplementarna postopka površinske obdelave. Z namenom izboljšanje stabilnosti nanodelcev v vodni ter polimerni disperziji smo v prvem sklopu raziskav nanodelce TiO2 dodatno površinsko obdelali z 3 – glicidil oksipropil trimetoksi silanom (GLYMO), v drugem pa z anorganskim oksidom  - Fe2O3. Študirali smo vpliv razmerja TiO2/GLYMO ter procesnih pogojev priprave disperzij kot sta čas in temperatura površinske obdelave z GLYMO ter vpliv ut. % dodatka  - Fe2O3 na stabilnost disperzije nanodelcev TiO2. V tretjem delu doktorske disertacije smo namesto nepravilne oblike TiO2 nanodelcev površinsko obdelali nanodelce TiO2 riževe strukture. Najprej so na TiO2 nanodelce precipitirali Al2O3. Nato smo jih površinsko obdelali z trisilanolnimi poliedrični oligomerni silseskvioksani (POSS). Študirali smo vpliv površinske obdelave TiO2 nanodelcev z POSS molekulami na transparenco ter UV zaščito polimernih nanokompozitov. S postopkom dodatne površinske obdelave nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture smo potrdili postavljene teze o vplivu površinske obdelave na UV absorpcijske lastnosti kot tudi transparenco polimernega kompozita. Tako smo z dodatno površinsko obdelavo z -Fe2O3 dosegli višjo UV zaščito polimernega nanokompozita, v primeru dodatne površinske obdelave z GLYMO pa višjo transparenco polimernega nanokompozita. Končna polimerna disperzija z integriranimi površinsko obdelanimi nanodelci TiO2 rutilne kristalne strukture ima tudi ustrezne ap
Ključne besede: TiO2, nanodelci, rutil, GLYMO, -Fe2O3, POSS, UV absorber, polimerni nanokompozit
Objavljeno: 22.08.2012; Ogledov: 2514; Prenosov: 376
.pdf Celotno besedilo (6,42 MB)

10.
Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici