| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 32
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
PROBLEMATIKA UPORABE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV NA PODROČJU ODKRIVANJA IN DOKAZOVANJA ORGANIZIRANEGA KRIMINALA
Andrej Kolbl, 2010, diplomsko delo

Opis: Razvoj organizirane kriminalitete sovpada z razvojem sodobne družbe. Organi pregona, katerih naloga je, preprečevanje in zatiranje tudi organiziranega kriminala, se vse pogosteje srečujejo s specifičnimi težavami pri odkrivanju storilcev kaznivih dejanj in pri samem zaznavanju teh dejanj. Medtem, ko so klasične oblike preiskovalnih postopkov v veliki meri uspešno in ustrezno sredstvo za boj proti t.i. klasični kriminaliteti, pa predstavlja organiziran kriminal in nekatere vrste t.i. zločinov brez žrtev hud problem pri odkrivanju in toliko večji pri preiskovanju in zbiranju dokazov za uspešne postopke organov kazenskega pregona pred sodišči. Pri raziskavi kaznivih dejanj organizirane kriminalitete policija uporablja vedno več novih metod in sredstev, ki pomenijo odmik od klasičnih preiskovalnih tehnik. Pri izvajanju novih metod in sredstev se na drugi strani krčijo človekove pravice in temeljne svoboščine. S temi metodami država nenehno posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, katere so opredeljene v ustavi. Zaradi stopnje družbene nevarnosti, ki se pojavlja pri izvrševanjih kaznivih dejanj s strani posameznikov in organiziranih skupin, ki se nikakor ne morejo ali nočejo podrejati pozitivnim pravnim normam, je družba zainteresirana, da preganja in kaznuje storilce njej nevarnih dejanj. Ravno zaradi stopnje družbene nevarnosti pri določenih kaznivih dejanjih, je zakonodajalec privolil v omejevanje določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin v primerih, ko je potrebno raziskati kaznivo dejanje in prijeti storilce tovrstnega dejanja. V Republiki Sloveniji so prikrite preiskovalne ukrepe do sedaj urejali različni zakoni. Ti so se spreminjali skozi štiri obdobja od osamosvojitve Republike Slovenije dalje. V teh obdobjih so se prikriti preiskovalni ukrepi spreminjali in prilagajali potrebam družbe. V prihodnosti se bo to občutljivo področje zagotovo še spreminjalo in prilagajalo razvoju družbe in s tem posledično tudi razvoju organiziranega kriminala.
Ključne besede: človekove pravice in temeljne svoboščine, prikriti preiskovalni ukrepi, organiziran kriminal, kaznivo dejanje, preiskava.
Objavljeno: 29.03.2010; Ogledov: 2687; Prenosov: 501
.pdf Celotno besedilo (604,87 KB)

2.
KAZENSKOPRAVNO VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC IN TEMELJNIH SVOBOŠČIN
Tomaž Zlatar, 2010, diplomsko delo

Opis: Z diplomskim delom sem predstavil splošni pregled razvoja človekovih pravic in temeljnih svoboščin z vidika kazenskega prava in sicer od začetka njihovega nastajanja v najbolj preprostih oblikah, najprej nezapisanih, kasneje vedno bolj vključenih v razne pravne akte, vse do sedanjega časa, v katerem so te pravico strokovno opredeljene, pravno priznane in varovane. Na ta način se nekako vidi pojmovanje vrednosti, poznavanja ter priznavanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter njihovo postopno vpeljevanje v pravno veljavne zapise ter moderne kodifikacije in pravne dokumente. Predstavil sem tudi podrobnejši pregled ureditve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v našem pravnem sistemu in sicer v Ustavi republike Slovenije in Kazenskem zakoniku Republike Slovenije v smislu podrobnejše opredelitve teh pravic v posameznem od teh pravnih aktov, na drugi strani pa tudi pregled, na katere načine in s kakšnimi varovali so posamezne pravice zaščitene v primeru njihovih kršitev. Vključil sem tudi teoretične opredelitve klasifikacij človekovih pravic v posamezne skupinske sklope. Namen celotnega diplomskega dela je predstaviti razvoj človekovih pravic in temeljnih svoboščin skozi čas, njihova umestitev v moderne pravne akte s teoretičnimi opredelitvami teh pravic in njihovo umestitev ter varovanje v našem pravnem sistemu. Nenazadnje želim tudi prikazati, v okviru našega pravnega sistema, da človekove pravice in temeljne svoboščine vendarle niso absolutno nedotakljive, saj obstajajo določeni postopki in zakonske podlage, ki omogočajo omejitev teh pravic, s čimer se zagotavlja nemoteno in pravično delovanje sistema varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ključne besede: Ključne besede: kazensko pravo, človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustava Republike Slovenije, Kazenski zakonik, pravni sistem.
Objavljeno: 08.10.2010; Ogledov: 3483; Prenosov: 613
.pdf Celotno besedilo (621,79 KB)

3.
EKSKLUZIJA DOKAZOV KOT SREDSTVO ZA VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V KAZENSKEM POSTOPKU
Daša Krošelj, 2010, diplomsko delo

Opis: Človekove pravice in temeljne svoboščine so rezultat dolgoletnega razvoja človeške družbe in so danes temelj vsake pravne države. Republika Slovenija jih ureja v Ustavi RS, torej v najvišjem pravnem aktu znotraj države. Kot ustavna kategorija uživajo pravice in temeljne svoboščine različne oblike pravnega varstva človekovih pravic. Kršitve človekovih pravic so najpogosteje sankcionirane v okviru kazenske zakonodaje, kjer je vsak neupravičen poseg v človekove pravice opredeljen kot kaznivo dejanje in kot takšen sankcioniran znotraj kazenskega postopka. Če je bil s kršitvijo temeljnih človekovih pravic pridobljen kakšen dokaz, mora biti le-ta v skladu z ekskluzijo oziroma institutom izločitve nedovoljenih dokazov, izločen iz kazenskega spisa, saj se sodna odločba ne sme opirati na tako pridobljene dokaze. Predmet izločitve pa niso le dokazi, pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic, temveč tudi dokazi, pridobljeni s kršitvijo določb Zakona o kazenskem postopku, za katere omenjeni zakon tako določa, ter vsi dokazi, pridobljeni na osnovi nedovoljenih dokazov. S tem je naš zakon uzakonil t.i. doktrino sadežev zastrupljenega drevesa. S tako strogo sankcijo, kot je izločitev, želi zakon čim bolj pravno izenačiti razmerje med državo in osumljencem oziroma obdolžencem, s čimer se želi vzpostaviti enakopraven odnos in postaviti temelje za pošten pravni postopek, v katerem bodo v celoti spoštovane pravice osumljenca oziroma obdolženca.
Ključne besede: Človekove pravice in temeljne svoboščine, pravice obdolženca, kazensko procesno pravo, ekskluzija, izločitev nedovoljenih dokazov
Objavljeno: 13.10.2010; Ogledov: 4233; Prenosov: 646
.pdf Celotno besedilo (915,20 KB)

4.
PRAVICA DO IZOBRAŽEVANJA KOT TEMELJNA PRAVICA ČLOVEKA IN DELAVCA
Milan Vuga, 2011, diplomsko delo

Opis: Ideja, da pravica do splošnega izobraževanja pripada vsem slojem prebivalstva in ne samo priviligiranim slojem, vladarjem in plemstvu, se je najprej pojavila v dobi razsvetljenstva, najizraziteje sredi 18. stoletja na francoskih tleh. Njeno mednarodno priznanje in umestitev med sodobne človekove pravice, pa je bilo doseženo šele po drugi svetovni vojni. Po večletni človeški moriji je svetovna demokratična javnost pod okriljem OZN sprejela sodobno "Magno charto libertatum" - Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki je bila podlaga za sprejem drugih mednarodnopravno zavezujočih aktov na področju človekovih pravic. Potem, ko je OZN pravico do izobraževanja uvrstila na mednarodni seznam človekovih pravic, so jo kot eno temeljnih, neodtujljivih človekovih pravic, umestile v svoje pravne akte različne regionalne in naddržavne institucije, v svoje ustave tudi sodobne demokratične države. Kot ugotavlja UNESCO v svojih letnih poročilih pa predvsem nerazvite države ne izvajajo sprejetih mednarodnih obvez za materialno in vsebinsko udejanjenje pravice do izobraževanja. V večini teh okolij ni načrtnega razvijanja človekovih, potencialnih in duševnih zmožnosti prebivalstva. Zato so prebivalci teh držav zaradi vsakodnevnih bitk za golo preživetje prisiljeni izobraževanje in usposabljanje, postaviti na zadnje mesto. In še vedno je po več kot petdesetih letih od razglasitve in umestitve izobraževanja med splošno (mednarodno) priznane človekove pravice v nekaterih delih sveta še vedno, poleg gospodarske prisotna tudi izobraževalna in kulturna beda. Izobraževanje v teh okoljih ostaja še vedno privilegij bogatih. Večina gospodarsko razvitih držav je poleg ustavnopravnih določb, sprejela tudi ustrezne druge notranje predpise o uresničevanju pravice do izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja, s poudarkom na trajnem ter vseživljenjskem učenju. Slednje je zaradi hitrega tehničnega napredka in globalizacije nujno potrebno za konkuriranje na svetovnih tržiščih. Predvsem gospodarska podjetja in tudi država kot "organizirani servis za državljane"namreč potrebujejo izobražene delavce in javne uslužbence. V naši državi je pravica do izobraževanja in učenja urejena v ustavi, zakonih in podzakonskih predpisih. Država zagotavlja materialne pogoje za prost dostop vseh državljanov do vseh izobraževalnih programov. V te programe se lahko svobodno in brez diskriminatornih omejitev vključi mladina ter zaposlene in brezposelne osebe. Pravice in dolžnosti delavcev ter delodajalcev so določene z delovnopravnimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami s področja gospodarskih dejavnosti in javne uprave, konkretneje pa v individualnih pogodbah o izobraževanju. Za polnopravno uveljavitev in univerzalnost človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, s tem tudi pravice do izobraževanja je pomembno, da je s pravnimi akti predvidena pravna zaščita posameznika, ki jo lahko uveljavlja v postopkih pred domačimi in mednarodnimi sodnimi institucijami.
Ključne besede: človekove pravice, temeljne svoboščine, pravica do izobraževanja, izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje delavcev, pogodba o izobraževanju
Objavljeno: 01.06.2011; Ogledov: 4043; Prenosov: 482
.pdf Celotno besedilo (716,34 KB)

5.
6.
7.
Pripor - omejitev človekove svobode : diplomsko delo
Saša Strnad, 2011, diplomsko delo/naloga

Ključne besede: pripor, priporniki, človekove pravice, temeljne svoboščine, omejitev svobode, diplomske naloge
Objavljeno: 19.05.2011; Ogledov: 1776; Prenosov: 198
.pdf Celotno besedilo (645,89 KB)

8.
9.
DISKRIMINACIJA IN MOBBING NA DELOVNEM MESTU
Nina Repolusk, 2011, diplomsko delo

Opis: Z globalizacijo, vse hitrejšim tempom življenja in s tem povezanim stresom, se na delovnih mestih vse več pojavljata pojava diskriminacija in mobbing. Pojava sta zelo podobna, vendar pa med njima obstajajo pomembne razlike. Diskriminacija je neupravičeno postavljanje drugega v slabši položaj glede na katero izmed osebnih okoliščin (spol, spolna usmerjenost, starost, rasa, vera ali prepričanje, invalidnost …). Da lahko govorimo, da je delavec diskriminiran, je dovolj, da se to zgodi enkrat, medtem ko mobbing pomeni dalj časa trajajoče trpinčenje (psihično, verbalno, fizično). Da lahko govorimo o mobbingu, se mora neželeno ravnanje nad nekom izvajati najmanj 6 mesecev in najmanj enkrat tedensko. Vendar pa so posledice tako diskriminacije kot mobbinga podobne in se kažejo v slabši storilnosti delavca, vse pogostejši odsotnosti delavca z dela ter predvsem v psihičnih težavah delavca, osebni stiski. Na delovnopravnem področju je bilo glede prepovedi diskriminacije in mobbinga storjeno že veliko, zlasti z direktivami in usmeritvami Evropske unije, kot delovanjem mednarodnih organizacij (OZN, MOD, Svet Evrope) in ne nazadnje na nacionalni ravni z zakonodajo, nevladnimi in vladnimi organizacijami (Urad za enake možnosti, Varuh človekovih pravic) itd. Temeljne človekove pravice in svoboščine so ena izmed najpomembnejših vej, ki jih mora pravo nasploh zaščititi in se z vsemi možnimi sredstvi boriti proti vsem oblikam kršitev le-teh.
Ključne besede: diskriminacija, mobbing, delovno pravo, delavci, temeljne človekove pravice
Objavljeno: 14.12.2011; Ogledov: 2206; Prenosov: 391
.pdf Celotno besedilo (516,15 KB)

10.
Iskanje izvedeno v 0.13 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici