| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 121
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
Nasilje nad otroki
Mojca Lukančič, 2009, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom Nasilje nad otroki je sestavljeno v celoti iz teoretičnega dela. Znotraj tega smo navedli in opisali različne ter najpogostejše oblike nasilja nad otroki, pomoč žrtvam in deklaracijo o otrokovih pravicah. Nasilje nad otroki je pojav, ki se je dodobra razkril v sodobni družbi.
Ključne besede: Nasilje nad otroki, nasilje v družini, oblike nasilja, posledice nasilja, predsodki in stereotipi o nasilju, soočanje in pomoč žrtvam nasilja, Konvencija o otrokovih pravicah.
Objavljeno: 10.03.2009; Ogledov: 4020; Prenosov: 1424
.pdf Celotno besedilo (464,23 KB)

4.
VARSTVO SINDIKALNIH ZAUPNIKOV IN DELAVSKIH PREDSTAVNIKOV
Maja Frčko, 2009, diplomsko delo

Opis: Tema Varstvo sindikalnih zaupnikov in delavskih predstavnikov je bila izbrana z namenom predstavitve sedanje slovenske ureditve področja zastopanja interesov in pravic delavcev s strani predstavnikov delavcev s poudarkom na zakonskem varstvu njihovega položaja zaradi opravljanja svojih nalog. V diplomski nalogi sem izhajala predvsem iz potrebe po zaščiti njihovega položaja in pristojnosti na področju zaščite in uveljavljanja delavskih interesov, ki so mnogokrat diametralno nasprotni interesom in željam njihovih delodajalcev. Zaradi navedenega je potrebno zakonsko primerno urediti položaj ter naloge in pristojnosti predstavnikov delavcev, da se omogoči uspešna, učinkovita ter pravočasna zaščita interesov in pravic delavcev v praksi. V Sloveniji je zakonsko urejen t.i. dualni sistem delavskih predstavništev, v okviru katerega zastopata pravice delavcev dve vrsti predstavnikov delavcev, in sicer sindikati oziroma s strani članov sindikatov v podjetjih izvoljeni sindikalni zaupniki, ter mlajša oblika predstavnikov delavcev — neposredno voljeni delavski predstavniki. Bistvene razlike med obema vrstama predstavnikov delavcev - poleg različnih načinov volitev oziroma imenovanja obojih — je raven delovanja kot tudi obseg nalog in pristojnosti ter metode njihovega delovanja. Prav zaradi svojih funkcij in pristojnosti, ki jih imajo oboji predstavniki delavskih interesov, je potrebna njihova ustrezna zakonska zaščita, da bi se lahko na ta način omogočila učinkovita zaščita in uveljavitev interesov ter pravic delavcev. V diplomski nalogi se tako nisem omejila le na obseg in način ureditve zakonskega varstva obeh vrst predstavnikov delavcev, temveč tudi na razloge, zaradi katerih je zakonska ureditev njihovega položaja in varstva sploh potrebna, in to so pristojnosti ter pooblastila, ki jih vsako izmed vrst predstavnikov delavcev v okviru zakonov ima. Poleg predstavitve obeh vrst delavskih predstavništev, njihovega razvoja, pristojnosti in nalog ter obsega varstva sem se dotaknila tudi vprašanja, ali in v kolikšni meri je potrebna sprememba obstoječe zakonske ureditve teh dveh vrst predstavništev delavcev. Postavlja se namreč vprašanje, ali je za učinkovito zaščito pravic delavcev res najbolje, da imajo monopol na področju uveljavljanja individualnih in kolektivnih pravic delavcev zgolj sindikati in voljeni delavski predstavniki le obrobno vlogo z dajanjem mnenj in posvetovanjem z delodajalci pri sprejemanju nekaterih njihovih odločitev v podjetjih. Glede na to, da je na mednarodni ravni prav tako urejena z določenimi mednarodnimi akti zaščita predstavnikov delavcev in z ozirom na članstvo RS v Evropski uniji ( EU ), sem predstavila tudi vsebino nekaterih temeljnih mednarodnih dokumentov kot tudi za RS glede ciljev obvezujočih direktiv EU s področja varstva predstavnikov delavcev. Z namenom preučiti morebitne prednosti in pomanjkljivosti našega sistema varstva predstavnikov delavcev pa sem v diplomski nalogi opravila tudi primerjavo njihovega položaja in varstva glede na ureditev tega področja v Nemčiji, v Veliki Britaniji ter v Združenih državah Amerike ( ZDA ).
Ključne besede: sindikat, sindikalni zaupnik, delavski predstavnik, delavec, delodajalec, individualne in kolektivne pravice, zakon, direktiva, konvencija, varstvo predstavnikov delavcev.
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 4598; Prenosov: 648
.pdf Celotno besedilo (632,40 KB)

5.
PRENEHANJE POGODBE O ZAPOSLITVI NA PODLAGI SODBE SODIŠČA
Saša Drobnak, 2009, diplomsko delo

Opis: Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča je eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi in je bil v slovensko pravo po vzoru nemškega prava vnesen leta 2003. Takšno prenehanje pogodbe o zaposlitvi je posebnost, saj predstavlja nasprotje načelu reintegracije delavca. V tem primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko sodišče na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja. Trajanje delovnega razmerja sodišče ugotovi najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, nato prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Omejitev odškodnine je bila v slovensko zakonodajo vnesena z novelo ZDR-A, pred tem je zakon določal, da se odškodnina določi po pravilih civilnega prava. Lahko pa sodišče enako ugotovi tudi ne glede na predlog delavca v primeru, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče določi dan prenehanja delovnega razmerja tudi v primeru, ko ena od pogodbenih strank izpodbija pogodbo o zaposlitvi in sodišče ugotovi, da je pogodba neveljavna. Delavec — tožnik lahko zahtevek do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, brez privolitve delodajalca — toženca, spremeni tako, da zahteva, da sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, ker pa delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, mu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, ter odškodnino. Načeloma mora sodišče v skladu s procesnimi pravili odločati v mejah postavljenih zahtevkov. V primeru, ko sodišče kljub zahtevku delavca po reintegraciji ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in razveže delovno razmerje, pa ne ravna v skladu s temi pravili. Problem v takšnem primeru predstavlja tudi določitev odškodnine, če delavec ni postavil zahtevka za določitev le te. Zakon je včasih določal, da se odškodnina določi po pravilih civilnega prava, kar je bila zelo ohlapna določba. Tako je zakonodajalec dopustil, da kriterije za določitev le te oblikuje sodna praksa. Po spremembi zakona še vedno niso določeni natančni kriteriji za določitev odškodnine, je pa določena njena najvišja višina. Bistvena razlika med nemško in slovensko ureditvijo navedenega instituta je ta, da mora biti v nemškem sistemu v primeru uporabe instituta vedno prisotna predpostavka, da ena od strank, bodisi delavec, bodisi delodajalec, meni, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V slovenskem sistemu pa lahko sodišče o tem odloči samo, brez predloga strank.
Ključne besede: Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, sodna razveza, odločanje brez predloga, odškodnina, tožbeni zahtevek, ugotovitev trajanja delovnega razmerja, konvencija MOD št. 158, prenehanje delovnega razmerja, nezakonita odpoved delodajalca.
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 4900; Prenosov: 784
.pdf Celotno besedilo (456,78 KB)

6.
VARSTVO FINANČNIH INTERESOV EU V DOMAČEM IN EVROPSKEM PRAVU
Barbara Šegula, 2009, diplomsko delo

Opis: V zadnjem obdobju je varovanje finančnih interesov EU pomembna tema v vseh državah članicah te skupnosti. Ker se prihodki v proračun EU stekajo iz proračunov držav članic, država članica z varovanjem svojih finančnih interesov istočasno varuje tudi finančne interese EU. To pa ne velja nujno tudi za odhodkovno stran. Slovenija prihodkovno stran proračuna EU varuje s sistemom davčnih prekrškov in kaznivim dejanjem davčne zatajitve, odhodkovno stran pa s kaznivim dejanjem goljufije na škodo Evropskih skupnosti. Kazniva dejanja, katerih posledice se lahko kažejo v proračunu Skupnosti, so tudi pranje dejanja in korupcijska kazniva dejanja — jemanje in dajanje podkupnine. Na ravni EU je najpomembnejši akt, namenjen varstvu finančnih interesov, Konvencija o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (Konvencija ZFI), skupaj s protokoli, sprejeta v tretjem stebru kot značilna meddržavna pogodba. Konvencija ZFI uvaja enoten pojem goljufije, ki škoduje finančnim interesom EU. Prvi protokol vnaša v sistem varstva finančnih interesov kazniva dejanja korupcije, pri katerih so udeležene uradne osebe nacionalne države in uradne osebe Skupnosti. Najpomembnejša naloga Drugega protokola pa je v sistem instrumentov ZFI vnesti definicijo pranja denarja in določiti pogoje za odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja. Slovenija izpolnjuje svoje obveznosti, ki jih je prevzela s pristopom h Konvenciji ZFI in njenim protokolom. Konvencija ZFI svojega namena ni dosegla, ker je goljufij v škodo financ EU danes še vedno ogromno, zato je Komisija EU Svetu EU v sprejetje predlagala Direktivo o kazenskopravni zaščiti finančnih interesov Skupnosti. Ta bi že zato, ker gre za direktivo, lahko dosegla več, kot je Konvencija ZFI. Za zaščito finančnih interesov je pomemben tudi Evropski urad za boj proti goljufijam, ki znotraj komisije deluje kot neodvisni urad. Zaščita finančnih interesov EU pa je tudi temeljno vodilo Corpus iuris kazenskopravnih določb, ki pa se v praksi (za zdaj) še ne izvaja.
Ključne besede: finančni interesi EU, Konvencija o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, goljufija, korupcija, pranje denarja, uradnik, pravna oseba, direktiva.
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 2053; Prenosov: 171
.pdf Celotno besedilo (428,15 KB)

7.
ESČP - DELOVANJE SODIŠČA IN PRIKAZ PRIMEROV POVEZANIH S 3. ČLENOM EKČP
Matjaž Vrabec, 2009, diplomsko delo

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ustanovljeno na podlagi evropske konvencije o človekovih pravicah, z dodatnim protokolom št. 11. Število sodnikov je enako številu držav članic — trenutno 47. Sodniki so izvoljeni s strani parlamentarne skupščine Sveta Evrope, za dobo šestih let. Sestava sodišča se menja na tri leta, zato je ob prvi sestavi sodišča polovica sodnikov imela le tri letni mandat. Sodniki na sodišču delujejo v svojem imenu in niso odgovorni nobeni državi. Ne smejo opravljati nobenih dejavnostih, ki so v nasprotju z njihovo neodvisnostjo ali nepristranskostjo. Prav tako jim preneha mandat ko dopolnijo 70 let. Vlogo na sodišče lahko poda posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev konvencije. Pritožbo lahko vložijo tudi države pogodbenice (državna pritožba), in sicer zaradi domnevnih kršitev določil konvencije, ki bi jih lahko pripisali drugi državi pogodbenici. Postopek pred sodiščem je mogoče razdeliti na več faz: predhodni postopek in registracija vloge, obravnavanje vloge, preskus dopustnosti vloge, dajanje vloge vladi v odgovor, morebitna prijateljska poravnava oziroma sprejetje sodbe. Evropsko sodišče za človekove pravice je pritožbeno in deluje po načelu subsidiarnosti, nanj se lahko stranke obrnejo po izčrpanju pravnih sredstev v svoji državi, in sicer po dokončni odločitvi domačega sodstva, in sicer v roku šestih mesecev. Sodbe sodišča postanejo dokončne po preteku treh mesecev in so za tožene države obvezujoče. Sodišče pa lahko, na zahtevo odbora ministrov poda svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih, ki zadevajo interpretacijo konvencije in njenih protokolov. Če se osredotočimo na obravnavo konkretnega člena ugotovimo, da se je sodišče v številnih primerih ukvarjalo z vprašanjem kršitve tretjega člena konvencije, ki pravi »nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati«. S teoretičnega vidika v zvezi varovane pravice ugotovimo, da je le-ta absolutna, kar je splošno sprejeto, skozi sodbe pa se je razvilo spoznanje, katera dejanja spadajo pod pojem mučenja, katera pod pojma nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (njuno ločevanje pomeni da gre za dva dejanja, ki ju teorija in praksa razlikujeta). Večina dejanj, ki zapadejo pod tretji člen, spadajo pod pojem ravnanja, vendar pa je v določenih okoliščinah potrebno opredeliti tudi kaznovanje kot nedopustno ravnanje. Tretji člen z navajanjem nečloveškega in ponižujočega kaznovanja ustvarja razliko med takšnim kaznovanjem in kaznovanjem na splošno, pravica pa je lahko kršena tudi z opustitvijo ravnanja in ne z ravnanjem samim. Kot osnovno načelo glede dokaznega bremena pa velja, da domnevna žrtev nosi dokazno breme, vendar pa je kljub temu dolžnost države, da opravi učinkovito preiskavo okoliščin domnevnih kršitev. Sodišče je v svoji praksi določilo ločnico med mučenjem in drugimi oblikami nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ter podlago za razlikovanje. Forum je tudi mnenja, da ta člen prepoveduje izročitev osebe državi, kjer bi bila podvržena mučenju ali državi, kjer bi lahko bila izrečena smrtna kazen Drugo področje ki lahko zapade pod tretji člen je tudi prisilno zdravljenje kot modaliteta nečloveškega in ponižujočega ravnanja, vendar pa je sodišče navedlo, da bo pri presoji imela glavno vlogo uveljavljena praksa v medicini. Glede dokaznega bremena je sodišče v konkretnem primeru navedlo, da v okoliščinah, ko je posameznik pred odvzemom svobode zdrav in nepoškodovan, po izpustitvi ali ob zaslišanju pred tožilcem pa poškodovan, leži dokazno breme vzroka in nastanka poškodb na organih oblasti. Predstavljenih je pet primerov, od katerih so po odločitvi sodišča štirje pomenili kršitev tretjega člena konvencije, eden pa ne, kar nam nekoliko približa okvir stopnje varstva tega člena in meje dopustnosti ravnanj države. Najprej je kot splošen predstavljen primer Cakici v. Turč
Ključne besede: evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah, postopek pred sodiščem, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, teoretična analiza, praktična analiza, konkretni primeri v povezavi s tretjim členom, Soering v. Združeno kraljestvo, Matko v. Slovenija, Rehbock v. Slovenija
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 5797; Prenosov: 1001
.pdf Celotno besedilo (433,64 KB)

8.
MORALNI VIDIK PATENTIRANJA BIOTEHNOLOŠKIH IZUMOV
Tamara Gornjak, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga se ukvarja z moralnimi pomisleki, ki se nanašajo na patentiranje biotehnoloških izumov. Prikazana je podrobna analiza 53. člena Evropske patentne konvencije, ki od patentiranja izključuje izume, katerih gospodarsko izkoriščanje bi bilo v nasprotju z javnim redom ali moralo. Analiza temelji na obravnavi najpomembnejših in najspornejših patentnih zahtev, ki so se znašle pred tehničnim ali razširjenim odborom za pritožbe Evropskega patentnega urada. Leta 1998 je bila na ravni Evropske unije sprejeta tudi Direktiva 98/44/ES o pravnem varstvu biotehnoloških izumov, ki pomembno dopolnjuje Evropsko patentno konvencijo in je predmet obravnave v 5. poglavju. Kot primerjava z evropskim patentnim režimom je prikazana tudi praksa Ameriškega urada za patente in blagovne znamke ter najpomembnejša stališča ameriških sodišč pri obravnavi patentov iz področja biotehnologije. V 7. poglavju so podani še nekateri glavni pomisleki o biotehnologiji ter rešitve, ki bi lahko biotehnološke patente rešile nekaterih najostrejših kritik.
Ključne besede: Patentno pravo, morala, biotehnologija, biotehnološki patenti, genetski inženiring, odločitve Evropskega patentnega urada, Evropska patentna konvencija, Direktiva 98/44/ES, Evropski patentni urad, Ameriški urad za patente in blagovne znamke
Objavljeno: 22.01.2010; Ogledov: 3108; Prenosov: 326
.pdf Celotno besedilo (485,79 KB)

9.
ODGOVORNOST LETALSKIH PREVOZNIKOV
Katarina Ravnik, 2010, diplomsko delo

Opis: V zadnjih stotih letih se je s hitrim razvojem letalstva pričelo razvijati tudi letalsko pravo. Kljub temu, da le - to sodi med najmlajšo transportno panogo, pa lahko potrdimo, da je v zelo kratkem času doseglo velik napredek. Veliko mitov in zgodb govori o več ali manj uspešnih poskusih letenja, vendar pa kot prva, ki jima je uspelo osvojiti nebo in poleteti z motornim letalom, štejemo brata Wright (1903). Temu je sledila prva svetovna vojna, ki je doprinesla hiter razvoj letalstva, predvsem razvoj letal v izvidniške vojaške namene. Kasneje so se zaradi velikega povpraševanja po čim hitrejšem transportu začela množično graditi lelališča in mednarodne letalske linije. Sorazmerno s povečanjem prometa pa je raslo tudi število letalskih nesreč, katere so se povečini končale z večjo gmotno škodo in tudi s smrtnimi žrtvami. Za ureditev stanja v letalskem prometu in zagotovitve odgovornosti letalskih prevoznikov do potnikov in tovora, je bilo nujno potrebno postaviti zakonske okvire, kateri pa so zaradi same narave dejavnosti morali presegati tudi nacionalne meje. Čikaška konferenca je mejnik v kodificiranju in legislaciji mednarodnega letalskega prava in velja za primarni vir mednarodnega letalskega javnega prava. V večini držav je do nedavnega veljal varšavski sistem, ki pa je doživel kar nekaj sprememb in dopolnitev. Montrealska konvencija je stopila korak naprej in odpravila zgornjo mejo višine odgovornosti letalskega prevoznika v primeru smrti ali poškodbe potnika in tako postavila nov mejnik v zračnem prevozu.
Ključne besede: odgovornost letalskega prevoznika, neomejena odgovornost, odškodninska odgovornost, letalsko pravo, odškodnina, mednarodno pravo, mednarodne konvencije, Varšavska konvencija, Montrealska konvencija, letalska nesreča.
Objavljeno: 10.02.2010; Ogledov: 3336; Prenosov: 496
.pdf Celotno besedilo (412,90 KB)

10.
ARTICLE 77 CISG: REASONABLENESS OF THE MEASURES UNDERTAKEN TO MITIGATE THE LOSS
Peter Rižnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Dolocba 77. člena Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (CISG) od pogodbi zveste stranke zahteva, da opravi vse razumne ukrepe za zmanjšanje škode, ki izhaja iz kršitve pogodbe. Ta določba temelji na kriteriju razumnosti ukrepov, ki je podvržen različnim interpretacijam sodišč in arbitražnih tribunalov. To diplomsko delo se osredotoča predvsem na tolmačenje načela razumnosti, predvsem s predstavitvijo številnih primerov iz sodne prakse, obenem pa predstavlja tudi nekatere poglede pravne teorije na obravnavano problematiko. Izčrpno povzema aspekte določb 77. člena, vključno s problematično uporabo v primeru ko stranka poleg ali namesto odškodnine uveljavlja druga pravna sredstva, ki jih ima po CISG. Ker se CISG uporabi pri večini pogodb o mednarodni prodaji blaga je razumevanje interpretacije njenih določb nadvse pomembno. Namen tega dela je tako bralcu podrobno predstaviti princip zmanjševanja škode v pomembnem delu mednarodne prodaje blaga.
Ključne besede: CISG, Dunajska konvencija, Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga, dolžnost zmanjševanja škode, odškodnina, mednarodna prodaja blaga, mednarodna prodaja, Združeni narodi, mednarodna prodajna pogodba, pogodba o mednarodni prodaji blaga, zmanjševanje škode, 77. člen, pravna sredstva, kršitev pogodbe
Objavljeno: 18.02.2010; Ogledov: 2409; Prenosov: 363
.pdf Celotno besedilo (464,63 KB)

Iskanje izvedeno v 0.27 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici