1. Evropski instrument za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (SURE) : magistrsko deloLuka Repolusk, 2022, magistrsko delo Opis: V začetku leta 2020 je svet prizadela koronavirusna bolezen, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija poimenovala COVID-19, kasneje pa v zvezi z njo razglasila pandemijo. Države članice so uvedle izredne ukrepe, da bi omejile izbruh COVID-19 in njene posledice. Potrebna je bila hitra prilagoditev ljudi, organizacij, zdravstva, politik in gospodarstva. Tudi Evropska unija je hitro reagirala in pripravila Uredbo evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi mehanizma za okrevanje in odpornost, v katerem je še posebej poudarila pomembnost ohranitve delovnih mest, ter tako tudi pripravila mehanizem SURE, instrument za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah. Njegov cilj je zagotoviti finančno pomoč državam članicam v višini 100 milijard evrov. Pravna podlaga za sprejetje takšnega mehanizma je člen 122 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki omogoča Svetu, da državi članici zaradi izjemnih okoliščin odobri finančno pomoč Evropske unije ob izpolnjevanju predpogojev. Da je lahko država članica deležna finančne pomoči Unije, mora biti v težavah ali ji morajo groziti hude težave zaradi naravnih nesreč ali izjemnih okoliščin ter nima nikakršnega nadzora nad temi okoliščinami. Pomembno načelo evropskega prava za sprejetje takšnega mehanizma je načelo solidarnosti, Pogodba o delovanju Evropske unije tudi določa solidarnostno klavzulo. Evropska unija ima za učinkovito delovanje vzpostavljen institucionalni okvir, preko katerega uveljavlja svoje vrednote in uresničuje svoje cilje. Za sprejetje mehanizma SURE in kasneje v njegovo izvajanje so bile vključene številne institucije, predvsem pa Komisija in Svet. Mehanizem SURE ima dopolnilno naravo, kar pomeni, da dopolnjuje nacionalne ukrepe, ki so jih sprejele države članice. Ukrepi so bili nujno potrebni, saj ima lahko dolgotrajna brezposelnost resne posledice za rast in javne finance. Instrument SURE je podprl ukrepe skrajšanega delovnega časa in podobne ukrepe, ki so jih države članice sprejele, da bi zaščitile delovna mesta in s tem zaposlene in samozaposlene pred tveganjem za brezposelnost in izgubo dohodka. Komisija je 2. aprila 2020 predlagala uredbo za sprejete tega instrumenta, ki jo je Svet sprejel 19. maja 2020. Prvo izplačilo je bilo izvedeno 27. oktobra istega leta, kar je le pet tednov po tem, ko so bila finančna sredstva na voljo. Okoli 31 milijonov ljudi in 2.5 milijona podjetij je bilo podprtih s sredstvi mehanizma SURE v 19 državah članicah. Zanimivo dejstvo je tudi, da naj bi bilo več kot polovica javnih izdatkov, ki so bili podprti iz SURE, porabljenih za programe skrajšanega delovnega časa. Slovenija je Unijo za finančno pomoč zaprosila 7. avgusta 2020, v vlogi za finančno pomoč je navedla ukrepe skrajšanega delovnega časa, čakanja na delo, temeljnega dohodka, oprostitve prispevkov za samozaposlene in druge ukrepe, ki ohranjajo delovna mesta. Svet je 25. septembra 2020 sprejel izvedbeni sklep, s katerim so Sloveniji odobrili posojilo v višini največ 1 113 670 000 EUR. Slovenija je znesek prejela v dveh nakazilih, 17. novembra je prejela 200 milijonov evrov in 2. februarja 2021 še preostalih 913 milijonov evrov.
Ključne besede: Evropska unija, Svet Evropske unije, Mehanizem za okrevanje in blažitev posledic COVID-19, Mehanizem SURE, načelo solidarnosti, člen 122 PDEU
Objavljeno v DKUM: 08.07.2022; Ogledov: 755; Prenosov: 49
 Celotno besedilo (1,03 MB) |
2. Varstvo človekovih pravic - EU in Svet EvropeNastja Trstenjak, 2017, magistrsko delo Opis: Varstvo človekovih pravic je v Evropi prepuščeno dvema organizacijama, to sta Svet Evrope, kot že od nekdaj ključni akter na področju človekovih pravic ter Evropska unija, ki na začetku svojega obstoja človekovim pravicam ni naklanjala posebne pozornosti, saj je bil prvotni smisel integriranja v njenem okviru predvsem gospodarski, temu pa je drugače danes, saj varstvu človekovih pravic daje vse več pomena. Naloga magistrskega dela je bila predvsem predstaviti vse vidike varstva človekovih pravic s strani obeh organizacij ter razmerje pristojnosti med njima.
Vsaka od teh organizacij ima svoj dokument človekovih pravic, to sta Evropska konvencija o človekovih pravicah ter Listina EU o temeljnih pravicah, pri čemer se pravice, ki so v dokumentih zapisane bolj ali manj prekrivajo. Prav tako pod okriljem vsake organizacije deluje lastno sodišče, in sicer Evropsko sodišče za človekove pravice pod okriljem Sveta Evrope in Sodišče Evropske unije pod okriljem Evropske unije. V preteklosti sta ti najpomembnejši evropski sodišči delovali eno mimo drugega. Medtem ko se je ESČP vse bolj uveljavljalo kot najpomembnejši varuh človekovih pravic v Evropi, je luksemburško sodišče stremelo h kontinuirani graditvi Evropske unije, še zlasti na ekonomskem področju. Pozneje se je Sodišče EU v vse večji meri začelo ukvarjati tudi s človekovimi pravicami in sprejeti so bili akti, na podlagi katerih tudi EU zagotavlja njihovo varstvo.
Ker se je zavedanje o pomembnosti varstva pravic tudi znotraj EU začelo vse večati, so se začele pojavljati ideje o pristopu EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Ideja se je začela uresničevati z Lizbonsko pogodbo, ki je določila pravno podlago za možnost priključitve in pristop omogočila. Kmalu po njenem sprejemu so se začela med Svetom Evrope in EU pogajanja, ki so pripeljala do sporazuma in osnovan je bil osnutek pogodbe o pristopu. Ko je SEU odločalo o njegovi skladnosti s Pogodbama, je ugotovilo nezdružljivost s pravom EU in pristop je bil začasno odložen. Ker pa omenjen pristop v skladu s Pogodbo o Evropski Uniji za EU ni samo možnost, temveč obveza, se bodo pogajanja v prihodnosti morala zaključiti v obliki, ki bo skladen s pravom EU in bo upošteval posebno naravo njenega pravnega reda. Na podlagi tega EU ne bo imela popolnoma enakega položaja kot ga imajo druge države podpisnice, saj je bil namreč Svet Evrope doslej le zveza držav. S tem, ko bi naj h Konvenciji pristopila nadnacionalna sui generis organizacija, se je odprlo specifično pravnopolitično vprašanje, na katerega bo uspešno odgovorjeno takrat, ko bo dorečen način, na podlagi katerega bo v Evropi prišlo do okrepljenega, skladnega ter kar je najpomembneje, učinkovitega varstva človekovih pravic.
Magistrsko delo obravnava zgoraj opisano, pri čemer je vsako poglavje bilo poskušano obravnavati v luči učinkovitega varstva pravic, saj pravica per se brez, da bi stanju de iure sledila ustrezna realizacija v praksi, kot vemo, ne bi imela pomena.
Ključne besede: Temeljne pravice, človekove pravice, učinkovito sodno varstvo, nadnacionalno sodno varstvo, Svet Evrope, Evropska Unija, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropska socialna listina, Listina EU o temeljnih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, Sodišče Evropske Unije, Evropski komisar za človekove pravice, Evropski varuh za človekove pravice, Agencija EU za človekove pravice, pristop Evropske Unije k Evropski konvenciji za človekove pravice.
Objavljeno v DKUM: 13.11.2017; Ogledov: 4757; Prenosov: 542
Celotno besedilo (1,58 MB) |
3. NAČELO INSTITUCIONALNEGA RAVNOTEŽJAMaja Rošer, 2016, diplomsko delo Opis: Lizbonska pogodba je spremenila institucionalno zgradbo Evropske unije in s tem posegla v občutljivo institucionalno ravnotežje. Ker je institucionalno ravnotežje vezano na razvoj institucionalne strukture Evropske unije, vse spremembe institucionalne strukture povzročijo spremembe v institucionalnem ravnotežju. Na načelu institucionalnega ravnotežja temelji delovanje treh najpomembnejših političnih institucij, Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta, ki narekuje, da morajo biti institucije oziroma njihovo delovanje v ravnotežju, da nobena ne prevlada druge. To je bistvenega pomena zato, ker vsaka zastopa svoje interese: Komisija zastopa interese Evropske unije, Evropski parlament interese državljanov Evropske unije in Svet interese držav članic. Preko načela institucionalnega ravnotežja se skuša torej doseči, da nobeden izmed teh interesov ne bi bil v pod- ali nadrejenem položaju. Institucionalno ravnotežje se kaže v svoji najbolj optimalni obliki v rednem zakonodajnem postopku, katerega temeljna načela so predlog Komisije, soodločanje Evropskega parlamenta in Sveta ter načelo kvalificirane večine v Svetu. Sam postopek je kompromis med različnimi interesi in je precej zapleten, a ker se zakonodajni akti praviloma sprejemajo v treh obravnavah, je postopek poenostavljen in racionaliziran tako, da je zakon lahko sprejet že v prvi oziroma drugi obravnavi. Vsaka naslednja obravnava se izvede le, če v predhodnih fazah ni prišlo do soglasja o vsebini zakona med Evropskim parlamentom in Svetom. V rednem zakonodajnem postopku imajo torej vse tri institucije zelo pomembno vlogo. Govorimo o »trilogu«, pri katerem udeležene institucije stopajo v politično diskusijo z dvema partnerjema. V tem tako imenovanem »institucionalnem trikotniku« se sprejemajo najpomembnejše odločitve na ravni Evropske unije.
Ključne besede: Institucionalno ravnotežje, Lizbonska pogodba, Evropska komisija, Evropski parlament, Svet Evropske unije, redni zakonodajni postopek.
Objavljeno v DKUM: 20.05.2016; Ogledov: 3336; Prenosov: 246
Celotno besedilo (456,52 KB) |
