| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 11
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
STVARNE IN OSEBNE SLUŽNOSTI
Janja Podkrižnik, 2010, diplomsko delo

Opis: Služnostno pravico lahko uvrstimo med tako imenovane "ljudske pravice", saj njeni zametki segajo daleč v zgodovino. Služnosti so klasičen institut stvarnega prava, ki dajejo enemu pravnemu subjektu upravičenja v razmerju do stvari, ki pripada drugemu subjektu. Za obe pojavni obliki služnosti, tako stvarne kot osebne je značilno, da lahko služnostni upravičenec v določenem obsegu razpolaga s služečo stvarjo in v tem obsegu lastnika te stvari izključuje od izvrševanja lastniških upravičenj. V diplomskem delu sem najprej umestila služnosti v pravni sistem ter osvetlila vire, ki so in še urejajo to materijo na našem območju. V nadaljevanju sem predstavila splošne značilnosti ter načela, ki opredeljujejo služnosti. Pomembno poglavje predstavljajo tudi možnosti oz. načini, ki so na voljo kadar pride do motenja izvrševanja služnosti. V samem jedru sem celovito predstavila obe vrsti služnosti, njune stične točke in razhajanja ter most med njima, ki se kaže v nepravi stvarni služnosti. Prav tako sem vključila sodno prakso. Za zaključek sem sestavila primer pogodbe o ustanovitvi služnosti ter primer konfesorne tožbe.
Ključne besede: stvarne služnosti, osebne služnosti, Stvarnopravni zakonik, neprave stvarne služnosti, sodna praksa, meddržavne služnosti.
Objavljeno: 28.09.2010; Ogledov: 5001; Prenosov: 1380
.pdf Celotno besedilo (425,67 KB)

2.
NEPRAVE STVARNE SLUŽNOSTI
Anteja Lovrinović, 2011, diplomsko delo

Opis: Neprave stvarne služnosti so novost našega stvarnega prava, urejene v 226. členu Stvarnopravnega zakonika, ki jih opredeljuje kot služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, vendar se ustanovijo v korist določene osebe. Združujejo elemente tako stvarnih kot tudi osebnih služnosti. Subjekt upravičenja, je bodisi pravna ali fizična oseba. V primeru slednje je možna širša možnost uporabe nepravih stvarnih služnosti. Poseben primer nepravih stvarnih služnosti, so služnosti v javno korist, ki imajo izredno velik pomen na področju javnega prava. Zaradi potreb gradnje omrežij javne gospodarske infrastrukture, so pomemben faktor pri omejitvi lastninske pravice, bodisi na sporazumni ali na prisilni podlagi. V zvezi s služnostmi v javno korist je posebej pomembno vprašanja prenosa teh služnosti, saj v primeru spremembe upravljavca določenega infrastrukturnega omrežja, po veljavni splošni ureditvi v SPZ, služnost ugasne in jo je potrebno ustanoviti na novo. Tudi če ne gre za spremembo upravljavca služnost v skladu z določili o osebnih služnostih, ugasne po tridesetih letih, medtem ko so infrastrukturna omrežja dolgoročne narave in trajajo tudi več kot petdeset let. Ti problemi privedejo do stroškovnega bremena, zamudnega dela in predvsem nepotrebnih zapletov. Zato je treba to področje na novo celostno urediti z bolj natančnimi določbami v splošnih, kakor tudi v posebnih predpisih. V tej smeri sta šla že Zakon o elektronskih komunikacijah ter Energetski zakon, vendar te novitete še zdaleč niso dovolj. Potrebna je nova celostna ureditev v enotnem zakonu,saj bi to omogočilo najlažjo uporabo določil o nepravih stvarnih služnostih.Omejitev lastninske pravice v javno korist je ob upoštevanju načel mednarodnega prava možna le v določenih primerih ob izpolnjevanju določenih pogojev. Opravičilo omejitve je javni interes, ki mora biti izkazan, vendar pa se lahko omeji pravico le v obsegu, ki je potrebna za dosego javnega interesa. Gre za minimalni možen poseg, večji obseg posega predstavlja kršitev veljavnega prava in tudi možnost varstva po veljavnem pravu. Služnosti v javno korist so na splošno urejene v Zakonu o urejanju prostora ter še posebej v drugih posebnih predpisih, ki urejajo posamezno vrsto infrastrukture.
Ključne besede: Omejitve lastninske pravice, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist, osebne služnosti, Stvarnopravni zakonik, prenos služnosti, prenehanje služnosti v javno korist, Zakon o urejanju prostora, vpisovanje nepravih stvarnih služnosti v zemljiško knjigo.
Objavljeno: 22.11.2011; Ogledov: 6573; Prenosov: 707
.pdf Celotno besedilo (527,17 KB)

3.
UREDITEV PODSTAVBNE PRAVICE V SLOVENSKEM, AVSTRIJSKEM IN NEMŠKEM PRAVU
Mitja Jamšek, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je sestavljeno iz petih delov. V prvem delu bom predstavil stavbno in podstavbno pravico ter njuno ureditev (nastanek, prenehanje) v slovenskem pravnem sistemu. V drugem delu bom v enakem smislu predstavil stavbno in podstavbno pravice ter njuno ureditev v avstrijskem pravu. Predstavil bom tudi najbolj očitne razlike v ureditvi stavbne pravice med slovenskim in avstrijskim sistemom. Tretje poglavje bo po enakemu ključu obravnavalo ureditev teh pravic v nemškem sistemu ter razlike v ureditvi stavbne pravice med vsemi tremi sistemi. Četrto poglavje bo namenjeno primerjavi ureditve podstavbne pravice v vseh treh sistemih. V tem poglavju bom poizkusil poiskati alternativne možnosti v avstrijskem in nemškem sistemu, ki bi lahko izboljšale ureditev podstavbne pravice pri nas. V petem poglavju, ki se bo imenovalo sklep, bom poskusil predstaviti vsa moja spoznanja do katerih sem prišel ob pisanju diplome. Ob tem bom tudi potrdil ali ovrgel predpostavke, ki jih bom postavil ob začetku pisanja diplome.
Ključne besede: Stavbna pravica; podstavbna pravica; Baurecht; Erbbaurecht; Stvarnopravni zakonik; Stvarno pravo; Superficies solo cedit; zemljišče; zgradba.
Objavljeno: 19.04.2016; Ogledov: 467; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (469,84 KB)

4.
INSTITUT SLUŽNOSTI Z VIDIKA SODNE PRAKSE
Tanja Podlesnik, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je obravnavan stvarnopravni institut, in sicer institut služnosti. Obravnavan je tako z vidika teorije kot z vidika prakse, saj sem vsakemu institutu služnosti dodala primere iz sodne prakse. Služnost je pravica, ki omogoča imetniku služnosti, da uporablja tujo stvar ali izkorišča pravico. Lastnika služeče stvari pa zavezuje k nekemu trpljenju, saj mora ta nekaj opustiti oziroma dopustiti, vendar pa ga ne zavezuje k nekemu aktivnemu ravnanju. Služnost nastane na podlagi pravnega posla, zakona in na podlagi sodne odločbe. Služnost se deli na dve veliki skupini, in sicer na stvarno in osebno služnost. Stvarna služnost je pravica vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine uporabljati služečo nepremičnino ali od njenega lastnika zahtevati, da opušča določena dejanja. Ustanovi se v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine. V nalogi je obravnavana tudi osebna služnost, ki se vedno ustanovi v korist točno določene fizične ali pravne osebe. Posebnost te vrste služnosti je v tem, da je časovno omejena. V primeru, da se ustanovi v korist fizične osebe lahko traja najdlje do njene smrti, v primeru pravne osebe pa samo 30 let. Druga posebnost osebnih služnosti pa je, da je njihova vsebina natančno zakonsko opredeljena. Iz tega izhaja, da je tudi njihovo število omejeno. Obstajajo samo tri vrste osebnih služnosti, in sicer užitek, raba in služnost stanovanja. Vse tri vrste so v diplomskem delu natančno opredeljene. V diplomski nalogi sem obravnavala tudi varstvo služnosti, in natančneje opisala tožbe, ki jih imata na voljo obe stranki služnostnega razmerja v primeru kršitev njunih pravic.
Ključne besede: služnost, stvarna služnost, osebna služnost, sodna praksa, Stvarnopravni zakonik, užitek, raba, služnost stanovanja
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 1890; Prenosov: 361
.pdf Celotno besedilo (406,99 KB)

5.
PRAVNA UREDITEV SLUŽNOSTI
Sandi Antolovič, 2013, diplomsko delo

Opis: Služnosti predstavljajo klasičen institut stvarnega prava, ki pravnemu subjektu zagotavljajo določeno oblastvenost na stvari, ki je dejansko v lastništvu drugega subjekta. Lastnika stvari omejuje, zaradi česar služnost ne more obstajati na lastni stvari. Oblast nad stvarjo se v primeru služnostne pravice dejansko deli med lastnika stvari in služnostnega upravičenca. Služnosti delimo na dve osnovni kategoriji in sicer na osebne in stvarne služnosti, za obe pojavni obliki pa je bistveno to, da služnostni upravičenec lahko v določenem obsegu razpolaga s služečo stvarjo in v tem obsegu lastnika stvari izključuje od izvrševanja njegovega lastniškega upravičenja. Pravni institut služnosti se je pojavljal že daleč nazaj v zgodovini prava, do danes pa je dosegel že izredno visoko stopnjo razvoja. Pojem služnosti kot tak se skozi zgodovino do danes ni spreminjal, spreminjale pa so se njegove pojavne oblike, in sicer kot posledica razvoja družbenih odnosov, ki so ves čas vzpodbujali prilagajanje služnosti trenutnim razmeram. Posledično so novejše pravne ureditve instituta prinesle le njegovo bolj sistematično in natančnejšo ureditev. V svojem diplomskem delu sem na začetku osvetlil sam pravni pojem instituta služnosti ter vire, ki ta institut urejajo. Osrednji del naloge je namenjen orisu splošnih značilnosti in načel, značilnih za ta institut, ter sistematičnemu prikazu obeh osnovnih vrst služnosti, z opredelitvijo pojmov, značilnosti, vrst in podvrst, razlikovanj ter stičnih točk obeh vrst služnosti. Zaključek svoje diplomske naloge pa sem posvetil posebnemu delu služnosti, t.i. nepravim služnostim, s poudarkom na služnostih v javno korist.
Ključne besede: osebne služnosti, stvarne služnosti, Stvarnopravni zakonik, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist, Zakon o urejanju prostora
Objavljeno: 22.08.2013; Ogledov: 1888; Prenosov: 703
.pdf Celotno besedilo (575,75 KB)

6.
OSEBNE SLUŽNOSTI V TEORIJI IN SODNI PRAKSI
Jože Jagarinec, 2014, diplomsko delo

Opis: Naloga obravnava institut osebnih služnosti v teoriji in sodni praksi. Ima dva ločena sklopa, najprej predstavi teorijo in nato sodno prakso sodišč RS. Osebne služnosti v teoriji in sodni praksi so osrednja tema moje diplomske naloge. Realno predstavljajo zelo star pravni institut, ki ima svoje korenine v najstarejših pravih, zgodnjih pravih antike. Dodelan in skorajda dokončen razvoj in sijaj pa doživijo že v času Rimskega prava. Vse osebne služnosti so, brez izjeme, stvarne pravice na tuji stvari. Nastanek stvarnih služnosti je vezan na sodno odločbo ali na pravni posel. To dvoje je pravna podlaga osebnih služnosti. Osebne služnosti se lahko ustanovijo na premičninah, nepremičninah in pravicah v odvisnosti od vrste služnosti. Osebne služnosti so časovno omejene stvarne pravice, katerih značilnost je neprenosljivost, ker so vezane na konkretno osebo. Slovensko stvarno pravo pozna tri vrste osebnih služnosti, te so služnost stanovanja, raba in užitek. Vse te tri vrste se vpisujejo v zemljiško knjigo.
Ključne besede: stvarno pravo, zemljiška knjiga, stvarne služnosti, osebne služnosti, stvarnopravni zakonik, užitek, raba, služnost stanovanja
Objavljeno: 06.08.2014; Ogledov: 797; Prenosov: 173
.pdf Celotno besedilo (987,01 KB)

7.
PRAVNO VARSTVO Z ACTIO NEGATORIA, S PREGLEDOM AKTUALNE SODNE PRAKSE
Vito Kunstek, 2014, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je osvetliti pojem negatorne tožbe, s poudarkom na imisijskem varstvu, ter ga s pomočjo pregleda zgodovinskega razvoja umestiti v veljavno slovensko pravo, predstaviti pozitivno zakonsko ureditev z aplikacijo pravne teorije v sodno prakso. Varovanje lastninske pravice z negatorno tožbo je neločljivo povezano s pojmom imisij, ki predstavljajo enega najbolj tipičnih sosedskopravnih institutov. V diplomskem delu je podrobneje razčlenjen pojem negatorne tožbe in umeščen v pozitivno pravno ureditev, ki jo urejajo različni pravni viri. V začetnih poglavjih je predstavljena pravica do zdravega življenjskega okolja, ki je dvignjena na nivo ustavne pravice, sledi pa povezava s konkretizacijo na zakonski ravni. Osrednji del diplomskega dela je osredotočen na veljavno ureditev varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice po Stvarnopravnem in Obligacijskem zakoniku. Za samo razumevanje sodne prakse pa so pojasnjene tudi ključne predpostavke ureditve in predvsem razlike v ureditvi po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Občnem državljanskem zakoniku v primerjavi s Stvarnopravnim zakonikom in Obligacijskim zakonikom, saj veliko sodne prakse izhaja prav iz teh pravnih virov. Nemalokrat naletimo na dilemo, katero obliko pravnega varstva pred imisijami uporabiti. Diplomsko delo ponuja temeljit odgovor na to vprašanje, prav tako pa zagotovo pobližje predstavlja negatorno tožbo z vsemi povezanimi instituti. Dotični členi so osvetljeni skozi aplikacijo na sodno prakso, za doprinos k boljšemu poznavanju, razumevanju ter tudi k odpravi nejasnosti pri vprašanju konkurence zahtevkov v sodni praksi.
Ključne besede: Actio negatoria, lastninska pravica, varstvo, vznemirjanje, imisije, sosedstvo, varstvo pred imisijami, Stvarnopravni zakonik, Obligacijski zakonik.
Objavljeno: 22.12.2014; Ogledov: 1227; Prenosov: 173
.pdf Celotno besedilo (488,72 KB)

8.
PRAVILNIK O UPRAVLJANJU VEČSTANOVANJSKIH STAVB IN PRAVNA RAZMERJA MED ETAŽNIMI LASTNIKI
Domen Boškovič, 2015, diplomsko delo

Opis: Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb je temeljni podzakonski predpis na področju upravljanja, obratovanja in vzdrževanja večstanovanjskih stavb. Za pravilno uporabo pravilnika, je ključno tudi poznavanje drugih podzakonskih aktov, ki urejajo določene segmente stanovanjskega področja, prek katerih se pravna pravila udejanjajo v življenju. Namen diplomske naloge je predstavitev prepletenosti zakonodaje, še zlasti podzakonskih aktov, katerih skupno vez predstavlja predmetni pravilnik ter analitična predstavitev pravilnika s komentarji vezanimi na primere iz prakse. Pravilnik, ki je bil do danes dvakrat spremenjen in dopolnjen, se vsekakor prilagaja tako življenjskim kot tehničnim inovacijam in zasleduje cilj doseganja čim širšega konsenza pri končnih uporabnikih. Vseh odgovorov na medsosedska vprašanja pravilnik nima, je pa v pretežnem delu uredil in poenotil načine za obračun stroškov, ki so pred tem temeljili na dogovorih v pogodbah o medsebojnih razmerjih oz. neposredno na Stanovanjskem zakonu oz. Stvarnopravnem zakoniku. Slednje je v praksi dostikrat povzročalo slabo voljo pri uporabnikih, zaradi očitnih stroškovnih nesorazmerij. Kljub temu, da so že po sami naravi stvari interesi uporabnikov stanovanj različni, je pravilnik v življenje vnesel določen red, ki je bil prej v domeni etažnih lastnikov, pri tem pa so v glavnem prevladovali interesi lastnikov večjih stanovanj, zaradi večje pravice pri odločanju. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb je podrobneje predpisal vse tiste temeljne vsebine, ki so nujno potrebne za neko normalno sožitje v večstanovanjski skupnosti. Poleg tega je natančneje opredelil določene vsebine, ki so bile prej nedorečene, kar je povzročalo dvome pri interpretaciji in zmedo pri etažnih lastnikih.
Ključne besede: pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, etažna lastnina, lastnik, najemnik, upravnik, rezervni sklad, stanovanjski zakon, stvarnopravni zakonik, hišni red, izključitvena tožba
Objavljeno: 10.04.2015; Ogledov: 1855; Prenosov: 453
.pdf Celotno besedilo (678,37 KB)

9.
PRIPOSESTVOVANJE SLUŽNOSTI S PREGLEDOM AKTUALNE SODNE PRAKSE
Nastja Podlesek, 2015, diplomsko delo

Opis: Služnost je ena izmed stvarnih pravic na tuji stvari. Je omejena, saj vsebinsko omejuje lastninsko pravico služnostnega zavezanca. Gre torej za izvedeno stvarno pravico na tuji stvari, pri čemer ima en subjekt pravico v razmerju do stvari, ki je last nekega drugega pravnega subjekta. Izvrševanje služnosti obremenjuje lastninsko pravico, saj služnostni upravičenec v določenem obsegu razpolaga s služečo stvarjo, služnostni zavezanec pa mora neka dejanja, ki bi mu kot lastniku pripadala, opustiti ali trpeti. V grobem ločimo stvarne in osebne služnosti, poznamo pa še neprave stvarne služnosti. Nastanek na podlagi zakona, to je s priposestvovanjem, poznamo samo pri stvarnih služnostih ter v bistvu tudi pri nepravih stvarnih služnostih, saj ni nobenega posebnega razloga, da to ne bi bilo mogoče. Poznamo pravo in nepravo priposestvovanje. Pravo priposestvovanje pomeni, da dobroverni priposestvovalec v dobri veri izvršuje služnost 10 let. Razlika z nepravim priposestvovanjem je v tem, da mora v tem primeru priposestvovalec samo izvrševati služnost 20 let, ne zahteva se dobra vera, lastnik služeče nepremičnine pa mora vedeti za izvrševanje služnosti in temu ne nasprotovati. Pravo priposestvovanje začne teči, ko nastopi dobra vera na primerni pravni podlagi, nepravo priposestvovanje pa začne teči, ko priposestvovalec dejansko začne izvrševati služnost. Po zakonu ni mogoče priposestvovati služnosti, ki se izvršujejo s silo, zvijačo ali do preklica, negativnih služnosti, služnosti na javnem dobrem in na stvari izven pravnega prometa.
Ključne besede: služnost, stvarna služnost, osebna služnost, priposestvovanje, priposestvovalna doba, Stvarnopravni zakonik, sodna praksa
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1896; Prenosov: 313
.pdf Celotno besedilo (526,87 KB)

10.
PRIPOSESTVOVANJE KOT PRAVNI TEMELJ PRIDOBITVE STVARNIH PRAVIC
Alenka Šinkovec, 2016, diplomsko delo

Opis: Priposestvovanje je eden od pravnih načinov za pridobitev stvarnih pravic. Osnovna funkcija priposestvovanja je, da omogoči uskladitev dejanskega in formalnega stanja stvarnih pravic in s tem prispeva k večji pravni varnosti. Pridobitev stvarnih pravic s priposestvovanjem zahteva izpolnjenost določenih (zakonsko opredeljenih) pogojev: obstoj lastniške posesti, dobrovernost in pretek časa. V diplomskem delu je obravnavan institut priposestvovanja kot temelj pridobitve lastninske pravice in služnostne pravice z vidika pravne teorije, zakonodaje in sodne prakse v Sloveniji. Posebna pozornost je namenjena vprašanju, kako učinkujejo na inštitut priposestvovanja spremenjena zakonodaja (Stvarnopravni zakonik iz 2003 in nova zakonodajna ureditev zemljiške knjige) skupaj z informatizacijo zemljiške knjige, predvsem glede na koncept izvenknjižnega priposestvovanja. Izvenknjižno priposestvovanje je pred uveljavitvijo SPZ in v razmerah neurejene zemljiške knjige sodna praksa široko dopuščala. Pregled sodne prakse in analiza izbranih tipičnih primerov, povezanih z vprašanji dobre vere, izvenknjižnega priposestvovanja in zemljiške knjige, kažejo, da se v zadnjih letih primeri izvenknjižnega priposestvovanja v sodni praksi pojavljajo bistveno manj pogosto in so utemeljeni s posebnimi zunanjimi okoliščinami, ki onemogočajo pridobitelju lastninske pravice, pridobljene na pravnoposlovni podlagi, vpis v zemljiško knjigo. S selektivno uporabo instituta priposestvovanja kot instrumenta za formalno pravno ureditev dejanskega stanja na področju stvarnih pravic se Slovenija približuje drugim državam tradicijskega sistema stvarnega prava.
Ključne besede: priposestvovanje, stvarna pravica, lastninska pravica, služnost, Stvarnopravni zakonik, zemljiška knjiga, dobra vera, izvenknjižno priposestvovanje
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 481; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

Iskanje izvedeno v 0.32 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici